Pomisleki


Počitnice in volja tedna

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.07.2010

Moje letošnje počitnice so glede na lanske, zastavljene ambiciozno. Brez presežkov, le mnogo pestrejše od lanskih. Če sem preostanek junija in začetek julija preživela doma in le delno pri starih starših, kjer sem se podajala na vsakodnevno misijo soba-kuhinja-kopališče-soba, bosta konec julija in avgust pestrejša. Vsaj tako se napoveduje.

Obiskovanje Lenta, gledanje filmov, branje, spoznanje o tem, kaj vse si pripravljen narediti, da drugi ne bodo mislili, da si brezsrčen, posteljo, posteljo, posteljo, bosta zamenjala London in Črna gora.

Chapter one

Moje novinarske ambicije vsekakor presegajo rojstno mesto, kjer koliko toliko  spodobno delo predstavlja le pisanje za Večer. Saj ne, da bi moje pisateljske, govorne in še kakšne sposobnosti, presegale slovenski prostor, ampak pač od nekdaj vem, da hočem delati v tujini ali vsaj v Ljubljani, nikakor pa nočem ostati in delati v Mariboru. Ker pač nočem pisati prostovoljnih člankov o obletnici  dveh hrčkov, voditi nesmiselno oddajo na lokalni televiziji, voditi prireditev brez ozvočenja in nočem, da bi vrhunec moje kariere predstavljalo pisanje kolumne v Žurnalu. Pika. Zato mi kratek obisk Londona nekaj pomeni. Morda sanje o tem, kako bi nekoč lahko bilo. Če prepustimo fantazijo upajočim, je London kraj, ki ga je treba preiskati, prevohati, skratka obiskati. Moj lanskoletni obisk Hampshira je potrdil sume o čudni hrani, prijaznosti, simpatični govorici in čudovitem času, ko se poletje počasi preveša v jesen in so jutra na podeželju najlepša, torej o splošni drugačnosti. Morda so knjige Jane Austen dve stoletji nazaj pri meni vzbudile določene stereotipe o Angležih, ki pa nikakor niso obtožujoči v negativnem smislu.  Angleže sem pravzaprav že vzljubila; njihovo slepomišenje mi je na čuden način všeč, angleščina je prav zabavna in veliko bolj prefinjena. Ampak več o tem bom lahko povedala že čez teden dni, kajne?

Chapter two

Mama Slovenka in oče Črnogorec se o določenih stvareh nikakor ne moreta dogovoriti; o ponovnem odhodu v Črno goro, ki se odlaša že nekaj časa, recimo. Pravzaprav sploh več ne vem, kako stvari tam še stojijo, s svojim znanjem srbščine pa se prav tako ne morem pohvaliti, kaj šele z branjem ali pisanjem v cirilici. Ampak če izpustimo to še kako pomembno dejstvo, v svoji drugi domovini nisem bila že pet poletij. Sploh nočem razmišljati o tem, kako bom skoraj mesec dni preživela z mamo pred ljudmi, ki me zaradi razdalje ne poznajo tako dobro, kot bi me morda morali. Zato se bojim marsičesa; maminega napada panike ali nenadne izgube samozavesti, prepirov v smislu ‘jaz ne bom kuhala, sem na dopustu’ ali še česa podobnega. Ampak to je že druga zgodba.

Črna gora je drugačna. Mnogo bolj odprta, iskrena in živahnejša od Slovenije. Ljudje imajo samosvoj pogled na življenje, imajo svoj žar in temperament. Človeka z Balkana zato pač ne moreš zgrešiti; niti po zunanjosti, kaj šele po načini govora, vedenja, razmišljanja. In vse to imam pri Balkancih rada, občudujem neposrednost, smisel za humor, živahnost.

Pogovor z ljudmi, ki jih ne poznam, ponavadi ne steče tako kot bi moral. Ne samo zato, ker velikokrat nimam kaj za povedati, tudi nočem govoriti. Nekako še pridemo do osnovnih fraz, potem pa pogovor otrpe. Pa saj nihče noče slišati sogovornikove življenjske zgodbe ali bolniške kartoteke, kajne? Zato upam, da ne bom ena izmed sramežljivih Slovenk, ki samo kima. Pfa.

Iztekajoči se teden sem preživela v objemu razvajanja svoje babice in spoznanju, da jo imam tako zelo rada, da kar boli. Izogibam se razmišljanju o tem, če sva preživeli premalo časa, če sem jo kdaj razočarala, če sem ji kaj pozabila povedati, če … Ali ve, da je edini človek, ki me nikoli obsojal in me je vedno sprejemal? Ali ve, da jo imam neskončno rada?

Ugotavljam, da človek, kadar ima veliko časa, preveč razmišlja. Meni se to vedno zgodi med počitnicami. Sprehodila sem se nekaj let nazaj do osnovne šole in spoznala, da ničesar ne pogrešam. Pravzaprav sem ugotovila, da sem bila del sveta, v katerega ne spadam več in v katerega se za nič na svetu nočem vrniti. Mogoče sem se spremenila, mogoče sem taka vedno bila, pa se tega nisem zavedala; zdaj vem, da sem drugačna od tistega prej; moje razmišljanje, vedenje, govor, jaz. Pa sem mislila, da so tisti časi nenadomestljivi.

Vse bolj se približujemo koncu meseca počitnic, pa ne vem, kako naj se ob tem počutim. Histerično? Čudno? Ravnodušno? Bog ne daj, veselo? Poletje vsekakor ni moj najljubši letni čas, a počitnice so del, ki ga s sabo prinaša poletje in hkrati predstavljajo svetlo točko izobraževanja, krik po svobodi in nujo. Če sem čisto iskrena, nisem v preteklem, zdaj že skorajda mesecu, naredila nič omembe vrednega. Ampak, saj tako tudi mora biti, kajne? Prisilila sem se recimo v branje počitniškega čtiva, spet sem risala, obnovila sobo, ki je zadnje tedne pred zaključkom konference oddajala prav čudne signale in krike na pomoč in bila spet sama s sabo. Se zavedla, da je moje telo nekaj, kar me bo spremljalo celo življenje, se upirala odštevanju dnevov in se nikakor nisem mogla izogniti črnemu oblaku nad sabo, ki me je opozarjal, da me že čez dober mesec čakajo novi šolski izzivi, ki bodo letos vendarle odločali o izobraževalni usodi. Se mi samo zdi ali se vrtimo v krogu?

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.