Pomisleki


Čisto brez naslova.

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 12.02.2012

In težko se osredotičim, misli mi počasi odplavajo, se znova vračajo na tisoč priložnosti. Zunaj ledeno sonce – na videz prijazno, v resnici odtujeno, toliko da me zmede, da lahko za nekaj trenutkov spet pozabim. Potem pa spet ne morem odtrgati tvojega obraza izpred oči, ker se počutim krivo za vse, kaj se nama dogaja. Nama? Vse, kar se dogaja … nama? Dovoli mi, da se otresem teh okov, pusti mi, da izbrišem to sled bolečine. Dovoli mi, da spet normalno zaživim, prosim te, pusti me za seboj. Ker sem mislila, da sem jaz pustila tebe. Ker je z vsakim pogledom, z vsakim dihom težje.

Nekaj se mi dogaja. Ne vem, nimam pojma, kaj točno. Joj, prosim ne. Samo tega ne. Saj nisem … zaljubljena, ne? Prosim ne. Nočem iskrivih pogledov, objemov, nočem se zdrzniti ob tvojem dotiku. Nočem več nazaj v to stanje, ki ne pelje nikamor, samo žre me. Dolgo, dolgo časa. Prosim, naj mine, prosim. Hitro, takoj, brez bolečine, brez sledi. Jebemti, naj mine!

Če pa ne vem, kaj točno čutim, ne vem, kaj hočem, če si te sploh prav želim. Res ne vem. Malo je smešno – to moje stanje, ti občutki, ti pogledi. Ni smešno, grozno je, ko ob filmskem poljubu pomislim nate, ko čutim, da me opazuješ pa ne vem, kako naj se vedem, ker bi ti rada bila všeč, ko se ne morem osredotočiti na vsakodnevne stvari, na tisto, kar bi zdaj moralo biti zame najpomembnejše – na učenje, seveda. Pa ne morem, ker mi misli vedno znova pobegnejo … k tebi, jasno. Verjameš usodo, verjameš v to, da dva pač ne moreta biti skupaj, ker … jima pač ni usojeno?

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.