Pomisleki


Stvari, ki ti jih nisem nikoli povedala, tata

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 2.10.2009

Se spomniš trenutka, ko mi je izpadel prvi zobek? Pa trenutka, ko sem se prvič peljala s kolesom? Se spomniš moje prve slabe ocene? In počitnic, ki sva jih preživela skupaj? Jaz se.

Mislim, da obstajajo stvari, ki bi ti jih morala povedati. Pa se bojim. Da te bo prizadelo, da me boš krivil, da boš name zarenčal ali preprosto utihnil in z mano ne boš več spregovoril. Se mi še bolj umaknil; potisnil glavo v pesek in se pretvarjal, da svet okoli tebe ne obstaja. To kar tudi najbolje znaš.

Zadnje čase sva z mamo popolnoma izgubljeni. Ker ti ne znava pomagati. Ne veva, kako se ti približati, povedati da bo vse v redu, te potolažiti. Kakor da bi v treh mesecih postal tujec v lastni hiši. Zdi se, kakor da ne bi nikoli prav odrasel. Da si nekje globoko še vedno nebogljen otrok, ki si želi bonbon. Tak otrok, ki se v nedogled igra s srečo in lastnim življenjem. Tak, neumen otrok. Nezrel.

Moraš vedeti, da si kriv sam. Odgovoren si za vse, kaj se ti dogaja, pa tudi če se tega še tako otepaš in dejstva nočeš sprejeti. Preprosto ne pomaga, če krivdo naprtiš na ramena nekoga drugega in sam zakriješ oči z rokami, ker nočeš spregledati. Vem, da me imaš rad. Vendar morda se tega ne zavedaš tako močno, da bi mi bil to pripravljen pokazati ali preprosto pomisliti, da je treba za svoje ljubljenje tudi kaj storiti. Morda samo vprašati, kako se počuti. Jo objeti. Ali le pomisliti, da nekoga zate skrbi, ne glede na to, kakšen bedak si. Da bi bilo mogoče dobro, če poskrbiš za to, da ne bi bila neprestano v skrbeh zate. Da bi ti lahko enkrat v življenju verjela na besedo.

Ali ne bi bil že čas, da za trenutek pozabiš nase, se soočiš s posledicami in prevzameš vlogo starša? Takega, ki bi mu lahko zaupala, mu verjela in ki bi bil zvečer doma. Starša, ki bi spal v postelji skupaj z ženo. Starša, ki nate ne bi zarenčal zaradi malenkosti.

Ne čudi se. Včasih se do tebe obnašam, kakor da ne obstajaš. V avtu nastane neprijetna tišina in ostanejo le osnovne fraze komuniciranja. Ker sem se naučila, da te je najbolje pustiti. Da zgniješ v postelji s svojimi predsodki, otročjostjo in neodgovornostjo. Povej mi, kaj naj naredim? Ti povem, da te imam rada? Veš, da tega ne počnem.

Verjela sem, da sem ti zelo podobna. Trma, odločnost, načelnost, humor, iste oči in lasje. Ker oba za seboj puščava prižgano luč. Ker nihče od naju po kopanju ne pospravi brisače. Ker sva ogabna in včasih pijeva kar iz tetrapaka. Ker pozabljava na ključe. Ampak veš, jaz se težavam nikoli ne bi umaknila. Ne bi porinila glave v pesek in čakala, da mine. Ne bi tako hitro obupala in ne bi s svojo neodgovornostjo ogrožala srečo ljubljenih. Kolikokrat si bila ti oseba z zrelim presojanjem? Čudovitim humorjem, ki je nenadoma izpuhtel? Veš, to boli. Močno prizadene in skeli. Potrudi se vsaj za osebe, ki jim ni vseeno. Za mamo. Ki jo s svojim obnašanjem odrivaš vsak dan bolj.

Cmok imam v grlu. In rada bi jokala. Ne morem. Vidiš, kaj si naredil? Kriv si in to sam dobro veš.

Ker sem še vedno tvoja kri. In ker te imam rada.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na 'Stvari, ki ti jih nisem nikoli povedala, tata'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na 'Stvari, ki ti jih nisem nikoli povedala, tata'.

  1. janez09 pravi,

    3.05.2010 ob 10:10

    sem se prav registriral, da lahko komentiram…
    16 pravis. in da je tvoj tata najrajsi noj z glavo v pesku. tudi pri meni je bilo nekaj podobnega v tistih letih. jaz sem skusal (tudi sestra) ziveti svoj lajf po svojih najboljsih moceh, biti priden, itd, tako da krivde za njegovo “nojevstvo” nisem iskal v sebi. verjetno je to moska vmesna faza, mogoce se ne pocutijo izpolnjene, se vedno razmisljajo – kaj ce bi. niso sprijaznjeni s sabo. sedaj sem 10+ starejsi od tebe, ne zivimo vec skupaj in se mi zdi, da se je malo sprijaznil sam s sabo, svojim lajfom, odlocitvami… seveda ima se vedno lunine/nojaste dneve in takrat ga pac pustim/o na miru.
    mogoce bi ti znala biti zanimiva knjiga: moski so z marsa, zenske so z venere oziroma moski so drugacni, zenske tudi (za naslova nisem100%, avtor je pa john gray). skratka, notri pise, da se moski sem pa tja rabijo umakniti v svojo votlino in biti sami – taka je pac nasa narava :) potem nas je mogoce lazje razumeti-ter obratno, mi lazje razumemo vase mesecne dneve;)
    mogoce sem cisto falil s tem komentarjem, ampak vseen upam na najboljse!

  2. afnaa afnaa pravi,

    4.05.2010 ob 19:25

    Najprej se vprašaš, ali si ti tisti, ki je naredil kaj narobe. Potem premisliš in ugotoviš, da ni bila nobena tvoja odločitev napačna. Potem se pretvarjaš, da ti je vseeno in nato spoznaš, da ti ob ljubezni, ki jo gojiš do očeta, kljub vsemu, kar je naredil, pač ne more biti vseeno. In spet boli.

    Ne razumem. Kako te lahko nekatere stvari premamijo tako, da zaradi tega trpi očetovska ljubezen? Kako lahko prizadeneš osebi, ki jima pomeniš največ na svetu in ob vsem tem uničiš še sebe?

    Sčasoma sem se naučila, da je, tako kot praviš ti, stvar najbolje pustiti pri miru. Ob želji, da bi minilo in da te ne bi doletele obtožbe dejanj, ki jih nisi storil, se zapreš vase in v očeh staršev postaneš marsikaj: sebična, egoistična, nehvaležna, razdražljiva najstnica. Smešno, ne?

    Knjigo sem brala. To in še mnoge podobne, ki jih je, roko na srce, veliko. Čeprav posplošujejo in predalčkajo, velikokrat postrežejo z resnicami, ki jih ženske pač nočemo priznati (:

    Hvala ti za spodbudne besede in pridi še kaj na moj blog (:

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.