Pomisleki


Roadtripi s starši pri šestnajstih niso zabavni

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 31.08.2010

Kavice Črne gore

Kakor da bi prišlo do klika, dojemam danes stvari drugače kot sem jih pred petimi leti. Razmišljam drugače, vedem se drugače. Morda se ravno zato moje dojemanje Črne gore danes razlikuje od tistega pred leti.

Po petih letih sem se vrnila pravzaprav brez ključnega namena. Videti, pozdraviti in svojim sorodnikom sporočiti, da še vedno obstajam in da sem še zmerom njihova vnukinja, sestrična in nečakinja. Toliko vprašanj, ki nastanejo ob snidenju sorodnikov; kam hodiš, ali ti je tukaj všeč, kaj boš študirala, ali bi tukaj lahko živela … Jaz bom zdaj šla, vi pa ostanite tukaj in sami odgovarjajte na vprašanja, okej? To si samo misliš, se nasmehneš in se zapodiš v razlago. Vendar se razvedriš, ko sprevidiš, da so tvoja druga polovica sorodnikov pravzaprav zelo dobri ljudje. Imaš jih rad, ne glede na to, da ste skupaj le redkokdaj.

‘Gate two, please!’

Tokrat sem bila obsojena na potovanje s starši. Kar pa v najhujšem obdobju pubertete ni ravno zabavno. Tudi, če je velikokrat krivda mojega slabega razpoloženja upravičeno na strani staršev, pa včasih vendarle ni tako. Včasih sem kriva tudi sama.

Vedno preden sedem na letalo, od nekje prileze neprijeten občutek in vsepovsod prihajajo vprašanja kaj če. Toliko različnih ljudi, ki jih vidiš na letališču, solze, objemi, poljubi, zadržanost, veselje, pozdravi. Ljudje z različnimi manirami, okusom, navadami in razmišljanjem. Fincu, ki je stal pred mano v vrsti, se obrnil in me očitno premerjal, nihče ni uspel povedati, da je to nadvse nevljudno. Pa neprestano preverjanje, ali sta potni list in karta na mestu. Utrujajoče.

Otroci so nadvse očarljiva bitja. Dokler ne sedijo s tabo na letalu, ko mir in tišina med vožnjo postaneta nekaj nepredstavljivega (‘Oh, look mum, there’s a lake!’ ). A če potujete s starši in z letalom, nikakor ni samoumevno, da imate s sabo nekoga, ki bo uredil karte, vas napotil k odhodom, poklical taksi. Ne. Starši so na velikem letališču tako prestrašeni in zmedeni, da boste vi, kot mlajša hči morali urediti prav vse. Glej, mama, tja. Ne, še pol ure. Zdaj izklopi telefon. Stranišče? Ja, glej tam ti piše. Desno.

Medtem ko lahko let z letalom predstavlja nekaj pomirjujočega, pa so vožnje z avtom druga zgodba. Tako se ponašam z izumom odgovora na vprašanje, kako se v avtu namestiti čim bolj udobno. Tudi tiščanje raznih materialov pod glavo, ki bi služili kot vzglavje, ni najbolj praktična zadeva, ki jo lahko počneš med vožnjo. Še posebej, če se pelješ po zaprašeni, kamniti cesti. Sicer pa so pravila vožnje na Balkanu prav posebna. Ni jih. Doživeli smo vse, kar se doživeti da; neskončno hupanje in neučakanost, koze kilometer od centra mesta in sceno, kjer je dečko dvignil zaporo pred tirnicami in odpeljal.

Klimo, prosim!

Veliko stvari je, ki se jih začela ceniti šele, ko sem jih izgubila. Normalne temperature, recimo. Tako sem priletela z vročih osemintridesetih stopinj na osemnajst. Kakor v drug svet.

‘Šta češ dušo?’

