Pomisleki


V iztekajočem se letu

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 31.12.2009

Iztekajoče se leto bodo nekateri hoteli čim prej pozabiti. Nič ni šlo tako, kot bi moralo; vrstile so se stavke, demonstracije, ljudje so izgubljali delo, politični spori so se zaostrili. Vendar nekaj drži neizpodbitno: slabo leto je za nami in prav vsi smo v pričakovanju novega; boljšega.

Ob božičnih praznikih se nakopičijo stvari, ki se mi zdijo nesmiselne; prikrito tekmovanje med kupovanjem daril, božična požrtija, neizvirna voščila. Tokratni prazniki so prišli pač prehitro; zime nisem dočakala v vsem svojem sijaju in božič se mi je zdel drugačen. Mogoče zato, ker sem se šele pred kratkim obrnila okoli in ugotovila, da je jesen za nami, da so minili decembrski rojstni dnevi, vključno s tistim mojim. da je minil tudi božič in da je pred nami novo leto; čas novih začetkov.

In po čem si bom zapomnila leto 2009? Po dopolnjenem šestnajstem letu, vstopu v drugi letnik gimnazije, filmih, glasbi in knjigah, iskanju same sebe, doseganju nekaterih zastavljenih ciljev, načeloma prazni družinski blagajni, prepirih zaradi le-te, učenju, učenju in učenju skozi šolsko leto? Ali preprosto samo po dokončnem spoznanju, da je zares vse mogoče?

Kakšne so moje novoletne zaobljube za prihajajoče leto? Biti dobra prijateljica, dijakinja, hči, vnukinja, človek? Nočem si zastavljati ciljev, ki so že vnaprej obsojeni na propad in ne bom obljubljala nečesa, za kar vem, da ne morem in nočem izpolniti. Začela bom z majhnimi stvarmi in želim obljubiti, da se bom pri vseh stvareh poskušala potruditi po najboljših močeh. Ne bom jokala za nekom, ki tega ni vreden,  drugim ne bom pustila, da me izkoriščajo, ne bom porabljala energije za nekoga, ki me ne spoštuje, ne bom zaničevala svojega telesa in še naprej bom verjela, da je mogoče. Želim delati, kar je prav.

Pravijo, da čudeži obstajajo, samo verjeti je treba vanje. Želim si, da bi bilo prihajajoče leto polno dobrih čudežev za vse; če ni bilo leto 2009 prelomno, pa je prelomno leto morda šele pred nami. 

»Marsikaj postane pogrešljivo. Srečo najdeš, kjer jo pač lahko. Si na samem dnu pekla, pa sproščeno sediš s prekrižanimi rokami in se smehljaš kot najsrečnejši človek na svetu. Zakaj? Ker imaš v vedru majhno crknjeno ribo.« (Yann Martel, Pijevo življenje)

  • Share/Bookmark