Pomisleki


Laž.

Zapisano pod Ljubezen avtor: afnaa, 12.09.2012

Se še spomniš trenutka, ko si mi rekel, da me imaš rad? Takrat sem pogledala stran in ti povedala, da te jaz nikoli ne bom mogla imeti tako rada. Motila sem se. Se še spomniš, ko si rekel, da me boš pobral, če bom padla? Lagal si. Ležala sva na postelji, poiskal si moje prste pod odejo, jih prepletel s svojimi, nežno si se dotaknil mojih ustnic. Tvoje zelene oči so poiskale moje. »Ne boj se. Nikoli te ne bom prizadel, obljubim,« si rekel. Tako prekleto si lagal. Si mislil, da bo večno ostalo samo v tvoji in njeni glavi? Dva kozarca za vino na mizi v dnevni sobi. Rekel si, da sta ga spila s sodelavcem, se spomniš? Lagal si. On bi spil kozarec vina do konca. Robček z rdečo šminko v košu sredi kopalnice. Najine kopalnice. Spregledal si ga, kajne? In uhan v žepu tvojega suknjiča. »Zate so, Katarina, drugega sem izgubil.« Lagal si. Veš, da biserov ne nosim. Ugasnil si luči, ulegel si se k meni z lažmi. Ali res nisi čutil nobene ljubezni tam v temi, ko si se me dotaknil? Čisto malo, morda naključno, tako da zaskeli? Privila sem se k tebi, te poljubila. Nisi se upiral. Sem se ti takrat morda zasmilila? Usta so bila hladna, kakor zašita s sukancem. Rane na njih, brez povojev. Štela sem jih v mukah, niso moje. Lasje so ti dišali po nezvestobi. Zaslišala sem tvojo zmedo, dvome, kako so se počasi priplazili vame. Zaupala sem ti. Hotel si zanikati, vendar te je nekaj zaustavilo. Nasmeh na obrazu je zamenjal resen pogled in spet sem opazila, kako popolne so tvoje oči. Tiste tvoje zelene, ki zažarijo s svetlobo in se rahlo zožijo, ko govoriš. Bi se morala zdaj jaz počutiti krivo? Potem sem te želela oklofutati, ti pljuniti v obraz, te grobo zgrabiti za zatilje. Hotela sem ti zasaditi meč nekam globoko v grlo, da bi se začel dušiti. V resnici pa sem samo stala in igrala, da sem od tebe močnejša, ko si me pogledal v oči. »Izgini.« Vse še vedno diši po tebi. Tebe ljubim, tebe čutim in kako naj to spremenim?

  • Share/Bookmark

Čisto brez naslova.

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 12.02.2012

In težko se osredotičim, misli mi počasi odplavajo, se znova vračajo na tisoč priložnosti. Zunaj ledeno sonce – na videz prijazno, v resnici odtujeno, toliko da me zmede, da lahko za nekaj trenutkov spet pozabim. Potem pa spet ne morem odtrgati tvojega obraza izpred oči, ker se počutim krivo za vse, kaj se nama dogaja. Nama? Vse, kar se dogaja … nama? Dovoli mi, da se otresem teh okov, pusti mi, da izbrišem to sled bolečine. Dovoli mi, da spet normalno zaživim, prosim te, pusti me za seboj. Ker sem mislila, da sem jaz pustila tebe. Ker je z vsakim pogledom, z vsakim dihom težje.

Nekaj se mi dogaja. Ne vem, nimam pojma, kaj točno. Joj, prosim ne. Samo tega ne. Saj nisem … zaljubljena, ne? Prosim ne. Nočem iskrivih pogledov, objemov, nočem se zdrzniti ob tvojem dotiku. Nočem več nazaj v to stanje, ki ne pelje nikamor, samo žre me. Dolgo, dolgo časa. Prosim, naj mine, prosim. Hitro, takoj, brez bolečine, brez sledi. Jebemti, naj mine!

