Pomisleki


Rada sem ženska

Zapisano pod Ljubezen avtor: afnaa, 4.08.2008

Moški dojemajo življenje in okolico na zelo preprost način. Ne otežujejo ga z nepotrebnimi mislimi, opravki in se velikokrat obnašajo popolnoma ravnodušno, kar ženske ne moremo sprejeti, ker smo preveč zapletene. Cepetamo, razmišljamo v nedogled in si rišemo najhujše scenarije, medtem ko moške zanimajo dejstva. Tako stojimo na dveh različnih mostovih.

O odnosih med moškim in žensko je bilo napisanega ogromno. Ne najdem tipične revije, ki nas ne bi obmetavala z nasveti, ki naj bi nam bili v velikansko pomoč pri izbiri idealnega partnerja. Pravzaprav pa vse govorijo isto; tako zelo se razlikujemo, da je prav neverjetno, da sploh shajamo. Vendar iskreno, drug brez drugega ne moremo. Dejstvo je, da je moški brez ženske mrtev. No, saj ne rečem, da se ženske otepamo moške družbe, a vsekakor smo bolj potrpežljive, sposobnejše, iznajdljivejše in bolj unikatne. Res pa je, da smo tudi cmerava, obtožujoča, tečna in napihujoča bitja. S tem mislim predvsem na to, da vse napihnemo kakor velik balon, ki ga bo vsak čas razneslo. Razneslo od jeze, razočanja in prizadetosti. Ženska sposobnost naplesti velike bale blaga iz niti, nikakor ni od muh.

Nikoli nismo povsem srečne. Vedno bo nekaj manjkalo in nikoli se ne bomo z vsem popolnoma strinjale. Vedno bo nek ampak, na katerega še same ne znamo odgovoriti. Velikokrat namreč sploh ne vemo kaj točno si želimo. Kaj pričakujemo in ali je to resnično nekaj, kaj smo si želele.

Moški ženske ne bodo nikoli popolnoma razumeli, a v resnici je stvar čisto preprosta. Ves čas iščemo simpatičnega, normalnega in vzgojenega moškega. Ne čutimo potrebe po športniku, pianistu in kuharju hkrati, prosimo le za malo razumevanja. Prišli bodo dnevi, ko bomo depresivne, tečne ter prepirljive in vse kar takrat potrebujemo, je malo miru. Razjezila nas bo vsaka malenkost. Če bo moški rekel ženski, da ji kavbojke pristojijo bolje kot krilo, bo hotela vedeti vse; zakaj tako misliš, kaj te je pripeljalo do tega, o čem si razmišljal prej, kakšna sta bila tvoj ton in barva glasu v točno določenem trenutku, kakšen je bil tvoj izraz na obrazu in kaj si misliš zdaj. Če ji ne daš prav in če se boriš za svoje mnenje si oplel. Ženska bo vedno korak pred moškim. Ko se bo umirila in bo neurje pojenjalo pa boš deležen poljuba vseh vesoljnih razsežnosti. Takrat bo vse oproščeno.   

Moškim se v svetu godi dobro. Bolje. To ugotovimo že samo, če opazujemo jutranji ritual tipične ženske in moškega. Ženska se mora zbuditi vsaj uro in pol prej, da je nato videti popolna in ko se po tuširanju, mazanju s tremu različnimi kremami, bolečemu odstranjevanju dlak, lakiranju nohtov, ličenju in preoblačenju ter slačenju pogleda v ogledalo, ni videti zadovoljna. Zato se še enkrat preobleče, nanese še eno plast maskare in doda uhane. Pri moškem se zadeva poenostavi. Ko se polula mimo straniščne školjke, se še zadnjič povoha in stopi pod tuš. Nato se obrije, obleče in stvar je gotova. Od njega se pričakuje, da bo nekega dne znal držati britvico, da bo nekoč našel spodobno službo in partnerico, ki bo zanj skrbela in mu po možnosti dala otroka. To je pravzaprav vse. Prava ženska pa mora kuhati, prati, pospravljati, pomivati, likati, znati mora poskrbeti za otroke, moža, po možnosti tudi za starše in predvsem zase. Mora biti lepa, postavna, pametna, z idealno službo, v kateri se mora dokazovati, da ji slednja ne pobegne v roke kakšnega povzpetniškega moškega. Mora biti dobra mati in žena. 

