Pomisleki


Laž.

Zapisano pod Ljubezen avtor: afnaa, 12.09.2012

Se še spomniš trenutka, ko si mi rekel, da me imaš rad? Takrat sem pogledala stran in ti povedala, da te jaz nikoli ne bom mogla imeti tako rada. Motila sem se. Se še spomniš, ko si rekel, da me boš pobral, če bom padla? Lagal si. Ležala sva na postelji, poiskal si moje prste pod odejo, jih prepletel s svojimi, nežno si se dotaknil mojih ustnic. Tvoje zelene oči so poiskale moje. »Ne boj se. Nikoli te ne bom prizadel, obljubim,« si rekel. Tako prekleto si lagal. Si mislil, da bo večno ostalo samo v tvoji in njeni glavi? Dva kozarca za vino na mizi v dnevni sobi. Rekel si, da sta ga spila s sodelavcem, se spomniš? Lagal si. On bi spil kozarec vina do konca. Robček z rdečo šminko v košu sredi kopalnice. Najine kopalnice. Spregledal si ga, kajne? In uhan v žepu tvojega suknjiča. »Zate so, Katarina, drugega sem izgubil.« Lagal si. Veš, da biserov ne nosim. Ugasnil si luči, ulegel si se k meni z lažmi. Ali res nisi čutil nobene ljubezni tam v temi, ko si se me dotaknil? Čisto malo, morda naključno, tako da zaskeli? Privila sem se k tebi, te poljubila. Nisi se upiral. Sem se ti takrat morda zasmilila? Usta so bila hladna, kakor zašita s sukancem. Rane na njih, brez povojev. Štela sem jih v mukah, niso moje. Lasje so ti dišali po nezvestobi. Zaslišala sem tvojo zmedo, dvome, kako so se počasi priplazili vame. Zaupala sem ti. Hotel si zanikati, vendar te je nekaj zaustavilo. Nasmeh na obrazu je zamenjal resen pogled in spet sem opazila, kako popolne so tvoje oči. Tiste tvoje zelene, ki zažarijo s svetlobo in se rahlo zožijo, ko govoriš. Bi se morala zdaj jaz počutiti krivo? Potem sem te želela oklofutati, ti pljuniti v obraz, te grobo zgrabiti za zatilje. Hotela sem ti zasaditi meč nekam globoko v grlo, da bi se začel dušiti. V resnici pa sem samo stala in igrala, da sem od tebe močnejša, ko si me pogledal v oči. »Izgini.« Vse še vedno diši po tebi. Tebe ljubim, tebe čutim in kako naj to spremenim?

  • Share/Bookmark