Pomisleki


Misliš, da sem debela?

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 28.03.2008

Kot prvo, sploh ne vem več kako naj začnem. O tem je bilo že toliko povedanega in napisanega, da bi bilo nesmiselno ponavljati že znano. Vseeno je tema sama po sebi preveč vabljiva in idealno posiljena, zato se pač ne morem upreti.

Zavijem v trgovino in deset minut kasneje v roki držim cel kup cunj, ki jih moram pomeriti. Gola stojim pred ogledalom. Nisem si všeč. Hočem popolnoma ploski trebušček in nočem širokih ramen. Zaradi vseh pričakovanj po popolnosti si v hipu zaželim, da bi bilo moje telo iz gline.

Se sama sebi zdim lepa? Seveda ne. Bi želela kaj spremeniti? Ja. Prepričana sem tudi, da si nikoli ne bom popolnoma všeč. Svet se okrog mene vrti s popolnostjo, ki mi vsak dan dopoveduje kako grda in neumna pravzaprav sem. Da se moram skriti za cel teden, ker mi je sredi čela zrasel velik mozolj. In joj, zredila sem se za dva kilograma. Kaj pa zdaj? Me bodo imeli še vedno radi? Sem zato ničvredna? Moram telovaditi zato, da bi bila lepa in ne zato, da bi bila zdrava? Ne vem kaj naj naredim, da bo to tudi prav. Hočem ugajati, po drugi strani pa kljubovati in nočem podrediti idealom lepote, želim slediti le svojim mislim in poslušati kaj mi pravi telo. Vendar nikakor ne morem prezreti idealov in se sprehoditi po ulici, ne da bi bila pozorna na vsa smejoča se dekleta, ki so na plakatih in reklamah tako popolne. Tudi, če zato plačujejo ceno in tudi, če so slike super duper obdelane; še vedno so tu in me vsakič znova opominjajo, da bi se morala počutiti grozno, ker sem jedla piškote. Ne bom gledala televizije in ne bom poslušala radia, niti slučajno ne bom prelistala revije, ker mi na vsaki strani obljublja izgubo sedmih kilogramov v petih dneh brez stradanja in me rotijo naj pošljem sms, ker bom deležna popusta pri shujševalnih tabletah in mi polagajo na srce naj se namažem s samoporjavitveno kremo, ker pač to vsi počnejo. Kaj je normalno in kaj debelo? Še sama ne vem. Počutim se umazano, kadar nekoga označim za debelega, saj čutim to kot žaljivko, ne kot realnost. Ker bi bila tudi sama užaljena, če bi mi kdo rekel naj že enkrat shujšam in da bi me lahko bilo sram, ker sem taka.

Reklame in ideali poneumljajo, v trenutku se počutim grozno, ker vem, da moji lasje zares nikoli ne bodo tako sijoči in ker sem prepričana, da bom pri štiridesetih vsemu navkljub imela nekaj gub. Debeli ljudje so grdi, umazani, revni, neumni in ničvredni, medtem ko so suhi lepi, bogati in uspešni, kajne? Tako pravijo.

Ups, Marilyn Monroe. Danes bi ji rekli bucka. Ni bila suha in zato veliko lepša od marsikatere tridesetkilogramske zvezdnice, ki straši z vdrtimi ličnicami.

  • Share/Bookmark

V imenu očeta in sina, amen

Zapisano pod Aktualno, Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.12.2007

V času božičnih praznikov sem se že nekajkrat zasačila, kako razmišljam o Bogu in ne morem si kaj, da ne bi o tem tudi pisala. Tudi to leto smo pod jelko postavili jaslice in poslušali pridige škofov po televiziji, jaz pa se sprašujem ali ima vse skupaj sploh kakšen smisel.

Zaradi tate, ki je pravoslavec nisem opravljala zakramentov, nisem bila krščena in moja družina ni tako verna, da bi bila vsako nedeljo pri maši. Če bi bilo po moje, bi k verouku hodila, pa ne zato, ker bi bila tako zelo predana Bogu, temveč že zaradi širjenja obzorij, nekega splošnega znanja in mojega interesa.

Starša imata precej hecen odnos do teh stvari. Mama je kristjanka, bila je namreč krščena, kot otrok je hodila k verouku in k maši, opravljene ima vse zakremente, vendar mislim, da ne moli več, k maši pa je ni bilo že celo večnost. Tata je pravoslavec, vendar nisem ravno prepričana, da v Boga zares verjame. Cerkev obišče zgolj zaradi zanimanja, nazadnje sma bila skupaj v začetku januarja, ko pravoslavci praznujejo božič. Nisem vedela, kako vse skupaj sploh poteka, vedela sem le, da imajo duhovniki neskončno dolge brade in to je bilo vse. No, če smo čisto iskreni, tudi zdaj ne vem veliko, niti sanja se mi ne o o njihovih navadah in lahko le upam, da letošnji božič izvem kaj več.

Jasno mi je, da je vernim ljudem v življenju lažje. Ko se zgodi kaj slabega, se izgovarjajo, da je takšna božja volja. Če materi avto povozi sina, je to božja volja, prav tako, če je nekdo nesrečen ali pa vesel, božja volja je tudi, če je nekdo reven in je lačen, kakor je tudi božja volja, če ima nekdo vse, kar mu srce poželi. Ko se zgodi kaj slabega si rečeš, da je tako pač Bog hotel. Ne iščeš realnih dejstev, ne iščeš vzrokov za dogodke, ki so se ti pripetili, temveč se sprijazniš, da je to božja volja in pika.

Prevzema me razmišljanje mojega strica. Je brat moje mame, torej kristjan. Vsako nedeljo ga je moč videti pri maši, ob vseh večjih praznikih greje klopi cerkve, opravil je vse zakramente in nenazadnje tudi močno veruje v Boga. Trudi se živeti kar se da pobožno, a mu to nekako ne uspeva. Seveda se ima sam za zelo inteligentnega in poštenega človeka in čeprav mu manjka kanček razgledanosti, to tudi je. Ne verjamem pa, da je v svoji mladosti živel po načeli desetih zapovedi, pa tudi danes pije, preklinja, obrekuje in je že več let ločen. Drugim pametuje, kljub temu, da je nekoč sam delal iste napake. Naj mu Bog pomaga, torej.

Nisem prepričana, kako je z vero pri meni. Glede na to, da mnenje oblikujem dolgo časa in ga nato običajno ne spreminjam, sem do Boga precej skeptična. Spoštujem vse vere in ljudi ne ocenjujem na podlagi slednje. Babica, prav tako zelo pobožna, me je naučila moliti kot otroka. Še vedno nisem pozabila najinih rožnih vencev. Bistvo je, da moliš in veruješ zaradi sebe, ker si ravno ti tisti, ki v Boga, takšnega ali drugačnega verjameš in ne moliš samo zaradi tega, ker to delajo ostali. Bojim pa se, da to nisem jaz. Verujem vase in v dejstvo, da se vse dobro povrne, slabo pa plača in če si sama ne bom pomagala, mi tudi Bog ne bo.

  • Share/Bookmark

Toše

Zapisano pod Aktualno, Glasba avtor: afnaa, 19.10.2007

Bila sem na avtobusu in se vračala iz šole, ko me je klicala mama in me vprašala, če že vem. Vem kaj? Nisem vedela o čem govori in bila malo jezna, češ zakaj me sploh kličeš, ker bom itak hitro doma. Ne, mama ne zanima me. Bila sem namreč prepričana, da bo na dolgo in široko začela tveziti o kakšnem sorodniku v tretjem kolenu, ki ga sploh nikoli ni poznala. Kakor koli, nisem pokazala kakšnega prevelikega zanimanja, ko pa sem prišla domov, videla dolg nos mojega očeta, ki je drugače trd kot kamen in ga nič ne spravi s tira mi je bilo jasno, da je nekaj hudega.

Makedonski pevec je preminil v avtomobilski nesreči, jaz pa se ne bom spuščala v podrobnosti, saj so že vsem znane. Meni eden izmed najljubših pevcev z angelskim glasom in z najljubšo pesmijo Jedina, ki se je nikakor ne morem naveličati. Slišala sem jo nekaj časa potem, ko sem izvedela in še nisem čisto dojela; oblila me je kurja polt, ko sem spoznala, da čudovit glas nikoli več ne bo pel v živo. Mislila sem, da se me takšna stvar ne bo tako dotaknila, da bi potočila solzo, a sem se očitno motila. Fant, ki je bil vedno dobre volje, vse prej kot ošaben, ki je pel kakor slavček in je v svoji prekratki karieri dosegel veliko. Vse nas je očitno presenetilo in prizadelo, da je na naših cestah umrla še ena izmed mladih duš, ki je komaj pošteno zakorakala v življenje.

Ko sem bila majhna sem se stisnila k babici, da bi se pogrela in skupaj sva molili, danes pa tega ne počneva več. Vsako nedeljo gre k maši, jaz pa se izogibam vprašanju, ali verjamem v Boga. Vztrajno se poslužuje odgovora o božji volji, da je tako le slednji hotel ter da je tako že prav. Čedalje bolj sem skeptična o tem in smrt mladega, velikodušnega pevca, pred katerim je bilo še vse življenje, to še bolj potrjuje.

  • Share/Bookmark

Mati narava ni pozabila

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 7.10.2007

Peče me vest, da se še nisem razpisala o naravni katastrofi, ki je nedavno prizadela prebivalce majhnega mesta v Selški dolini. Spomnim se tistega dne, ki je bil usoden za prebivalce. Tudi na našem koncu je divjalo neurje in priznam, da me je bilo malo strah, a ta strah se pač ne more primerjati z vznemirljivostjo ljudi, ki prebivajo v tem malem mestu. Mislila sem, da se v tako majhni državi kot je Slovenija to pač ne more zgoditi, da je to stvar ljudi drugje po svetu, ki jih niti ne poznaš. Kjer se za sekundo ustaviš in ti je grozno žal za vse tiste žrtve, naslednji trenutek pa na to že pozabiš. Ne glede na vse, pa ni bilo prizaneseno nekaterim in veliko jih je ostalo brez vsega.

Prav zaradi te katastrofe je v zadnjem času potekalo ogromno dobrodelnih akcij in prav te so me privedle do razmišljanja, kako naj zagotovo vem, da bodo sredstva, ki jih darujem prišla v prave roke. Ne morem namreč zanikati, kako toplo mi je pri srcu, če lahko nekomu pomagam, sprašujem pa po zagotovilu, ki mi bo dalo vedeti, da je nekdo to pomoč zares dobil.

Reke so torej narasle in se prelevile v prave pošasti, prestopile bregove in začele uničevati vse, kar se je znašlo pred njimi. Deček, ki je še včeraj mislil na risanke, pa danes razmišlja, kako bo preživel. Mi si glave razbijamo zaradi malenkosti, oni pa trepetajo pred ponovitvijo katastrofe …

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi