Pomisleki


Moški

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 18.03.2010

Ženske potrebujemo moške. Male, grde, privlačne, debele, prikupne, zamišljene, resne … Kakor da bi vsak od njih služil nekemu namenu; hrepenenju, zapeljevanju, pogovoru, norčevanju.

So moški, ki jih ne prenesem. Ne prenesem njihovega vonja, izrečenih besed, njihovega pogleda, rok, bebavega nasmeška. So moški, ki me privlačijo. Všeč so mi lasje, ki rahlo padejo na oči, vonj in glas, žareče oči. So moški, do katerih nimam odnosa. Ki pač so.

Nešteto stvari je, ki me pri fantih odbija. Če samo pomislim, da najprej pogledam v čevlje, nato v oči, zobe in jakno. Potem začnem vohati in opazovati njegovo mimiko ter hojo, držo. Vse lahko gre narobe; rumeni zimski čevlji, tekaški športni copati, ki jih nosi v vsakdanjem življenju, pa hlače, pa rumenkasti zobje, pa smučarska jakna ponovno v vsakdanjem življenju, pa oduren parfum pomešan z znojem in vonjem po cigaretih, pogrizeni nohti, mastni lasje, preveč očitni ogrci, pa prehitra hoja, nevrotičen smeh, preveč voska v laseh, zategnjena športna torba, uhani v ušesih, pa hlače, ki so pri tleh … Ja, vse to smo že videli. Ogromno stvari; naivnost, agresivnost, malomarnost, sebičnost, nespoštovanje, neodgovornost … Ah, pa kaj bi naštevali. Kakorkoli obrneš, okusi so različni in prav je tako. Vendar ali lahko zadeva preide v skrajnost?

Ne razumem lepih, sposobnih žensk, ki se ne cenijo dovolj in izberejo bebavega predstavnika moškosti, ker nujno potrebujejo moškega, da bi se čutile izpopolnjeno. Nekatere kar tako, druge za nekaj časa, tretje pa za vedno. Kako ga lahko vohaš, gledaš v oči, objemaš, poljubljaš, se ga dotikaš? Kje je tvoj ponos?

Všeč so mi posebneži. Fantje, ki so posebni na nekakšen dober način. Ki imajo tisto nekaj. Tudi, če to prinese visokega, koščenega tipa z nadvse smešno kapo, ki binglja okrog njegovih uhljev. Ali pa zaraščenega umetnika, ki premetava svoje skice in grizlja čips. Privlačijo me umetniki; igralci, glasbeniki, fotografi. Taki, ki vedo, kaj hočejo od življenja. Taki, ki sledijo svojim načelom. Taki, ki si dovolijo sanjati in upati. Odločni. Dovolj samozavestni.

Ime mu je Blaž. Ima rjave lase, ki mu rahlo padajo na oči. Nos je lep, oči so velike; rjave. Usta so rahlo privihana, spodnja je debelejša in ko se nasmehne, se pokažejo v licih jamice in zobje, ki so ravni, lepo oblikovani, a ne preveč beli. Ne mara britja. Britvico vzame v roke, ko si zaželi urejenosti. Njegova koža je načeloma čista, le včasih se pojavi mozolj, ki ga opomni, da je še vedno najstnik. Ušesa so ravno prave velikosti. Noče uhanov. Niti pod razno. Ko požre slino, se adamovo jabolko rahlo premakne. Ima široka, moško izoblikovana ramena, a še vedno ne preveč. Njegovo telo je ravno dovolj mišičasto. Ima dolge, lepo izoblikovane prste, s katerimi je včasih igral klavir. Malo je pozabil, vendar pri igranju še vedno uživa. Rad fotografira. Vsakdanje stvari, naravo, mimoidoče. Mene? Potem rad impresionira mimoidočega s svojim znanjem fotografije. Tako, malo za hec.

Skupaj se učiva fiziko in kemijo. Ko ga že tretjič vprašam isto stvar, pogleda za trenutek stran, se spet obrne k meni in reče: »Greva še enkrat …«
Sedi na postelji in s prepričanjem, da je zadeva nesmiselna, drži knjigo v roki in strmi v platnico. Pogledam ga, se nasmehnem, sedem k njemu in rečem: »No, pa dajva skupaj …«

Čuti, ko sem slabe volje. Ve, da je nekaj narobe. Govori in posluša, ne da bi obsojal. Vzpodbuja, ko čuti, da to potrebujem. Je tiho. Tišina je takrat nekaj lepega in dobrodošlega in ne nadležna, nepotrebna stvar. Je odločen. Skrben. Dovolj samozavesten. Ve, kaj hoče. Duhovit. Včasih ironičen. Poseben. Ko se nasmehne, dobi tisto nekaj v očeh. Popolnost.

  • Share/Bookmark