Pomisleki


Iščemo moškega z možgani

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 30.09.2010

You’re not sick. You’re single.

Ne štejem, kolikokrat se mi je zazdelo, da sem drugačna. Ne na slab ali dober način. Nekje vmes. Drugačna zaradi načel, razmišljanja in tega, da vsi drugi tvorijo neko celoto, medtem ko sem jaz sama zase. S tem nikakor ni nič narobe, a drugačnost s sabo prinese tudi dvom. In dvomiti o sebi; lastnih sposobnostih, talentih, podobi, ni najboljše, kar lahko storiš zase.

Stara bom sedemnajst in rada prebiram časopise s politično vsebino. Berem pesmi, napisane s srcem in zgodbe, ki jih piše življenje. Štejem liste, ki jih vložim v mapo, nihče se ne sme pred menoj dotakniti revije in boli me, če je samolepilni listek zalepljen postrani. Rada se učim o stvareh, ki me zanimajo, rada hodim v gledališče, iščem slovnične napake v jedilnih listih in jih štejem. Sem v splošnem motorično precej nespretna oseba in oblačila v omari imam zložena po barvah. Vem, kaj hočem od življenja in komaj čakam, da začnem z izpolnjevanjem svojih ciljev. Ob vsem tem pa se neskončno bojim ljubezni in čustev.

Nekdo mi je nekoč rekel, da sem prepametna za ukvarjanje s fanti. Prepametna, da bi se ukvarjala s takšnimi, ki tega niso vredni? Da, zagotovo. Prepametna, da bi pustila lastni ljubezenski usodi, da brezpogojno teče? O tem bom še premislila. Po definiciji naj bi bila tudi cinična realistka, ki je na skrivaj optimist in je absolutno preveč zahtevna. Pa ni res, le temeljita.  Mogoče se včasih zdi, da ima dekle, ki zavrne normalnega fanta, previsoke cilje. Ampak ni vedno tako. Včasih ji preprosto ni do tega. Obdobje najstništva, ko si želiš ali imaš fanta, samo zato, da ga pač imaš, mine. Potem začneš opazovati, premišljevati in srečuješ čudovita dekleta, ki se oklepajo zgub, ob katerih se počutijo ničvredno, neumno. Pravzaprav vztrajajo s paketom neinteligence, neurejenosti in nesramnosti.

Ne bom spreminjala svojih načel zaradi nekoga; kvečjemu ker bom tako želela sama. Nikakor ne mislim z nekom obtičati zaradi usmiljenja, zato ker je nekdo rekel, da je on dovolj dober zame, da se bom lahko lažje zlila z množico. Da pač ne bom čudna. Ne. Ne bom panično iskala spremljevalcev, da bi se počutila ljubljeno, lepo.

Velikokrat sem se spraševala, kaj je normalno in pa tudi, kdaj je nekdo nekoga vreden. Neumno pa je posploševati stvari, ki jih mora imeti človek, da te pritegne, saj v tvoje življenje ponavadi prikoraka tudi predstavnik, ki je popolno nasprotje tega. Pa ti je všeč, ima nekaj, kar te neizmerno privlači in takrat zamižiš in prezreš pomanjkljivosti. A vseeno, moja merila so jasna, utemeljena; mora imeti možgane. Če jih ima, zna razmišljati, se vesti, govoriti in ima okus. Več pa pravzaprav ne potrebuješ.

Brez skrbi, vsak moški lahko vsaki ženski zmeša glavo. Zdaj živiš sam, naslednji trenutek pa se že sprašuješ o tem, kako si lahko živel brez nje, njega. Dejstvo pa je, da vsekakor ni pametno imeti tipa, ki ne zna bočno parkirati, igrati nogometa in si puli obrvi.

  • Share/Bookmark

Fashion. Fashion. Passion.

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 12.09.2010

»Raziskave so pokazale, da možgani ne razlikujejo med litrom vodke in kompulzivnim nakupovanjem. Ko možgani začutijo užitek, ki se sprosti ob omami (nakup novih čevljev), hočejo več.« Eva, September 2010.

Cel vikend sem preživela od listanju starih modnih revij. Ki jih imam na kupe. Neverjetno je, kako ob listanju, dotikanju in gledanju modnih strani uživam. Neverjetno, kako ob razmišljanju, kaj vse bi naredila jaz, da bi bilo bolje, uživam. In sploh ne vem, od kod se je vzelo moje sokolje oko, ki opazi najmanjše podrobnosti. Krajši noht manekenke, recimo. Kar je kar malce strašljivo.

Z leti sem počasi začela izoblikovati svoj slog, se navajati, da ni primerno, če oblečem prvo stvar, ki jo zagrabim v omari. Pravzaprav ni pravično do okolice, kaj šele do mene same. Tako je veliko stvari iz moje omare čarobno izginilo, in hvala bogu za to. V glavi imam nek sistem, ki kljuka vse stvari, ki so sprejemljive in črta tiste, ki so nespodobne, grde ali samo tiste, ki k celoti ne sodijo. Potrebujem sekundo, največ tri. Senzorji v glavi začutijo napake, potem me začne ščemeti, začnem se mršiti, roke bi rade samodejno odvihrale in popravljale, dodajale, odvzemale in moram pogledati stran, če želim nehati.

Nimam razdiralcev stila, ki jim pravijo pravila. Poznam samo dejstva. Prvo je tako recimo, da drag okus ni nujno tudi dober okus. Menim, da si mora draga stvar nakup zaslužiti; zaradi materiala, kroja. Zato je nikakor ne sme definirati nalepka, kaj šele nadomestiti ponaredek. Vedno sem poskušala ohraniti razdaljo do slednjih. Kakšen smisel je nositi kavbojke iz New Yorkerja in kvazi pas Armani, ki se mimogrede prav sumljivo maje? Ve se tudi, da ponaredki sploh niso samoumevno poceni. Ali ni boljše odšteti petdeset evrov za dobro torbico v Zari kot pa za čez nekaj tednov razpadajočo Vuittonovo, ki je očiten ponaredek? Just thinking.

Kosi, ki si zaslužijo naziv najpomembnejših v omari, so vredni truda pri iskanju in tudi denarja. Škornji, plašč, torbica, kavbojke ali preproste majice z naramnicami, ki jih bomo nosili pod ostalimi oblačili? Res je tudi, da modna pista ni realnost. Vemo, da je moda raznovrstna in polna norih idej, ampak v običajnem življenju lahko nekateri kosi z brvi delujejo neuravnovešeno. Saj v normalnem življenju nihče ne hodi okrog z belimi kolobarji okoli oči, špičastimi rameni in belimi obrvmi, kajne?

Trendi so nekaj, kar je bilo prineseno iz modnih pist. To pomeni, da si je nekdo stvar izmislil. Ali pričakuje, da bomo zavrgli svoj slog in posnemali suhljate manekenke? Zame je trend nekaj, česar ni dobro za vsako ceno posnemati. Letošnji tako narekujejo marsikaj. Na meni nesprejemljive ponče in resice, pa sestavljanke kosov. Ne, nikakor. Mogoče dobro na drugem, sama se bom temu v največjem loku izognila. Je pa res, da ti določeni trendi sčasoma prirastejo k srcu. Če bi mi dve leti nazaj ponudili stvar z rožastim vzorcem, bi odklonila. Ne, hvala. Saj nisem na tržnici. Danes pa je drugače. V okusni meri jih obožujem. Nekaj časa nazaj sem trmasto zavračala Uggice. Pa kaj je to? Čuden škorenj, ki premoči? Z neko čudno, upam, da ne živo stvar na sebi? Danes pa mi predstavljajo nekaj udobnega, malce odštekanega in sprejemljivega, če se ujema z ostalim in če se jih ne nosi vsak dan in to h kratkim hlačam pri enaintridesetih stopinjah.

Vedno, kadar razmišljam, kaj bom oblekla, se odločim za preprostejšo možnost. Ena izmed najhujših stvari, ki jih dekle lahko stori, ko so v vprašanju oblačila je, da nase navleče vse možne dodatke, uporabi paleto barv in se premočno naliči. Kaj je lepšega od male črne, visokih pet in srebrnega kosa nakita za zvečer? In kavbojk, bombažne majice, rutice in škornjev? Ampak samo tega.

Sprijaznila sem se, da sem v večnem iskanju nekega določenega kosa. Trenirke, kavbojk, črnega pasu ali česa drugega. Trenutno sive pletenine, ki sem jo zagledala v reviji in ob tem niti za milimeter ne popuščam, kar zna biti naporno. Mislim tudi, da sem majčkeno obsedena z zapestnicami in šali. Majčkeno.

Nikoli ne pozabim na moč črne. Pravzaprav nerada priznam, da je imam preveč v omari. Še vedno se izgovarjam, da gre pač k vsemu, da poudari silhueto, skrije madeže in da je večna. Kar je pravzaprav tudi res.

Občudujem ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo, ki zaupajo občutkom, ki verjamejo vase in svoje talente, ki sledijo svojim sanjam, jih izpolnjujejo in občudujem tiste, ki imajo svoj slog, ne glede na vse. In še vedno je v glavi. Bistvo, namreč. Ampak stil izraža okus in s tem tudi način razmišljanja.

  • Share/Bookmark

September

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 1.09.2010

Torek, 31. Avgust, 20:27. Začetek.

September je mesec, ko življenje začne utekati po starih poteh in ko se vse nedokončane zadeve postavijo v vrsto, v organizirano obliko. Mesec, ko lahko ponovno začneš znova, ko lahko zakoplješ napake in ko se preprosto moraš sprijazniti, da je vse spet po starem. Mesec, ko se povrne upanje v dobroto novega. Mesec osamljenosti.

Enak vzorec občutkov dan pred prvim septembrom opažam že nekaj let. Pravzaprav ne dan, cel teden zaznamovan s tistim neprijetnim občutkom nekje v grlu. Neprijetnem? Tudi občutkom polnega pričakovanj, strahu, nekaj vznemirjenosti pred novim začetkom. In zdaj, ko imam za sabo dve gimnazijski leti, tudi občutek, ko točno veš, kaj te ponovno čaka in se tega niti malo ne veseliš. Ko si tako želiš vnaprej spremeniti neke stvari do katerih bo prišlo, pa ne veš, če boš znal.

Noč pred nekim pomembnim dnem nikoli ne morem zaspati. Nisem mogla spati, ko sem prvič šla sama na morje. Nisem mogla spati, ko sem se veselila obiska Ljubljane. Nisem mogla spati zaradi matematičnega testa. Nisem mogla spati zaradi vrnitve domov. In ne morem zaspati zaradi prvega šolskega dne po dolgih počitnicah.    

Začela bom iskati odgovor na vprašanje, kaj se zgodi, če daš popolnoma vse od sebe. Če vložiš dušo in telo v to, da bi ti uspelo, z željo zagotoviti si boljšo prihodnost. Je možno, da ti spodleti?

Nekaj si zaželi. Si? Zdaj pa se potrudi, da to tudi uresničiš. Veš, da zmoreš.

  • Share/Bookmark