Pomisleki


Oktober je dober. Ali pa tudi ne

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.10.2009

Preprosto ne morem verjeti, da je že oktober. Da je vse prišlo s tako nenavadno hitrostjo, da se je vzelo od nekod, ne da bi se pri tem lahko obrnila. Ne vem, čudno je. To nekaj v ozračju, odnosi, pogovori, smeh, razmišljanje …

Še vedno hodim v šolo, pri pouku sem skupaj z istimi ljudmi, skoraj enakimi profesorji, hodim po enakih hodnikih, zjutraj vsa krmežljava vstajam in na koži občutim mrzel veter v trenutku, ko odprem vrata. Vendar nekaj je drugače. Kakor da bi bila drugačna jaz.

Z oktobrom pridejo tudi počitnice; točno tiste, ki jih imam najraje. Ki tako lepo dišijo po meni ljubi jeseni, ko nekaj časa preživim pri babici in se navdam njene preprostosti, ko lahko gledam butaste nadaljevanke in pijem čaj ob medli svetlobi svetilke … Vendar od kar sem gimnazijka, so to tudi dnevi, ko se lahko zabubim v majhno sobico in, kako patetično, učim. Pišem, berem, brskam po knjigah, pišem seminarske, berem tisto, v kar sem prisiljena. Simple as that. Prehod med tednom počitnic in potem spet poukom, je seveda grozljiv. Vprašanje, kako bom preživela, je seveda popolnoma običajno.

In se trudim. Ne samo zaradi boljše vesti, lepšega pogleda v redovalnici, nekakšnega nepriznanega spoštovanja sošolcev, ampak zares zaradi sebe. Ali ni dober občutek, ko lahko križanko rešiš do konca? Ko poznaš odgovor na splošno vprašanje, medtem ko ga sosed ne? Ali se ni super pogovarjati z nekom v tujem jeziku? Torej, se trudim. Pri predmetih, ki me ne zanimajo sicer manj, priznam. Vendar še vedno! Tudi ko gre za vprašanje izpodrinjene tekočine pri fiziki, ki bo zame vedno nesmiselna stvar, kakor koli obrneš. Tudi pri nemščini, ki je letos pač težja in morda med najpomembnejšimi predmeti. In zares si belim glavo s tem, kako bom obračunala s slovenščino na maturi, če nas je pravkar zapustila profesorica, niso pa našli še nove, zato smo prepuščeni sami sebi. Tudi če sem pri tem edina.

Ker je drugače. Ker sem jaz pri tem drugačna.

  • Share/Bookmark

Udari me, če se boš potem počutil bolje

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.10.2009

Zadnje čase smo neznosno zaskrbljeni za otroke in njihovo varnost. Kaj neki se je zgodilo, da to počnemo ravno zdaj?

Moja starša me nista nikoli udarila, ker jima za to nisem dala razloga. Ker vem, kaj je prav. Ker nismo nikoli skupaj prišli do točke jeze, ko bi se to lahko zgodilo. Načeloma bi mi lahko predstavljala vzor, vendar vsekakor ne zato, ker bi bila dovolj sodobna in civilizirana in se ne bi oprijela tepeža kot nekakšne vzgojne tehnike. Mama bi me udarila, če bi ji dala za to dovolj dober razlog. Pa ne zato, ker bi menila, da bo to pomagalo, ampak ker ne bi vedela, kaj v tistem trenutku narediti, vest pa bi ji narekovala, da nekaj pač mora. Mene udarec ne bi streznil. Vzpodbudil bi me, da še naprej izzivam, ker vem, da me lastna mati pač ne bi mogla fizično poškodovati do skrajne točke. Vsaj ne moja.

Koliko otrok je takšnih, nad katerim je bila dvignjena roka s strani staršev? Nekaj. In koliko je razvajenih otrok? Ogromno. Otroci današnjega časa smo zahtevni. In vsekakor drugačni od tistih pred desetimi, dvajsetimi leti. Bilo bi lažje, če bi se starši s tem preprosto sprijaznili.

