Pomisleki


Slovenska nogometna pravljica se nadaljuje

Zapisano pod Aktualno avtor: afnaa, 23.06.2010

It’ s time for Africa.

Nogomet je ekipna igra z žogo, ki velja za enega izmed najbolj priljubljenih. Dejstvo. V času Svetovnega prvenstva, se svet torej ne vrti samo okrog seksa in denarja, pač pa tudi okoli nogometa.

Kot predstavnica ženskega spola, ki je šele v zadnjih tednih pričela s podrobnim spoznavanjem nogometa, tudi kar se pravil in igralcev tiče, lahko poznavalsko rečem, da šport s seboj prinaša veliko mero stresa. Predvsem, ko igrajo sodržavljani. Svet se zaustavi, v nekem trenutku postane vse ostalo nepomembno. Znano je, da lahko devetdeset minut dogajanja na zelenici popolnoma spremeni vzdušje v državi. Tudi, ko je že prepozno in so igralci že daleč stran od slačilnic, se premlevajo poteze, priložnosti, ki bi lahko rezultat spremenile.

Nobene filozofije ne potrebujemo, ki bi nas pripeljala do ugotovitve, da se bodo Angleži že čez nekaj minutk na vse pretege borili za zmago in posledično za pregon temnega oblaka sramote, ki jim sledi od začetka svetovnega prvenstva. Verjamem tudi, da so se naučili, da nasprotnika nikoli ni dobro podcenjevati, tudi ko gre za neznano državčico, ki še nikoli ni izstopala tako, da bi jo glas ponesel preko ocena. Tekma, ki ima epske razsežnosti in o kateri se bo govorilo še in še, še posebej, če se konča Sloveniji v prid, ko morda samostalnik ‘Slovenija’ ne bo več vrsta hrenovke ali kaj podobno neumnega, pač pa država v Evropi.

Kljub vsesplošnemu veselju se med opazovanjem ekstremne, a začasne južnoafriške preobrazbe, ni mogoče znebiti občutka, da svetovno prvenstvo poteka v ogromnem, nad vsem ostalim povprečnim dvignjenem studiu, ki z realnosti nima nobene skupne točke. Kaj pa potem? Kaj se bo zgodilo po dobrem mesecu trajajoči evforiji?

Južnoafriška republika se, hočeš nočeš, v grobem deli na dva svetova; na tiste, ki imajo preveč in na tiste, ki imajo premalo. Ali ji bo uspelo prebroditi poporodno depresijo, ki ji sledi?

Torej? Ali lahko Slovenija kljub občasnemu pomanjkanju včasih potrebne agresije in kakovosti, premaga evropskega nogometnega velikana?

Očitno ne.

  • Share/Bookmark

Olajšanje

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.06.2010

Štirinajstega maja: na mizi matematika, biologija, angleščina, v predalu zgodovina. Nočem razmišljati. To so predmeti, ki me čakajo samo prihajajoči teden, zato med vikendom ne bom mogla pravilno zadihati. Čakata me dva dni samega učenja, če hočem, da mi uspe; do konca šolskega leta pridobiti več kot deset ocen in vse morajo biti petice in štirice, z izjemo trojke. In če mi po vsem trudu, ki ga vlagam, ne uspe? Kaj potem? Razočaranje in jeza, a ob vsem tem bom vedela, da sem se potrudila po najboljših močeh in vztrajala tudi takrat, ko je postajalo nesmiselno. In to je najpomembnejše.

Neštetokrat sem se vprašala, če je vredno. Pa je.

Enajstega junija: občutek, da je nekaj groznega za teboj, da je obdobja, ko si dihal lasten obup in si slabo občutil kot eno samo pekočo rano, je neprecenljiv. Kakor je neprecenljivo občutje dosežka po vsem mogočem trudu, ki ga premore tvoje človeško telo.

Četudi sem bila zadnje tedne na koncu z močmi in zrela samo še za oblazinjeno sobo, je zdaj umske požrtije s tremi testi in spraševanji na teden konec. In še kar ne morem verjeti, da smo pri koncu, da je šolsko leto minilo, kot bi tlesknil s prsti. Pa zdaj? Končno se lahko posvetim sebi; razmišljanju, skrbi za videz, skrbi za prijatelje, družino, hobije in predvsem poletju. Morju, ki me proti pričakovanju po štirih letih čaka avgusta, Londonu julija, branju, ki bo po dolgem času zares samo po moji izbiri in pogovorom, ki bodo o vsem, samo o šoli ne. Pika.

  • Share/Bookmark