Pomisleki


Ema 2010/Burleska

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 24.02.2010

Slovenija že dolgo hrepeneče steguje roke in sega po nedosegljivih zvezdah ter pri tem nemalokrat izpade smešno. Po tokratnem verjetno ponovno neuspelem poskusu, pa krivde ne moremo zvrniti na druge. Petnajst tisoč glasov si bo med seboj nekako moralo razdeliti krivdo.

Letošnja Ema je ponovno sprožila val ogorčenja, dvoma, sumničavosti. Nobena pesem ni pustila presenetljivega vtisa. Ne samo pesmi; vse je bilo nekako povprečno. Dobro, vendar ne dovolj evrovizijsko. A kaj dela pesem evrovizijsko? Ritem, ki gre v uho? Plesalci? Obleka? Nenazadnje morda tudi vokal?

Brat in sestra kot voditeljski par ne delujeta vedno simpatično. Sploh pa ne, če je ženska pri tem pet centimetrov večja in če je moški odet v napoleonsko opravo, pri tem pa oborožen z vijoličastimi očali. Nekateri voditelji pa bi se preprosto morali držati radijskih valov, tudi če so v splošnem simpatični in sposobni, voditeljice pa bi morale pozabiti na zbijanje prav nič smešnih šal na račun televizijske hiše. Ker ni smešno. Odvračanje pozornosti z velikansko pentljo in grozljivo zeleno barvo, pa tudi ni najbolj posrečena stvar na svetu. In ali je zares tako težko reči dva tisoč deset in ne dvajset deset?!

Kazanje praznih stolov v dvorani, ki na prvi pogled deluje kakor gasilski dom, vsekakor ni nabiranje dodatnih točk. Čeprav je sta oba večera včasih prinesla kakšno mimobežno simpatičnost; melodije, besedila ali izjemoma izvajalca pesmi, je nekaterim določene stvari težko dopovedati. Rebeki Dremelj recimo, da je Lady Gaga načeloma ena in edina in Saši Lendero, da poporodni ples ni vedno najboljši izhod v sili. Tudi želje po vsestranskem pregledu grla izvajalk in točne barve plombic, nimam.

Kaj se je zgodilo z biseri kot sta Darja Švajger in Nuša Derenda? Glas je bil dovolj, skakajoči pajaci so bili še nepotrebni, dekolte pa tudi ni bilo nujno zlo. Tudi če ob lanskoletnem zmagovalcu lahko zaplešemo visoko v gorah ob ovčicah in pastirjih, je fant pokazal dodelan nastop in prinesel neponovljivo simpatičnost, ki je, oprostite, sama pri letošnjih zmagovalcih ne najdem.

Seveda nikoli ne bomo zadovoljni. Vedno bo … nekaj. Letos je teh stvari pač več. Človeku se je komaj odvalil kamen od srca, ko je bila zmaga spodnesena Langi, ko ga je na vogalu čakal naslednji šok. Besedilo brez pomena, ostareli glasbeniki v ozadju, oblačila in splošna neusklajenost? Komičnost, pa tudi klic v sili po letih obupanosti. A vendarle; le kaj je lahko hujše od Vilija Resnika?

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.