Dejansko je bila vsa hrana zelo preprosta, a okusna. Tudi pred tabo postavljena telečja glava postane prav luštna zadevca, če gledaš nekam drugam in ne naravnost v lobanjo. In sir, sir, siiiiir. Za zajtrk, kosilo, večerjo in vedno, ko si lačen. Je pa res, da nekateri mestni ljudje ne moremo piti podeželskega mleka, ker je preveč mastno. Ali jesti kajmaka, zaradi katerega začneš kašljati. Zato sem pogrešala posneto Alpsko mleko, ki nima čudnega okusa, ki naj ne bi bil posledica starosti, pač pa priprave. Svašta.

Kot obiskovalka podeželja, se nikakor nisem mogla navaditi na to, da je vse kar slišiš brčanje čebel, veter in lastno dihanje. Ker dnevu nikakor ni videti konca in ker skoraj sedemnajst let živim v drugem največjem mestu v Sloveniji ter sem popolnoma predana mestnemu načinu življenja, v kraju, kjer je višek civilizacije predstavlja kavarna brez stranišča, težko zdržim več kot tri dni. Nato se začnem dolgočasiti in postanem tečna, kar pa za okolico ni najboljše.  Potem ti mravlja zleze po roki …

Okej. Počasi lahko nehaš strmeti vame.

In glavna znamenitost. Ljudje. Sedijo zunaj, kadijo, preko obveznih očal ocenjuje mimoidoče in pričajo, pričajo do onemoglosti. Visokih, temnih in neverjetno spogledljivih moških zagotovo ne manjka, upocavanja z balkona, iz avta in ceste pa tudi ne. Kakor tudi ne visokih in urejenih žensk. Nekatere živijo z mislijo, da so urejene takoj, ko obujejo visoke pete in še niso slišale za obstoj prozornih naramnic, nekatere pa so bog ve od kod privlekle svoje miniaturne cunjice, razkazujejo svojo popolno postavo in se prehranjujejo s pogledi moških. Saj je vendar poletje, kajne? Prav vsi; mladi, stari, privlačni, suhljati ali debelušni, pa so neverjetno odprti, komunikativni, pripravljeni za pogovor in iskreni. In ni res, da so Črnogorci leni. Vse stvari pač naredijo počasneje.

Kaj sledi? Obljuba, da se čim prej vrnem? Ne. Doma imam vse, kar potrebujem. Vse, kar sem pogrešala, ko sem bila tam. Ali se bom kdaj vrnila? Zagotovo. Sama in ponovno drugačna.

  • Share/Bookmark

Nepomembne malenkosti tedna

Zapisano pod Aktualno, Glasba, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 29.08.2010

Letošnja prireditev Miss Slovenije spet predstavlja presežek neprofesionalnosti. Od neusklajenosti voditeljev in toalete, kadrov kamere, dolgčasa in kopico malenkosti, ki ne uidejo. Večernih oblek, ki bi jih lahko zamenjali za kičaste zavese, ne pa za kreacijo oblikovalcev ter prav strašljivo zagorele in suhljate roke voditeljice in njenega konjskega repa. In medtem ko bi lahko z obročki ciljal nos prve spremljevalke in celo upal, da se bo kakšen ujel, je kljub temu, da je del obleke naše nove misične pridobitve spominjal na pareo, deklič presenetljivo simpatičen. To pa je tudi vse.

Vzljubila sem gozdne sadeže in juho. Tudi prav.

Glede na to, da je bilo to poletje bralno zelo šibko, se zdaj mučim s knjigo Starting Over v srbščini, kjer je avtor Tony Parsons zaenkrat Toni. Moje znanje srbščine je solidno. Lahko berem in razumem, begajo me le pomeni nekaterih besed. Recimo promeškljoti se, činija, opušak. Tudi mi jasno, kako je lahko stavek Rubi se nagnu napred, pravilen. Glede na to, da je Rubi (Ruby, seveda) ženskega spola, ali ne bi bil stavek Rubi se je nagnula napred bolj smiseln? Ja, ja, jaaaa, okej. Bo veliko bolj zdravo, če ostanem pri slovenski.

Sem pravi zaklad na videz popolnoma nepomembnih poškodbic; zlomljenega nohta, ranic od spotikanj na prstih in rdečih kolobarjev komarjev na nemogočih mestih. Nisem vedela, da je gleženj atraktivno mesto.

Spet se zaljubljam v jesenske trende; plaščke, čeveljce, jopice. Prijazno do oči, boleče za žep.

Neverjetno, kako je vse, kar naredi dojenček luštkano. Hranjenje s peskom na plaži, recimo. Ko si ves popacan s kremo okoli ust zaradi čokoladnih krofov želi v vodo, ga pač ne morete odbiti, kajne?

Sem absolutno za to, da nekje sredi Maribora namestijo Costo. Frescati so nekaj čarobnega, ko govorimo o preganjanju vročine.

Učim se, učim. Tudi ko govorimo o sedežnem redu v gledališču ali predstavi na prostem.  Morda ocenjevanje pričeske nekomu predstavlja hobi, meni pa se prav gotovo ne zdi zabavno buljiti v zatilje osebe pred mano in pri tem stegovati golt, ker je uboga reva zrasla dva metra. Krohotanje med predstavo? Tako smešno pa spet ni, no!

Zares sem uvidevna do drugačnih ljudi. Ampak če je ta tipičen primer človeške predrznosti, pa še sama postanem neprijazna. Saj so vendar loputanje vrat javnega stranišča pred nosom, neumikanje svoje prtljage s stola na desni, medtem ko je vse drugo že zasedeno, ogovarjanje plešaste osebe, ki naključno stoji pred tabo, dovolj da si misliš: skrajno si neprivlačna in tehtaš vsaj dvajset kilogramov več kot jaz, tvoj vuitton je očiten ponaredek, obuta si v rdeče superge in vijolične pajkice, ki ti jih z najboljšim namenom do okolice odsvetujem, zato utihni, izprazni mesto poleg sebe, da se lahko usedem, mater!

Z veseljem sporočam, da so se moji sorodniki opravili izpit kaj kupiti šestnajstletnici, katere okusa na poznaš. Torej ne ogabnih zlatih zapestnic, prevelikih pulijev in orientalskih tunik. Zadošča že bižuterija, ki ni kičasta, zato sem zdaj lastnica čudovitih modrih zapestnic, ki jih ne bi kupila izključno zaradi cene, drobižnice, srebrne verižice in rjavih gležnjarjev. Frajerka, da te kap.

Sem pa tudi iskalka svoje uradno prve drobižnice, črne kratke jopice in verižice bronaste barve. Pfa.

Kako naj se počuti hči, ko izve, da njen oče pravzaprav ne ve, da so njeni naravni lasje kodrasti?

Je to, da poimenuješ bonsaia krik osamljenosti?

Okej, te ekskluzivne ponudbe šolskih potrebščin me strašijo. Saj vem, da se novo šolsko leto z največjim užitkom zaganja v vrata, ampak pretiravati pa tudi ni treba.

Prihaja. Dolgo poročilo meseca avgusta preživetega v Črni gori. Nekoč. Ko bo čas.

Res je, da je njen videz že zdavnaj prerasel pridevnik uporniški, saj se spreminja v burlesko, a proti Rihannini glasbi nimam nič proti. Pravzaprav se že nekaj časa neuspešno trudim, da bi si izbila refren naslednje pesmi iz glave, pa tudi video je prav simpatično nasilen.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

London, o London!

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 14.08.2010

Toliko stvari, o katerih bi rada pisala, toliko pomembnih malenkosti, ki vsaki stvari v tem mestu dajejo značaj. Toliko različnih ljudi na ulicah, nemoteč hrup, kavarne, ogromne trgovine, kjer lahko dobiš karkoli ti v tistem trenutku pade na pamet, zmedeni turisti, ki skupaj s tabo sprašujejo za smer, toliko kotičkov, ki z moje strani se niso bili raziskani, naglica in utrip mesta. Ah, toliko … 

Po lanskoletni Angliji sem pričakovala na prvi pogled dobro hrano, na okus pa vse prej kot normalno, opremila sem se z dežnikom in se psihično pripravila na vsesplošno prijaznost, tudi ko to ni potrebno. Medtem ko dežnika teden dni sploh nisem potrebovala in je oceansko podnebje predstavljalo pravo osvežitev in pobeg, je dejstvo, da sem načeloma vesela, če vem, kaj jem. Tokrat sem pač o določenih stvareh ugibala. Sem pa v Angliji prvič netipično jedla suši. Zanimiva ribja zadevca.

