Pomisleki


POLETJE, kje si?

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 19.06.2012

Mislila sem, da ne bo nikoli konec. Ni mi bilo lahko, priznam, pa pravijo, da je matura malenkost. Pa ni, če želiš narediti tako, kot se spodobi. Ne vem. Ne vem, kako mi je šlo, v redu? Ne vem. In živcira me to, da ne moreš zagotovo vedeti, če si naredil. In to nevzdržno čakanje. Boli, srbi in malo peče.

Šli so mi nohti in milijon živcev, krhali so se odnosi, vrstile so se neprespane noči, luč je bila v sobi prižgana še dolgo. Dejansko so se mi ti izpiti zažrli v kožo, mi prišli do živega. Matura te razčloveči. Res te. Kot stroj dan za dnem lepiš šifre na pole, konceptne liste in ocenjevalne obrazce. Kot po tekočem traku, ko pride trenutek, ko hlastaš po zraku, ga ne moreš prav zajeti in kar ne nehaš kašljati.

Bojiš se je od prvega letnika naprej. Včasih te postane strah samo zato, ker ti le-tega v kri vcepijo drugi. Prej ali slej. Pomagati si ne moreš, govoriš si, da boš že nekako in da imaš še ogromno, res ogromno časa. Delaš čez vso leto vsa štiri leta in garaš ob koncu, ker si želiš dobrih ocen. Vsako leto nestrpno pričakuješ konec, pride in otopel si res oddahneš. V tretjem letniku te že malo stiska, ob koncu dobiš seznam obvezne literature za maturo leta, ki prihaja. Kupiš si knjige in čakaš. Pride četrti letnik. Fak, v četrtem letniku sem! Kaj zdaj? Delaš in se nekako spodbujaš, ko zares nimaš volje. Učiš se tisto, kar sploh nimaš na maturi in pri maturitetni skupini pišeš po šest testov v šolskem letu. Noro. V enem trenutku se ti odvrti celo življenje pred očmi. Sprašuješ se, kaj se bo zgodilo, če ti ne uspe. Jesenski rok? Joj, ne, prosim, samo tega ne. Potem pridejo stvari, ki te malo zamotijo; maturantski ples in ukvarjanje z malenkostmi, ki se ti zdijo v tistem trenutku najpomembnejše na svetu. Srebrni uhani? Viseči, okrogli? Potem mine, kar naenkrat. In pred tabo je mesec dni do eseja, ko se matura uradno začne. Esej! Pa saj v tem sem menda dobra, nisem? Nisem? Kaj če mi zmanjka časa, kaj če bom naredila kakšno res neumno napako, kaj če bom stvar povedala skozi vrstice, pa tega ne bodo razbrali? Kaj če …? To je bolno, naj že mine to, prosim, naj bo za mano. Pa se z esejem šele vse začne. Potem odpišeš, v zadnji sekundi narediš piko, ko ti nadzorni profesor skorajda iztrga polo iz rok. V redu, v redu, lahko zadiham, prosim? Suho grlo, vse te boli, zaspi ti noga, ne veš, ne moreš vedeti, kako ti je šlo. Sem razstaviti napisal slučajno brez s-ja? Sem? O, moj bog, saj menda nisem! Kako ti je šlo? Ti je šlo? Si znala? Kateri esej si pisala, drugega? Ti je šlo, Katarina? No, jaz sem prepričana, da ti je šlo. Kako si lahko ti prepričana, da je meni šlo? Potem, eh, potem se ukvarjaš z običajnimi predmeti, pišeš, pišeš, izprašujejo te, spet pišeš, pišeš še enkrat, tako za hec, ker hočeš imeti kje višjo oceno. Zasujejo te z informacijami, kje, kaj in kako. Matura matura matura. Besedica vsakega šolskega dne, resnično. Potem gre 29 sanj narazen. Potem ti ne  pustijo, da bi dobro zajel zrak, udari te hitro. Bom imel dovolj časa, da se naučim? Kaj pa ustni, kdaj se bom učil za ustne? Sobota, 2. junij, pričetek 8.20. Razporeditve po učilnicah so objavljene pred zbornico. Požreš slino. Fak, dejansko je postalo resnično. Predmet, kjer nisi najmočnejši, ampak v redu, saj znaš nekaj. Šlo bo, vsi so preživeli. S strahom odpreš polo, res. Začneš. Misli ti bežijo sem in tja, zmeden si, pomisliš na nekaj popolnoma drugega. Daj, osredotoči se, potrpi malo. Bereš, bereš, razmišljaš, kam kaj vstaviti. Prebereš tretjič, vstaviš K, potem H. Potem nisi več prepričan. Mine dvajset minut, nimaš več dosti časa. Greš na drugi del. Prebereš. Hm, present perfect? Ja? Ne vem, glej, ne vem točno. Bom si pustila za potem. Present simple, zagotovo. Since. Aha, perfect. V redu. Potem ti zmanjka časa. Odložite pisala in zaprite maturitetne pole. Nočeš razmišljati, kako ti je šlo pa to vseeno počneš. Malo si razočaran, lahko bi bilo bolje. V redu, saj so še ustni. Nehaj misliti zdaj na to, v ponedeljek je slovenščina. Slovenščina! Ko bi vsaj to šlo. Malo si v dvomih, potem pomisliš. Mogoče prislov? Grafično predstavi vabilo! Naj dejansko narišem kaj? Ne no, smešno bo. Koliko točk mi odštejejo, če imam dve povezavi narobe? Vejica? Ja, vejica, tukaj, glej. Circus Fantasticus se piše s c-jem, popravi! Nov dan. Psihologija, mi bo dejansko uspelo predelati vso snov? To znam, to znam, to sem znala, tega zagotovo ne bo, tega se ne bom učila. Bo šlo? Ja. Navedite konkretni primer. V redu, Ana je srednješolka, podvržena permisivni vzgoji. Okej, nadaljuj. Obrambni mehanizem, kakšen? Racionalizacija mogoče? Naj bo. Ne, projekcija. V redu, pustim za konec. Poglavje 3/5. Možgani, še malo, dajte hitro, zapomni si, zapomni si! Ne morem več, preveč je, ne bom zmogla. Malo obnemim in zrem v prazno. Šele nato ugotovim, da je minilo pet minut. Še čisto malo, pikico, zdrži. Barok, barok, na kateri strani je Rubens? Aha, okej. 17. stoletje, v redu, to znam. Dalje. Izpitna pola 1. Kateri esej je? Primavera, okej, to znam. Botticelli, renesansa. Zgodnja? Zgodnja, v redu. Slovenci! Joj. Okej, spomni se imena, proti koncu skripte, desna stran, zgornji kot. Savinšek? Tršar? Kipar, pišem. To je bilo v testu, kaj sem že napisala takrat? Navedite ime in avtorja slike 3 v izpitni prilogi. Almanah! Pivci? Opišite oblikovne značilnosti. Oblikovne …  drugi esej? Kobilca. Super, piši. 5/5. To je bolno, jaz tega ne znam. Matematika, zakaj? Padla bom, to je grozno. Ne, ne morem si zapomniti, pač si ne morem. Joj. Kaj če preprosto ne greš pisat? Mama. Sej bo. Ne, ne bo! Boš ti pisala namesto mene? Veliko slabše verjetno res ne bo. Grozno grozno grozno. Ne znam, ne morem. Zakaj se učim te stvari? Zakaj, če jih ne bom, nikoli, res nikoli v življenju potrebovala? Ne razmišljaj o tem in rešuj. Ne znam. Spat grem. Vsota geometrijskega zaporedja. Ne vem, nekaj k in minus ali kaj. Ne vem, ne morem se spomniti. Jesenski rok, joj, to je grozno. Novinarka, ki ne zna narisati vektorja. Všeč mi je in nič nimam proti, ampak zdaj pa se vseeno spomni skalarnega produkta, morda te popelje do Bežigrada. Izračunam naj kaj? Razdaljo? Kakšno razdaljo? Ne vem. Predam se. Polovica točk? Upajoče. Konec pisnih, sanjam? Ustni 1/3. Romantični junak v nasprotju … v redu je, Katarina, lahko greš. Eaah? To je to? Zakaj sem se sploh učila? 2/3. Koliko rešitev dobiš? Eno? Ne, dve. Ja, tam seka. Ja, zdaj pa nariši. Ravno obratno. V redu, hvala. In ne sprašuj, kako mi je šlo! Sigurno si znala. Če pa nisem. To sploh ne šteje tak strogo, res. Misliš, da je? Seveda je, nehaj. 3/3. Četrtek.

Scvreti možgani. Obrabljeni. Uničeni. Boleči. Preluknjani. Piškavi. Zlomljeni. Telo, totalno brez energije. Polovično, rastlinsko delujoče. Ki pač je. Ampak biti živ zahteva veliko večji napor od preprostega dihanja, ne? Pa zakaj se tako obremenjuješ? Resno, zakaj? Zato. Ker pravzaprav ne vem, kaj točno naj s svojim življenjem, če ne pridem do Ljubljane, zato. Nehaj, no. Ker je občutek, ko razočaraš samega sebe in kaj obžaluješ najhujši na svetu. In ljudi, ki verjamejo vate. Ker so me učili naj grem tja, kjer želim biti. Ne razumeš, ker si drugačen in ker drugače razmišljaš. Malo ti zavidam, veš. Meni? Ja, tebi. Ko bi vsaj bila sama samo enkrat v življenju tako ravnodušna kot si ti. Eh. Vedno pomisliš na najhuje. Pretiravaš, saj na koncu ti vedno vse uspe, sama veš. Ne morem si pomagati. Če pa bo v redu. Ja? Jaz pa nisem tako zelo prepričana. Hm. Res ti je zlezla pod kožo, kajne?

Poletje, kje si in kaj počneš? Eno pikico še, pa pridem. Obljubim.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.