Pomisleki


London calling

Zapisano pod Aktualno, Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 23.07.2011

Sploh ne gre za morda nepopravljive zgodbe iz medijev in izgubljene duše, nepospravljeno sobo, za kup branja na moji desni, za besede, ki bi bile rade brane, za vprašanje o lasni prihodnosti. Sploh ne gre za še en mesec počitnic, za strah, za nepripravljen kovček, za denar, ki ga ni od nikoder, za pisateljico, ki piše o temi, ki je sploh ne pozna. Sploh ne gre za umazan prt, za neobrite noge, za nalakirane nohte, za dva dela nadaljevanke, ki ju bom zamudila, za pop art razstavo v Piranu, za umazane lase, za odkrivanje kuharskega daru. Tokrat gre za London. Tretjič.

Ne maram pakiranja. Tisto racionalno razmišljanje, katere kose je smiselno vzeti in jih potem samo dobro skombinirati, mi nikoli ni šlo. Pa čevlji. Koliko in katere? Plašč ali jakno? Šal? Koliko mordčkov? Belega, črnega, še kakšnega? Britvico ali depilacijsko kremo? Katero zapestnico in verižico? Sploh kakšno? Saj se potem ponavadi odločim za stvar, ki zaleže manj prostora; moram se. Sem pa kljub temu v nenehnem razmišljanju, ali sem kaj pozabila, kaj bi morala vzeti, pa se sem si premislila, pa če je v redu, da sem si. Pa tisto nadležno tehtanje kovčka na domači tehnici. Pa premalo prostora. Pa seveda nenehno pogledovanje k uri in spet nazaj h kovčku ali k torbici pred vzletom. Preverjam mesto osebne, vozovnice in telefona. Napor.

Skoraj tri leta nazaj sem se zaljubila v angleška jutra, tamkajšnjo angleščino in lansko leto pustila del srca sredi mesta ter si obljubila, da nekoč pridem ponj. Jutri.

  • Share/Bookmark

Nekaj močnejšega

Zapisano pod Aktualno, Glasba avtor: afnaa, 23.07.2011

Ne maram objokovanja umrlih zvezdnikov. Ne maram objavljanja blogov, pametovanja pod videoposnetki in drugih objav šele po smrti. Skrajni čas je, da začnemo ceniti kvaliteto, ko je ta še živa. Ampak …

Všeč mi je bila njena glasba, ona niti ne. Zasvojencev, ki se ne znajo obnašati nisem nikoli občudovala. In zadnje čase jo je bilo prav boleče gledati. Vedno je žalostno, ko nekdo ne izkoristi svojih danosti tako, kot bi jih lahko. Po napakah je treba preprosto potegniti črto in se pobrati. Njej neverjeten glas pri doseganju meje ni več pomagal …

  • Share/Bookmark

Jaz bi … razprodaje.

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 8.07.2011

Kaj hočem? Marsikaj. Rdeč blazer. Poletno oblekico z metuljčki. Navadno belo srajico. Bež hlače s pasom. Črn modrček. Verižico. Škatlo, da bom vanjo lahko spravila ves svoj nakit. Mogoče nove kopalke. Nekaj kratkega za vročino. Kaj potrebujem? Praktično nič določenega.

  • Share/Bookmark

Tudi to je Lent

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 8.07.2011

Kako bi opisali dogajanje ob obrežju Drave v poletnih mesecih? Omamen vonj jedi z žara, sladkorne pene in kokic, poželjivi pogledi sezonskih delavcev in zvoki glasbe? Recimo.

Maribor imam rada. Nedvomno. Je mesto, ki premore nekaj lepih iskrivih kotičkov; dobrih kavarn, mestni park, stavbe s tradicijo in zgodovino. Pa tudi popisanih, zanemarjenih stavb, ravnodušnost in narečje, ki včasih brez potrebe poneumlja. Mesto doseže svoj vrhunec v času festivala Lent, ko po deseti uri nenadoma več ni prazno. Če vsaj za trenutek neha deževati.

