Pomisleki


Fashion. Fashion. Passion.

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 12.09.2010

»Raziskave so pokazale, da možgani ne razlikujejo med litrom vodke in kompulzivnim nakupovanjem. Ko možgani začutijo užitek, ki se sprosti ob omami (nakup novih čevljev), hočejo več.« Eva, September 2010.

Cel vikend sem preživela od listanju starih modnih revij. Ki jih imam na kupe. Neverjetno je, kako ob listanju, dotikanju in gledanju modnih strani uživam. Neverjetno, kako ob razmišljanju, kaj vse bi naredila jaz, da bi bilo bolje, uživam. In sploh ne vem, od kod se je vzelo moje sokolje oko, ki opazi najmanjše podrobnosti. Krajši noht manekenke, recimo. Kar je kar malce strašljivo.

Z leti sem počasi začela izoblikovati svoj slog, se navajati, da ni primerno, če oblečem prvo stvar, ki jo zagrabim v omari. Pravzaprav ni pravično do okolice, kaj šele do mene same. Tako je veliko stvari iz moje omare čarobno izginilo, in hvala bogu za to. V glavi imam nek sistem, ki kljuka vse stvari, ki so sprejemljive in črta tiste, ki so nespodobne, grde ali samo tiste, ki k celoti ne sodijo. Potrebujem sekundo, največ tri. Senzorji v glavi začutijo napake, potem me začne ščemeti, začnem se mršiti, roke bi rade samodejno odvihrale in popravljale, dodajale, odvzemale in moram pogledati stran, če želim nehati.

Nimam razdiralcev stila, ki jim pravijo pravila. Poznam samo dejstva. Prvo je tako recimo, da drag okus ni nujno tudi dober okus. Menim, da si mora draga stvar nakup zaslužiti; zaradi materiala, kroja. Zato je nikakor ne sme definirati nalepka, kaj šele nadomestiti ponaredek. Vedno sem poskušala ohraniti razdaljo do slednjih. Kakšen smisel je nositi kavbojke iz New Yorkerja in kvazi pas Armani, ki se mimogrede prav sumljivo maje? Ve se tudi, da ponaredki sploh niso samoumevno poceni. Ali ni boljše odšteti petdeset evrov za dobro torbico v Zari kot pa za čez nekaj tednov razpadajočo Vuittonovo, ki je očiten ponaredek? Just thinking.

Kosi, ki si zaslužijo naziv najpomembnejših v omari, so vredni truda pri iskanju in tudi denarja. Škornji, plašč, torbica, kavbojke ali preproste majice z naramnicami, ki jih bomo nosili pod ostalimi oblačili? Res je tudi, da modna pista ni realnost. Vemo, da je moda raznovrstna in polna norih idej, ampak v običajnem življenju lahko nekateri kosi z brvi delujejo neuravnovešeno. Saj v normalnem življenju nihče ne hodi okrog z belimi kolobarji okoli oči, špičastimi rameni in belimi obrvmi, kajne?

Trendi so nekaj, kar je bilo prineseno iz modnih pist. To pomeni, da si je nekdo stvar izmislil. Ali pričakuje, da bomo zavrgli svoj slog in posnemali suhljate manekenke? Zame je trend nekaj, česar ni dobro za vsako ceno posnemati. Letošnji tako narekujejo marsikaj. Na meni nesprejemljive ponče in resice, pa sestavljanke kosov. Ne, nikakor. Mogoče dobro na drugem, sama se bom temu v največjem loku izognila. Je pa res, da ti določeni trendi sčasoma prirastejo k srcu. Če bi mi dve leti nazaj ponudili stvar z rožastim vzorcem, bi odklonila. Ne, hvala. Saj nisem na tržnici. Danes pa je drugače. V okusni meri jih obožujem. Nekaj časa nazaj sem trmasto zavračala Uggice. Pa kaj je to? Čuden škorenj, ki premoči? Z neko čudno, upam, da ne živo stvar na sebi? Danes pa mi predstavljajo nekaj udobnega, malce odštekanega in sprejemljivega, če se ujema z ostalim in če se jih ne nosi vsak dan in to h kratkim hlačam pri enaintridesetih stopinjah.

Vedno, kadar razmišljam, kaj bom oblekla, se odločim za preprostejšo možnost. Ena izmed najhujših stvari, ki jih dekle lahko stori, ko so v vprašanju oblačila je, da nase navleče vse možne dodatke, uporabi paleto barv in se premočno naliči. Kaj je lepšega od male črne, visokih pet in srebrnega kosa nakita za zvečer? In kavbojk, bombažne majice, rutice in škornjev? Ampak samo tega.

Sprijaznila sem se, da sem v večnem iskanju nekega določenega kosa. Trenirke, kavbojk, črnega pasu ali česa drugega. Trenutno sive pletenine, ki sem jo zagledala v reviji in ob tem niti za milimeter ne popuščam, kar zna biti naporno. Mislim tudi, da sem majčkeno obsedena z zapestnicami in šali. Majčkeno.

Nikoli ne pozabim na moč črne. Pravzaprav nerada priznam, da je imam preveč v omari. Še vedno se izgovarjam, da gre pač k vsemu, da poudari silhueto, skrije madeže in da je večna. Kar je pravzaprav tudi res.

Občudujem ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo, ki zaupajo občutkom, ki verjamejo vase in svoje talente, ki sledijo svojim sanjam, jih izpolnjujejo in občudujem tiste, ki imajo svoj slog, ne glede na vse. In še vedno je v glavi. Bistvo, namreč. Ampak stil izraža okus in s tem tudi način razmišljanja.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.