MISIJA: nemogoče

Zapečena, že postarana koža od solarija, peroksidni lasje, ki jih lahko vsaj uporabi za izgovor, da je tupa, umetno oprsje, gora bižuterije in barvna oblačila, ki zagotovo niso primerna za poročeno žensko z otrokom. Že res, da je ne poznam in da mogoče nisem prava oseba, ki bi o njej lahko sodila. Lahko bi tudi preklopila kanal in je pač ne bi gledala. Konec. A kaj, ko se je najde povsod. Mogoče mi gre na živce že zato, ker jo je vsepovsod dovolj. Pravzaprav včasih celo preveč. Ker jo gledam vsak dan na že tako obrabljeni Papriki, v trgovini na naslovnici Playboya, Nove in v Kumrovem spotu. Ni kaj, ženščina se je znašla.

Da Paprika ne premore veliko domišljije tako že vemo. Mogoče so glasbene želje z Uršo rahla popestritev suhoparnega programa, a ne verjamem, da je to dvignilo kvaliteto kanala. Novo pečeni voditeljici pa manjka precej voditeljskega znanja. Saj ne rečem, da je govorjenje v prazno in pogovarjanje z desetletnimi froci super duper lahko, a pogrešam vljudnost, razgledanost in precej besednega zaklada. Ne smem reči, da je zoprna ali afnasta, ker je pravzaprav zelo prijazna in komunikativna, vendar nisem je pripravljena prostovoljno gledati.

Šele zdaj spoznavam, kako je videz na televiziji pomemben in da občutek za estetiko ni zanemarljiv. Samo predstavljajte si jo na poročilih. Cingljala bi s svojimi pozlačenimi zapestnicami, paradirala z joški, ki več kot očitno niso dar matere narave, si s svojimi umetnimi kremplji v reklamah popravljala frizuro in že tako presvetel puder.

Mogoče se motim in verjetno res nisem prava oseba, ki bi lahko sodila njen zakon. A če mi je dana pravica svobode govora, lahko rečem, da se mi čedalje bolj dozdeva, da se je poročila prav zaradi denarja. Lahko mogoče kako drugače zaključimo, ko jo pogledamo? Vsi poznamo tiste obrabljene fraze, da lahko videz vara, a če bi vsi tako razmišljali bi se vsak sprehajal v škodskem krilu. Še ena izmed tipičnih blondink poročena samo zaradi belega Ferrarija?    

Se zares ne najde nihče, ki bi ji bil zmožen povedati, da je že tako ali tako kakor zapečen piščanec in da solarija resnično več NE potrebuje? Zakaj je torej vedno oblečena kakor na brazilskem karnevalu, ko pa je že vsem jasno, da so maškare že mimo in da vse skupaj več ni seksi, temveč prostaško in brez okusa?

Poročena s štirinajst let starejšim moškim in mama enoletnega otroka. Zares ne bi rada bila nesramna, a bilo bi me sram, če bi imela takšno mamo. Mogoče imam v glavi preveč klišejev, ki ustvarjajo podobo spodobne mame in ja vem, časi se spreminjajo. A tudi, če bodo nekoč roboti rojevali otroke, ne morem sprejeti dejstva, da je ravno ona mama. In kdo se mu posveča in ga ima rad medtem, ko se ona slika za naslovnice, govori neumnosti na Papriki, se prevaža v svojem Ferrariju in snema butaste spote? Kdaj sem že rekla, da bi vsakdo rad na vsak način pel in se štepal na svoje joške. Posnela je spot, ki se na Papriki zavrti vsakih pet minut. Ampak okej, pesem sploh ni tako slaba. Če si seveda pristaš srbske glasbe in vseh teh oh in sploh zadev. Tako kot ona, je seveda tudi spot brez okusa. Nadela si je celo lasuljo, dokazala da je popolnoma brez ritma in zavrgla možnosti, da bi jo kdo smatral za razgledano, ponosno mlado mamico z okusom. Ponovno je torej videz tisti zaradi katerega si ustvarimo mnenje o neki osebi. Mogoče smo prav zaradi tega naveličani sami sebe in nikoli nismo zadovoljni. Nihče me ne bo mogel prepričati, da videz ni pomemben. Imeti mamo, ki je kakor poceni kurba pa je dovolj ponižujoče, pa naj bo ne vem kako simpatična.

