Pomisleki


Lastnica brez ključa

Zapisano pod Aktualno avtor: afnaa, 27.09.2011

Načeloma veljam za vljudno in hvaležno osebo. Prosim in hvala se v mojem besedišču znajdeta velikokrat. Menim, da sem dovolj iskrena in poštena. Zato hvala tata za Samsung Galaxy S II, resnično. Ampak pomisli. Kaj bi ti naredil z vstopnico za ogled revije Valentina na tednu mode v Milanu? In zdaj pomisli še malo. Kaj naj jaz naredim s svojim novim telefonom? Ne upam se ga niti dotakniti.

  • Share/Bookmark

Greece, here we come!

Zapisano pod Aktualno avtor: afnaa, 9.09.2011

Maturantski izlet za devet dni. Samo to bom rekla.

  • Share/Bookmark

London calling

Zapisano pod Aktualno, Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 23.07.2011

Sploh ne gre za morda nepopravljive zgodbe iz medijev in izgubljene duše, nepospravljeno sobo, za kup branja na moji desni, za besede, ki bi bile rade brane, za vprašanje o lasni prihodnosti. Sploh ne gre za še en mesec počitnic, za strah, za nepripravljen kovček, za denar, ki ga ni od nikoder, za pisateljico, ki piše o temi, ki je sploh ne pozna. Sploh ne gre za umazan prt, za neobrite noge, za nalakirane nohte, za dva dela nadaljevanke, ki ju bom zamudila, za pop art razstavo v Piranu, za umazane lase, za odkrivanje kuharskega daru. Tokrat gre za London. Tretjič.

Ne maram pakiranja. Tisto racionalno razmišljanje, katere kose je smiselno vzeti in jih potem samo dobro skombinirati, mi nikoli ni šlo. Pa čevlji. Koliko in katere? Plašč ali jakno? Šal? Koliko mordčkov? Belega, črnega, še kakšnega? Britvico ali depilacijsko kremo? Katero zapestnico in verižico? Sploh kakšno? Saj se potem ponavadi odločim za stvar, ki zaleže manj prostora; moram se. Sem pa kljub temu v nenehnem razmišljanju, ali sem kaj pozabila, kaj bi morala vzeti, pa se sem si premislila, pa če je v redu, da sem si. Pa tisto nadležno tehtanje kovčka na domači tehnici. Pa premalo prostora. Pa seveda nenehno pogledovanje k uri in spet nazaj h kovčku ali k torbici pred vzletom. Preverjam mesto osebne, vozovnice in telefona. Napor.

Skoraj tri leta nazaj sem se zaljubila v angleška jutra, tamkajšnjo angleščino in lansko leto pustila del srca sredi mesta ter si obljubila, da nekoč pridem ponj. Jutri.

  • Share/Bookmark

Nekaj močnejšega

Zapisano pod Aktualno, Glasba avtor: afnaa, 23.07.2011

Ne maram objokovanja umrlih zvezdnikov. Ne maram objavljanja blogov, pametovanja pod videoposnetki in drugih objav šele po smrti. Skrajni čas je, da začnemo ceniti kvaliteto, ko je ta še živa. Ampak …

Všeč mi je bila njena glasba, ona niti ne. Zasvojencev, ki se ne znajo obnašati nisem nikoli občudovala. In zadnje čase jo je bilo prav boleče gledati. Vedno je žalostno, ko nekdo ne izkoristi svojih danosti tako, kot bi jih lahko. Po napakah je treba preprosto potegniti črto in se pobrati. Njej neverjeten glas pri doseganju meje ni več pomagal …

  • Share/Bookmark

Tudi to je Lent

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 8.07.2011

Kako bi opisali dogajanje ob obrežju Drave v poletnih mesecih? Omamen vonj jedi z žara, sladkorne pene in kokic, poželjivi pogledi sezonskih delavcev in zvoki glasbe? Recimo.

Maribor imam rada. Nedvomno. Je mesto, ki premore nekaj lepih iskrivih kotičkov; dobrih kavarn, mestni park, stavbe s tradicijo in zgodovino. Pa tudi popisanih, zanemarjenih stavb, ravnodušnost in narečje, ki včasih brez potrebe poneumlja. Mesto doseže svoj vrhunec v času festivala Lent, ko po deseti uri nenadoma več ni prazno. Če vsaj za trenutek neha deževati.

Pa sem šla. Kljub ušivemu vremenu in dejstvu, da bom sedela na koncu prve vrste. Ni prav priročno, ko moraš pred predstavo obiskati enega izmed zelenih premičnih stranišč, kjer nikoli ni toaletnega papirja, kaj šele vode, da bi si kot dostojen človek lahko umil roke. Kljub temu sem deset minut pred začetkom vzorno sedela na skrajno neudobnem plastičnem stolu. Na koncu prve vrste. Če sem tako sredi predstave pogledala naravnost, sem videla visok, črn oder. Če sem pogledala na svojo desno, sem zagledala žensko s fotoaparatom in če sem se ozrla na levo, sem videla obilnejšo gospo, ki se nikakor ni mogla namestiti na svoj sedež in je hkrati imela nepopustljivo željo, da bi z menoj klepetala in z menoj delila svojo življenjsko zgodbo. V sedmih minutah sem izvedela, da ne mara poletja zaradi vročine, da pa ga njena vnukinja, ki v prostem času igra badminton, obožuje. Nadobudna gospa, ki je v prvi vrsti bila izključno zato, ker na daljavo slabo vidi, pa ne ve, ali bo letos šla na morje. Potem sem od nekod zavohala ogabno sladek parfum in zagledala čudno žensko z visoko trajno, ki je pogledovala k meni, kakor da bi ji hotela kaj ukrasti. In levo od nje – zaljubljen parček, držeč za roko. Luštno. Ampak prosim, brez pretiranega izkazovanja ljubezni v jasnosti. Bo šlo?

Čakala in čakala sem, da so brezobzirno hodili mimo mene, stopili na mojo balerinko, me skoraj pomendrali in se pred mano spotikali. Prav posebej sem se potrudila, da bi naslednja četrtina predstave potekala mirno, vendar gospa poleg mene se je nenadoma odločila, da se presede. Nekje z desne strani sem zaslišala neutrudno šklockanje fotoaparata ženske v visokih petah, ki so po lesu neutolažljivo tolkle, ko je visokost želela spremeniti položaj bodoče fotografije. Potem se je nekdo iz pete, morda šeste vrste začne na vso moč krohotati ob slabi šali.

Kaj je huje od premajhnega čevlja? Prevelik. Resno. Sploh se ni zabavno sprehajati v čevljih, iz katerih ti skače noga. Pa še blazno butasto zgleda. Saj razumem. Čevelj, kupljen na razprodajah za devet evrov, ničkolikrat obut s strani takih, ki so svojo nogo tiščali, če je bilo treba ali ne. Ampak ni pa mi jasno, zakaj jaz. Potem sem odvlekla svojo desno nogo s prevelikim čevljem do prvega taksija. NAPAKA. Nikoli ne sedi v prvi taksi, ki ti pride naproti. Za vrednost začetne tarife bi dobila tri četrtine piščančje solate, pa še radia Ognjišče ne bi poslušala.

Ko sem prvič slišala za kandidaturo mesta kot evropske prestolnice kulture, se mi je zdelo blazno smešno. Potem je za dve leti postalo mesto eno veliko gradbišče z obvozi in plastičnim krožnim prometom za leto dni. Danes se ne ve, ali bodo zastavljeni projekti dokončani tako, kot se spodobi. Pa je malce žalostno.

  • Share/Bookmark

Vsi smo krvavi pod kožo

Zapisano pod Aktualno, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.07.2011

»Objava Pahorjevega off the record briefinga ni medijska sramota, temveč politična. Nekdo od prisotnih je v nasprotju z dogovorom naložil posnetek na YouTube. So what? Bolj škandalozno je, kaj vse in kako je Pahor govoričil. To je zgodba!« je v  kolumni, objavljeni v Sobotni prilogi, uvodoma napisal Marko Crnkovič. Njegove besede pa kar kričijo po oporekanju.

Borut Pahor za državo, oblast, ljudi, slovensko politiko postaja veliko breme. Njegovo vodenje se spreminja v protipomenko dobremu, neuspeli referendumi so mu spodnesli tla pod nogami in mu prisolili klofuto, njegova zamenjava pa naj bi bila zadnja  priložnost za rehabilitacijo vlade. Ob vsem tem mu je nedavno na hrbet padlo breme precej nespretno objavljenega posnetka in s tem razkritje spleta številnih podrobnosti. Nizek nivo komunikacije mu na posnetku nikakor ni v prid. Še posebej ne v času ultimativne politične krize in številnih reform, ko je vsaka informacija v interesu javnosti. A novinarjeve kršitve člena kodeksa nikakor ne smemo spregledati.

Marko Crnkovič je v svojem zapisu dejal, da so se na »ubogega nesrečnika«, ki je objavil posnetek, spravili, ker se na Pahorja niso mogli. Po njegovem mnenju je ravno on edina prava tarča, ki bi jo bilo vredno sesuti. Niti ne toliko zaradi vladne katastrofe nasploh, pač pa zaradi slišanega na posnetku. Zloraba zaupanja je po njegovem sicer vredna obsojanja, vendar v tem primeru ne vidi kršitve profesionalne etike. Seveda, le čemu bi se novinar moral držati novinarskega kodeksa, ki prepoveduje zvočno, slikovno snemanje in fotografiranje brez privolitve, če pa ga lahko krši? In zakaj bi sploh zapravljal čas z utemeljitvijo razkritja informacije in se trudil s pojasnitvijo, če je bilo snemanje resnično  v interesu javnosti, ko pa lahko posnetek preprosto naloži na popularno spletno mesto ter počaka na odziv, ki je že vnaprej obsojen na kazanje s prstom? Če pogledamo z druge perspektive: le zakaj bi se zdravnik držal svojega kodeksa, če pa lahko deluje v njegovem nasprotju? Zakaj zdravnik umetno ne obdrži fetusa pri življenju z namenom  opraviti raziskavo in odvzeti tkivo v zdravilne namene, kar je nenazadnje tudi v interesu javnosti? Ker ni v skladu z etiko. In tudi objava posnetka, ko je to prepovedano, je v nasprotju s slednjo. Še posebej, če prepovedanega snemanja  in objave le-tega ne utemeljiš, se raje zakoplješ v puščavski pesek ter strahopetno čakaš. Novinar se namreč ni potrudil obdelati svoje informacije in pojasniti svojega dejanja, kot to določa člen kodeksa.

Strinjam se s tem, da bi imeli notranjepolitični novinarji problem, če slovenskega predsednika vlade in njegove patetike ne bi bilo. Ampak v novinarski krvi je brskanje in iskanje, včasih tudi v stvareh, kjer ni prave zgodbe, saj jim nič drugega ne preostane. Kolumnist se med drugim sprašuje, zakaj se notranjepolitični novinarji tako radi ukvarjajo s politiki in odgovarja: ker imajo priložnost. Niti ne; to je njihovo delo.

Res je – tudi, če se sogovornik z novinarji predhodno dogovori, da bo pogovor potekal brez snemanja in citiranja, bi se nosilci politične moči morali zavedati pomena svojih besed. Čeprav so krojači sodobne družbe pogosto bolj zadovoljni ravno z nasprotnim, bi morale politične avtoritete v stiku z novinarji biti bolj pazljive. In kaj se je na posnetku jasno slišalo? Da se slovenski predsednik vlade vendarle nima za nepogrešljivega in najboljšega. Da ga je strah. Da se zaveda, da bi vladanje moralo postati preudarnejše. Kot avtoriteta in skala slovenske politike bi moral razmišljati jasno, trezno, odraslo. Ampak vsi smo ranljivi, vsakemu izmed nas lahko poči varovalka, vsak se lahko zlomi. Še posebej v kriznih časih je težko delovati psihološko in politično trdno. Vsaka tvoja beseda, dejanje, gib; vse poraja dvome. Še posebej, če si predsednik vlade in ti je ime Borut Pahor.

Delo: Sobotna priloga, 2. julij

  • Share/Bookmark

Fejzbukomanija

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.01.2011

Ko se je Facebook z vso svojo hitrostjo razširil po vsem svetu, je postal ogromna, žareča zmes povezav in medsebojnih odnosov. Danes predstavlja digitalno trdnjavo več kot petstotih milijonov uporabnikov. Pomaga ohranjati stike, deliti podatke z ljudmi in ti pri tem lahko popolnoma spremeni življenje. Je prostor za druženje, iskanje nasvetov, nakupovanje, preganjanje dolgčasa, javno izražanje gnusa ali navdušenja, prostor za življenje. Pa tudi prava Meka za tiste, ki se skrivajo za lažnimi profili in pljuvajo v nedogled ter nenazadnje tudi stvar, ki pride prav, ko bi se moral učiti. Facebook.

Začetek družbenega omrežja

Ideja o povezovanju ljudi je nastala v glavi ameriškega študenta Marka Zuckerberga, ki si je želel ustvariti omrežje poznanstev. Program je prerastel v svetovni fenomen, ki z vsakim dnem spreminja kulturo. Sedem let kasneje se zdi, da se ne zna nihče več pogovarjati brez omembe slednjega. Postal je nova kulturna sila, mehanizem, s katerim sklepamo prijateljstva, iščemo ljubezen, delimo fotografije, posnetke, mnenja. Vse to pa počnemo v vse bolj samotnem svetu, ko se je definicija zasebnosti prekucnila na glavo.

Ali lahko Facebook zasvoji?

Facebook je pomagal izoblikovati svet življenj, ki jih piše tipkovnica. V katerem vsak ve, kaj kdo počne. Svet, kjer se osebnost gradi za javno uporabo, kjer je arhiv lahko celoten obstoj. Če so prejšnjim generacijam telefon, avto, televizija in računalnik predstavljali nekaj revolucionarnega in vse bolj potrebnega, je danes to družbeno omrežje. Vse naštete tehnične revolucije so v preteklosti slavili in kleli zaradi njihovega vpliva. Z vse preveč klikanja, pridruževanja nesmiselnim skupinam, ki jih sploh ne poznaš, objavljanja na zidu, ‘lajkanja’ in ’sharenja’, bi lahko Facebook označili tudi kot dobro dodelano drogo, ki lahko zasvoji, da se komaj izviješ iz primeža. Pa ima res takšen vpliv? Seveda, ampak samo toliko, kolikor mu dovoliš sam.

Kdaj uporabnik preraste Facebook?

Facebook je stičišče ljudi z različnimi interesi, zgodbami. Nihče ti ne uide; od šolarjev, ki so tik pred puberteto, mladih mamic, ki so prepričane, da morajo vsak korak svojega otroka dokumentirati in to deliti z javnostjo, takšnih ali drugačnih, ki vztrajno brskajo po albumih simpatije, ki je v realnem življenju pač ne upajo nagovoriti, pa do neutrudnih zgodbarjev, ki čutijo potrebo s svojimi številnimi prijatelji deliti dejstvo, da so včeraj posesali stanovanje.

Sama že nekaj časa ne vidim smisla v ovekovečenju vsakega svojega koraka s fotografijo ali objavo na zidu. Ugani nekaj. Ne zanima me, kaj si počel včeraj ob štirih popoldne in kateri del svoje sobe boš pospravil jutri. Zahteva svoj čas in zelo kmalu lahko pristaneš v krogu, iz katerega nenadoma ne vidiš več rešitve. Na kupu imaš ljudi, ki so ali še vedno predstavljajo del tvojega življenja, pa tudi take, ki jih sploh ne poznaš, a vseeno spadajo pod definicijo prijatelj. Ti si nekdo izmed njegovih tristo petdesetih prijateljev, ki jim vsake toliko pošlje dregljaj, a jih nikoli ne povabi na pijačo, nikoli jih nič ne vpraša. Pravzaprav zanje ni pripravljen storiti nič. Samo številke so.

Živeli smo v votlinah, v vaseh, v mestih. Bomo zdaj živeli na internetu?

Facebook še vedno raste z vrtoglavo hitrostjo. Pri tem osrečuje, povezuje in spoznava. Seveda pa je to tudi prostor, kjer je lahko vsak kdorkoli, kjer ni omejitev. Ljudje lahko skrijejo stvari, ki se jih sramujejo, lahko rečejo karkoli komurkoli, ker nikjer ni nikogar, ki bi to lahko preprečil. Ampak vsaka stvar ima svoj rok trajanja. Kako dolgo lahko Facebook v boju z internetnimi novostmi še zmaguje?

  • Share/Bookmark

Nepomembne malenkosti tedna

Zapisano pod Aktualno, Glasba, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 29.08.2010

Letošnja prireditev Miss Slovenije spet predstavlja presežek neprofesionalnosti. Od neusklajenosti voditeljev in toalete, kadrov kamere, dolgčasa in kopico malenkosti, ki ne uidejo. Večernih oblek, ki bi jih lahko zamenjali za kičaste zavese, ne pa za kreacijo oblikovalcev ter prav strašljivo zagorele in suhljate roke voditeljice in njenega konjskega repa. In medtem ko bi lahko z obročki ciljal nos prve spremljevalke in celo upal, da se bo kakšen ujel, je kljub temu, da je del obleke naše nove misične pridobitve spominjal na pareo, deklič presenetljivo simpatičen. To pa je tudi vse.

Vzljubila sem gozdne sadeže in juho. Tudi prav.

Glede na to, da je bilo to poletje bralno zelo šibko, se zdaj mučim s knjigo Starting Over v srbščini, kjer je avtor Tony Parsons zaenkrat Toni. Moje znanje srbščine je solidno. Lahko berem in razumem, begajo me le pomeni nekaterih besed. Recimo promeškljoti se, činija, opušak. Tudi mi jasno, kako je lahko stavek Rubi se nagnu napred, pravilen. Glede na to, da je Rubi (Ruby, seveda) ženskega spola, ali ne bi bil stavek Rubi se je nagnula napred bolj smiseln? Ja, ja, jaaaa, okej. Bo veliko bolj zdravo, če ostanem pri slovenski.

Sem pravi zaklad na videz popolnoma nepomembnih poškodbic; zlomljenega nohta, ranic od spotikanj na prstih in rdečih kolobarjev komarjev na nemogočih mestih. Nisem vedela, da je gleženj atraktivno mesto.

Spet se zaljubljam v jesenske trende; plaščke, čeveljce, jopice. Prijazno do oči, boleče za žep.

Neverjetno, kako je vse, kar naredi dojenček luštkano. Hranjenje s peskom na plaži, recimo. Ko si ves popacan s kremo okoli ust zaradi čokoladnih krofov želi v vodo, ga pač ne morete odbiti, kajne?

Sem absolutno za to, da nekje sredi Maribora namestijo Costo. Frescati so nekaj čarobnega, ko govorimo o preganjanju vročine.

Učim se, učim. Tudi ko govorimo o sedežnem redu v gledališču ali predstavi na prostem.  Morda ocenjevanje pričeske nekomu predstavlja hobi, meni pa se prav gotovo ne zdi zabavno buljiti v zatilje osebe pred mano in pri tem stegovati golt, ker je uboga reva zrasla dva metra. Krohotanje med predstavo? Tako smešno pa spet ni, no!

Zares sem uvidevna do drugačnih ljudi. Ampak če je ta tipičen primer človeške predrznosti, pa še sama postanem neprijazna. Saj so vendar loputanje vrat javnega stranišča pred nosom, neumikanje svoje prtljage s stola na desni, medtem ko je vse drugo že zasedeno, ogovarjanje plešaste osebe, ki naključno stoji pred tabo, dovolj da si misliš: skrajno si neprivlačna in tehtaš vsaj dvajset kilogramov več kot jaz, tvoj vuitton je očiten ponaredek, obuta si v rdeče superge in vijolične pajkice, ki ti jih z najboljšim namenom do okolice odsvetujem, zato utihni, izprazni mesto poleg sebe, da se lahko usedem, mater!

Z veseljem sporočam, da so se moji sorodniki opravili izpit kaj kupiti šestnajstletnici, katere okusa na poznaš. Torej ne ogabnih zlatih zapestnic, prevelikih pulijev in orientalskih tunik. Zadošča že bižuterija, ki ni kičasta, zato sem zdaj lastnica čudovitih modrih zapestnic, ki jih ne bi kupila izključno zaradi cene, drobižnice, srebrne verižice in rjavih gležnjarjev. Frajerka, da te kap.

Sem pa tudi iskalka svoje uradno prve drobižnice, črne kratke jopice in verižice bronaste barve. Pfa.

Kako naj se počuti hči, ko izve, da njen oče pravzaprav ne ve, da so njeni naravni lasje kodrasti?

Je to, da poimenuješ bonsaia krik osamljenosti?

Okej, te ekskluzivne ponudbe šolskih potrebščin me strašijo. Saj vem, da se novo šolsko leto z največjim užitkom zaganja v vrata, ampak pretiravati pa tudi ni treba.

Prihaja. Dolgo poročilo meseca avgusta preživetega v Črni gori. Nekoč. Ko bo čas.

Res je, da je njen videz že zdavnaj prerasel pridevnik uporniški, saj se spreminja v burlesko, a proti Rihannini glasbi nimam nič proti. Pravzaprav se že nekaj časa neuspešno trudim, da bi si izbila refren naslednje pesmi iz glave, pa tudi video je prav simpatično nasilen.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Slovenska nogometna pravljica se nadaljuje

Zapisano pod Aktualno avtor: afnaa, 23.06.2010

It’ s time for Africa.

Nogomet je ekipna igra z žogo, ki velja za enega izmed najbolj priljubljenih. Dejstvo. V času Svetovnega prvenstva, se svet torej ne vrti samo okrog seksa in denarja, pač pa tudi okoli nogometa.

Kot predstavnica ženskega spola, ki je šele v zadnjih tednih pričela s podrobnim spoznavanjem nogometa, tudi kar se pravil in igralcev tiče, lahko poznavalsko rečem, da šport s seboj prinaša veliko mero stresa. Predvsem, ko igrajo sodržavljani. Svet se zaustavi, v nekem trenutku postane vse ostalo nepomembno. Znano je, da lahko devetdeset minut dogajanja na zelenici popolnoma spremeni vzdušje v državi. Tudi, ko je že prepozno in so igralci že daleč stran od slačilnic, se premlevajo poteze, priložnosti, ki bi lahko rezultat spremenile.

Nobene filozofije ne potrebujemo, ki bi nas pripeljala do ugotovitve, da se bodo Angleži že čez nekaj minutk na vse pretege borili za zmago in posledično za pregon temnega oblaka sramote, ki jim sledi od začetka svetovnega prvenstva. Verjamem tudi, da so se naučili, da nasprotnika nikoli ni dobro podcenjevati, tudi ko gre za neznano državčico, ki še nikoli ni izstopala tako, da bi jo glas ponesel preko ocena. Tekma, ki ima epske razsežnosti in o kateri se bo govorilo še in še, še posebej, če se konča Sloveniji v prid, ko morda samostalnik ‘Slovenija’ ne bo več vrsta hrenovke ali kaj podobno neumnega, pač pa država v Evropi.

