Pomisleki


London, o London!

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 14.08.2010

Toliko stvari, o katerih bi rada pisala, toliko pomembnih malenkosti, ki vsaki stvari v tem mestu dajejo značaj. Toliko različnih ljudi na ulicah, nemoteč hrup, kavarne, ogromne trgovine, kjer lahko dobiš karkoli ti v tistem trenutku pade na pamet, zmedeni turisti, ki skupaj s tabo sprašujejo za smer, toliko kotičkov, ki z moje strani se niso bili raziskani, naglica in utrip mesta. Ah, toliko … 

Po lanskoletni Angliji sem pričakovala na prvi pogled dobro hrano, na okus pa vse prej kot normalno, opremila sem se z dežnikom in se psihično pripravila na vsesplošno prijaznost, tudi ko to ni potrebno. Medtem ko dežnika teden dni sploh nisem potrebovala in je oceansko podnebje predstavljalo pravo osvežitev in pobeg, je dejstvo, da sem načeloma vesela, če vem, kaj jem. Tokrat sem pač o določenih stvareh ugibala. Sem pa v Angliji prvič netipično jedla suši. Zanimiva ribja zadevca.

Druga stvar, ki pa spet po izkušnjah ne preseneča, je prijaznost. Vedno in povsod. Morda  bi se temu lahko reklo tudi hinavščina, a jaz ostajam naivna, ker so mi Angleži všeč in pika. Ko sem polila pivo otočana in se seveda vneto opravičevala, je ta tipično odvrnil, da je vse v redu in mi podaril briljanten nasmešek. Kateri moški, razen vljudnega Angleža, bi vztrajal, da je vse v redu, ne glede na pravkar izgubljeno pločevinko piva?

Prišla sem do dokončnega spoznanja, da nisem najbolj komunikativna oseba na svetu. Pač ni v moji navadi stopiti do neznanca in se začeti pogovor, kakor da ga poznam sto let, pa tudi Angleži niso najbolj odprta bitja na svetu, vsaj tisti moje starosti ne. Pravzaprav se mi je že drugič zgodilo, da so stali v krogu, zbijali interne šale, ki slovenskemu bitju pač niso smešne in drug drugega suvali. Nekakšen Harry Potter filmi sistem. Spoznala sem tudi, da sem majčkeno obsedena z art shopi v galerijah. Takoj po ogledu slik utopično iščem nadomestilo za pravkar videno. Preverjeno lahko na ponavadi ne več kot dvajstetih kvadratnih metrih preživim ure. Buljenje v nekatere največje umetnine sveta, ustvarjenih izpod rok umetnikov, ki so zaznamovali zgodovino, pač ni vsakdanja zadeva. Niti predstavljati si nisem mogla, kako se te umetnine lahko dotaknejo. Kakor da bi za nekaj časa nekam odlebela in omamljena spet pristala. Nekaj časa sem tako umirala od prevzetosti in še dolgo potem me niso zmotile stvari, ki me drugače bi. Popolnost in neopisljivost.

Vsak normalen človek, ki nekam potuje s sabo ponavadi nese tudi fotoaparat. Jaz ga ne. Seveda tudi zato, ker je moj trenutno precej neuporaben, a v večino zato, ker je fotografiranje zadeva, ki me grozno živcira. Sploh, če se izvaja brez moje privolitve ali vednosti. Seveda se stvar spremeni, kadar fotografiram sama, včasih sem v tem celo uživala in še vedno sem avtorica nekaterih zelo lepih fotografij, a ponavadi sem jaz tista, ki je objekt fotografije. Kar pa je seveda nedopustljivo! Zato začnem nergati in se mršiti takoj, ko se objektiv postavlja v mojo smer, rezultati pa so zato precej klavrni. In v Londonu ni bilo nič kaj drugače. Hočem slike neobičajnih stvari, ki dalejo mestu drugačen pečat, zato nočem objavljati tipičnih fotografij rdečih avtobusov. Ker jih niti nimam.

Če nekaj minut po predstavi napišeš:

Sedim na desni strani, tik ob oknu, se čudim. Otrpla, z nekim čudnim občutkom, z vprašanji, ki ga pušča pravkar videno. Nisem upala ali vedela, da kaj takega obstaja. Da taki ljudje obstajajo. Da je nekaj tako genialnega, neopisljivega sploh možno. Da je to mojstrovina, ki ne potrebuje pojasnila,

mora biti zares nekaj posebnega. Najboljša in najbolj genialna predstava, kar sem jih videla. Tukaj je pojasnilo, o čem pravzaprav gre, odveč.

Del svojega srca puščam tukaj v Londonu. Dokler ne pridem nekoč ponj.

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na 'London, o London!'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na 'London, o London!'.

  1. chef chef pravi,

    16.08.2010 ob 07:48

    Ma ja, najhujši so tisti, ki z nekega potovanja privlečejo 300 fotk in je na 290 njihova punca. Recimo 75 % slike zavzema njena glava, 5 % pa Eifflov stolp, če karikiram.
    Ne vem pa, zakaj bi bila prijaznost hinavščina. Je pa res, da Slovenci to težko razumemo. Tukaj pešcu še na zebri ne ustaviš, tam pa ustavljajo kar tako.

  2. lordwales pravi,

    16.08.2010 ob 18:52

    Obetavno napisano, primerno za časopisno kolumno!

  3. afnaa afnaa pravi,

    18.08.2010 ob 16:53

    chef: zadeva z nenadno prijaznostjo sploh ni tako enostavna. Včasih sem celo pomislila, da se šalijo. Vse to pa sčasoma postane nadležno. Ne zapravljaj toliko mojega časa, izpusti kak please ali I am terrible sorry, pa bo življenje steklo hitreje. Angleži niso hinavci, samo neodločnost in vljudnost imajo v krvi. In sploh ne vem, kako jim uspeva.
    Ah ja, postavi se sem. Škljoc. Glej, tukaj poleg reke. Škljoc. Še eno! Škljoc. Začaran krog lahko nato prinese samo dvoje: nergajočo starko, ki je izrekla: še eno sliko, pa te ubijem ali preplašenega zajca. Pika.

    lordwales: hvala lepa :)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.