Pomisleki


Vsi smo krvavi pod kožo

Zapisano pod Aktualno, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.07.2011

»Objava Pahorjevega off the record briefinga ni medijska sramota, temveč politična. Nekdo od prisotnih je v nasprotju z dogovorom naložil posnetek na YouTube. So what? Bolj škandalozno je, kaj vse in kako je Pahor govoričil. To je zgodba!« je v  kolumni, objavljeni v Sobotni prilogi, uvodoma napisal Marko Crnkovič. Njegove besede pa kar kričijo po oporekanju.

Borut Pahor za državo, oblast, ljudi, slovensko politiko postaja veliko breme. Njegovo vodenje se spreminja v protipomenko dobremu, neuspeli referendumi so mu spodnesli tla pod nogami in mu prisolili klofuto, njegova zamenjava pa naj bi bila zadnja  priložnost za rehabilitacijo vlade. Ob vsem tem mu je nedavno na hrbet padlo breme precej nespretno objavljenega posnetka in s tem razkritje spleta številnih podrobnosti. Nizek nivo komunikacije mu na posnetku nikakor ni v prid. Še posebej ne v času ultimativne politične krize in številnih reform, ko je vsaka informacija v interesu javnosti. A novinarjeve kršitve člena kodeksa nikakor ne smemo spregledati.

Marko Crnkovič je v svojem zapisu dejal, da so se na »ubogega nesrečnika«, ki je objavil posnetek, spravili, ker se na Pahorja niso mogli. Po njegovem mnenju je ravno on edina prava tarča, ki bi jo bilo vredno sesuti. Niti ne toliko zaradi vladne katastrofe nasploh, pač pa zaradi slišanega na posnetku. Zloraba zaupanja je po njegovem sicer vredna obsojanja, vendar v tem primeru ne vidi kršitve profesionalne etike. Seveda, le čemu bi se novinar moral držati novinarskega kodeksa, ki prepoveduje zvočno, slikovno snemanje in fotografiranje brez privolitve, če pa ga lahko krši? In zakaj bi sploh zapravljal čas z utemeljitvijo razkritja informacije in se trudil s pojasnitvijo, če je bilo snemanje resnično  v interesu javnosti, ko pa lahko posnetek preprosto naloži na popularno spletno mesto ter počaka na odziv, ki je že vnaprej obsojen na kazanje s prstom? Če pogledamo z druge perspektive: le zakaj bi se zdravnik držal svojega kodeksa, če pa lahko deluje v njegovem nasprotju? Zakaj zdravnik umetno ne obdrži fetusa pri življenju z namenom  opraviti raziskavo in odvzeti tkivo v zdravilne namene, kar je nenazadnje tudi v interesu javnosti? Ker ni v skladu z etiko. In tudi objava posnetka, ko je to prepovedano, je v nasprotju s slednjo. Še posebej, če prepovedanega snemanja  in objave le-tega ne utemeljiš, se raje zakoplješ v puščavski pesek ter strahopetno čakaš. Novinar se namreč ni potrudil obdelati svoje informacije in pojasniti svojega dejanja, kot to določa člen kodeksa.

Strinjam se s tem, da bi imeli notranjepolitični novinarji problem, če slovenskega predsednika vlade in njegove patetike ne bi bilo. Ampak v novinarski krvi je brskanje in iskanje, včasih tudi v stvareh, kjer ni prave zgodbe, saj jim nič drugega ne preostane. Kolumnist se med drugim sprašuje, zakaj se notranjepolitični novinarji tako radi ukvarjajo s politiki in odgovarja: ker imajo priložnost. Niti ne; to je njihovo delo.

Res je – tudi, če se sogovornik z novinarji predhodno dogovori, da bo pogovor potekal brez snemanja in citiranja, bi se nosilci politične moči morali zavedati pomena svojih besed. Čeprav so krojači sodobne družbe pogosto bolj zadovoljni ravno z nasprotnim, bi morale politične avtoritete v stiku z novinarji biti bolj pazljive. In kaj se je na posnetku jasno slišalo? Da se slovenski predsednik vlade vendarle nima za nepogrešljivega in najboljšega. Da ga je strah. Da se zaveda, da bi vladanje moralo postati preudarnejše. Kot avtoriteta in skala slovenske politike bi moral razmišljati jasno, trezno, odraslo. Ampak vsi smo ranljivi, vsakemu izmed nas lahko poči varovalka, vsak se lahko zlomi. Še posebej v kriznih časih je težko delovati psihološko in politično trdno. Vsaka tvoja beseda, dejanje, gib; vse poraja dvome. Še posebej, če si predsednik vlade in ti je ime Borut Pahor.

Delo: Sobotna priloga, 2. julij

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.