Pomisleki


Jesen, jesen, jesen!

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.09.2009

Imela sem priložnost okusiti grižljaj angleškega podeželja, kjer se jesen prebuja hitreje kot tukaj. Mogoče sem samo jaz tista, ki ima tako rada občutek, da slednja res prihaja. Ki pogreje, očara in razneži v vsem svojem čaru. Čudovito, majčkeno za lase privlečeno, s pogledom, ki je usmerjen k drevesnim krošnjam v parku in šelestečemu listju.

Po kratkem obhodu angleške dežele, sem se vrnila v našo in začela ceniti čisto samoumevne stvari. Malo manj prijazne ljudi, recimo. In zagotovo zelenjavo brez rozin (beri: spodobne prehranjevalne navade). Mislila sem, da je tisto o slabi hrani pač stereotip. Ampak ne! Preživljanje s krekerji in jogurti sploh ni mačji kašelj. In še vedno ne razumem te manije s funti. Čisto možno je, da so me oskubili, pa se meni o tem niti ne sanja. No offence, ampak funti so popolnoma neuporabna reč.

Pa angleška jutra! Kakor da bi moje oči doživele popoln preporod, tudi če samo zato, ker sem vsa počitniška jutra prespala. Ko zgodaj odbrziš mimo prodajalca kostanjev in ugotoviš, da je tam šele, ko vklopiš vsa krmežljava čutila. Blagodejen občutek mraza na koži po poletni vročini, ko si lahko ogrneš šal in obuješ škorenjčke, ne da bi pri tem vate začudeno strmeli. Tako prijetno je opazovati krošnje, liste potopljene v tople odtenke; rumeno, oranžno, rdečo, rjavo … Čutiti toplino, med tem ko ti topel veter kuštra lase. Zavit v topel pulover prisluhniti naravi in se preprosto za trenutek ustaviti. Ker pomaga.

To jesen sem dobila tudi svojo prvo merico kostanjev. Ko sem povohala, otipala in pogledala, sem začela lupiti. S prstki, ki so kmalu postali čisto črni. Vendar nič za to. Jasen je, ne še čisto v vsem svojem sijaju, a vendarle, tu.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.