Pomisleki


Grenke skrbi

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 30.08.2011

Ne pomnim takšne vročine zadnje avgustovske dni. Soparen zrak v nepospravljeni sobi, pridušeno dihanje, rahlo lepljiva koža in odprto okno, skozi katerega zaradi svetlobe zleze žuželka. Sunkovit preobrat vremena pa vendarle počasi napoveduje letni čas, ki šele prihaja. Mojo jesen.

Strah nikoli ni bil moj najboljši prijatelj, med letom pa diha za moj ovratnik neprestano. Seveda se spet bojim. Pravzaprav dvomim, da sploh obstaja način, da se znebim občutka neprepričanosti vse tik pred dobo pritiska, vzkipljivosti in obveznosti. Šole. Bojim se … Pravzaprav vsega, kar prinaša leto, ki je pred mano. Mature, jasno. Slabih ocen, napačne izbire obleke na maturantskem plesu, izleta, glavobolov, privoščljivih ljudi, ki sedijo s teboj v šolski klopi, nove ljubezni, Ljubljane, poklica.

Hecno je, ko točno veš, kaj te čaka, se tega bojiš in pravzaprav ne moreš storiti nič določenega, da bi lahko stvar izboljšal. Samo čakaš.

  • Share/Bookmark

Who’s laughing now?

Zapisano pod Glasba avtor: afnaa, 12.08.2011

Ta čas mi sploh ni več všeč. Ta malovečkotdvatedna mi sploh ni všeč. Nočem četrtega letnika. Nočem postati odgovorna dijakinja, ki skrbi za svojo prihodnost in ki sčasoma zapade v rutino. Nisem pretirano navdušena nad maturantskim izletom. Nad utrujenostjo, ki jo ta prinaša. Nočem, nočem, nočem šole.

Stvari iz jesenske kolekcije me ubijajo. Šali, ura, jakna. Saj je šele sredina avgusta! Potrebujem tudi kopalke. Brez trikotničkov, lepo prosim in preveč podloženih stvari. Ko se skloniš, prizor pač ni najlepši.

Bi mi mogoče kdo pospravil sobo? Prepleskal sobo? Se znebil vseh odvečnih stvari in se na začetku septembra gužval v knjigarni? Zame?

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kje si, London?

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 11.08.2011

“Where are you from?” From Slovenia. “Oh, beautiful country. Next to Romania, isn’t it?”

Sem prava mala zakladnica poskodbic. Trije zulji, krvav mezinec na nogi, bolec hrbet in stopala, rdece oci, zlomljen noht, opecen jezik, zelo opazen mozolj. But it is worth it. Nisem tecna, ne jamram, ne jocem, ne obzalujem. Zelo sem vesela, se vedno z zdaj ze skoraj narisanim nasmeskom, niti najmanj ravnodusna in res se veselim vsakega dne posebej. Ker sem v Londonu.

Utrujena, seveda. Dokaj normalno stanje, ce prezivis sest ur na nogah in prebrskas kaksno osmimo Londona. In ena osmina Londona je zelo veliko. Ne vem, mogoce sem malo utrujena zaradi vsesplosne prijaznosti. Ce bi stela vse “sorry, please, thank you, thank you very much, do you need any help”, ne bi prisla prav dalec. In potem postanes se sam bolj uvideven … - London, 31. julij

Je minilo, počasi se navajamo na poneumljeno štajersko narečje, na ne več tako zelo vsaj na videz prijazne ljudi, na to, da ni nikjer moje najljubšega Costinega napitka, da ne morem kupiti septembrskega izvoda Elle, da se ne morem peljati s podzemno, da … Ampak bomo preživeli. Saj smo še vedno.

Smešno je brati moje navdušujoče vtise in hvale o vsespološni londonski prijaznosti, ko pa se trenutno dogajajo grozljive stvari na prav teh ulicah. Verjamem. Ampak težko bi kakorkoli očrnila samo mesto. Res je, da potrebuješ denar, če si ga želiš privoščiti. Res je, da velikost Slovenca z lahkoto zmede.

Ko sem se letos prvič peljala s podzemno, sem samo buljila. Neverjetno sem bila zmedena in presenečena. Sedela sem nasproti temnopoltega poslovneža v kravati in obleki, ki je na svojem telefonu igral igrico. Lepa polt, lepa usta, lepe oči, roke. Za sekundi ali tri sem bila zelo nevljudna, priznam. Ampak sem potem pogled preusmerila drugam, v druge ljudi, v razmišljanje, kje moram iztopiti. Šok, ko na ulicah zavohaš toliko različnih vonjev, vidiš toliko različnih ljudi, slišiš toliko različnih jezikov.

Angleži so vljudni. Če so hinavski, če jih jaz ne znam dovolj dobro prebrati … ne vem in me ne zanima. So vzgojeni in olikani. V trgovini te vprašajo, kakšen je bil tvoj dan. Prav prijazno ti razložijo pot do najbolj očitne lokacije. Če ne vedo, na telefonu najdejo zemljevid in prihitijo za teboj. Mi je zelo žal, da tega trenutna angleška situacija ne kaže. In nisi pravi Londončan, če pri rdeči ne prečkaš prehoda. Vsi vozniki na cestah so se tega tudi navadili. Vljudno počakajo.

Pogrešala bom plastične posodice pri kosilu. Jagode iz Tesca za dva funta. Veliko smeha in angleško sonce, ki je božalo mojo kožo. Kdaj ga bo naslednjič?


  • Share/Bookmark