Pa sem šla. Kljub ušivemu vremenu in dejstvu, da bom sedela na koncu prve vrste. Ni prav priročno, ko moraš pred predstavo obiskati enega izmed zelenih premičnih stranišč, kjer nikoli ni toaletnega papirja, kaj šele vode, da bi si kot dostojen človek lahko umil roke. Kljub temu sem deset minut pred začetkom vzorno sedela na skrajno neudobnem plastičnem stolu. Na koncu prve vrste. Če sem tako sredi predstave pogledala naravnost, sem videla visok, črn oder. Če sem pogledala na svojo desno, sem zagledala žensko s fotoaparatom in če sem se ozrla na levo, sem videla obilnejšo gospo, ki se nikakor ni mogla namestiti na svoj sedež in je hkrati imela nepopustljivo željo, da bi z menoj klepetala in z menoj delila svojo življenjsko zgodbo. V sedmih minutah sem izvedela, da ne mara poletja zaradi vročine, da pa ga njena vnukinja, ki v prostem času igra badminton, obožuje. Nadobudna gospa, ki je v prvi vrsti bila izključno zato, ker na daljavo slabo vidi, pa ne ve, ali bo letos šla na morje. Potem sem od nekod zavohala ogabno sladek parfum in zagledala čudno žensko z visoko trajno, ki je pogledovala k meni, kakor da bi ji hotela kaj ukrasti. In levo od nje – zaljubljen parček, držeč za roko. Luštno. Ampak prosim, brez pretiranega izkazovanja ljubezni v jasnosti. Bo šlo?

Čakala in čakala sem, da so brezobzirno hodili mimo mene, stopili na mojo balerinko, me skoraj pomendrali in se pred mano spotikali. Prav posebej sem se potrudila, da bi naslednja četrtina predstave potekala mirno, vendar gospa poleg mene se je nenadoma odločila, da se presede. Nekje z desne strani sem zaslišala neutrudno šklockanje fotoaparata ženske v visokih petah, ki so po lesu neutolažljivo tolkle, ko je visokost želela spremeniti položaj bodoče fotografije. Potem se je nekdo iz pete, morda šeste vrste začne na vso moč krohotati ob slabi šali.

Kaj je huje od premajhnega čevlja? Prevelik. Resno. Sploh se ni zabavno sprehajati v čevljih, iz katerih ti skače noga. Pa še blazno butasto zgleda. Saj razumem. Čevelj, kupljen na razprodajah za devet evrov, ničkolikrat obut s strani takih, ki so svojo nogo tiščali, če je bilo treba ali ne. Ampak ni pa mi jasno, zakaj jaz. Potem sem odvlekla svojo desno nogo s prevelikim čevljem do prvega taksija. NAPAKA. Nikoli ne sedi v prvi taksi, ki ti pride naproti. Za vrednost začetne tarife bi dobila tri četrtine piščančje solate, pa še radia Ognjišče ne bi poslušala.

Ko sem prvič slišala za kandidaturo mesta kot evropske prestolnice kulture, se mi je zdelo blazno smešno. Potem je za dve leti postalo mesto eno veliko gradbišče z obvozi in plastičnim krožnim prometom za leto dni. Danes se ne ve, ali bodo zastavljeni projekti dokončani tako, kot se spodobi. Pa je malce žalostno.

  • Share/Bookmark

Neumni vzdevki.

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.07.2011

Blog sem pričela pisati štiri leta nazaj. Kot trinajstletnica, ki ji je bilo med poletjem dolgčas. Prišla je prva objava, prišel je prvi komentar. Skoraj štiri leta kasneje blog še vedno stoji. Skromen, piškav pri določenih stvareh, vendar veliko bolj zrel. A še vedno s trapastim vzdevkom.

Zdi se mi, da je ima najstnik v obdobju današnje informacijske tehnologije neko obdobje. Pogovarjanja v takšnih in drugačnih klepetalnicah, objavljanja svojih ali nesvojih fotografij na spletnih mestih, sodelovanja v forumih – takrat ko imaš veliko ali zelo malo pojma o neki stvari … in z vsem tem pride tudi izbor vzdevka. Sama nisem nikoli objavljala pozerskih fotografij, nikoli nisem smetila forumov, ne twittam in nimam Facebook profila. Sem pa nekaj let nazaj kot za stavo menjavala svoje vzdevke, ki so postajali vse bolj čudni. Malce burleskni. Kaj vse sem že bila? Ne povem. Ker me je sram. Sram, sram, sram. Ampak verjetno je treba to sprejeti kot del odraščanja in iskanja identitete.

Nimam pojma, kako sem prišla do afnaastega vzdevka, res ne. Trenutno sem mi seveda zdi blazno otročje in nesmiselno. Ime mi je Katarina in se svojega imena in priimka nikoli nisem sramovala. Verjetno sem hotela biti nekaj časa brez identitete. Zdaj pa jo hočem nazaj.

  • Share/Bookmark

Vsi smo krvavi pod kožo

Zapisano pod Aktualno, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.07.2011

»Objava Pahorjevega off the record briefinga ni medijska sramota, temveč politična. Nekdo od prisotnih je v nasprotju z dogovorom naložil posnetek na YouTube. So what? Bolj škandalozno je, kaj vse in kako je Pahor govoričil. To je zgodba!« je v  kolumni, objavljeni v Sobotni prilogi, uvodoma napisal Marko Crnkovič. Njegove besede pa kar kričijo po oporekanju.

Borut Pahor za državo, oblast, ljudi, slovensko politiko postaja veliko breme. Njegovo vodenje se spreminja v protipomenko dobremu, neuspeli referendumi so mu spodnesli tla pod nogami in mu prisolili klofuto, njegova zamenjava pa naj bi bila zadnja  priložnost za rehabilitacijo vlade. Ob vsem tem mu je nedavno na hrbet padlo breme precej nespretno objavljenega posnetka in s tem razkritje spleta številnih podrobnosti. Nizek nivo komunikacije mu na posnetku nikakor ni v prid. Še posebej ne v času ultimativne politične krize in številnih reform, ko je vsaka informacija v interesu javnosti. A novinarjeve kršitve člena kodeksa nikakor ne smemo spregledati.

Marko Crnkovič je v svojem zapisu dejal, da so se na »ubogega nesrečnika«, ki je objavil posnetek, spravili, ker se na Pahorja niso mogli. Po njegovem mnenju je ravno on edina prava tarča, ki bi jo bilo vredno sesuti. Niti ne toliko zaradi vladne katastrofe nasploh, pač pa zaradi slišanega na posnetku. Zloraba zaupanja je po njegovem sicer vredna obsojanja, vendar v tem primeru ne vidi kršitve profesionalne etike. Seveda, le čemu bi se novinar moral držati novinarskega kodeksa, ki prepoveduje zvočno, slikovno snemanje in fotografiranje brez privolitve, če pa ga lahko krši? In zakaj bi sploh zapravljal čas z utemeljitvijo razkritja informacije in se trudil s pojasnitvijo, če je bilo snemanje resnično  v interesu javnosti, ko pa lahko posnetek preprosto naloži na popularno spletno mesto ter počaka na odziv, ki je že vnaprej obsojen na kazanje s prstom? Če pogledamo z druge perspektive: le zakaj bi se zdravnik držal svojega kodeksa, če pa lahko deluje v njegovem nasprotju? Zakaj zdravnik umetno ne obdrži fetusa pri življenju z namenom  opraviti raziskavo in odvzeti tkivo v zdravilne namene, kar je nenazadnje tudi v interesu javnosti? Ker ni v skladu z etiko. In tudi objava posnetka, ko je to prepovedano, je v nasprotju s slednjo. Še posebej, če prepovedanega snemanja  in objave le-tega ne utemeljiš, se raje zakoplješ v puščavski pesek ter strahopetno čakaš. Novinar se namreč ni potrudil obdelati svoje informacije in pojasniti svojega dejanja, kot to določa člen kodeksa.

Strinjam se s tem, da bi imeli notranjepolitični novinarji problem, če slovenskega predsednika vlade in njegove patetike ne bi bilo. Ampak v novinarski krvi je brskanje in iskanje, včasih tudi v stvareh, kjer ni prave zgodbe, saj jim nič drugega ne preostane. Kolumnist se med drugim sprašuje, zakaj se notranjepolitični novinarji tako radi ukvarjajo s politiki in odgovarja: ker imajo priložnost. Niti ne; to je njihovo delo.

Res je – tudi, če se sogovornik z novinarji predhodno dogovori, da bo pogovor potekal brez snemanja in citiranja, bi se nosilci politične moči morali zavedati pomena svojih besed. Čeprav so krojači sodobne družbe pogosto bolj zadovoljni ravno z nasprotnim, bi morale politične avtoritete v stiku z novinarji biti bolj pazljive. In kaj se je na posnetku jasno slišalo? Da se slovenski predsednik vlade vendarle nima za nepogrešljivega in najboljšega. Da ga je strah. Da se zaveda, da bi vladanje moralo postati preudarnejše. Kot avtoriteta in skala slovenske politike bi moral razmišljati jasno, trezno, odraslo. Ampak vsi smo ranljivi, vsakemu izmed nas lahko poči varovalka, vsak se lahko zlomi. Še posebej v kriznih časih je težko delovati psihološko in politično trdno. Vsaka tvoja beseda, dejanje, gib; vse poraja dvome. Še posebej, če si predsednik vlade in ti je ime Borut Pahor.

Delo: Sobotna priloga, 2. julij

  • Share/Bookmark