Kljub vsesplošnemu veselju se med opazovanjem ekstremne, a začasne južnoafriške preobrazbe, ni mogoče znebiti občutka, da svetovno prvenstvo poteka v ogromnem, nad vsem ostalim povprečnim dvignjenem studiu, ki z realnosti nima nobene skupne točke. Kaj pa potem? Kaj se bo zgodilo po dobrem mesecu trajajoči evforiji?

Južnoafriška republika se, hočeš nočeš, v grobem deli na dva svetova; na tiste, ki imajo preveč in na tiste, ki imajo premalo. Ali ji bo uspelo prebroditi poporodno depresijo, ki ji sledi?

Torej? Ali lahko Slovenija kljub občasnemu pomanjkanju včasih potrebne agresije in kakovosti, premaga evropskega nogometnega velikana?

Očitno ne.

  • Share/Bookmark

Bodoča groteska v Beogradu

Zapisano pod Aktualno, Glasba, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 22.05.2008

Vsakdo, ki zasliši ime srbske prestolnice v teh dneh najprej pomisli na Evrovizijo. Po eni strani je vse lepo in prav, a bojim se, da letošnjega prenosa spet ne bom mogla pogledati do konca. Vsako leto namreč postaja hujše in vedno več je norčevanja iz glasbe in resnično ne morem trditi, da ne dvomim o podobnem scenariju tudi letos. Na prvem polfinalnem večeru me je namreč skoraj kap ob skakljanju irskega purana in podobnih takšnih ali drugačnih stvorov.

Seveda se ne morem kar sprehoditi mimo Rebekinega nastopa. Bila je dobra. Glede na druge pravzaprav zelo dobra. A bojim se, da je vso lepoto, ki so jo Srbi poveličevali, z vrečastim plaščem in nasplošno kičastim nastopom skrila. Čeprav mi osebno Rebeka ni preveč ljuba in kljub temu, da dečva zna peti, ima zelo zoprn glas, priznavam, da je lepa. Če bi izpustila kletko, robota odeta v črno s čelado na glavi in oblekla kaj prijaznejšega očem, bi nedvomno imela možnost. Skupaj z zavidanja vrednimi plesalkami in plesalci, s seksi obleko in dobro koreografijo bi ji napovedala kopijo grške predstavnice Helene Paparizou, ki je pred dvema letoma osvojila prvo mesto in to več kot zasluženo, zdaj pa me je več kot očitno spominjala na morilsko striptizeto odeto v kuščarsko barvo ob dveh robotskih sužnjih. Že na Emi je grozljivo odpirala usta, zdaj pa se je poleg tega že skoraj drla. Vendar kljub temu je naša in prepričana sem, da je Rebeka od tekmovanja odnesla veliko. 

Kaj se tiče letošnjega zmagovalca; upam, da bo spodoben, ampak ne vem, če lahko to tudi pričakujemo. Bosno in Hercegovino preprosto moraš imeti rad, Dima Bilan je za pojest, medtem ko sta Grčija in Armenija na prvem polfinalnem večeru odlično opravili. Željko je shujšal in spet mi je všeč, na vse pretege pa pogrešam Mojco Mavec in njen nežno božajoč glas. Pa kaj, če je prepisala kolumno. Oprostite ji že!

Jutri grem tudi sama v Beograd; ampak dejansko. Tokrat tretjič, v upanju da se bom imela vsaj pol toliko lepo, kot sem se imela prejšnič. Rada imam srbske ljudi in njihovo iskrenost, njihov jezik, ki je napol tudi moj, kulturo in navade, jutri pa se bom ponovno zaljubila v mesto. Pa bre!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »