Pomisleki


Roadtripi s starši pri šestnajstih niso zabavni

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 31.08.2010

Kavice Črne gore

Kakor da bi prišlo do klika, dojemam danes stvari drugače kot sem jih pred petimi leti. Razmišljam drugače, vedem se drugače. Morda se ravno zato moje dojemanje Črne gore danes razlikuje od tistega pred leti.

Po petih letih sem se vrnila pravzaprav brez ključnega namena. Videti, pozdraviti in svojim sorodnikom sporočiti, da še vedno obstajam in da sem še zmerom njihova vnukinja, sestrična in nečakinja. Toliko vprašanj, ki nastanejo ob snidenju sorodnikov; kam hodiš, ali ti je tukaj všeč, kaj boš študirala, ali bi tukaj lahko živela … Jaz bom zdaj šla, vi pa ostanite tukaj in sami odgovarjajte na vprašanja, okej? To si samo misliš, se nasmehneš in se zapodiš v razlago. Vendar se razvedriš, ko sprevidiš, da so tvoja druga polovica sorodnikov pravzaprav zelo dobri ljudje. Imaš jih rad, ne glede na to, da ste skupaj le redkokdaj.

‘Gate two, please!’

Tokrat sem bila obsojena na potovanje s starši. Kar pa v najhujšem obdobju pubertete ni ravno zabavno. Tudi, če je velikokrat krivda mojega slabega razpoloženja upravičeno na strani staršev, pa včasih vendarle ni tako. Včasih sem kriva tudi sama.

Vedno preden sedem na letalo, od nekje prileze neprijeten občutek in vsepovsod prihajajo vprašanja kaj če. Toliko različnih ljudi, ki jih vidiš na letališču, solze, objemi, poljubi, zadržanost, veselje, pozdravi. Ljudje z različnimi manirami, okusom, navadami in razmišljanjem. Fincu, ki je stal pred mano v vrsti, se obrnil in me očitno premerjal, nihče ni uspel povedati, da je to nadvse nevljudno. Pa neprestano preverjanje, ali sta potni list in karta na mestu. Utrujajoče.

Otroci so nadvse očarljiva bitja. Dokler ne sedijo s tabo na letalu, ko mir in tišina med vožnjo postaneta nekaj nepredstavljivega (‘Oh, look mum, there’s a lake!’ ). A če potujete s starši in z letalom, nikakor ni samoumevno, da imate s sabo nekoga, ki bo uredil karte, vas napotil k odhodom, poklical taksi. Ne. Starši so na velikem letališču tako prestrašeni in zmedeni, da boste vi, kot mlajša hči morali urediti prav vse. Glej, mama, tja. Ne, še pol ure. Zdaj izklopi telefon. Stranišče? Ja, glej tam ti piše. Desno.

Medtem ko lahko let z letalom predstavlja nekaj pomirjujočega, pa so vožnje z avtom druga zgodba. Tako se ponašam z izumom odgovora na vprašanje, kako se v avtu namestiti čim bolj udobno. Tudi tiščanje raznih materialov pod glavo, ki bi služili kot vzglavje, ni najbolj praktična zadeva, ki jo lahko počneš med vožnjo. Še posebej, če se pelješ po zaprašeni, kamniti cesti. Sicer pa so pravila vožnje na Balkanu prav posebna. Ni jih. Doživeli smo vse, kar se doživeti da; neskončno hupanje in neučakanost, koze kilometer od centra mesta in sceno, kjer je dečko dvignil zaporo pred tirnicami in odpeljal.

Klimo, prosim!

Veliko stvari je, ki se jih začela ceniti šele, ko sem jih izgubila. Normalne temperature, recimo. Tako sem priletela z vročih osemintridesetih stopinj na osemnajst. Kakor v drug svet.

‘Šta češ dušo?’

Dejansko je bila vsa hrana zelo preprosta, a okusna. Tudi pred tabo postavljena telečja glava postane prav luštna zadevca, če gledaš nekam drugam in ne naravnost v lobanjo. In sir, sir, siiiiir. Za zajtrk, kosilo, večerjo in vedno, ko si lačen. Je pa res, da nekateri mestni ljudje ne moremo piti podeželskega mleka, ker je preveč mastno. Ali jesti kajmaka, zaradi katerega začneš kašljati. Zato sem pogrešala posneto Alpsko mleko, ki nima čudnega okusa, ki naj ne bi bil posledica starosti, pač pa priprave. Svašta.

Kot obiskovalka podeželja, se nikakor nisem mogla navaditi na to, da je vse kar slišiš brčanje čebel, veter in lastno dihanje. Ker dnevu nikakor ni videti konca in ker skoraj sedemnajst let živim v drugem največjem mestu v Sloveniji ter sem popolnoma predana mestnemu načinu življenja, v kraju, kjer je višek civilizacije predstavlja kavarna brez stranišča, težko zdržim več kot tri dni. Nato se začnem dolgočasiti in postanem tečna, kar pa za okolico ni najboljše.  Potem ti mravlja zleze po roki …

Okej. Počasi lahko nehaš strmeti vame.

In glavna znamenitost. Ljudje. Sedijo zunaj, kadijo, preko obveznih očal ocenjuje mimoidoče in pričajo, pričajo do onemoglosti. Visokih, temnih in neverjetno spogledljivih moških zagotovo ne manjka, upocavanja z balkona, iz avta in ceste pa tudi ne. Kakor tudi ne visokih in urejenih žensk. Nekatere živijo z mislijo, da so urejene takoj, ko obujejo visoke pete in še niso slišale za obstoj prozornih naramnic, nekatere pa so bog ve od kod privlekle svoje miniaturne cunjice, razkazujejo svojo popolno postavo in se prehranjujejo s pogledi moških. Saj je vendar poletje, kajne? Prav vsi; mladi, stari, privlačni, suhljati ali debelušni, pa so neverjetno odprti, komunikativni, pripravljeni za pogovor in iskreni. In ni res, da so Črnogorci leni. Vse stvari pač naredijo počasneje.

Kaj sledi? Obljuba, da se čim prej vrnem? Ne. Doma imam vse, kar potrebujem. Vse, kar sem pogrešala, ko sem bila tam. Ali se bom kdaj vrnila? Zagotovo. Sama in ponovno drugačna.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.