Človek s silo ničesar ne doseže, in to ne samo pri otrocih. Zmerjanje, tepež, kletvice izrečene v upanju, da boš nekoga ponižal … Skrajna točka, ko človek ne najde izhoda in čuti, da mora nekaj storiti. Slišalo se bo skrajno obrabljeno; vendar vzgoja je vedno lahko boljša. Med drugim brez nasilja, pa tudi ko bi si to morda zaslužil. Objemi, povej mu, da ga imaš rad, da je storil napako in da bi mu rad pomagal. Saj si vendar njegov starš!

Tudi, če je tepež prepovedan z zakonom; pravila so zato, da se kršijo, kajne? Ravno zato to stvar ne spremeni.

  • Share/Bookmark

Različni ljudje, različni okusi

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 10.10.2009

Govori se, da izgled ne bi smel imeti velike vloge v življenju posameznika. Ljudje pa smo vizualna bitja in veliko bolj verjamemo očem kot srcu.

Pomembno je, kako je človek oblečen. Ne samo zato, ker smo rojeni v vizualnem stoletju, pač pa ker si vsi na podlagi zunanjosti ustvarimo prvi vtis. Pa saj nam drugega ne preostane! Ker je pomembno, da poskrbiš za osnovno urejenost in se posledično tudi bolje počutiš.  In zato priznam; kritična sem do vsega, kar ima človek na sebi. To počnem nezavedno in vem, da bi bilo morda bolje, če bi to izpustila. V zadnjem času, zdaj ko sem na prelomu zrelosti, ko sem še bolj odločna v ustvarjanju načel in pravice, pa počnem to še pogosteje.  

Poznam take ljudi. Ljudi brez stila, okusa, ljudi, ki ne razmišljajo, kaj bodo zjutraj oblekli, ki jim modni trendi v življenju ne pomenijo popolnoma nič ali pa se normalno obleči ne znajo. Ti ljudje so prepotentni, nezadovoljni v življenju, z lažno samozavestjo ali pa sploh brez, arogantni brez razloga in na splošno v družbi porinjeni v kot. Ne moreš pričakovati, da boš v okolju kaj veljal, če mu za to ne daš nobenega razloga.

Poznam pa tudi čudovite ljudi, nasmejane, bistre, talentirane, vzgojene, iskrene. Take, ki so oblečeni v nemogočo majico z rožnim vzorcem ali v trenerko zategnjeno do pasu in še čez. Takrat oblačilo nima velike vloge. Takrat se ne oziraš na kombiniranje barv, na znamko. Pogledaš, oceniš, vendar se za to ne zmeniš. Ker je vseeno. Uživaš v njegovi družbi n si skupaj z njim preprosto človek.

Denar ni dovolj dober izgovor. Najdeš lahko čudovite, poceni stvari. Samo vedeti je treba, kje iskati. Zato pospravi smučarsko jakno in tekaške športne copate, ki ju nosiš v šolo ali službo in poskrbi, da tvoji lasje ne bodo paleta petih različnih odtenkov barv. Ker si pač ne predstavljam, da bi zvezke nosila v nahrbtniku, ki ga dobiš zaradi zbiranja nekih čudnih točk na bencinski črpalki.

Nosila bom tisto, kar mi je všeč. Ne glede na modne trende, ki jih sicer z zadovoljstvom spremljam. Že zdavnaj sem si priznala, da mi vse, kar dam nase, pač ne more pristajati. Zato imam kvazi usnjeno jakno lepo pospravljeno v omari, preveč puhastih zadev se sploh ne dotaknem in predvsem ne pretiravam. Ker vem, kje je meja. In ker sovražim množično kopiranje modnih trendov, če ti slednji ne pristajajo.

Treba je najti mejo v vsem kar počneš in tudi v tem, kar navlečeš nase. Ne vem, kako naj to nekaterim ljudem dopovem. Pa saj sploh moja stvar, vem. Ampak moje oči včasih preveč trpijo.

  • Share/Bookmark

Stvari, ki ti jih nisem nikoli povedala, tata

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 2.10.2009

Se spomniš trenutka, ko mi je izpadel prvi zobek? Pa trenutka, ko sem se prvič peljala s kolesom? Se spomniš moje prve slabe ocene? In počitnic, ki sva jih preživela skupaj? Jaz se.

Mislim, da obstajajo stvari, ki bi ti jih morala povedati. Pa se bojim. Da te bo prizadelo, da me boš krivil, da boš name zarenčal ali preprosto utihnil in z mano ne boš več spregovoril. Se mi še bolj umaknil; potisnil glavo v pesek in se pretvarjal, da svet okoli tebe ne obstaja. To kar tudi najbolje znaš.

Zadnje čase sva z mamo popolnoma izgubljeni. Ker ti ne znava pomagati. Ne veva, kako se ti približati, povedati da bo vse v redu, te potolažiti. Kakor da bi v treh mesecih postal tujec v lastni hiši. Zdi se, kakor da ne bi nikoli prav odrasel. Da si nekje globoko še vedno nebogljen otrok, ki si želi bonbon. Tak otrok, ki se v nedogled igra s srečo in lastnim življenjem. Tak, neumen otrok. Nezrel.

Moraš vedeti, da si kriv sam. Odgovoren si za vse, kaj se ti dogaja, pa tudi če se tega še tako otepaš in dejstva nočeš sprejeti. Preprosto ne pomaga, če krivdo naprtiš na ramena nekoga drugega in sam zakriješ oči z rokami, ker nočeš spregledati. Vem, da me imaš rad. Vendar morda se tega ne zavedaš tako močno, da bi mi bil to pripravljen pokazati ali preprosto pomisliti, da je treba za svoje ljubljenje tudi kaj storiti. Morda samo vprašati, kako se počuti. Jo objeti. Ali le pomisliti, da nekoga zate skrbi, ne glede na to, kakšen bedak si. Da bi bilo mogoče dobro, če poskrbiš za to, da ne bi bila neprestano v skrbeh zate. Da bi ti lahko enkrat v življenju verjela na besedo.

Ali ne bi bil že čas, da za trenutek pozabiš nase, se soočiš s posledicami in prevzameš vlogo starša? Takega, ki bi mu lahko zaupala, mu verjela in ki bi bil zvečer doma. Starša, ki bi spal v postelji skupaj z ženo. Starša, ki nate ne bi zarenčal zaradi malenkosti.

Ne čudi se. Včasih se do tebe obnašam, kakor da ne obstajaš. V avtu nastane neprijetna tišina in ostanejo le osnovne fraze komuniciranja. Ker sem se naučila, da te je najbolje pustiti. Da zgniješ v postelji s svojimi predsodki, otročjostjo in neodgovornostjo. Povej mi, kaj naj naredim? Ti povem, da te imam rada? Veš, da tega ne počnem.

Verjela sem, da sem ti zelo podobna. Trma, odločnost, načelnost, humor, iste oči in lasje. Ker oba za seboj puščava prižgano luč. Ker nihče od naju po kopanju ne pospravi brisače. Ker sva ogabna in včasih pijeva kar iz tetrapaka. Ker pozabljava na ključe. Ampak veš, jaz se težavam nikoli ne bi umaknila. Ne bi porinila glave v pesek in čakala, da mine. Ne bi tako hitro obupala in ne bi s svojo neodgovornostjo ogrožala srečo ljubljenih. Kolikokrat si bila ti oseba z zrelim presojanjem? Čudovitim humorjem, ki je nenadoma izpuhtel? Veš, to boli. Močno prizadene in skeli. Potrudi se vsaj za osebe, ki jim ni vseeno. Za mamo. Ki jo s svojim obnašanjem odrivaš vsak dan bolj.

Cmok imam v grlu. In rada bi jokala. Ne morem. Vidiš, kaj si naredil? Kriv si in to sam dobro veš.

Ker sem še vedno tvoja kri. In ker te imam rada.

  • Share/Bookmark