Pomisleki


Obsedenka

Zapisano pod Moja družina avtor: afnaa, 13.07.2010

Vedno je lovila samo sebe v večnem iskanju potrditve, ki jo je zahtevala od drugih, vedno je nekje v sebi imela tisto tečnost, turobnost, željo po večnem nadzoru in občutek, da nikoli ni nič dovolj dobro. Vedno je sicer govorila, da me ima rada, ob vsem tem pa mi metala pod nos, da sem sebičen otrok, ki ni prizanesljiv do drugih. Vedno me je sramotila s svojimi preveč nazornimi podrobnostmi iz mojega življenja, ne samo pred sorodniki, pač pa pred popolnimi neznanci.  Zato ne verjamem, da se je moja mama tako zelo spremenila; le jaz sem ob vsem tem drugačna.

Ne morem reči, da sem v svojem življenju doživela veliko, sem pa iz ust svoje matere bila opisana iz različnih zornih kotov, vsakič v drugačnem razpoloženju in z opisi, ki se pravzaprav izključujejo. Tako sem bila že marsikaj; pridna, lena, razvajena, urejena, neurejena, poštena, sebična, sebična, egoistična, egoistična, nesramna. Sem sebična, če nočem, da bere moje zgodbe, brez da bi jaz karkoli o tem vedela? Če nočem, da si izposodi maskaro brez vprašanja? Če ji rečem, da bi bilo lepo, če bi tudi ostalim ljudem pustila del vrha pri lubenici? Če ji rečem, naj ne kupuje že tretje enake majice, samo zato, ker je poceni? Dobro se zavedam svojih pomanjkljivosti. Pretirane kritičnosti, recimo. Seveda bi lahko svoje kriterije, ki določajo normalnost znižala, ampak reči, da so biseri iz kitajske trgovine videti naravno, pa vseeno ne morem. Tukaj so tudi čustva, ki izbruhnejo in jih nenadoma ne morem več nadzorovati, perfekcionizem, ko je ta najmanj potreben in še marsikaj, seveda. Ampak nisem nepoštena, razvajenost ostaja v mojem tihem razmišljanju in nikoli nisem sebična tako, da bi bil kdo drug razen mene nosil posledice.

Nočem, da bi mama bila videti kot najbolj grozna oseba na svetu. Ker to seveda ni. Pravzaprav premore veliko čudovitih lastnosti, talentov, sposobnosti, je dobra oseba in življenje z njo bi lahko opisali kot znosno, v določenih trenutnih celo zelo dobro, ampak potem je vedno nekaj, kar situacijo pokvari. To se zgodi ponavadi takrat, ko so vpleteni drugi ljudje; najboljša babica na svetu, njeni, moji prijatelji, maserka, tata, drugi sorodniki ali popolni neznanci. V takšnih okoliščinah se zgodi dvoje; izvem veliko še do zdaj neznanih dejstev o sebi  in huje, pripravljena sem si poiskati skrivališče in se pretvarjati, da nikogar ne poznam, saj sledi neizbežno; moja stvariteljica me s takšnimi ali drugačnimi resničnimi ali realnimi samo po njeni presoji, sicer ne da bi se tega zavedala, popolnoma osramoti. Tako bi se recimo kaj hitro razvedelo o sramnih ušeh, laserski odstranitvi dlak z obraza, ker sem imela pač dovolj vsakodnevnega britja, uriniranju v javni bazen ali še čem hujšem.  Ampak, ker se z naštetimi stvarmi še ne more pohvaliti, pove veliko stvari o katerih lahko zaenkrat samo domneva. Recimo to, da hočem napisati roman, da bom kmalu študirala v Ljubljani ali na Dunaju, da je moja najljubša barva črna in najljubši pevec Zdravko Čolić. To je pa res lepo slišati.

Ob vsem tem mama točno ve, da ne maram dveh oblačil na enem obešalniku, da ne maram, če niso oblačila pravilno obrnjena in da ne maram, če je rdeča majica vtaknjena na začetek k črni jakni. Tudi, če v moji sobi ni vedno prisotna čistoča, predstavlja omara neke vrste luč na koncu predora. Torej perfekcionizem, kot da še niste videli;  oblačila so zložena po barvah, spodnje perilo je v škatli, jakne so na začetku, sledijo jopice in majice z dolgimi rokavi, nato kratkimi, pasovi so ob straneh, hlače in šali so na koncu. Malce bizarno, ampak to je edini način, da zjutraj sploh kaj najdem.  V omaro pa včasih skoči kakšna zverinica, ves sistem poruši in me pri vsem tem ne more pretentati.

Počitnice. Sliši se dobro, kajne? Ampak oditi na morje z mojo mamo, je huje kakor brati knjigo Urše Čepin in ostati resen pri člankih Nove. Dejansko. Odhod v hribe je tu pa tam še sprejemljiv, morje v času poletnih mesecev pa predstavlja popolno zrušitev sistema.  Prva stvar je izbor hotela. Ne sme biti povprečen, ker bo vedno neka stvar, ki jo bo zmotila. Kitajska tuš kabina ali plastični stoli na balkonu, recimo. Saj ne, da bi tuširanje v tuš kabini z nešteto funkcijami, ki ne delajo, pri meni predstavljalo užitek in da plastični stoli zagotavljajo višek udobja, samo zavedam se, da se ne zgodi pogosto, da bi za povprečen denar dobil nadpovprečno kvaliteto. Face it. Po namestitvi hoče večerjo. Takoj. Odhod na plažo predstavlja problem. Ker ji vroče, čuti visok pritisk, ve da bo dež ali kaj podobno srhljivega. Potem sledijo: voda je umazana, s sabo nisem vzela klobuka, Katarina pojdi ponj, hočem sladoled, lačna sem.

Ali sem pomislila, da ima človek, ki s sabo nosi skoraj pol stoletja težko vrečo izkušenj, morda vendarle prav? Ali da mnoge nesmiselne prepire zagrešim tudi sama? Seveda. Nato sem prišla do sklepa, da se to zgodi, ker povem, kaj vse me moti. Mogoče tudi preveč nazorno. Ampak znani sta dve dejstvi; starš svojemu otroku želi najboljše in nima vedno prav. Pika.

Ker najstnica včasih preprosto ne zdrži nadzora, ukazovanja in kritike svojih skrbnikov. Zelo jo imam rada, ampak potrebujem počitek; teden dni miru pred skoraj enomesečnim mučenju na morju. Boli.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.