Pomisleki


Počitnice in volja tedna

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.07.2010

Moje letošnje počitnice so glede na lanske, zastavljene ambiciozno. Brez presežkov, le mnogo pestrejše od lanskih. Če sem preostanek junija in začetek julija preživela doma in le delno pri starih starših, kjer sem se podajala na vsakodnevno misijo soba-kuhinja-kopališče-soba, bosta konec julija in avgust pestrejša. Vsaj tako se napoveduje.

Obiskovanje Lenta, gledanje filmov, branje, spoznanje o tem, kaj vse si pripravljen narediti, da drugi ne bodo mislili, da si brezsrčen, posteljo, posteljo, posteljo, bosta zamenjala London in Črna gora.

Chapter one

Moje novinarske ambicije vsekakor presegajo rojstno mesto, kjer koliko toliko  spodobno delo predstavlja le pisanje za Večer. Saj ne, da bi moje pisateljske, govorne in še kakšne sposobnosti, presegale slovenski prostor, ampak pač od nekdaj vem, da hočem delati v tujini ali vsaj v Ljubljani, nikakor pa nočem ostati in delati v Mariboru. Ker pač nočem pisati prostovoljnih člankov o obletnici  dveh hrčkov, voditi nesmiselno oddajo na lokalni televiziji, voditi prireditev brez ozvočenja in nočem, da bi vrhunec moje kariere predstavljalo pisanje kolumne v Žurnalu. Pika. Zato mi kratek obisk Londona nekaj pomeni. Morda sanje o tem, kako bi nekoč lahko bilo. Če prepustimo fantazijo upajočim, je London kraj, ki ga je treba preiskati, prevohati, skratka obiskati. Moj lanskoletni obisk Hampshira je potrdil sume o čudni hrani, prijaznosti, simpatični govorici in čudovitem času, ko se poletje počasi preveša v jesen in so jutra na podeželju najlepša, torej o splošni drugačnosti. Morda so knjige Jane Austen dve stoletji nazaj pri meni vzbudile določene stereotipe o Angležih, ki pa nikakor niso obtožujoči v negativnem smislu.  Angleže sem pravzaprav že vzljubila; njihovo slepomišenje mi je na čuden način všeč, angleščina je prav zabavna in veliko bolj prefinjena. Ampak več o tem bom lahko povedala že čez teden dni, kajne?

Chapter two

Mama Slovenka in oče Črnogorec se o določenih stvareh nikakor ne moreta dogovoriti; o ponovnem odhodu v Črno goro, ki se odlaša že nekaj časa, recimo. Pravzaprav sploh več ne vem, kako stvari tam še stojijo, s svojim znanjem srbščine pa se prav tako ne morem pohvaliti, kaj šele z branjem ali pisanjem v cirilici. Ampak če izpustimo to še kako pomembno dejstvo, v svoji drugi domovini nisem bila že pet poletij. Sploh nočem razmišljati o tem, kako bom skoraj mesec dni preživela z mamo pred ljudmi, ki me zaradi razdalje ne poznajo tako dobro, kot bi me morda morali. Zato se bojim marsičesa; maminega napada panike ali nenadne izgube samozavesti, prepirov v smislu ‘jaz ne bom kuhala, sem na dopustu’ ali še česa podobnega. Ampak to je že druga zgodba.

Črna gora je drugačna. Mnogo bolj odprta, iskrena in živahnejša od Slovenije. Ljudje imajo samosvoj pogled na življenje, imajo svoj žar in temperament. Človeka z Balkana zato pač ne moreš zgrešiti; niti po zunanjosti, kaj šele po načini govora, vedenja, razmišljanja. In vse to imam pri Balkancih rada, občudujem neposrednost, smisel za humor, živahnost.

Pogovor z ljudmi, ki jih ne poznam, ponavadi ne steče tako kot bi moral. Ne samo zato, ker velikokrat nimam kaj za povedati, tudi nočem govoriti. Nekako še pridemo do osnovnih fraz, potem pa pogovor otrpe. Pa saj nihče noče slišati sogovornikove življenjske zgodbe ali bolniške kartoteke, kajne? Zato upam, da ne bom ena izmed sramežljivih Slovenk, ki samo kima. Pfa.

Iztekajoči se teden sem preživela v objemu razvajanja svoje babice in spoznanju, da jo imam tako zelo rada, da kar boli. Izogibam se razmišljanju o tem, če sva preživeli premalo časa, če sem jo kdaj razočarala, če sem ji kaj pozabila povedati, če … Ali ve, da je edini človek, ki me nikoli obsojal in me je vedno sprejemal? Ali ve, da jo imam neskončno rada?

Ugotavljam, da človek, kadar ima veliko časa, preveč razmišlja. Meni se to vedno zgodi med počitnicami. Sprehodila sem se nekaj let nazaj do osnovne šole in spoznala, da ničesar ne pogrešam. Pravzaprav sem ugotovila, da sem bila del sveta, v katerega ne spadam več in v katerega se za nič na svetu nočem vrniti. Mogoče sem se spremenila, mogoče sem taka vedno bila, pa se tega nisem zavedala; zdaj vem, da sem drugačna od tistega prej; moje razmišljanje, vedenje, govor, jaz. Pa sem mislila, da so tisti časi nenadomestljivi.

Vse bolj se približujemo koncu meseca počitnic, pa ne vem, kako naj se ob tem počutim. Histerično? Čudno? Ravnodušno? Bog ne daj, veselo? Poletje vsekakor ni moj najljubši letni čas, a počitnice so del, ki ga s sabo prinaša poletje in hkrati predstavljajo svetlo točko izobraževanja, krik po svobodi in nujo. Če sem čisto iskrena, nisem v preteklem, zdaj že skorajda mesecu, naredila nič omembe vrednega. Ampak, saj tako tudi mora biti, kajne? Prisilila sem se recimo v branje počitniškega čtiva, spet sem risala, obnovila sobo, ki je zadnje tedne pred zaključkom konference oddajala prav čudne signale in krike na pomoč in bila spet sama s sabo. Se zavedla, da je moje telo nekaj, kar me bo spremljalo celo življenje, se upirala odštevanju dnevov in se nikakor nisem mogla izogniti črnemu oblaku nad sabo, ki me je opozarjal, da me že čez dober mesec čakajo novi šolski izzivi, ki bodo letos vendarle odločali o izobraževalni usodi. Se mi samo zdi ali se vrtimo v krogu?

  • Share/Bookmark

Obsedenka

Zapisano pod Moja družina avtor: afnaa, 13.07.2010

Vedno je lovila samo sebe v večnem iskanju potrditve, ki jo je zahtevala od drugih, vedno je nekje v sebi imela tisto tečnost, turobnost, željo po večnem nadzoru in občutek, da nikoli ni nič dovolj dobro. Vedno je sicer govorila, da me ima rada, ob vsem tem pa mi metala pod nos, da sem sebičen otrok, ki ni prizanesljiv do drugih. Vedno me je sramotila s svojimi preveč nazornimi podrobnostmi iz mojega življenja, ne samo pred sorodniki, pač pa pred popolnimi neznanci.  Zato ne verjamem, da se je moja mama tako zelo spremenila; le jaz sem ob vsem tem drugačna.

Ne morem reči, da sem v svojem življenju doživela veliko, sem pa iz ust svoje matere bila opisana iz različnih zornih kotov, vsakič v drugačnem razpoloženju in z opisi, ki se pravzaprav izključujejo. Tako sem bila že marsikaj; pridna, lena, razvajena, urejena, neurejena, poštena, sebična, sebična, egoistična, egoistična, nesramna. Sem sebična, če nočem, da bere moje zgodbe, brez da bi jaz karkoli o tem vedela? Če nočem, da si izposodi maskaro brez vprašanja? Če ji rečem, da bi bilo lepo, če bi tudi ostalim ljudem pustila del vrha pri lubenici? Če ji rečem, naj ne kupuje že tretje enake majice, samo zato, ker je poceni? Dobro se zavedam svojih pomanjkljivosti. Pretirane kritičnosti, recimo. Seveda bi lahko svoje kriterije, ki določajo normalnost znižala, ampak reči, da so biseri iz kitajske trgovine videti naravno, pa vseeno ne morem. Tukaj so tudi čustva, ki izbruhnejo in jih nenadoma ne morem več nadzorovati, perfekcionizem, ko je ta najmanj potreben in še marsikaj, seveda. Ampak nisem nepoštena, razvajenost ostaja v mojem tihem razmišljanju in nikoli nisem sebična tako, da bi bil kdo drug razen mene nosil posledice.

Nočem, da bi mama bila videti kot najbolj grozna oseba na svetu. Ker to seveda ni. Pravzaprav premore veliko čudovitih lastnosti, talentov, sposobnosti, je dobra oseba in življenje z njo bi lahko opisali kot znosno, v določenih trenutnih celo zelo dobro, ampak potem je vedno nekaj, kar situacijo pokvari. To se zgodi ponavadi takrat, ko so vpleteni drugi ljudje; najboljša babica na svetu, njeni, moji prijatelji, maserka, tata, drugi sorodniki ali popolni neznanci. V takšnih okoliščinah se zgodi dvoje; izvem veliko še do zdaj neznanih dejstev o sebi  in huje, pripravljena sem si poiskati skrivališče in se pretvarjati, da nikogar ne poznam, saj sledi neizbežno; moja stvariteljica me s takšnimi ali drugačnimi resničnimi ali realnimi samo po njeni presoji, sicer ne da bi se tega zavedala, popolnoma osramoti. Tako bi se recimo kaj hitro razvedelo o sramnih ušeh, laserski odstranitvi dlak z obraza, ker sem imela pač dovolj vsakodnevnega britja, uriniranju v javni bazen ali še čem hujšem.  Ampak, ker se z naštetimi stvarmi še ne more pohvaliti, pove veliko stvari o katerih lahko zaenkrat samo domneva. Recimo to, da hočem napisati roman, da bom kmalu študirala v Ljubljani ali na Dunaju, da je moja najljubša barva črna in najljubši pevec Zdravko Čolić. To je pa res lepo slišati.

Ob vsem tem mama točno ve, da ne maram dveh oblačil na enem obešalniku, da ne maram, če niso oblačila pravilno obrnjena in da ne maram, če je rdeča majica vtaknjena na začetek k črni jakni. Tudi, če v moji sobi ni vedno prisotna čistoča, predstavlja omara neke vrste luč na koncu predora. Torej perfekcionizem, kot da še niste videli;  oblačila so zložena po barvah, spodnje perilo je v škatli, jakne so na začetku, sledijo jopice in majice z dolgimi rokavi, nato kratkimi, pasovi so ob straneh, hlače in šali so na koncu. Malce bizarno, ampak to je edini način, da zjutraj sploh kaj najdem.  V omaro pa včasih skoči kakšna zverinica, ves sistem poruši in me pri vsem tem ne more pretentati.

Počitnice. Sliši se dobro, kajne? Ampak oditi na morje z mojo mamo, je huje kakor brati knjigo Urše Čepin in ostati resen pri člankih Nove. Dejansko. Odhod v hribe je tu pa tam še sprejemljiv, morje v času poletnih mesecev pa predstavlja popolno zrušitev sistema.  Prva stvar je izbor hotela. Ne sme biti povprečen, ker bo vedno neka stvar, ki jo bo zmotila. Kitajska tuš kabina ali plastični stoli na balkonu, recimo. Saj ne, da bi tuširanje v tuš kabini z nešteto funkcijami, ki ne delajo, pri meni predstavljalo užitek in da plastični stoli zagotavljajo višek udobja, samo zavedam se, da se ne zgodi pogosto, da bi za povprečen denar dobil nadpovprečno kvaliteto. Face it. Po namestitvi hoče večerjo. Takoj. Odhod na plažo predstavlja problem. Ker ji vroče, čuti visok pritisk, ve da bo dež ali kaj podobno srhljivega. Potem sledijo: voda je umazana, s sabo nisem vzela klobuka, Katarina pojdi ponj, hočem sladoled, lačna sem.

Ali sem pomislila, da ima človek, ki s sabo nosi skoraj pol stoletja težko vrečo izkušenj, morda vendarle prav? Ali da mnoge nesmiselne prepire zagrešim tudi sama? Seveda. Nato sem prišla do sklepa, da se to zgodi, ker povem, kaj vse me moti. Mogoče tudi preveč nazorno. Ampak znani sta dve dejstvi; starš svojemu otroku želi najboljše in nima vedno prav. Pika.

Ker najstnica včasih preprosto ne zdrži nadzora, ukazovanja in kritike svojih skrbnikov. Zelo jo imam rada, ampak potrebujem počitek; teden dni miru pred skoraj enomesečnim mučenju na morju. Boli.

  • Share/Bookmark