Pomisleki


Ema 2010/Burleska

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 24.02.2010

Slovenija že dolgo hrepeneče steguje roke in sega po nedosegljivih zvezdah ter pri tem nemalokrat izpade smešno. Po tokratnem verjetno ponovno neuspelem poskusu, pa krivde ne moremo zvrniti na druge. Petnajst tisoč glasov si bo med seboj nekako moralo razdeliti krivdo.

Letošnja Ema je ponovno sprožila val ogorčenja, dvoma, sumničavosti. Nobena pesem ni pustila presenetljivega vtisa. Ne samo pesmi; vse je bilo nekako povprečno. Dobro, vendar ne dovolj evrovizijsko. A kaj dela pesem evrovizijsko? Ritem, ki gre v uho? Plesalci? Obleka? Nenazadnje morda tudi vokal?

Brat in sestra kot voditeljski par ne delujeta vedno simpatično. Sploh pa ne, če je ženska pri tem pet centimetrov večja in če je moški odet v napoleonsko opravo, pri tem pa oborožen z vijoličastimi očali. Nekateri voditelji pa bi se preprosto morali držati radijskih valov, tudi če so v splošnem simpatični in sposobni, voditeljice pa bi morale pozabiti na zbijanje prav nič smešnih šal na račun televizijske hiše. Ker ni smešno. Odvračanje pozornosti z velikansko pentljo in grozljivo zeleno barvo, pa tudi ni najbolj posrečena stvar na svetu. In ali je zares tako težko reči dva tisoč deset in ne dvajset deset?!

Kazanje praznih stolov v dvorani, ki na prvi pogled deluje kakor gasilski dom, vsekakor ni nabiranje dodatnih točk. Čeprav je sta oba večera včasih prinesla kakšno mimobežno simpatičnost; melodije, besedila ali izjemoma izvajalca pesmi, je nekaterim določene stvari težko dopovedati. Rebeki Dremelj recimo, da je Lady Gaga načeloma ena in edina in Saši Lendero, da poporodni ples ni vedno najboljši izhod v sili. Tudi želje po vsestranskem pregledu grla izvajalk in točne barve plombic, nimam.

Kaj se je zgodilo z biseri kot sta Darja Švajger in Nuša Derenda? Glas je bil dovolj, skakajoči pajaci so bili še nepotrebni, dekolte pa tudi ni bilo nujno zlo. Tudi če ob lanskoletnem zmagovalcu lahko zaplešemo visoko v gorah ob ovčicah in pastirjih, je fant pokazal dodelan nastop in prinesel neponovljivo simpatičnost, ki je, oprostite, sama pri letošnjih zmagovalcih ne najdem.

Seveda nikoli ne bomo zadovoljni. Vedno bo … nekaj. Letos je teh stvari pač več. Človeku se je komaj odvalil kamen od srca, ko je bila zmaga spodnesena Langi, ko ga je na vogalu čakal naslednji šok. Besedilo brez pomena, ostareli glasbeniki v ozadju, oblačila in splošna neusklajenost? Komičnost, pa tudi klic v sili po letih obupanosti. A vendarle; le kaj je lahko hujše od Vilija Resnika?

  • Share/Bookmark

Ženski dveh generacij

Zapisano pod Moja družina avtor: afnaa, 5.02.2010

Dobri ljudje se v množici včasih izgubijo. Škodoželjnost, sebičnost in jeza drugih jih včasih pokoplje. Preveč očitkov, ljubosumja, tesnobe.
Poznate občutek, ko imaš nekoga tako zelo rad, da kar boli? Ko bi naredil vse, samo da bi mu bilo prizanešeno? Ko pomisliš na to osebo se nasmehneš, nekje globoko postane topleje. Ljudje vedno potrebujemo tolažbo, prijazno besedo, objem in občutek zaželjenosti. Potrebujemo tišino. Potrebujemo dan brez očitkov, obsojanja. Sama takšno toplino zmeraj najdem pri babici. Postanem majhna punčka, ki se počuti dobrodošlo, lepo in prav nič obsojeno. In takrat se čas nenadoma ustavi. Drugače je. Življenje v mestu in na vasi, kjer se vse odvija počasneje, tudi če si tega ne želiš. Ni natrpanosti, je več miru in vse stvari, ki se zgodijo se premlevajo več časa.

Moja babica je najboljša oseba na svetu. Pa tudi najpredvidljivejša. Reče: “Katarina je doma,” in me vpraša, če sem lačna. Vpraša me, če me zebe in pove, kaj vse se je zgodilo, od kar me ni bilo. Potem me spet vpraša, če bom kaj jedla, ko pride dedek in reče:” Ooo, Mariborčanka je doma, ” in se zasmeji. Ob tem malo pokašljuje in spušča meni prijetne, drugim ki jih niso vajeni, pa verjetno čudne zvoke. Vtakne noge v pečico, ker ga zebe. Vedno. In si ob kosilu z rokami greje kozarec vina. Vedno.

Kakšna je razlika med ženskama takih dveh generacij? Mama bo tista, ki bo rekla, kaj lahko in kaj ne. Ona mi bo povedala, če je esej dovolj dober. Z njo bom gledala film. Babica mi bo dala denar in me pri tem ne bo vprašala, kaj si bom z njim kupila. Ne bo mi rekla, naj varčujem, ker ve, da to že vem. Ob vikendih me ne bo budila ob sedmih zjutraj. Pustila me bo spati in vedno bo ona tista polna razumevanja. Rekla bo naj olupim krompir. Vendar ker bo to storila ona, mi ne bo težko.

Moja babica je zakon.

  • Share/Bookmark