Pomisleki


Sem samo jaz ali …?

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.12.2010

Ne poznam nikogar, ki bi z lahkoto odgovoril na vprašanje o lastni identiteti. Kdo sem in kaj počnem tukaj? S kakšnim namenom sem se znašla tu? Težko je tudi govoriti o poslanstvu, ki ga s seboj prinaša rutina vsakega dneva. Ne vem. Mogoče. Mogoče si v teh letih najpogosteje postavljaš ta vprašanja; s katerega planeta prihajaš, kam greš in predvsem kaj si. Kaj, kdo sem?

Jutri bom stara sedemnajst let. Čeprav sem vedno imela občutek, da razmišljam drugače, morda zrelejše, sem nekje globoko vedno bila velik otrok. Ki včasih pogleda risanko, poje kinder jajčko, sestavi igračko in se razveseli plišastega medvedka. Že vseh sedemnajst let se otepam lastne senzibilnosti. Vedno sem bila občutljiva, pozorna na malenkosti in zahtevna do sebe ter okolice. Pravzaprav nisem nikoli povsem zadovoljna. Moje ocene ne bodo nikoli dovolj dobre, moj trebuh nikoli dovolj raven, jaz ne bom nikoli dovolj dobra.

Malo morje značajskih slabosti in napakic pade iz omare, ko jo odprem. Včasih sem zelo sebična, tečna, druge krivim za lastne napake in sem površinska. Resnično nočem ljudi ocenjevati na prvo žogo, a si včasih ne morem pomagati. Ljudje moj realen pogled na svet pogosto zamenjujejo z nesramnostjo. Ne, ni res. Resnično ne mislim slabo, samo odkrita sem in zato se ti ne bom opravičila.

Pri drugih ljudeh me moti veliko stvari. Neodgovornost. Vzvišenost. Ne maram neinteligentnih, preveč otročjih, ljudi brez okusa in takih, ki ne znajo poskrbeti sami zase. Takih, ki se podrejajo okolici, ki so brez lastnega mnenja. Po drugi strani pa ljubim take, ki znajo uporabljati možgane, s ciljem v življenju, talenti, željami, neko lepoto. Ljudi, ki dišijo, imajo lepe oči, zobe in lase. Rada imam lepe stvari, lepa oblačila in nakit, fotografije, umetnost, gledališče in film, ljubim listanje svežega časopisa ali revije, dobre vonje.

Verjamem, da se mora vsak za stvar potruditi, da je samo od njega odvisno, kakšno bo njegovo življenje in v to da se vse dobro vrne. Ne verjamem pa v srečo. Včasih se pogovarjam s svojimi mislimi in se pri tem ne počutim čisto nič čudno. Ne maram, če so vrata ali predal odprti. Ne maram, če je v sosednji sobi prižgana luč, medtem ko sem sama že v postelji. Pijem vodo z limono in za zajtrk jem čokoladne kosmiče z mlekom. Od svojih prijateljev pričakujem samo eno; do so iskreni. Za ostale ljudi mi je vseeno. Lažeš? Okej.

Ogromno mi pomenijo ocene. Kar me ubija. Trojke in dvojka zbijejo mojo moralo, da se potem cel teden počutim usrano. Boli še posebej pri predmetih, ki ti nekaj pomenijo. Znaš za pet in pišeš tri. Že nekaj časa si zato želim gumbek, na katerega bi pritisnila in odpikala vsa svoja čustva in ranljivost, ki me v življenju samo ovira.

Načeloma sem dober človek. Priznam pa, da z menoj ni lahko shajati. S tira me spravijo malenkosti. To se mi zgodilo danes zjutraj pri horoskopu ‘preveč časa porabite za pritoževanje in premalo za veselje in življenje’ in dopoldne pri kupovanju božičnih daril. Ali bolje rečeno obrabljanju kartice in drenjanju v vrstah. Slednje je še posebej neugodno, če ti trikrat zapored padejo Božički s police ali ko se maraš nekomu petič opravičiti, ker si ga zadel s svojimi vrečkami. Potem prideš domov, uradno bankrotiraš in ugotoviš, da nisi nič kupil.

Že nekaj let sem trdno prepričana, kaj želim početi svojem življenju. Nemalokrat pa prihitijo mimo trenutki, ki me zmedejo, ko se sprašujem, ali sem zares dovolj dobra za to, če bom srečna. Tako da padem in sem spet na začetku. Kdo sem in kaj želim početi?

Vesela sem daril in iskrenih želja. Sovražim pa, ko se moram objemati, poljubljati s človečki, skratka delati, da sem za čestitko hvaležna tistim, ki jih ne maram. Hvala, ker si še bolj hinavski kot ponavadi. Da si vstal in mi zaželel vse najboljše, čeprav tega ne misliš zares. Ne rabim tega, res ne.

Naslednjih sedemnajst let inteligence in manj ranljivosti, prav?

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na 'Sem samo jaz ali …?'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na 'Sem samo jaz ali …?'.

  1. lejaz pravi,

    22.12.2010 ob 18:04

    Ojla, spet jaz. Očitno bom postala tvoja zvesta bralka … in spet sem presenečena. Oziroma, sedaj vem, zakaj te berem .. ker sva si podobni .. Mnenje prijateljev mi pomeni veliko, prijateljev pa nimam ravno ogromno .. in to zato, ker sem iskrena, direktna …. in bla bla bla.

    Mnenja ljudi, ki me poznajo površno .. boli me za njih ..in tako je prav. Življenje je prekratko, da bi ga zapravljala za ljudi, ki so kilometre daleč, čeprav sedijo ob meni.

    Glede ocen pa je nekako normalno, da te bolijo. Zakaj? Ker nihče ne mara, da se njegovo delo ali sposobnost, znanje … ocenjuje. Taki smo in ko pridejo še otroci .. takrat je cel hudič, ko tvoje dete ocenjujejo neki kvazi pedagogi, kajti diploma še ni garancija za kvaliteto. Tako to je in če je mogoče, vrzi te misli čez ramo .. sploh v tem času, ko praznuješ.
    Kaj naj ti rečem .. želim ti vse to kar si napisala na koncu; Naslednjih sedemnajst let inteligence in manj ranljivosti in velikooooooo dobrih ali naj rečem najboljši ocen :) ))))))
    ma jaz bi še kr pisala ampak to je tvoj blog .. in dobro ti gre od rok
    vse naj naj ..

  2. afnaa afnaa pravi,

    27.12.2010 ob 08:49

    Malo pozno, ampak vseeno: hvala! :)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.