Vse našteto je nekaj, kar mi ni odveč in nekaj, kar dela ženske lepe, edinstvene in predvsem ženstvene. Maskara, kup ženskih revij na nočni omarici, tesna obleka, visoke petke, v katerih je trpela cel večer samo, da bi ti bila všeč in zvrhana merica dilem in nesigurnosti. Ženske.  

Če ji boš dodelil kompliment in pohvalil njene sposobnosti, ti bo v življenju veliko lažje. A naj bodo pristni; prava ženska hitro zavoha laž. Predvsem pa se ne pretvarjaj in ji daj vedeti, da si srečen, ker je tvoja. To si namreč zaslužimo.

  • Share/Bookmark

Tata se mi smili,

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.02.2008

ker hujša. Prvi vstane od mize in se kot po tekočem traku odpravi v dnevno, da se mu ne bi pocedile sline. Pa vendar. Tako zelo rada ga imam kadar uživa pri jedi in resnično vsi smo se na njegove navade ter misli navadili; torej nihče ni bil presenečen, kadar je že stotič izjavil, da bo hujšal. Že zpet in znova.

Kuhal ni že celo večnost. Pravzaprav sploh ne verjamem, da bi znal kaj toplega in užitnega, razen jajc in hrenovk pripraviti. Pa saj ne, da bi za mamo lahko trdila, da je izvrstna kuharica; ne spomnim se kdaj je nazadnje kaj spekla. Kuha pač, ker mora. In točno to mi je všeč. Kako čudno bi bilo namreč, če bi se ji vse, česar bi se lotila, tudi posrečilo. Babica, katera kuhinja je za prste polizat, mi sploh ne pusti blizu, ker hoče vse opraviti sama. In fak, na koncu ji vse tako dobro uspe. Mama pa mi, odkar sem zažgala krofe in je ob tem zmanjakalo elektrike, ne zaupa več, ker se boji, da bom kuhinjo spustila v zrak. Prav. Pri naših ‘tam dol’ gre itak vse počasi. Življenje je počasnejše. Uživa se dalj časa, ker vedo, da je življenje le eno. In tudi tata to ve. Zato uživa.  

Smešno bi bilo, če bi ljudje bili popolni, sploh pa si popolnosti ne predstavljam ne samo pri sebi, temveč predvsem pri tati. Ne predstavljam si ga, vsak dan sveže pobritega, z izklesano postavo, ne predstavljam si ga brez velikega nosa in lepotične pike na hrbtu. Ne predstavljam si ga brez naglasa, brez svoje balkanske vročekrvnosti in nasmeha. Vse te posebnosti so ga naredile takšnega kot je in takšnega kot ga sprejemamo, vsi ki ga imamo radi.  

Še nikoli ni bilo na njegovi omarici toliko časopisov kot zadnji teden. Poleg Dela, tudi vsa tajužna, pri katerih se moram tako zelo namučiti, da preberem samo naslov. Cirilico namreč berem tako počasi kot otroci v tretjem razredu; da pisanja sploh ne omenjam, moja srbščina pa sicer ni tako klavrna kot se morda zdi. Ne samo, da me je spodil od televizije, ko so bila poročila, pa jih drugače sploh ne gleda. Medtem, ko nisem pisala je namreč Kosovo postalo neodvisno, pa naj to pomeni karkoli pač, meni še vedno ni jasno. Upam samo, da Slovenija ne bo spet stisnila repa med noge tako kot vedno.

Spet je izginila oseba, ki bi bila pripravljena pojesti moj puding. Pa saj bo verjetno vse spet po starem. Upam, da bo britvico za enkrat pustil pri miru. Brada južnjakom prav lepo pristoji.

  • Share/Bookmark

Sama, samcata

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 10.02.2008

Moja mama je stara šestinštirideset let, tata šteje dve leti več in od njiju ne morem več pričakovati, da bi povila sina ali drugo hčerko. Ob tem se mi dobesedno trga srce. Ne prenesem misli, da bom resnično njun edini potomec. Že dolgo si želim brata ali sestro, vendar vem, da je to le želja, ki bo vedno ostala neuresničena.

Ni bilo vedno tako. Ko sem bila še mlajša, sem se bala misli na brata ali sestro; strah me je bilo namreč, da me starša ne bi imela več rada, da bi vso pozornost namenila njunemu sinu ali drugi hčerki. Verjetno sem bila preveč razvajena ali sebična, da bi lahko razumela; pa saj sem verjetno še danes malo. Vendar vsekakakor premalo, da bi v prihodnosti imela le enega otroka. Nikoli in nikdar, te osamljenosti mu ne privoščim.

Pravzaprav je žalostno, da je lahko oče vsak, ki mu med nogami nekaj binglja. Ne glede na to ali je za to dovolj zrel, ali je na tako veliko odgovornost pripravljen in ali si otroka resnično želi. Otrok je nekaj kar lahko narediš v petih minutah, vendar vzgojiti ga in mu ponuditi vse kar zasluži je veliko težje.
Meni sta moja starša ponudila vse kar sta imela, da bi me dobro vzgojila sta se trudila po svojih najboljših močeh in zares upam, da jima je uspelo. Če ne bom pripravljena na otroka in si ga ne bom želela, ga pač ne bom imela. V to sicer dvomim, ker imam nadvse rada otroke in si jih želim, a če si ne bom postavila ustreznih temeljev za potomca, ga ne bom imela in pika. Svojemu otroku hočem nuditi varnost in toplino. Hočem, da dobi, tisto kar si zasluži in svojemu otroku hočem biti najboljša mama kar jih premore ta svet. Z vsemi napakami in vrlinami. Hočem, da je ponosen name. Vzgojila ga bom v moškega ali žensko v najboljši luči, se zanj zavzela in ga imela rada z vsem srcem.

Če bi bila zdaj noseča, otroka ne bi obdržala. Nimam mu namreč ničesar ponuditi razen ljubezni; to pa za vzgojo otroka še zdaleč ni dovolj. Zato ne obtožujem žensk ali deklet, ki se za kaj takega odločijo. Bile so dovolj nore, da so se spustile v odnos, dovolimo jim, da sprejmejo posledice. Za tako veliko odgovornost je potrebna želja, predvsem pa pripravljenost.

Biti edinec prinaša svoje dobre strani, vendar vsemu navkljub zavidam vsem tistim, ki jih je pot vodila ob bratu ali sestri. Rada bi se prepirala s starejšo sestro, ali pa učila mlajšega brata. Rada bi občutila nelagodje, rada bi zavijala z očmi ob starejšem bratu ali sestru in rada bi poslušala nevzdržno jokanje mlajše sestre ali bratca. Hočem to.

  • Share/Bookmark

Njeni skoki čez plot

Zapisano pod Filmi, Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 2.02.2008

V vsakem filmu nekdo nekoga poskuša prelesičiti, na vsak način zmagati, mu meče polena pod noge in nenazadnje, skoraj v vsakem nekdo skoči čez plot. Včeraj sem si prihranila solze in nisem gledala Eme, pač pa nekaj med komedijo in dramo, Man About Town. Film je precej dolgočasen, a je veliko boljši od nekaterih komedij, kjer se na vsak način trudijo biti smešni in preizkušajo že zarjavele trike, ki me ne ganejo. Ben Afflect spet zaigra copato, film pa je na svoj način precej resničen. Lik namreč ves čas išče sebe in premaguje svoje strahove iz svojega otroštva, nikakor pa se ne more soočiti s svojimi vsakodnevnimi težavami. Ves čas sumi, da ga žena vara, a si tega nikakor noče priznati, kasneje pa se njegovi dvomi izkažejo za resnične.

Skok čez plot me ni presenetil. Moški je bil je namreč tako obremenjen sam s sabo, da se svoji ženi sploh ni posvetil, dojemal jo je kot nekaj samoumevnega, kar je nekaj najslabšega kaj se lahko zgodi v odnosu. Svoje ljubezni preprosto ne smeš dojemati kot nekaj vsakodnevnega. Odnos je treba spoštovati in če tega ni, so luknje prevelike, da bi jih lahko zašili. Kljub ženini veliki napaki, pa ni bila samo njena krivda za razpoke v zakonu. Hrepenela je po ljubezni, ki pa je od njega ni dobivala. Poleg tega, pa je jasno sporočila, da ji je zelo žal, da mu je svoj skok čez plot sama priznala. To že nekaj pove, rajt? Seveda je na koncu vse lepo in prav, on ji odpusti in popravi svoje napake ter se končno poišče. Mislim, da naredi prav. Oba se namreč še vedno ljubita. Njej je bilo tako zelo žal, da bi jo najraje objela in njen skok čez plot, ki pa ji ni popolnoma nič pomenil, moža privede do spoznanja in iskanja samega sebe, s tem pa njun odnos postane trdnejši, zveza pa močnejša.  

Moja starša se imata zelo rada. Tako sta si različna, da si ne bi nihče mislil, da sta poročena. Popolno nasprotje. Mama razumevajoča, tata starokopiten in verjetno pri njima drži tisto, da se nasprotja privlačijo. Ne vem kaj bi bilo, če bi kdo komu lagal ali ga prevaral. Mislim, da bi ji tata primazal klofuto, v naslednjem trenutku pa bil pri barabi in mu odpihnil glavo. Konec dejanja. Mama bi mu od novici, da spi z drugo, zavila vrat, v naslednjem trenutku spakirala, me odvlekla s sabo in nikoli je več ne bi videl. Mene pri vsem tem, ne bi nihče nič vprašal. Razmišljam pa, kaj bi pri tem naredila jaz. Če bi bila mama, bi jo potolkla z besedami in jo verbalno popolnoma uničila, ne bi je hotela videti. Če bi bil tata. Bi ga zavila v celofan, mu izkopala oči, mu pljunila v obraz in ga vrgla skozi okno? Ne. Bi mu pa primazala klofuto. Zagotovo in to prvič v življenju. Saj vem, da je ponavadi ravno obratno, a mislim da ne bi prenesla misli, da je prizadel mamo. Odnos med njima je preveč trden, predvsem pa preveč iskren, da bi se lahko kaj takega sploh zgodilo. Dokler bo mama srečna, tega ne bo storila in dokler jo bo tata imel rad, je nikoli ne bo prizadel. To vem. Zato imam srečo, da imam starša, ki mi nudita varnost in ljubezen. Ponosna sem nanju, rada imam trenutke, ko se pogovarjamo iskreno in smo eno, se imamo radi, drug drugega sprejemamo kljub neštetim napakam in si nudimo ljubezen. Stojimo si od strani, spoštujemo mnenja in se različnosti navkjub imemo tako zelo radi. Zato bi pojedla vsakega, ki bi nam to poskušal vzeti. Bruh.  

V vsakem blesavem intervjuju vprašajo vipa, če bi odpustili varanje. Seveda vsi rečejo, da ne. Halo. Kako veš, da ne? Pa saj si ravno ti tisti, ki verjameš, da ljubezen premaga vse ovire in to sranje. Tega preprosto ne moreš vedeti, tako kot tudi tega ne, kdaj ti bo soseda pozvonila, če bo potrebovala moko. Lahko samo slutiš, to pa nas še nikoli ni pripeljalo daleč. Recimo, če bom varana, bom mogoče oprostila, a pozabila in ponovno zaupala pač ne bom. To je dejstvo, ki je jasno vsem, ki me vsaj malo poznajo. Pa saj se ne nanaša samo na ljubezen; pri meni dolgo traja, da zaupam. Celo večnost. Grem stavit, da bi se hitro naveličali.

  • Share/Bookmark

In pišem o mami

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 15.12.2007

Vedno sem bila prepričana, da imam z mamo dober odnos. Trudila se je, da bi me vzgojila v dobri luči, da bi s tato name lahko bila ponosna. Naučila me je marsikaj, me vzpodbujala in mi vlivala samozavest, mi vedno govorila kako lepa sem, tudi če sem vstala zgodaj zjutraj in je bilo moje razpoloženje na psu. Z njo se lahko pogovarjam iskreno, z njo se lahko odpravim v kino, ne da bi me bilo sram in z njo lahko tudi nakupujem. Vprašala me bo za mnenje, si od mene izposodila verižico in me prosila, da ji navijem lase. 

Zanjo ne morem reči, da je tipična mama, je namreč nekaj posebnega. Nima veliko prijateljev, saj se boji, da bo postala do njih preveč zaupljiva in da jo bodo izdali, čeprav je velikokrat dobre volje in na svet gleda precej optimistično. Imela je prijateljico, s katero je preživela svoje še mladostniške dneve, s katero sta se smejali ter se zabavali, katero sem imela tudi jaz rada, ki pa se je ne spominjam najbolje. Končala je tragično. Spominjam se njenih grenkih solz. Takrat bi jo bilo nesmiselno tolažiti, takrat je bilo preveč žalostno, da bi lahko bilo resnično.

Njena omara je polna precej dragih oblek, kupuje zgoščenke, ki jih ne bo nikoli poslušala, se zmrduje nad visokimi petami in se pritožuje nad tatinim in mojim neredom v sobi. Pogledala je ogromno filmov, rada ima rože in vsaki stvari doda svoj pridih, tako da nastane nekaj čudovitega. Ve kaj je lepo in kaj ne, tati pomaga pri izbiri kravate ter le redko kaj speče. Ima svoje slabe dneve, kadar jo je najbolje pustiti samo, ko izgleda precej drugačno in zamišljeno. Včasih bo nepremišljena, njeno mnenje bo precej noro in njena nenatančnost mi bo šla precej na živce. Ne maram namreč, da se dotika moje omare, saj obleko vedno zloži narobe, nikoli jih ne preobrne in nogavice stlači v škatlo tako, da je ne more zapreti. Tudi lika bolj nerodno, vendar se zato toliko bolj spozna na glasbo in čudovito poje. Nikoli ne zamudi v službo, veliko spi in verjame, da je v prejšnjem življenju živela na gradu. Hmm.

Vendar ona ni moja prijateljica, ona je moja mama. Z njo se ne morem pogovarjati o ljubezenskih težavah, saj bi jo preveč skrbelo, pred njo ne smem preklinjati, pred njo se ne smem norčevati iz sebe ali iz drugih in z njo so stvari drugačnejše, mnogo bolj resne in odrasle. Ko bom bolna, jo bo skrbelo bolj kot bi jo moralo. Naredila bo vse, da se bom počutila bolje, objela me bo ter poljubila, da bi me potolažila. Ona je namreč moja mama. In rada jo imam.

  • Share/Bookmark

Tistim, ki jih imam rada

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 9.11.2007

Veliko je ljudi, ki mi ogromno pomenijo. S katerimi sem jokala, se veselila, smejala ter doživela svetle, prav tako tudi temne trenutke. Za tiste, ki so mi vedno stali ob strani in zaradi katerih bi se utapljala v solzah, če bi se jim kaj zgodilo. Prav sram me je, da jim ne priznam kaj čutim, kako zelo jih včasih pogrešam in kako uživam v njihovi družbi. Vem namreč, da bi to morala večkrat storiti, jim povedati, kako vesela sem, da jih imam ob sebi, ko se skupaj smejimo in jočemo. Nisem prepričana, če sem komu že kdaj priznala, da ga imam rada ter resno mislila. Priznam, težko mi je. Čustva tako zelo težko izrazim, ker se bojim. Bojam samote, zasmehovanja in ponižanja, pa ne vem zakaj.

Obstaja oseba do katere čutim nekaj neverjetnega, spoštovanje ter ljubezen. To je moja babica. Vsi jo imamo tako zelo radi, nima sovražnika, ker je tako zelo ljubeča in dobra. Skrbi jo za vse, moli še za tiste, ki so jo zelo prizadeli in prosi naj se spametujejo. Vsakogar sprejme takšnega kot je, ne spreminja ga in ga ima rada, pusti ljubiti, odpušča in druge uči mnogih vrednot. Ne zahteva veliko, je občutljiva, čustvena ter joče kadar je treba. Šali se in se ne boji smrti, govori nam, naj sledimo svojim željam, naj se ne pustimo zapeljati in nenazadnje naj se je spominjamo v kar se da najlepši luči, kar je zagotovo uresničljivo, saj je lahko vzor mnogim. Od nje sem se veliko naučila, a z njo preživela še premalo časa, ona je tista, ki me je naučila moliti, ona je tista, ki me je prva naučila kuhati, spoštovati ljudi, mi vzgojila vero do živih bitij in dosegla, da vsakogar sprejemam takšnega kot je, tako kot ona. Ni ji težko kuhati za deset, čeprav ni več tako čila kot je bila nekoč, ni ji težko poskrbeti za nekoga, ki potrebuje pomoč, daje nasvete, ko jih potrebujemo ter skrbi za dedka, ko je to potrebno. Ni popolna, ker nihče ni; je človek in ima svoje napake, vendar te v primerjavi z njenimi vrlinami niso vredne omembe, saj so te posledica njene dobrote in ljubezni. Ne bi si oprostila, če bi jo prizadela; če bi jo ranila. Vem, da bi mi odpustila, a pozabila ne bi nikoli. Bolelo bi jo, saj ima tudi ona mene rada in je ponosna name. Spoštuje me, me pusti pri miru, ko je to potrebno, se postavi zame in me brani, zanjo sem vedno čudovita, tudi takrat, ko se razjezim in kuham mulo, ko vstanem navsezgodaj in sem tečna, ko prihiti z jutranjo kavo, ko se skupaj pogovarjava in nikomur ne dopustiva, da bi naju pri tem zmotil. Rada jo imam.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi