Pomisleki


Trenutki krhkosti

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.07.2012

Povoham svoje lase. Malo so še vlažni, ampak dišijo. Spnem si jih v čop in vstanem, da bi odprla okno. Sredi julija je zunaj skorajda jesensko vreme, zato tokrat ne bo žuželk na stropu. Sedem nazaj za mizo v ne čisto pospravljeni sobi. Naredim požirek kokakole. Resno bi morala nehati s pitjem te sladke pijače. Škatlica z nakitom čisto na levo in samolepilni listki na desni strani mize, škarje, lasnica, odprt bananin jogurt, Sobotna priloga in označene besede z zelenim markerjem. Pa sem mislila, da sem z markerji za nekaj časa opravila. Letošnje poletje je prva tri mesta najbolje prodajanih knjig v Veliki Britaniji in ZDA zasedla trilogija Fifty Shades of Gray, mehka sadomazohistična pornografija, kot ji pravijo, ki jo je napisala … Petdeset odtenkov sive. To je treba prebrat, nujno. Trenutki krhkosti se v naše osebno življenje vračajo v ciklih. Zagotovo, ja.  Zakaj Slovenec ne polaga parketa v Londonu. Daj, spravi že to in preberi vsaj prvo pomoč do konca. Prvo pomoč? Pomodrela koža prstov na nogah zaradi ozeblin. Listam naprej. Izrazita oteklina in podplutba v predelu zunanjega gležnja. Saj sem vedela, da bi jo morala narediti v začetku prejšnjega izpita. In sploh izpit. Bom jo pa jutri, kaj zdaj. Jutri.

Dobila sem nekaj življenja v teh tednih, resnično. Smeh je dobil podlago, posijalo je sonce, voda na telesu, basanje z lubenico, zvok klime, prava poletna vročina, besede in drobne misli na listu, ovekovečenje spominov, preden čisto zbledijo, tista prijetna poletna sproščenost. In jutri? Še nekaj ur in nič ne daje slutiti, da bo kmalu konec sveta. Še nekaj ur do rezultatov štirih let, do prvega koraka uresničitve sanj ali življenjskega poloma. Melodramatično? Pa ni. Kot starka sem se pričela zavedati, da je nekega obdobja v mojem življenju konec, štirih let neke kaotičnosti, rahle zmede, truda, napora, majhnih ciljev, razočaranj, lahkotnosti in grozljivke hkrati. Nad vsem tem pa smeh in ljudje, s katerimi v tem času deliš marsikaj. Ker želiš ali pa ker ti nič drugega ne preostane, ljudje, ki si jih pozdravil na hodnikih, s katerimi si preživel ure v učilnicah, generacija, ki se še spomni videokaset in disket, hkrati pa zvesto sledi tehnologiji. In osebe, ki jih boš morda kdaj srečal na ulici, tako, čisto po naključju. Vesel, ker se boš spomnil, kaj je že za tabo ali žalosten, ker še vedno, po vseh letih, nisi ugotovil, kam greš in ker pogrešaš tiste čase, ko to še ni bilo tako zelo očitno in obremenjujoče. Kako si, si v redu? Moramo se kdaj dobiti na kaki kavi. Ja, seveda. In potem gresta vsak nazaj v svoje življenje. Brez telefonske številke.

Tako bo. Vstala bom nekaj minut pred peto zjutraj. Prižgala bom računalnik, segla po kalkulatorju, kamor sem 9. junija zalepila maturitetno šifro. matura.ric.si. Za trenutek bom nehala dihati. Potem … potem bom srečna. Navdušena, ker je bilo vredno. Ker lahko uradno neham skrbeti. Potem bom … kaj pa vem, verjetno bom zbudila mamo in ji povedala, da je kul, da sem srečna in da diham. Ja no, seveda ti nisem hotela povedati, da bodo rezultati že ob petih zjutraj, saj vendar rabim nekaj časa za samostojen jok. Ampak naredila sem, no. Čestitaj mi in mi zdaj kupi tisto črno torbico. Črno? V redu, lahko tudi bež. Ne, bež že mam, črno! Ali pa … sploh ne bom mogla zaspati. Poslušala bom glasbo dolgo v noč, poskušala se bom zamotiti s frikcijskimi opeklinskimi ranami in obvezami. Kaj pa vem, ne bom si mogla zbiti iz glave besedila neke pesmi recimo. Htela bih da te vide sa mnom. Naj sije v očeh. Like like I love you, cause the rain … Pojedla bom kos lubenice, da bom lahko šla potem hitreje lulat, malo bom razmišljala o Ljubljani, malo o tem, kaj vse sem narobe naredila pri matematični izpitni poli in koliko usmiljenja sem požela pri ustnem. Daj no, matematika. Prosim? Saj sva čisto dobro vozili skozi teh dvanajst let, dovolj sva se družili, spusti me zdaj od sebe, boš? Ali pa o tem, kolikšna je količina sramote, ki sem si jo naredila pri angleščini, slovenščini, psihologiji, umetnostni. Potem se bom zaustavila in si rekla, da res pretiravam. Poskušala se bom pomiriti. Fak, Katarina, nehaj. Saj si naredila vse, kar je bilo v tvoji moči. Ničesar ne moreš storiti, sprijazni se že in se sooči že s temi rezultati. Matura je no, saj ti niso odprli glave, amputirali noge, odkrili raka ali kaj podobnega. Nehaj, prav? V redu, neham, v redu. Ampak seveda se mi bo potem še enkrat odvrtelo življenje pred očmi. Bom žalostna, jezna, razočarana, če ne naredim? Bom kaj jokala? Me bo sram? Ja, seveda me bo. Butasto bom zijala v ekran. Saj si vedela, da ni bilo najboljše, si bom rekla. Strlo me bo.

Uležem se na posteljo in poskušam ponovno zaspati. Zakaj se tako obremenjuješ? V redu bo, saj boš videla. Še enkrat zaprem oči. No, dajmo sanje, kaj mi boste povedale danes? Spet dirka v rikši z zlomljenimi zobmi po Pohorju? Ličenje s pudrom iz tetrapaka morda? Ali spet kaj v povezavi z maturo? Premetavam se po postelji, zrem v prazno, nekaj me tišči v trebuhu, morda mi je celo malo slabo. Potem zaspim. Vso srečo, so mi rekli.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.