Pomisleki


Udari me, če se boš potem počutil bolje

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.10.2009

Zadnje čase smo neznosno zaskrbljeni za otroke in njihovo varnost. Kaj neki se je zgodilo, da to počnemo ravno zdaj?

Moja starša me nista nikoli udarila, ker jima za to nisem dala razloga. Ker vem, kaj je prav. Ker nismo nikoli skupaj prišli do točke jeze, ko bi se to lahko zgodilo. Načeloma bi mi lahko predstavljala vzor, vendar vsekakor ne zato, ker bi bila dovolj sodobna in civilizirana in se ne bi oprijela tepeža kot nekakšne vzgojne tehnike. Mama bi me udarila, če bi ji dala za to dovolj dober razlog. Pa ne zato, ker bi menila, da bo to pomagalo, ampak ker ne bi vedela, kaj v tistem trenutku narediti, vest pa bi ji narekovala, da nekaj pač mora. Mene udarec ne bi streznil. Vzpodbudil bi me, da še naprej izzivam, ker vem, da me lastna mati pač ne bi mogla fizično poškodovati do skrajne točke. Vsaj ne moja.

Koliko otrok je takšnih, nad katerim je bila dvignjena roka s strani staršev? Nekaj. In koliko je razvajenih otrok? Ogromno. Otroci današnjega časa smo zahtevni. In vsekakor drugačni od tistih pred desetimi, dvajsetimi leti. Bilo bi lažje, če bi se starši s tem preprosto sprijaznili.

Človek s silo ničesar ne doseže, in to ne samo pri otrocih. Zmerjanje, tepež, kletvice izrečene v upanju, da boš nekoga ponižal … Skrajna točka, ko človek ne najde izhoda in čuti, da mora nekaj storiti. Slišalo se bo skrajno obrabljeno; vendar vzgoja je vedno lahko boljša. Med drugim brez nasilja, pa tudi ko bi si to morda zaslužil. Objemi, povej mu, da ga imaš rad, da je storil napako in da bi mu rad pomagal. Saj si vendar njegov starš!

Tudi, če je tepež prepovedan z zakonom; pravila so zato, da se kršijo, kajne? Ravno zato to stvar ne spremeni.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.