Vsakdo, ki zasliši ime srbske prestolnice v teh dneh najprej pomisli na Evrovizijo. Po eni strani je vse lepo in prav, a bojim se, da letošnjega prenosa spet ne bom mogla pogledati do konca. Vsako leto namreč postaja hujše in vedno več je norčevanja iz glasbe in resnično ne morem trditi, da ne dvomim o podobnem scenariju tudi letos. Na prvem polfinalnem večeru me je namreč skoraj kap ob skakljanju irskega purana in podobnih takšnih ali drugačnih stvorov.

Seveda se ne morem kar sprehoditi mimo Rebekinega nastopa. Bila je dobra. Glede na druge pravzaprav zelo dobra. A bojim se, da je vso lepoto, ki so jo Srbi poveličevali, z vrečastim plaščem in nasplošno kičastim nastopom skrila. Čeprav mi osebno Rebeka ni preveč ljuba in kljub temu, da dečva zna peti, ima zelo zoprn glas, priznavam, da je lepa. Če bi izpustila kletko, robota odeta v črno s čelado na glavi in oblekla kaj prijaznejšega očem, bi nedvomno imela možnost. Skupaj z zavidanja vrednimi plesalkami in plesalci, s seksi obleko in dobro koreografijo bi ji napovedala kopijo grške predstavnice Helene Paparizou, ki je pred dvema letoma osvojila prvo mesto in to več kot zasluženo, zdaj pa me je več kot očitno spominjala na morilsko striptizeto odeto v kuščarsko barvo ob dveh robotskih sužnjih. Že na Emi je grozljivo odpirala usta, zdaj pa se je poleg tega že skoraj drla. Vendar kljub temu je naša in prepričana sem, da je Rebeka od tekmovanja odnesla veliko. 

Kaj se tiče letošnjega zmagovalca; upam, da bo spodoben, ampak ne vem, če lahko to tudi pričakujemo. Bosno in Hercegovino preprosto moraš imeti rad, Dima Bilan je za pojest, medtem ko sta Grčija in Armenija na prvem polfinalnem večeru odlično opravili. Željko je shujšal in spet mi je všeč, na vse pretege pa pogrešam Mojco Mavec in njen nežno božajoč glas. Pa kaj, če je prepisala kolumno. Oprostite ji že!

Jutri grem tudi sama v Beograd; ampak dejansko. Tokrat tretjič, v upanju da se bom imela vsaj pol toliko lepo, kot sem se imela prejšnič. Rada imam srbske ljudi in njihovo iskrenost, njihov jezik, ki je napol tudi moj, kulturo in navade, jutri pa se bom ponovno zaljubila v mesto. Pa bre!

Vsako nedeljo se prekrižam ob goveji župi in Avsenikih, ki jih tako vztrajno vrtijo na nekaterih radijskih postajah. Na zdravje je nekakšna lažja različica narodno zabavne oddaje in lahko trdim, da jo dedek zagotovo smatra za oddajo leta. Ampak kakor koli, vse to še nekako preživim. Potem pa se na sceno pripokajo Avril Lavigne,  Hannah Montana, Hilary Duff in za na konec še High School Musical, ki je že tako sladek, da je že gnenek. Vsi bi radi peli, plesali, bili slavni in bogati, kljub temu, da še nihče ni prerasel plenic.

Avril Lavigne je stara štiriindvajset let, kaže jih osemnajst, obnaša se za petnajst in poje za enajst. Je že res, da na vsak način hoče biti drugačna in nase navleče kar ji pač pride pod roke in kao fura nek rokovski stil. Ne samo, da mi gre s tistim roza špagetom sredi glave neskončno na živce, nikakor ne morem preboleti, da se je ženščina poročila. Ponočuje, vsem po vrsti kaže sredinca in se skupaj s svojim možem vlači po lokalih. Počne to mogoče poročena ženska? Ne.

Od nekod se je privlekla Hannah Montana. Pa ne, da bi imela do tega velik interes, a ne znam izgovoriti niti njenega imena, kaj šele, da bi bila pripravljena prostovoljno poslušati njeno glasbo. Po odru skače z brezžičnim mikrofonom ob tropu migajočih plesalcev s peroksidom na glavi in bi na vsak način rada bila pevka.

Nikoli nisem razumela poante musikla. Človek v resničnem življenju namreč nikoli ne bi vstal in kar naenkrat začel peti in pod nujno v vsaki pesmi stokal o nesrečni ljubezni in hkrati opeval prečudovito jutro. A High School Musical sploh ne bi bil slab, če jaz ne bi bila takšna sovražnica vsega narejenega, zazrtega v oblake in tako osladnega, da v trenutku postaneš sladkorni bolnik. Vsi glavni igralci pa so seveda morali začeti s svojo visoko ciljajočo pevsko kariero. Bog pomagaj. 

Dejstvo je, da bi očitno vsi radi peli. Ne vem ali si želijo le pozornosti, občutka, da jih ima nekdo vendarle rad in v njem vidi nekaj dobrega ter se po njem vzgleduje ali pa delajo norca iz samega sebe, ker preprosto pred sabo ne vidijo prihodnsti, ki bi bila bolj bleščeča.   

Pa me zdaj ubijte.

Mogoče sem dala jasno vedeti, da nisem velika ljubiteljica slovenske glasbe in izvajalcev, a nekateri resnično ne premorejo niti malo dostojanstva in ponosa, da bi lahko dognali kako zanič pravzaprav so. Mogoče zares ne vedo, da so tako zelo slabi, ali pa se tega ne zavedajo, a vseeno gonijo svoje. Sploh ne bom začela z imeni, ker bi se lahko našel kdo, ki bi me hotel v trenutku na mrtvo premlatiti in zagotovo bi bila deležna očitkov. Zato bom le rekla, da je slovenska glasbena scena resnično na psu. Zaradi nekaterih se mi zvrti, seveda pa se še najdejo nekateri, ki mogoče niso tako znani, a ne opletajo z globokimi dekolteji in so dobri. Jan Plestenjak je nekaj drugega; zdi se mi, da sploh ne spada k nam, pa je vseeno tu in zaradi njega slovenska glasba postaja spremenljiva. Dokaj.

Njegovi začetki so bili resda klavrni, pa kaj. Vztrajal je in to se mu je tudi obrestovalo, izboljšal je imidž, izboljšal pevske sposobnosti in mi prirasel k srcu. Mogoče so bile njegove začetke pesme res napisane na prvo žogo in je bila želja po slavi prevelika. Mogoče bi mu usta najraje zalepil z lepilnim trakom in mu iz srca sevtoval naj se raje vrne h kitari in naj mikrofon pusti lepo pri miru, a Jan je postal kvalitetnejši. Nikar mu ne očitajte, da mu je slavo prinesla mama, saj ni ona tista, ki bi zaradi svoje karizme vsako dvorano napolnila do zadnjega. Jan stoji sam na odru in on je tisti, zaradi katerega oboževalke padajo v nezavest. In res je lep. Mogoče ga moško občinstvo ne mara prav zato, ker je čudovti tudi s straniščno školjko na glavi. Pa še kitaro igra.

Alyina A veš mi je po njegovi zaslugi čisto všeč, očitno pa se je končno tudi spametovala in se znebila tistih roza špagetov na glavi. Mogoče je res pocukran, ponavljajoč in beden s svojim značilnim kriljenjem z rokami, a njegova glasba mi je vedno bolj všeč. Rekli boste, da razmišljam čisto po žensko in da sem prepojena z romantiko, a niti to me ne zaustavi, da ga branim.

Tudi kot oseba je čisto okej. Svoje slave in uspeha se zaveda, vendar se ne nosi, je z nogami trdno na tleh in je dovolj skromen. Njegove pesmi pa so dobre, včasih celo odlične in vsekakor izmed redkimi slovenskimi, ki bi jih hotela zavrteti še enkrat. Ne vem kaj mu je bilo, da je v Sam da ti maš mene rada vsilil imena mest, njegovo Sobo 102 sem slišala milijonkrat, da bi jo še bila voljna poslušati in ja, Lolita, Iz pekla do raja; Bolezen, Barka iz perja in še mnoge. Všeč so mi.