Če pa ne vem, kaj točno čutim, ne vem, kaj hočem, če si te sploh prav želim. Res ne vem. Malo je smešno – to moje stanje, ti občutki, ti pogledi. Ni smešno, grozno je, ko ob filmskem poljubu pomislim nate, ko čutim, da me opazuješ pa ne vem, kako naj se vedem, ker bi ti rada bila všeč, ko se ne morem osredotočiti na vsakodnevne stvari, na tisto, kar bi zdaj moralo biti zame najpomembnejše – na učenje, seveda. Pa ne morem, ker mi misli vedno znova pobegnejo … k tebi, jasno. Verjameš usodo, verjameš v to, da dva pač ne moreta biti skupaj, ker … jima pač ni usojeno?

  • Share/Bookmark

Kje si, London?

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 11.08.2011

“Where are you from?” From Slovenia. “Oh, beautiful country. Next to Romania, isn’t it?”

Sem prava mala zakladnica poskodbic. Trije zulji, krvav mezinec na nogi, bolec hrbet in stopala, rdece oci, zlomljen noht, opecen jezik, zelo opazen mozolj. But it is worth it. Nisem tecna, ne jamram, ne jocem, ne obzalujem. Zelo sem vesela, se vedno z zdaj ze skoraj narisanim nasmeskom, niti najmanj ravnodusna in res se veselim vsakega dne posebej. Ker sem v Londonu.

Utrujena, seveda. Dokaj normalno stanje, ce prezivis sest ur na nogah in prebrskas kaksno osmimo Londona. In ena osmina Londona je zelo veliko. Ne vem, mogoce sem malo utrujena zaradi vsesplosne prijaznosti. Ce bi stela vse “sorry, please, thank you, thank you very much, do you need any help”, ne bi prisla prav dalec. In potem postanes se sam bolj uvideven … - London, 31. julij

Je minilo, počasi se navajamo na poneumljeno štajersko narečje, na ne več tako zelo vsaj na videz prijazne ljudi, na to, da ni nikjer moje najljubšega Costinega napitka, da ne morem kupiti septembrskega izvoda Elle, da se ne morem peljati s podzemno, da … Ampak bomo preživeli. Saj smo še vedno.

Smešno je brati moje navdušujoče vtise in hvale o vsespološni londonski prijaznosti, ko pa se trenutno dogajajo grozljive stvari na prav teh ulicah. Verjamem. Ampak težko bi kakorkoli očrnila samo mesto. Res je, da potrebuješ denar, če si ga želiš privoščiti. Res je, da velikost Slovenca z lahkoto zmede.

Ko sem se letos prvič peljala s podzemno, sem samo buljila. Neverjetno sem bila zmedena in presenečena. Sedela sem nasproti temnopoltega poslovneža v kravati in obleki, ki je na svojem telefonu igral igrico. Lepa polt, lepa usta, lepe oči, roke. Za sekundi ali tri sem bila zelo nevljudna, priznam. Ampak sem potem pogled preusmerila drugam, v druge ljudi, v razmišljanje, kje moram iztopiti. Šok, ko na ulicah zavohaš toliko različnih vonjev, vidiš toliko različnih ljudi, slišiš toliko različnih jezikov.

Angleži so vljudni. Če so hinavski, če jih jaz ne znam dovolj dobro prebrati … ne vem in me ne zanima. So vzgojeni in olikani. V trgovini te vprašajo, kakšen je bil tvoj dan. Prav prijazno ti razložijo pot do najbolj očitne lokacije. Če ne vedo, na telefonu najdejo zemljevid in prihitijo za teboj. Mi je zelo žal, da tega trenutna angleška situacija ne kaže. In nisi pravi Londončan, če pri rdeči ne prečkaš prehoda. Vsi vozniki na cestah so se tega tudi navadili. Vljudno počakajo.

Pogrešala bom plastične posodice pri kosilu. Jagode iz Tesca za dva funta. Veliko smeha in angleško sonce, ki je božalo mojo kožo. Kdaj ga bo naslednjič?


