Pomisleki


Olajšanje

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.06.2010

Štirinajstega maja: na mizi matematika, biologija, angleščina, v predalu zgodovina. Nočem razmišljati. To so predmeti, ki me čakajo samo prihajajoči teden, zato med vikendom ne bom mogla pravilno zadihati. Čakata me dva dni samega učenja, če hočem, da mi uspe; do konca šolskega leta pridobiti več kot deset ocen in vse morajo biti petice in štirice, z izjemo trojke. In če mi po vsem trudu, ki ga vlagam, ne uspe? Kaj potem? Razočaranje in jeza, a ob vsem tem bom vedela, da sem se potrudila po najboljših močeh in vztrajala tudi takrat, ko je postajalo nesmiselno. In to je najpomembnejše.

Neštetokrat sem se vprašala, če je vredno. Pa je.

Enajstega junija: občutek, da je nekaj groznega za teboj, da je obdobja, ko si dihal lasten obup in si slabo občutil kot eno samo pekočo rano, je neprecenljiv. Kakor je neprecenljivo občutje dosežka po vsem mogočem trudu, ki ga premore tvoje človeško telo.

Četudi sem bila zadnje tedne na koncu z močmi in zrela samo še za oblazinjeno sobo, je zdaj umske požrtije s tremi testi in spraševanji na teden konec. In še kar ne morem verjeti, da smo pri koncu, da je šolsko leto minilo, kot bi tlesknil s prsti. Pa zdaj? Končno se lahko posvetim sebi; razmišljanju, skrbi za videz, skrbi za prijatelje, družino, hobije in predvsem poletju. Morju, ki me proti pričakovanju po štirih letih čaka avgusta, Londonu julija, branju, ki bo po dolgem času zares samo po moji izbiri in pogovorom, ki bodo o vsem, samo o šoli ne. Pika.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.