Druga stvar, ki pa spet po izkušnjah ne preseneča, je prijaznost. Vedno in povsod. Morda  bi se temu lahko reklo tudi hinavščina, a jaz ostajam naivna, ker so mi Angleži všeč in pika. Ko sem polila pivo otočana in se seveda vneto opravičevala, je ta tipično odvrnil, da je vse v redu in mi podaril briljanten nasmešek. Kateri moški, razen vljudnega Angleža, bi vztrajal, da je vse v redu, ne glede na pravkar izgubljeno pločevinko piva?

Prišla sem do dokončnega spoznanja, da nisem najbolj komunikativna oseba na svetu. Pač ni v moji navadi stopiti do neznanca in se začeti pogovor, kakor da ga poznam sto let, pa tudi Angleži niso najbolj odprta bitja na svetu, vsaj tisti moje starosti ne. Pravzaprav se mi je že drugič zgodilo, da so stali v krogu, zbijali interne šale, ki slovenskemu bitju pač niso smešne in drug drugega suvali. Nekakšen Harry Potter filmi sistem. Spoznala sem tudi, da sem majčkeno obsedena z art shopi v galerijah. Takoj po ogledu slik utopično iščem nadomestilo za pravkar videno. Preverjeno lahko na ponavadi ne več kot dvajstetih kvadratnih metrih preživim ure. Buljenje v nekatere največje umetnine sveta, ustvarjenih izpod rok umetnikov, ki so zaznamovali zgodovino, pač ni vsakdanja zadeva. Niti predstavljati si nisem mogla, kako se te umetnine lahko dotaknejo. Kakor da bi za nekaj časa nekam odlebela in omamljena spet pristala. Nekaj časa sem tako umirala od prevzetosti in še dolgo potem me niso zmotile stvari, ki me drugače bi. Popolnost in neopisljivost.

Vsak normalen človek, ki nekam potuje s sabo ponavadi nese tudi fotoaparat. Jaz ga ne. Seveda tudi zato, ker je moj trenutno precej neuporaben, a v večino zato, ker je fotografiranje zadeva, ki me grozno živcira. Sploh, če se izvaja brez moje privolitve ali vednosti. Seveda se stvar spremeni, kadar fotografiram sama, včasih sem v tem celo uživala in še vedno sem avtorica nekaterih zelo lepih fotografij, a ponavadi sem jaz tista, ki je objekt fotografije. Kar pa je seveda nedopustljivo! Zato začnem nergati in se mršiti takoj, ko se objektiv postavlja v mojo smer, rezultati pa so zato precej klavrni. In v Londonu ni bilo nič kaj drugače. Hočem slike neobičajnih stvari, ki dalejo mestu drugačen pečat, zato nočem objavljati tipičnih fotografij rdečih avtobusov. Ker jih niti nimam.

Če nekaj minut po predstavi napišeš:

Sedim na desni strani, tik ob oknu, se čudim. Otrpla, z nekim čudnim občutkom, z vprašanji, ki ga pušča pravkar videno. Nisem upala ali vedela, da kaj takega obstaja. Da taki ljudje obstajajo. Da je nekaj tako genialnega, neopisljivega sploh možno. Da je to mojstrovina, ki ne potrebuje pojasnila,

mora biti zares nekaj posebnega. Najboljša in najbolj genialna predstava, kar sem jih videla. Tukaj je pojasnilo, o čem pravzaprav gre, odveč.

Del svojega srca puščam tukaj v Londonu. Dokler ne pridem nekoč ponj.

  • Share/Bookmark

Ker se spomnim na predmestje Londona. In ker mi je všeč.

Zapisano pod Glasba avtor: afnaa, 14.08.2010
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tukaj ni sumnikov

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 10.08.2010

Zaenkrat.

  • Share/Bookmark