  • Share/Bookmark

London calling

Zapisano pod Aktualno, Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 23.07.2011

Sploh ne gre za morda nepopravljive zgodbe iz medijev in izgubljene duše, nepospravljeno sobo, za kup branja na moji desni, za besede, ki bi bile rade brane, za vprašanje o lasni prihodnosti. Sploh ne gre za še en mesec počitnic, za strah, za nepripravljen kovček, za denar, ki ga ni od nikoder, za pisateljico, ki piše o temi, ki je sploh ne pozna. Sploh ne gre za umazan prt, za neobrite noge, za nalakirane nohte, za dva dela nadaljevanke, ki ju bom zamudila, za pop art razstavo v Piranu, za umazane lase, za odkrivanje kuharskega daru. Tokrat gre za London. Tretjič.

Ne maram pakiranja. Tisto racionalno razmišljanje, katere kose je smiselno vzeti in jih potem samo dobro skombinirati, mi nikoli ni šlo. Pa čevlji. Koliko in katere? Plašč ali jakno? Šal? Koliko mordčkov? Belega, črnega, še kakšnega? Britvico ali depilacijsko kremo? Katero zapestnico in verižico? Sploh kakšno? Saj se potem ponavadi odločim za stvar, ki zaleže manj prostora; moram se. Sem pa kljub temu v nenehnem razmišljanju, ali sem kaj pozabila, kaj bi morala vzeti, pa se sem si premislila, pa če je v redu, da sem si. Pa tisto nadležno tehtanje kovčka na domači tehnici. Pa premalo prostora. Pa seveda nenehno pogledovanje k uri in spet nazaj h kovčku ali k torbici pred vzletom. Preverjam mesto osebne, vozovnice in telefona. Napor.

Skoraj tri leta nazaj sem se zaljubila v angleška jutra, tamkajšnjo angleščino in lansko leto pustila del srca sredi mesta ter si obljubila, da nekoč pridem ponj. Jutri.

  • Share/Bookmark

Čas sreče

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 22.06.2011

Povoham svoje lasje. Malo so še vlažni, ampak dišijo. V svoji ne čisto do konca pospravljeni  sobi sedim za mizo, počasi žvečim češnjo in poskušam spet pisati. Pljunem koščico v skledo, vzamem novo in začnem od začetka. Podčrtane besede v Sobotni prilogi z markerjem oranžne barve, elastika za lase, telefon, kemični svinčnik, kemični svinčnik še enkrat, škatlica z nakitom, samolepilni listki, na pol izpolnjena prijava za štipendijo, škarje, žlica. Res bi morala pospraviti, da. Spnem si lase v čop ter vstanem, da bi priprla okno. Premislim si. Nisem navdušena nad mušicami, ki najdejo pot k meni zaradi svetlobe.  Ošinem svoje rdeče nohtke na nogah. Lak na palcu se je pričel luščiti. Enkratno. Malo sem utrujena. Rahla bolečina v rokah in mišicah na nogah. Da, slaba stran tega, da se tri tedne posvetiš izključno šoli je to, da pozabiš na vse ostalo. Na šport. Tudi na socialne stike, recimo. Se sploh še znaš pogovarjati, Katarina?

Kaj se trenutno dogaja v mojem življenju? V petek bom nehala hoditi v šolo. Mezinček bom pomočila v svet odraslih šele naslednje leto, za letošnje sem zaprla predalček z odgovornostjo. Iz mojih ust samostalnik šola tako ne pride več, res ne. Zaenkrat sem končala s tem. Potem … rada bi neko stvar dorekla.  Ali pa niti ne. Ker ko začnem s to temo, potem povratka več ni. Potem postane zadeva resnična. Ne bi te rada izgubila, veš. Pa se mi zdi, kakor da počasi, a vztrajno polziš skozi prsti kot puščavski pesek. Kaj želiš, da naredim? Da prosim, klečeplazim, da postanem neiskrena in se spremenim? Zate? Tega jaz ne počnem, saj veš. Tudi ti se moraš malo potruditi. Čisto vseeno mi ni. Ti pa odločaš.