Jan je postal boljši, njegove pesmi in glas kvalitetnejši, vsekakor pa je za sabo pustil tudi leta, ko se je skrival za očali z debelim okvirjem in moške pripravil do tega, da polezenijo od zavisti. Zaradi njega mi je lažje; mogoče obstaja še upanje, da bo v prihodnosti slovenska scena še kaj več od cviljenja, poskakovanja in vzdihovanja na odru.

Vsako leto godrnjamo, da je izbor obupen, da bi bilo boljše, če bi vrgli koruzo in sploh ne bi več upali. Vendar resnično, letošnji izbor in celoten izbor je bil grozljiv, blesav in resnično pomilovanja vreden. O predizborih nisem izgubljala besed, ker jih preprosto nisem gledala, pa ne vem zakaj. Po besedah nekaterih sem si prihranila marsikatero solzo in lažno upanje, ki pa jih je vsako leto še preveč.

Voditelja sta si očitno zastavila cilj, da celotno stvar izpeljeta čisto na izi, kakor da se jima fučka za vse. Mariu so delo za teden dni podaljšali in zdelo se mi je, da hoče čim prej končati, svoje povedati in oditi domov spat. Njegova sovoditeljica Bernarda, s plastičnimi baloni okrog vratu, mi je bila vedno zelo všeč, saj je vsakič tako pozitivna in svoje delo dobro opravi. Kljub temu, da je Mariove pripombe vedno nagradila s smehom, pa sta bila čisto okej in mogoče si vendarle ne smem dovoliti, da bi tako izkušena voditelja preveč kritizirala.   

Skoraj bi me kap, ko je Manca pristala komaj na devetem mestu. Res je sicer, da je njena oprava bila podobna babičini iz Rdeče kapice, a že zaradi vpliva, ki se jo je še držal iz Melodij morja in sonca, je bilo za pričakovati, da se uvrsti med prvih pet. Wernerjeva Brigitka je vendarle pokazala, da zna še kaj drugega, kot pa samo paradirati s svojimi joški in staviti zgolj na videz. Kljub temu, da je njena ‘violinistka’ držala violino narobe, pa z njenimi gromozanskimi trepalnicami njen nastop niti ni bil tako slab. Vsakakor pa sem nekaj več pričakovala od Eve Černe. Rada imam njen glas, a v svoji uniformi je bila kot neka super junakinja, ki je pripravljena rešiti svet, le s pol metra večjim obsegom svojih bokov. In ja, spet tiste finte z blagom. Znorela pa sem in preprosto nisem mogla verjeti, ko je pred njo začel poplesavati fant v kavbojkah ter resnično sem mislila, da je napaka in da se je koreografiji priključil lučkar. Ne vem kaj je hujše; televizija pri Angelsih, obrita obrv Raaya ali bebav nasmešek njihovega Janija Pavca?

Helena Blegne se je očitno vrnila in to v vsej svoji luči. Veliko lepša in zrelejša, pa čeprav shujšana in v pasu tanka kot list papirja. Mislim, da sem o tem že enkrat pisala, kajne? O tem kako se nekateri na vsak način trudijo prekriti svoja leta. Njej je to zagotovo uspelo.

Vsako leto seveda isto. Ema ne mine brez Nuše Derende, Darje Švajger in Alenke Godec, ki v času glasovanja prekrakajo evrovizijske viže, uganite kaj. Vsako leto je taaako dolgočasno. Ne razumite me narobe, vse tri so pevke z odličnim vokalom in kljub premočnemu mejkapu so tudi letos pele odlično.

Ko so se vse pesmi odvrtele sem se vprašala, kaj to je vse? Potem pa mi govorijo, naj se odločim. Odločim med čim? Slabim in katostrofalnim?

Ni mi bilo jasno. So Langa zagrozili komercialki, da bo nad njih prišla Ciganska banda, če ne zmagajo? Njihova pesem me je spominjala na ljudsko ali pa osvobodilno bratstva in junaštva v času Tita. Okrog dveh bratov so skakale gospadične, očitno oblečene v narodno nošo, a vsekakor ne v slovensko. Pa kaj je s tem narodom? Res je, da ima vsak Cigan doma vsaj tri telefone in da so vsi pač noro tipkali, ampak živimo v Sloveniji bre in Slovenije ne predstavljajo Cigani. No, vsaj v večini ne. Ne vem komu se naj zahvalim, da niso zmagali, šlo je le za las, naprej pa torej pošiljamo Rebeko. Očitno je šparala s svojimi finančnimi sredstvi in nase navlekla kapri hlače, za njo je plesala lutka, njej pa bi le svetovala, naj naslednjič ne odpira ust tako na široko in na veliko. Sicer pa je pesem energična in ima refren, ki gre v uho. Če bi imela dobro koreografijo, z še boljšimi plesalci mogoče še kam pridemo. Upanje vedno ostaja.

Prileteli so tako nenadoma, postali tako hitro slavni in se izstrelili v objeme kričečih najstnic, da mi je slabo. Mogoče se bodo kmalu potuhnili, sem si mislila. Prav, naredili so en hit, zdaj ga vsi pojejo, jutri pa bodo skupino že pozabili. Vendar sploh ni bilo tako. Še zdaj so tu in spravljajo v obup vse v njih blesavo zatrepane najstnice.

Zares mi njihova glasba ni bila nikoli všeč. Recimo da rečem, da igrajo dobro. Vsak od treh patronov obvlada svoj inštrument, med tem ko se podhranjen pevec zvija pred mikrofonom in tako nastane skladba. Oki doki. Ne štekam pa njihovega stila. Frizura pevca je ogabna; svetli prameni sredi črnega sračjega gnezda, ki so kot ptičji kakci in naj me koklja brcne, če skupaj s posteljo tehta štirideset kilogramov. Njegov zapacan fris je kot iz izložbe, s preluknjanim jezikom, ustnico in kaj jaz vem s čim še vse. Ni mi jasno. Naj se šemi kakor koli se sam želi, le če mu je tako všeč. A se mi dozdeva, da to počne samo zato, ker išče pozornost. Vem, da ni vse v redu, če za nekoga ne veš ali je moški ali je ženska. Takrat je v vsakem primeru nekaj narobe. In žal mi je, če ne bi vedela za koga se gre, ne bi bila prepričana v spol.

Ni mi jasno, kaj je tako neverjetnega na sračjem gnezdu na dveh nogah, podhranjenemu najstniku z dredami, Gustavu, ki si zagotovo lika lase in tistemu ‘taplavemu’, ki ga še nisem slišala spregovoriti, pa čeprav so na sceni že več kot dve leti. Karizma tako kot pri Mike Jagerju? Razlika je le ta, da je slednji še vedno zadrogorana, a ne več mlada opica, novejši štirje, pa mlajši, a nič bolj privlačni.  

Vseeno pa se mi ne zdi, da se s slavo nisi dvignili v višave. Pohvalno, a kljub temu to še ni razlog, da bi mi bili všeč. Ne razumem njihove glasbe, njihovega stila, s priredbami njihovih pesmi pa so se prodali. Tudi jaz bi to storila, če bi bila na njihovem mestu. V svetu preprosto ne moreš uspeti s pesmijo, ki napisana v angleščini, a to je druga zgodba. Za konec pa dodajam še sliko pevca, ker se ravno bližamo pustu.

Ne bom trdila, da se mi je ob njegovi smrti trgalo srce, ne bom dejala, da sem točila krokodilje solze, bilo pa mi je tako zelo žal, kot že dolgo ne. Danes bi bil star sedemindvajset let, če tistega prekletega dne ne bi sedel v avto.

Rada sem ga poslušala, čutila sem spoštovanje do njegovih pesmi, dela, predvsem pa do njega samega. Zares je bil človek na mestu. Predan svoji domovini, verujoč v Boga, z mehkim srcem in zadnji človek na svetu, ki bi si zaslužil smrt. Če je že kje Bog; bila sem jezna nanj. Če bi bil zares nekje na svetu, smrti Toše ne bi dovolil. Ne bi smel. Bilo bi preprosto preveč blesavo, neumno, da tako mlad, dober človek umre, ki je nenazadnje bil tako zelo veren.

Njegov glas je bil neverjeten. Pel je čutno, z vsem svojim srcem in pri tem je tako zelo užival. Glasba je bila tako rekoč njegovo življenje. Pevca, ki ga veliko raje poslušaš v živo, kot pa na playbacku, ne najdeš na vsakem koraku. Njegov glas ni nikoli razočaral in dvorane ni napolnil brez razloga. Čutila sem dolžnost, da imam tako velike pevca v orginalu, zato sem šla v Big Banga po njegov cd. Če ne bi odšel, si ga verjetno ne bi kupila, priznam. Vendar sem si ga, preprosto moram ga imeti na polici, da me vsak dan spomni na to, kako zelo občudovanja vreden je bil. Žal mi je, da nisem šla na njegov koncert. Niti v sanjah si takrat nisem mislila, da je to morda moja zadnja priložnost, da ga slišim v živo. Saj je še čas. A bilo ga je še tako zelo malo.

___________________________

Komaj dva dneva po njegovi tragični smrti sem napisala post o Makedonskem pevcu in dva komentatorja sta me obtožila, da me je njegova smrt prizadela bolj, kot pa če bi umrl nekdo od mojih najbližnjih. Da mi nekdo, ki ga nisem nikoli osebno poznala pomeni več, kot pa lastna družina in da se požvižgam na svoje sorodnike. Takoj ob žalovanju sem slišala tudi komentarje, da je nesmiselno jokati za nekom, ki ga nisi osebno poznal. Niti prvo, niti drugo ni res. Toše je bil pevec, za katerim ti preprosto ne bo nikoli vseeno. Ustvaril je mnoge hite, ob tem ostal zvest sam sebi, on je za Makedonijo tisto, kar je Elvis za Ameriko. Zaradi tega ne moreš reči, da ti je vseeno, ker je umrl: ‘Pa kaj, saj bomo vsi umrli, itak ga nisem poznal. Vsak dan umirajo otroci vAfriki, pa tega nihče ne obeša na tako velik zvon. ‘ Ne, to je drugače. Drugače je občutiti izgubo čudovitega pevca in nekoga iz kroga tvojih najbližnjih. Vsakega imaš na svoj način rad. Oba spoštuješ, vendar vsakega na svoj način.  

Toše zdaj praznuje z angeli, z nami pa je kljub temu še vedno. V naših spominih in pesmih.

Včeraj zvečer sem preganjala dolgčas, se zabetonirala v dnevno sobo in se spraševala, kako naj preživim nedeljski večer ob buljenju v televizijski ekran. Medtem, ko so vse stare ome gledale Maria, jaz nisem imela pojma, kam naj preklopim. Irena Sirena je pisala o Robinu Williamsu in vseh se ponavljajočih filmih, jaz pa ji dam popolnoma prav. Gospo Doubtfire, sem gledala najmanj trikrat. Je že res, da sem se vsakič do solz nasmejala, a kar je peveč je preveč. Stare finte, prizori in Robinova maska so mi že precej najedali, zato sem prekopila dalje in uganite kaj. S svojimi krakajočimi glasovi, cviljenjem ali s čim že, so me dobesedno prestrašili kandidati za Super zvezdo na Net tv.

Med naše zvezde se pred leti izstrelili Januša in Nuško Drašček, ki sem ju še nekako prebavljala, pravzaprav niti nista bila tako slaba. Peterček mi je bil celo všeč zaradi svoje preprostosti in čeprav ne premore ne vem kakšne razgledanosti, njegovo petje ni slabo in si je zaslužil zmago, kljub temu, da obstajajo boljši. Nuška mi je tudi precej všeč, dobro poje in resnično nimam ničesar proti njej. Dobesedno zgražam pa se nad vsemi ostalimi, tako lanskoletnimi kot letošnjimi. Med ‘zvezde’ so izstrelili skupino Pijamas, ki je precej blesava in neumna. Sledi vsem tistim slovenskim estradnikom, ko se očitno ne zavedajo kako prekleto zanič so, ki nočejo ali pa ne morejo sprevideti, kakšna polomija so. Njihova najnovejša skladba Pod oknom sem stal, je miks vseh skladb, ki smo jih pravzaprav že slišali. Vsake toliko časa nekdo od njih zacvili, spremenili so le besedili, ki gre sicer v uho, a je popolnoma nesmiselno. Pa kaj je to? Ne vem ali naj se jočem, ali naj se smejim. Pomirjena sem le zato, ker vem, da se ne bodo dolgo obdržali, če se ne bodo popravili, tako kot so se Turbo Angels z njihovo Zamrznil je čas, ki so končno sprevideli, da je besedilo pravzaprav pomembno.

Že celotna zasnova oddaje je porazna. Studio, ki ne bi mogel biti manjši je napunpan z občinstvom, vsak gledalec je postreljen na svoj sedež, pod prisilo ploskajo, kar pa je v bistvu popolnoma upravičeno. Vsak teden gostijo glasbenika, ki pa ima ponavadi še manj pojma o vokalnih spretnosti, kot vsi skupaj v dvorani. In Domen Kumer? Že od vsega začetka ga ne prenesem. Deluje precej vzvišeno, hinavsko, lažnivo in ni mi jasno kako bo ocenjeval druge, če pa še sam ne zna peti. Dobro, nanizal je nekaj domnevnih poletnih hitov, a to je tudi vse. To še ni opravičilo, da se obnaša, kot da je bika prijel za jajca. Vse to še nekako razumem, pač Net tv ni program, ki bi bil zmožen narediti dobro oddajo, pa tudi s financami so verjetno na psu. Vendar kljub temu, ali se ne najde vsaj en, ki bi imel trohico razumevanja in vse tisti obupne kandidate (torej skoraj vse) odslovil in rekel, da petje pač ni na njih. Ne, to smatram za misijo nemogoče. Vso cviljenje in krakanje, brundanje, predvsem pa fušanje, nihče ne pokritizira. Ne zahtevam, da se zgledujejo po Ameriškem idolu, kjer pevci premorejo potencial in so že vsi po vrsti zmagovalci, ker pojejo resnično dobro. Le na dušo jim polagam, da jim ne bi smeli dajati praznega upanja. Saj vem, da je pred kamero težko peti in je drugače kot pa doma pod tušom, a vseeno. Se ne najde vsaj nekdo, ki bi jim rekel, da pevska kariera vendarle ni za njih? Očitno ne.      

Leto, ki je za nami zagotovo ni bilo za vse uspešno. Nekateri bi ga najraje izbrisali iz spomina, popravili vse svoje napake, ki so jih storili in začeli znova. Prav verjetno je, da je med takšnim tudi Britney Spears, za katero leto 2007 ni bilo prav bleščeče. O njej se je pisalo pred leti, piše se zdaj in pisalo se še bo, samo da je razlika v vsebini.

Ko sem bila maljša, je bila Britney moj idol. Poplesavala je ob vročih ritmih in razkazovala trebušček, imela je svoj sijaj v očeh, večno mladost in plave lase, po katerih sem tako zelo hrepenela. Zdaj več ne pleše, temveč se maje, sijaj je postal meglen, pa tudi lase je pred enim letom izgubila v enem izmed frizerskem salonu, kjer je novinarje vzpodbudila z novico o svoji pobriti glavi. Če se prav spomnim, se je vse začelo, ko je spoznala tistega izkoriščevalskega tepca, Kevina. Pojavile so se slike njunega veseljačenja, norosti in tako so novinarji spet imeli o čem pisati. Po poroki so se novice pojavljale kot po tekočem traku in pravzaprav jih je bilo težko dohajati. Nato je šlo le še navzdol, svet pa je začel pogrešati pravo Britney.

Čedalje bolj se mi dozdeva, da Britney ni sama kriva za svoje tegobe. Seveda ni popolnoma nedolžna, a njeno življenje se spreminja v pekel zaradi neučakanih, nasilnih in vsiljivih paparacev, ki ji ne dajo dihati. Vse skupaj prerašča mejo, je neokusno in žalostno. Ne zanima me, če je Britney jedla hamburger na poti v studio, da ji je počila guma in ne zanimajo me njene domnevne misli. Malo neresnice pride zmerom prav, vendar vse se postavi na glavo, ko ob tem nekdo trpi. To je cena slave boste rekli, a nekje je vendarle meja. Pustimo ji, da uredi svoje zasebno življenje in da reši svoje nakopičene težave v miru. Tudi meni bi se zmešalo, če bi bila v njeni koži in to že veliko prej. Mogoče bi do zdaj že komu odpihnila glavo in ne samo, da bi se pobrila, oči bi si izkopala in si jih dala v usta.

Nikoli ni ustvarjala zelo kavalitetne glasbe, a imela je nekaj neverjetnih hitov, ki so postali uspešni zaradi glasbene podlage, ki gre hitro v uho in prav takšnega besedila, v večjem pa je postala slavna prav zaradi svoje punčkasti in nedolžnosti. Z vseh strani jo obtožujejo, da ne zna peti. Kdo pa pravi, da je lahko pevec samo tisti, ki poje kot Mariah Carey? In nenazadnje tudi njen Blackout ni tako slab. Je že res, da so besedila pesmi popolnoma brez smisla, a v zadnjem času je vse več neuporabnih, brez sporočila in brezveznih besedil, pa nikomu ništa. Se je kdo pritoževal nad Rihannino Umbrella -ela-ela-e? Ne, celo poletjo smo si jo nevede brundali, zato se torej vzdržimo nesramnih komentarjev. Njene materinske plati se sploh ne bom dotikala. Ne bom solila pameti, preden ne poznam prav vseh plati zgodbe, sem pa prepričana, da ima svoja sinova nadvse rada, jima želi najboljše in se zelo trudi.

Ljudje zmano biti zelo krivični, kruti, maščevalni in grobi. Življenje nekoga je lahko v hipu postavljeno na glavo samo zaradi krutega človeka. Zasledovanje, poniževanje ugasnujoče zvezdnice pa ni niti zabavno, kaj šele okusno. Vse skupaj postaja že dolgočasno in zaskrbljajoče. Na naslovnicah se vsak dan najde kdo, ki se razpiše o najnovejših norostih Britney. Pa kaj potem, če nosi roza lasuljo, nenazadnje je samo človek, tako kot njena sestra, ki bo pri sedemnajstih povila prvorojenca. Kaj pa hočemo, upamo lahko le, da bo našla malo več miru kot pa njena starejša sestra.

Bila sem na avtobusu in se vračala iz šole, ko me je klicala mama in me vprašala, če že vem. Vem kaj? Nisem vedela o čem govori in bila malo jezna, češ zakaj me sploh kličeš, ker bom itak hitro doma. Ne, mama ne zanima me. Bila sem namreč prepričana, da bo na dolgo in široko začela tveziti o kakšnem sorodniku v tretjem kolenu, ki ga sploh nikoli ni poznala, mene pa bo klicala dolžnost, da jo potolažim. Kakor koli, nisem pokazala kakšnega prevelikega zanimanja, ko pa sem prišla domov, videla dolg nos mojega očeta, ki je drugače trd kot kamen in ga nič ne spravi s tira mi je bilo jasno, da je nekaj hudega.  

Makedonski pevec je premenil v avtomobilski nesreči, jaz pa se ne bom spuščala v podrobnosti, saj so že vsem znane. Meni eden izmed najljubših pevcev z angelskim glasom in z najljubšo pesmijo Jedina, ki se je nikakor ne morem naveličati. Slišala sem jo nekaj časa potem, ko sem izvedela in še nisem čisto dojela; oblila me je kurja polt, ko sem spoznala, da čudovit glas nikoli več ne bo pel v živo. Mislila sem, da se me takšna stvar ne bo tako dotaknila, da bi potočila solzo, a sem se očitno motila. Fant, ki se je vedno prešerno smejal, ki je bil vedno dobre volje, vse prej kot ošaben, ki je pel kakor slavček in je v svoji prekratki karieri dosegel veliko. Vse nas je očitno presenetilo in prizadelo, da je na naših cestah umrla še ena izmed mladih duš, ki je komaj pošteno zakorakala v življenje. 

Ko sem bila majhna sem se stisnila k babici, da bi se pogrela in skupaj sva molili, danes pa tega ne počneva več. Vsako nedeljo gre k maši, jaz pa se izogibam vprašanju ali verjamem v Boga. Vztrajno se prislužuje odgovora o božji volji, da je tako le slednji hotel ter da je tako že prav. Čedalje bolj sem skeptična o tem in smrt mladega, velikodušnega pevca, pred katerim je bilo še vse življenje, to še bolj potrjuje.