Pomisleki


Tudi to je Lent

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 8.07.2011

Kako bi opisali dogajanje ob obrežju Drave v poletnih mesecih? Omamen vonj jedi z žara, sladkorne pene in kokic, poželjivi pogledi sezonskih delavcev in zvoki glasbe? Recimo.

Maribor imam rada. Nedvomno. Je mesto, ki premore nekaj lepih iskrivih kotičkov; dobrih kavarn, mestni park, stavbe s tradicijo in zgodovino. Pa tudi popisanih, zanemarjenih stavb, ravnodušnost in narečje, ki včasih brez potrebe poneumlja. Mesto doseže svoj vrhunec v času festivala Lent, ko po deseti uri nenadoma več ni prazno. Če vsaj za trenutek neha deževati.

Pa sem šla. Kljub ušivemu vremenu in dejstvu, da bom sedela na koncu prve vrste. Ni prav priročno, ko moraš pred predstavo obiskati enega izmed zelenih premičnih stranišč, kjer nikoli ni toaletnega papirja, kaj šele vode, da bi si kot dostojen človek lahko umil roke. Kljub temu sem deset minut pred začetkom vzorno sedela na skrajno neudobnem plastičnem stolu. Na koncu prve vrste. Če sem tako sredi predstave pogledala naravnost, sem videla visok, črn oder. Če sem pogledala na svojo desno, sem zagledala žensko s fotoaparatom in če sem se ozrla na levo, sem videla obilnejšo gospo, ki se nikakor ni mogla namestiti na svoj sedež in je hkrati imela nepopustljivo željo, da bi z menoj klepetala in z menoj delila svojo življenjsko zgodbo. V sedmih minutah sem izvedela, da ne mara poletja zaradi vročine, da pa ga njena vnukinja, ki v prostem času igra badminton, obožuje. Nadobudna gospa, ki je v prvi vrsti bila izključno zato, ker na daljavo slabo vidi, pa ne ve, ali bo letos šla na morje. Potem sem od nekod zavohala ogabno sladek parfum in zagledala čudno žensko z visoko trajno, ki je pogledovala k meni, kakor da bi ji hotela kaj ukrasti. In levo od nje – zaljubljen parček, držeč za roko. Luštno. Ampak prosim, brez pretiranega izkazovanja ljubezni v jasnosti. Bo šlo?

Čakala in čakala sem, da so brezobzirno hodili mimo mene, stopili na mojo balerinko, me skoraj pomendrali in se pred mano spotikali. Prav posebej sem se potrudila, da bi naslednja četrtina predstave potekala mirno, vendar gospa poleg mene se je nenadoma odločila, da se presede. Nekje z desne strani sem zaslišala neutrudno šklockanje fotoaparata ženske v visokih petah, ki so po lesu neutolažljivo tolkle, ko je visokost želela spremeniti položaj bodoče fotografije. Potem se je nekdo iz pete, morda šeste vrste začne na vso moč krohotati ob slabi šali.

Kaj je huje od premajhnega čevlja? Prevelik. Resno. Sploh se ni zabavno sprehajati v čevljih, iz katerih ti skače noga. Pa še blazno butasto zgleda. Saj razumem. Čevelj, kupljen na razprodajah za devet evrov, ničkolikrat obut s strani takih, ki so svojo nogo tiščali, če je bilo treba ali ne. Ampak ni pa mi jasno, zakaj jaz. Potem sem odvlekla svojo desno nogo s prevelikim čevljem do prvega taksija. NAPAKA. Nikoli ne sedi v prvi taksi, ki ti pride naproti. Za vrednost začetne tarife bi dobila tri četrtine piščančje solate, pa še radia Ognjišče ne bi poslušala.

Ko sem prvič slišala za kandidaturo mesta kot evropske prestolnice kulture, se mi je zdelo blazno smešno. Potem je za dve leti postalo mesto eno veliko gradbišče z obvozi in plastičnim krožnim prometom za leto dni. Danes se ne ve, ali bodo zastavljeni projekti dokončani tako, kot se spodobi. Pa je malce žalostno.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.