Poletje prenese vse tiste sestavine, ki nas lahko v hipu osrečijo. Sonce, morje, glasba, ples, sladoled, kratke vzorčaste oblekice, mir, počitek, valovi, voda, pesek. In vse tisto, k čemur doprinesemo mi sami. Skupaj z njim, z njo. Kje je še kaj lepšega?

  • Share/Bookmark

Iščemo moškega z možgani

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 30.09.2010

You’re not sick. You’re single.

Ne štejem, kolikokrat se mi je zazdelo, da sem drugačna. Ne na slab ali dober način. Nekje vmes. Drugačna zaradi načel, razmišljanja in tega, da vsi drugi tvorijo neko celoto, medtem ko sem jaz sama zase. S tem nikakor ni nič narobe, a drugačnost s sabo prinese tudi dvom. In dvomiti o sebi; lastnih sposobnostih, talentih, podobi, ni najboljše, kar lahko storiš zase.

Stara bom sedemnajst in rada prebiram časopise s politično vsebino. Berem pesmi, napisane s srcem in zgodbe, ki jih piše življenje. Štejem liste, ki jih vložim v mapo, nihče se ne sme pred menoj dotakniti revije in boli me, če je samolepilni listek zalepljen postrani. Rada se učim o stvareh, ki me zanimajo, rada hodim v gledališče, iščem slovnične napake v jedilnih listih in jih štejem. Sem v splošnem motorično precej nespretna oseba in oblačila v omari imam zložena po barvah. Vem, kaj hočem od življenja in komaj čakam, da začnem z izpolnjevanjem svojih ciljev. Ob vsem tem pa se neskončno bojim ljubezni in čustev.

Nekdo mi je nekoč rekel, da sem prepametna za ukvarjanje s fanti. Prepametna, da bi se ukvarjala s takšnimi, ki tega niso vredni? Da, zagotovo. Prepametna, da bi pustila lastni ljubezenski usodi, da brezpogojno teče? O tem bom še premislila. Po definiciji naj bi bila tudi cinična realistka, ki je na skrivaj optimist in je absolutno preveč zahtevna. Pa ni res, le temeljita.  Mogoče se včasih zdi, da ima dekle, ki zavrne normalnega fanta, previsoke cilje. Ampak ni vedno tako. Včasih ji preprosto ni do tega. Obdobje najstništva, ko si želiš ali imaš fanta, samo zato, da ga pač imaš, mine. Potem začneš opazovati, premišljevati in srečuješ čudovita dekleta, ki se oklepajo zgub, ob katerih se počutijo ničvredno, neumno. Pravzaprav vztrajajo s paketom neinteligence, neurejenosti in nesramnosti.

Ne bom spreminjala svojih načel zaradi nekoga; kvečjemu ker bom tako želela sama. Nikakor ne mislim z nekom obtičati zaradi usmiljenja, zato ker je nekdo rekel, da je on dovolj dober zame, da se bom lahko lažje zlila z množico. Da pač ne bom čudna. Ne. Ne bom panično iskala spremljevalcev, da bi se počutila ljubljeno, lepo.

Velikokrat sem se spraševala, kaj je normalno in pa tudi, kdaj je nekdo nekoga vreden. Neumno pa je posploševati stvari, ki jih mora imeti človek, da te pritegne, saj v tvoje življenje ponavadi prikoraka tudi predstavnik, ki je popolno nasprotje tega. Pa ti je všeč, ima nekaj, kar te neizmerno privlači in takrat zamižiš in prezreš pomanjkljivosti. A vseeno, moja merila so jasna, utemeljena; mora imeti možgane. Če jih ima, zna razmišljati, se vesti, govoriti in ima okus. Več pa pravzaprav ne potrebuješ.

Brez skrbi, vsak moški lahko vsaki ženski zmeša glavo. Zdaj živiš sam, naslednji trenutek pa se že sprašuješ o tem, kako si lahko živel brez nje, njega. Dejstvo pa je, da vsekakor ni pametno imeti tipa, ki ne zna bočno parkirati, igrati nogometa in si puli obrvi.

  • Share/Bookmark

Fashion. Fashion. Passion.

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 12.09.2010

»Raziskave so pokazale, da možgani ne razlikujejo med litrom vodke in kompulzivnim nakupovanjem. Ko možgani začutijo užitek, ki se sprosti ob omami (nakup novih čevljev), hočejo več.« Eva, September 2010.

Cel vikend sem preživela od listanju starih modnih revij. Ki jih imam na kupe. Neverjetno je, kako ob listanju, dotikanju in gledanju modnih strani uživam. Neverjetno, kako ob razmišljanju, kaj vse bi naredila jaz, da bi bilo bolje, uživam. In sploh ne vem, od kod se je vzelo moje sokolje oko, ki opazi najmanjše podrobnosti. Krajši noht manekenke, recimo. Kar je kar malce strašljivo.

Z leti sem počasi začela izoblikovati svoj slog, se navajati, da ni primerno, če oblečem prvo stvar, ki jo zagrabim v omari. Pravzaprav ni pravično do okolice, kaj šele do mene same. Tako je veliko stvari iz moje omare čarobno izginilo, in hvala bogu za to. V glavi imam nek sistem, ki kljuka vse stvari, ki so sprejemljive in črta tiste, ki so nespodobne, grde ali samo tiste, ki k celoti ne sodijo. Potrebujem sekundo, največ tri. Senzorji v glavi začutijo napake, potem me začne ščemeti, začnem se mršiti, roke bi rade samodejno odvihrale in popravljale, dodajale, odvzemale in moram pogledati stran, če želim nehati.

Nimam razdiralcev stila, ki jim pravijo pravila. Poznam samo dejstva. Prvo je tako recimo, da drag okus ni nujno tudi dober okus. Menim, da si mora draga stvar nakup zaslužiti; zaradi materiala, kroja. Zato je nikakor ne sme definirati nalepka, kaj šele nadomestiti ponaredek. Vedno sem poskušala ohraniti razdaljo do slednjih. Kakšen smisel je nositi kavbojke iz New Yorkerja in kvazi pas Armani, ki se mimogrede prav sumljivo maje? Ve se tudi, da ponaredki sploh niso samoumevno poceni. Ali ni boljše odšteti petdeset evrov za dobro torbico v Zari kot pa za čez nekaj tednov razpadajočo Vuittonovo, ki je očiten ponaredek? Just thinking.

Kosi, ki si zaslužijo naziv najpomembnejših v omari, so vredni truda pri iskanju in tudi denarja. Škornji, plašč, torbica, kavbojke ali preproste majice z naramnicami, ki jih bomo nosili pod ostalimi oblačili? Res je tudi, da modna pista ni realnost. Vemo, da je moda raznovrstna in polna norih idej, ampak v običajnem življenju lahko nekateri kosi z brvi delujejo neuravnovešeno. Saj v normalnem življenju nihče ne hodi okrog z belimi kolobarji okoli oči, špičastimi rameni in belimi obrvmi, kajne?

Trendi so nekaj, kar je bilo prineseno iz modnih pist. To pomeni, da si je nekdo stvar izmislil. Ali pričakuje, da bomo zavrgli svoj slog in posnemali suhljate manekenke? Zame je trend nekaj, česar ni dobro za vsako ceno posnemati. Letošnji tako narekujejo marsikaj. Na meni nesprejemljive ponče in resice, pa sestavljanke kosov. Ne, nikakor. Mogoče dobro na drugem, sama se bom temu v največjem loku izognila. Je pa res, da ti določeni trendi sčasoma prirastejo k srcu. Če bi mi dve leti nazaj ponudili stvar z rožastim vzorcem, bi odklonila. Ne, hvala. Saj nisem na tržnici. Danes pa je drugače. V okusni meri jih obožujem. Nekaj časa nazaj sem trmasto zavračala Uggice. Pa kaj je to? Čuden škorenj, ki premoči? Z neko čudno, upam, da ne živo stvar na sebi? Danes pa mi predstavljajo nekaj udobnega, malce odštekanega in sprejemljivega, če se ujema z ostalim in če se jih ne nosi vsak dan in to h kratkim hlačam pri enaintridesetih stopinjah.

Vedno, kadar razmišljam, kaj bom oblekla, se odločim za preprostejšo možnost. Ena izmed najhujših stvari, ki jih dekle lahko stori, ko so v vprašanju oblačila je, da nase navleče vse možne dodatke, uporabi paleto barv in se premočno naliči. Kaj je lepšega od male črne, visokih pet in srebrnega kosa nakita za zvečer? In kavbojk, bombažne majice, rutice in škornjev? Ampak samo tega.

Sprijaznila sem se, da sem v večnem iskanju nekega določenega kosa. Trenirke, kavbojk, črnega pasu ali česa drugega. Trenutno sive pletenine, ki sem jo zagledala v reviji in ob tem niti za milimeter ne popuščam, kar zna biti naporno. Mislim tudi, da sem majčkeno obsedena z zapestnicami in šali. Majčkeno.

Nikoli ne pozabim na moč črne. Pravzaprav nerada priznam, da je imam preveč v omari. Še vedno se izgovarjam, da gre pač k vsemu, da poudari silhueto, skrije madeže in da je večna. Kar je pravzaprav tudi res.

Občudujem ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo, ki zaupajo občutkom, ki verjamejo vase in svoje talente, ki sledijo svojim sanjam, jih izpolnjujejo in občudujem tiste, ki imajo svoj slog, ne glede na vse. In še vedno je v glavi. Bistvo, namreč. Ampak stil izraža okus in s tem tudi način razmišljanja.

  • Share/Bookmark

Stvari, ki ti jih nisem nikoli povedala, tata

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 2.10.2009

Se spomniš trenutka, ko mi je izpadel prvi zobek? Pa trenutka, ko sem se prvič peljala s kolesom? Se spomniš moje prve slabe ocene? In počitnic, ki sva jih preživela skupaj? Jaz se.

Mislim, da obstajajo stvari, ki bi ti jih morala povedati. Pa se bojim. Da te bo prizadelo, da me boš krivil, da boš name zarenčal ali preprosto utihnil in z mano ne boš več spregovoril. Se mi še bolj umaknil; potisnil glavo v pesek in se pretvarjal, da svet okoli tebe ne obstaja. To kar tudi najbolje znaš.

Zadnje čase sva z mamo popolnoma izgubljeni. Ker ti ne znava pomagati. Ne veva, kako se ti približati, povedati da bo vse v redu, te potolažiti. Kakor da bi v treh mesecih postal tujec v lastni hiši. Zdi se, kakor da ne bi nikoli prav odrasel. Da si nekje globoko še vedno nebogljen otrok, ki si želi bonbon. Tak otrok, ki se v nedogled igra s srečo in lastnim življenjem. Tak, neumen otrok. Nezrel.

Moraš vedeti, da si kriv sam. Odgovoren si za vse, kaj se ti dogaja, pa tudi če se tega še tako otepaš in dejstva nočeš sprejeti. Preprosto ne pomaga, če krivdo naprtiš na ramena nekoga drugega in sam zakriješ oči z rokami, ker nočeš spregledati. Vem, da me imaš rad. Vendar morda se tega ne zavedaš tako močno, da bi mi bil to pripravljen pokazati ali preprosto pomisliti, da je treba za svoje ljubljenje tudi kaj storiti. Morda samo vprašati, kako se počuti. Jo objeti. Ali le pomisliti, da nekoga zate skrbi, ne glede na to, kakšen bedak si. Da bi bilo mogoče dobro, če poskrbiš za to, da ne bi bila neprestano v skrbeh zate. Da bi ti lahko enkrat v življenju verjela na besedo.

Ali ne bi bil že čas, da za trenutek pozabiš nase, se soočiš s posledicami in prevzameš vlogo starša? Takega, ki bi mu lahko zaupala, mu verjela in ki bi bil zvečer doma. Starša, ki bi spal v postelji skupaj z ženo. Starša, ki nate ne bi zarenčal zaradi malenkosti.

Ne čudi se. Včasih se do tebe obnašam, kakor da ne obstajaš. V avtu nastane neprijetna tišina in ostanejo le osnovne fraze komuniciranja. Ker sem se naučila, da te je najbolje pustiti. Da zgniješ v postelji s svojimi predsodki, otročjostjo in neodgovornostjo. Povej mi, kaj naj naredim? Ti povem, da te imam rada? Veš, da tega ne počnem.

Verjela sem, da sem ti zelo podobna. Trma, odločnost, načelnost, humor, iste oči in lasje. Ker oba za seboj puščava prižgano luč. Ker nihče od naju po kopanju ne pospravi brisače. Ker sva ogabna in včasih pijeva kar iz tetrapaka. Ker pozabljava na ključe. Ampak veš, jaz se težavam nikoli ne bi umaknila. Ne bi porinila glave v pesek in čakala, da mine. Ne bi tako hitro obupala in ne bi s svojo neodgovornostjo ogrožala srečo ljubljenih. Kolikokrat si bila ti oseba z zrelim presojanjem? Čudovitim humorjem, ki je nenadoma izpuhtel? Veš, to boli. Močno prizadene in skeli. Potrudi se vsaj za osebe, ki jim ni vseeno. Za mamo. Ki jo s svojim obnašanjem odrivaš vsak dan bolj.

Cmok imam v grlu. In rada bi jokala. Ne morem. Vidiš, kaj si naredil? Kriv si in to sam dobro veš.

Ker sem še vedno tvoja kri. In ker te imam rada.

  • Share/Bookmark

Pismo za Katarino

Zapisano pod Ljubezen avtor: afnaa, 1.08.2009

Nikar ne precenjuj časa in njegovih sposobnosti; zavajanja. Takole ti povem: kot bi tlesknil s prsti, boš ponovno v šolski klopi. Obkrožena s sošolci, profesorji, zvezki in predvsem novimi in novimi izzivi. Ki jim ne boš videla konca.

Se še spomniš vseh dobrih reči, ki jih je nekdo izrekel tebi v prid? Vztrajna, trmasta, načelna, ponosna, pametna, lepa, vzgojena, iskrena, vredna zaupanja, predana, talentirana, posebna. Ne izmišljujem si in ne laskam. Vse to so opisi ljudi, ki te vsaj malo poznajo in so si o tebi ustvarili neko mnenje. Saj veš, da ne do potankosti poplavljeno z dobrimi lastnostmi, a vseeno.

Ne verjemi preveč v srečo. Potrudi se zanjo in ne čakaj, da se zgodi samo od sebe, ker se ne bo. Daj vse od sebe in ne obupaj. Tudi pri vseh tistih neprijetnih stvareh, ki se jim ne moreš izogniti. Ne bom ti lagala. Sama se zavedaš, da je oseba večinoma sama odgovorna za vse, kar doživi. Zato nikar ne obtožuj drugih za lastne napake in se iz njih raje kaj nauči. Spomni se na vse dobre stvari, ki so se ti kdaj zgodile. Spomni se na prelepe stvari, ki si jih v življenju dosegla. Spomni se ljudi, ki jih imaš rada in ki jih nočeš prizadeti.

Ne trati moči in časa za malenkosti. Predvsem pa se ne oziraj na ljudi, ki te ne spoštujejo, s teboj tekmujejo, so nevoščljivi. Vedno si znala stvar zelo dobro preceniti in si se tako izognila zavajanju. Stori to tudi zdaj.

Obupana sem. Strah me je. Ne zmorem. Drugi so vedno boljši od mene. Vse to lahko samo ti spremeniš. Vedi, da si zaslužiš. Vredna si ljubezni, pozornosti in vsega lepega. Vse, kar boš dobrega storila, se ti bo vrnilo. Zato ne bodi prevelika tečnoba, opravljivka ali lenoba in se potrudi. Saj dobro veš, da bo vse poplačano. Ne premlevaj tisočkrat slišano misel in ne bodi neodločna. Odpuščaj. Pusti preteklost za seboj, veš da je ne moreš spremeniti. Ne podredi se, zato da bi ustregla drugim ali še huje, jim bila všeč. Dobro veš, da si takšna kakršna si, popolna. Z napakami, jasno. Ampak tudi s prelepimi vrlinami.

Upaj tako dolgo, dokler ostaja verjetno. Nikar ne gradi gradov v višavah, če jih zaradi megle nikakor ne zagledaš. In vedi, da je mogoče prav vse. Če se za to tudi potrudiš in si to tudi zelo zelo želiš, pa je skoraj zagotovo, da se ti to tudi zgodi. Sledi torej sanjam.

Nekaj si zaželi. Si? Zdaj pa se potrudi, da to tudi uresničiš. Veš, da zmoreš.

  • Share/Bookmark

Koliko je vredno prijateljstvo / Moški prijatelj

Zapisano pod Ljubezen avtor: afnaa, 6.08.2008

Obkrožajo me lažnivi, hinavski in nesramni ljudje, pred katerimi ponavadi zaloputnem vrata še preden bi me lahko prizadeli. Vendar okrog mene so tudi ljudje, ki jih imam rada in jih spoštujem. Prijateljstvo. Vendar ali pravo zares obstaja? Če je iskreno, je neprecenjivo. Pravzaprav je poleg zdravja in družine najpomembnejše. Za katerega je vredno potrpeti, dajati in ga negovati. Tisto, ki ti nariše nasmeh na obraz, te izpopolnjuje, te ima rado in te sprejema kljub vsem napakam.

Človeka presodim v petih sekundah in do zdaj se še nikoli nisem zmotila. Tudi, če čustva dobro skriva za masko vem ali mu lahko zaupam. Torej so moji prijatelji redki izbranci, za katere vem, da jim lahko zaupam. Mogoče jih tudi zaradi moje nezaupljivosti toliko bolj cenim.

Bolj izjema kakor pa pravilo, je prijateljstvo med moškim in žensko. Vendar sem vseeno mnenja, da se lahko obnese, če med njima ni velike spolne privlačnosti. Kar pa je iskreno, precej težko. Moški je lahko ženski dober prijatelj, najboljši pa težko. Prijatelje dojemam kakor veliko družino. Družino na katero se lahko naslonim v težkih trenutkih in se smejim v dobrih. Imam sošolce, moške znance in tudi prijatelje. Nikakor ne bi želela uničiti našega odnosa z neumno napako ali ga spremeniti v kaj več, saj nikoli ne bi bilo isto. Vendar se prijateljstvo med moškim in žensko močno razlikuje od prijateljstva med dvema ženskama. Tipičnega moškega namreč težko spraviš za rešetke kakšne trgovine, pa tudi opravljanje in svetovanje glede najnovejših modnih smernic odpade. Vendar prav zato je odnos lahko zelo dober. Če sta si podobna, najdeta skupno temo, drug drugemu pomagata razumeti ženske ter moške možgane, je odnos vreden zavidanja. A moški potrebujejo prijetelja s katerim lahko pije pivo, brez zadržanja riga, igra nogomet in se pogovarja po moško. Ženske pa prav tako ne zdržimo brez opravljanja in nakupovanja.

Pravo prijateljstvo je resnično neprecenljivo. Mogoče celo vrednejše od ljubezni. Prijatelj namreč ostane, ljubezen pa kmalu izpuhti.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »