Pomisleki


Novi začetki. Mogoče

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 31.12.2010

Težko se je držati nasveta porabi manj časa za pritoževanje, več za veselje in življenje, če te v grlu močno skeli, je normalno požiranje onemogočeno in nimaš glasu, če se izteka zadnji dan novoletnih počitnic, če te sili na bruhanje, če ti zaradi sosedovega vrtanja zvoni v glavi. Če si v glavi že imel popoln načrt, zdaj pa boš novo leto preživel v postelji, obkrožen s čaji in pastilami. Lačen in tečen.

Novo leto me sicer nikoli ni preveč brigalo. Bomo zunaj ali nekje na toplem, s prijatelji ali družino, kaj bomo jedli in kaj pili, kako se bomo oblekli. Samo glas hočem nazaj!

Saj bi končala s prijaznimi željami za leto, ki prihaja. Ampak se mi ne da. Res ne.

Postelja.

  • Share/Bookmark

Sem samo jaz ali …?

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.12.2010

Ne poznam nikogar, ki bi z lahkoto odgovoril na vprašanje o lastni identiteti. Kdo sem in kaj počnem tukaj? S kakšnim namenom sem se znašla tu? Težko je tudi govoriti o poslanstvu, ki ga s seboj prinaša rutina vsakega dneva. Ne vem. Mogoče. Mogoče si v teh letih najpogosteje postavljaš ta vprašanja; s katerega planeta prihajaš, kam greš in predvsem kaj si. Kaj, kdo sem?

Jutri bom stara sedemnajst let. Čeprav sem vedno imela občutek, da razmišljam drugače, morda zrelejše, sem nekje globoko vedno bila velik otrok. Ki včasih pogleda risanko, poje kinder jajčko, sestavi igračko in se razveseli plišastega medvedka. Že vseh sedemnajst let se otepam lastne senzibilnosti. Vedno sem bila občutljiva, pozorna na malenkosti in zahtevna do sebe ter okolice. Pravzaprav nisem nikoli povsem zadovoljna. Moje ocene ne bodo nikoli dovolj dobre, moj trebuh nikoli dovolj raven, jaz ne bom nikoli dovolj dobra.

Malo morje značajskih slabosti in napakic pade iz omare, ko jo odprem. Včasih sem zelo sebična, tečna, druge krivim za lastne napake in sem površinska. Resnično nočem ljudi ocenjevati na prvo žogo, a si včasih ne morem pomagati. Ljudje moj realen pogled na svet pogosto zamenjujejo z nesramnostjo. Ne, ni res. Resnično ne mislim slabo, samo odkrita sem in zato se ti ne bom opravičila.

Pri drugih ljudeh me moti veliko stvari. Neodgovornost. Vzvišenost. Ne maram neinteligentnih, preveč otročjih, ljudi brez okusa in takih, ki ne znajo poskrbeti sami zase. Takih, ki se podrejajo okolici, ki so brez lastnega mnenja. Po drugi strani pa ljubim take, ki znajo uporabljati možgane, s ciljem v življenju, talenti, željami, neko lepoto. Ljudi, ki dišijo, imajo lepe oči, zobe in lase. Rada imam lepe stvari, lepa oblačila in nakit, fotografije, umetnost, gledališče in film, ljubim listanje svežega časopisa ali revije, dobre vonje.

Verjamem, da se mora vsak za stvar potruditi, da je samo od njega odvisno, kakšno bo njegovo življenje in v to da se vse dobro vrne. Ne verjamem pa v srečo. Včasih se pogovarjam s svojimi mislimi in se pri tem ne počutim čisto nič čudno. Ne maram, če so vrata ali predal odprti. Ne maram, če je v sosednji sobi prižgana luč, medtem ko sem sama že v postelji. Pijem vodo z limono in za zajtrk jem čokoladne kosmiče z mlekom. Od svojih prijateljev pričakujem samo eno; do so iskreni. Za ostale ljudi mi je vseeno. Lažeš? Okej.

Ogromno mi pomenijo ocene. Kar me ubija. Trojke in dvojka zbijejo mojo moralo, da se potem cel teden počutim usrano. Boli še posebej pri predmetih, ki ti nekaj pomenijo. Znaš za pet in pišeš tri. Že nekaj časa si zato želim gumbek, na katerega bi pritisnila in odpikala vsa svoja čustva in ranljivost, ki me v življenju samo ovira.

Načeloma sem dober človek. Priznam pa, da z menoj ni lahko shajati. S tira me spravijo malenkosti. To se mi zgodilo danes zjutraj pri horoskopu ‘preveč časa porabite za pritoževanje in premalo za veselje in življenje’ in dopoldne pri kupovanju božičnih daril. Ali bolje rečeno obrabljanju kartice in drenjanju v vrstah. Slednje je še posebej neugodno, če ti trikrat zapored padejo Božički s police ali ko se maraš nekomu petič opravičiti, ker si ga zadel s svojimi vrečkami. Potem prideš domov, uradno bankrotiraš in ugotoviš, da nisi nič kupil.

Že nekaj let sem trdno prepričana, kaj želim početi svojem življenju. Nemalokrat pa prihitijo mimo trenutki, ki me zmedejo, ko se sprašujem, ali sem zares dovolj dobra za to, če bom srečna. Tako da padem in sem spet na začetku. Kdo sem in kaj želim početi?

Vesela sem daril in iskrenih želja. Sovražim pa, ko se moram objemati, poljubljati s človečki, skratka delati, da sem za čestitko hvaležna tistim, ki jih ne maram. Hvala, ker si še bolj hinavski kot ponavadi. Da si vstal in mi zaželel vse najboljše, čeprav tega ne misliš zares. Ne rabim tega, res ne.

Naslednjih sedemnajst let inteligence in manj ranljivosti, prav?

  • Share/Bookmark

Ko te povozi december

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 17.12.2010

December je mesec v letu, ko se predbožičnemu vzdušju težko upremo. Ponudbe iz trgovin te objemajo z vseh strani, izložbe k tebi stegujejo prebledele prste in te slečejo skoraj do golega. Tesnoba pred prihodnostjo v denarnici pa se zanimivo povezujejo z užitkom veselega decembra. Več imaš, več želiš. Obdarovanju v decembru se zelo težko izogneš. Ne moreš se mu.

Pri nas daril ob rojstnih dnevih in ob praznikih nikoli nismo jemali preveč resno. Nismo se preveč ukvarjali, koliko in kako. Nekaj, nekoč in nekomu. In tega nikoli nisem marala.  Tekmovati drug z drugim in se pobahati ob visoki ceni? Ne. Dati nekomu denar, da si sam kupi darilo? Bolano. Razmišljati, se ukvarjati s tem, ali bomo nekoga z darilom dejansko osrečili? Ja. Se zanj potruditi. Mu z darilom nekaj povedati. Si utrgati nekaj časa. Moja starša tega nikoli nista dojela. Zanju je to le še ena obveznost, za katero nočeta porabiti več kot tri minute časa. Iz denarnice izvleči bankovec, torej.  Aja, v sredo maš rojstni dan. Em, sama si nekaj kupi, pa ti dam pol dnar, okej? Ne, ni okej. Je tako težko posvetiti svoji edinki deset minut in razmisliti o darilu? O njenem rojstnem dnevu, ki ga praznuje enkrat na leto? Naklonjenost lahko izraziš na veliko načinov, ja. Eden izmed teh je zagotovo ta, da ti za osebo pač ni popolnoma vseeno.

Kaj si torej želim? Črni plašč iz Zare za sto evrov. Šal iz Zare za petindvajset evrov. Pulover iz Manga za štirideset evrov.  Karto do Londona in nazaj. Miss Sixty očala z rjavimi črtami ob robu za sto štirideset evrov. Plačano aerobiko za tri mesece vnaprej. Petko pri matematiki. Urejene zapiske pri biologiji. Spoznanje profesorice slovenščine, da sem na vsa vprašanja pri eseju odgovorila med vrsticami. Nekaj dobrih knjig trde vezave. Daljše nohte in lase. Sobo, ki bi bila pospravljena. Vedno. Avtomat za kavo. Pa zares? Da si določenih stvari ne bi jemala tako zelo k srcu. Da ne bi bila tako malenkostna. Da ne bi bila tako kritična do okolice in da se ne bi ukvarjala z ljudmi, ki si tega ne zaslužijo. Malo manj lastne senzibilnosti. Filter za vsa nesmiselna in bedasta dejanja in besede ostalih. Da bi lahko končno normalno funkcionirala, brez razmišljanja, ali sem dobra oseba. Ja, to prosim. Zaenkrat.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark