Pomisleki


Utišaj te glasove v svoji glavi

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 22.08.2012

Morda je bolje, da ima človek upanje in ne pričakovanj. Ob misli na prihodnosti je upanje velikokrat nekje spodaj, strah je neprestano prisoten, pričakovanj pa se težko kar tako znebiš. Pogum? Je pogum morda to, da narediš nekaj, v kar verjameš? Potem sem pogumna.

Slike sprememb, nenavadnih obratov, čustev, opotekanj, misli, ovir bi lahko hitro sestavila v svoje življenje v preteklih mesecih. Če življenju težko osredotočeno slediš, ga ne dohajaš brez težav in včasih ne moreš dovolj hitro zajeti sape, si morda na prelomnici. Vendar potem … potem kmalu spet zadihaš. Brez pretresov, z nepredstavljivim občutkom, kakor da bi se odstranili vsi povoji preteklih ran. Lepo je. Razmišljaš o vsakodnevnih malenkostih, o tem, kdaj bo zunaj spet posijalo poletno sonce, o barvi laka za nohte in uhanov, vonja šampona za lase. Spet se začneš smejati naglas, nehaš živeti samo za eno stvar, preusmeriš svoj tok misli nekam drugam, nekam na lepše. S približevanjem letošnje jeseni pa nenadoma nič več ni tako brezskrbno, nič samoumevno. Prisluhnem Norah Jones. Come away with me on a cloudy day in fields where the yellow grass grows knee-high, so won’t you try to come? Pogledam skozi priprto okno. Ponoči so ulice videti tako spokojno. Prihaja šepet vetra, luna na nebu, nekje se prižge luč, tišina.

»Največ pozornosti so na njegovem obrazu vzbujale neverjetno bistre oči, včasih zaslepljujoče, ker so gledale tako predano in zbrano, kot da bi bilo tisto, kar vidijo, v slehernem trenutku skrajno pomembno, vredno ne samo pogleda, temveč posebne pozornosti. Te oči so laskale tistemu, kar so pozorno opazovale. Te oči so bile zelo svetle barve, a brez kanca modrine, tako bledorjave, da je bila zaradi bledosti barva čista in sijajna, skoraj barve bledega vina, ko vino ni mlado, in kadar jih je obsijala luč, v senci ali mraku pa skoraj barve kisa, prosojne oči, dosti bolj značilne …« Odložim Javierjevo Tako belo srce in razmišljam o primerjavah, opisih, mislih, človeških odzivanjih, ki jih človek nehote zbira vse življenje in so čudovito izlita v knjigi. Odločam se o naslednji in pomislim, kako hitro se življenje lahko obrne. Zdaj ob dopoldnevih nejevoljno spuščam sklopko, izpolnjujem majhen milijon obrazcev, zdi se tudi, kakor da bi zbirala potrdila o plačilu ali priporočenih pošiljkah. Pa jih ne, hvala lepa. V mislih nakupujem in tudi potujem, tako, nekaj časa pred spanjem, po pariških, toskanskih, sarajevskih, obmorskih ulicah. Padam na ravnem, dobivam velike modrice po kolenih, zbiram pogum za frizerja, očetu pišem življenjepis, sanjam res neverjetne stvari in brišem prah s polic. Predvsem pa v mislih kopljem po tistem, kaj naj bi prišlo ali lahko pride, se sprašujem o tem, česar ne morem predvidevati.

Najbrž delamo najodločilnejše stvari, da jih poskusimo ali ker so neizbežne. Jaz sem torej nekje na sredini. V surovih časih medijev se podajam na nejasno pot poklica in zelo me je strah. Ne vem, če sem dovolj dobra, ne vem, če imam talent, dovolj poguma, če sem pripravljena na več sveta in drugačnost v svojem življenju, in najhuje, sploh nisem prepričana, ali sem se pravilno odločila. Se pa tudi veselim, resnično. Nestrpna sem in komaj čakam, ob enem pa se spet sprašujem, ali morda ne bi bilo lažje za vse, če bi ostala doma in se oktobra ukvarjala z metodami psihologije, njenim razvojem. Morda bi mi šlo čisto v redu. In zdaj? Zdaj imam v prvi vrsti slabo vest. Zaradi najemnine, prevoza, hrane, novega računalnika, kavic ob Ljubljanici. Poslušam povzdignjene glasove, ki vsakodnevno prihajajo iz dnevne sobe in vame naseljujejo vedno več dvomov in strahov. Želim si, da bi mi vendar pustila sanjati, da ne bi vsake trohice upanja po uspehu pohodila. Vem, po teh letih svojo kri prepoznata po koraku, tudi ko ne gledata, bojita se. Morda se motim, morda bom padla, enkrat, petkrat, stokrat. Naredila bom tisoč napak, ne bo mi lahko, spodletelo mi bo. Ampak naj mi dovolita, da se poberem sama, da sama poiščem črepinje in jih sama sestavim v celoto, naj me pustita že od sebe. »Povej ji, naj ne gre, tukaj dihava zate,« ne govorita tega. Dajta mi upanje in me ne pozabita objeti. Ker bi res rada šla naprej.

Rada bi bila novinarka, ki jo zanimajo dejstva. Taka, ki ima instinkt za dobro zgodbo, talent in pogum. Z dostojanstvom, samozaupanjem, sposobnostjo kritičnega dojemanja stvarnosti. Rada bi za seboj pustila dobro pripoved, bila del nečesa velikega, tudi če bodo na tržnici v moje članke neke dne zavijali solato. Živeti hočem brez obžalovanj, želim poskrbeti za prav in hočem sanje, vendar ne takih, ki s seboj prinašajo bolečino, želim osupniti. Moje življenje, moj svet, moje odločitve, moje napake? In moja resničnost, moje sanje? Sanje. Prepričana sem bila, da je dobro, če jih ima vsak, še bolje, če se jim s trudom počasi približuje, jih izpolnjuje, da je mogoče čisto vse, samo če to res hočeš in se potrudiš. Zdaj pa morda več nisem prepričana, žal. Zdaj … zdaj si lahko samo obljubim, da ne bom zlahka obupala, da bom vztrajala tudi, ko bo najtežje, da bom obračala obraz proti soncu, tako da bodo sence vedno padale za menoj, da se bom zjutraj zbujala brez velikih obžalovanj in z nekaj prihodnosti. Za nekatere stvari se je pač vredno boriti.

Mogoče so ti nekatere stvari resnično namenjene, druge pa spet ne. Ali pa je to samo tolažba tistih, ki jim v življenju pogosto kaj spodleti. Učili so me, da ne smem izbirati, ko gre za prihodnost, želje in srce, ki mu moram vedno slediti, če ta slika v sanjah lepši svet. Ampak kaj se zgodi, ko nisi prepričan? In ko ne veš, ali je res vse to res tisto, kar si želiš? Kaj potem? Ne, dajanje barve čustvom svojega sveta, ki odtekajo naravnost iz srca, zaljubljenost v besede, izlivanje misli, ni dovolj, ne. Vendar sem prepričana, da se ne zavedamo dobro, česa vsega je človeško telo sposobno, kakšen napor lahko prenese, predvsem pa sem vedno verjela, da ljudje kljub vsemu sami krojimo svojo usodo. Tako ne moremo vplivati na to, koga bomo ljubili, lahko pa se odločimo, kako bomo ljubili. In če se huda bolečina vedno ublaži, postane milejša, ta postane žalovanje in nenazadnje žalovanje postane spomin potem … potem je morda vedno upanje.

  • Share/Bookmark