MISIJA: nemogoče

Berem poste o najstnikih, poslušam mnenja, nerganja in kritike, ob tem pa si mislim svoje. Ne samo, da vsakemu, ki ga je voljen poslušati, solijo pamet o najboljši vzgoji in pridigajo o domnevnih napakh, mladino smatrajo za razvajene, nehvaležne lenuhe.

Zaprem vrata svoje sobe in za sabo pustim pravo razdejanje. Izgovarjam se, da je to le ustvarjalni nered, mami pa se zvrti ob pogledu na sobo. Ne najdem ključev, ne najdem mesečne in ne najdem telefona. Premečem sobo. Nič. Pogledam v dnevno, v kuhinjo in se spomnim, da mi v torbi manjka učbenik za biologijo. Stvari so se nenadoma vdrle v zemljo. Še vedno iščem kot zmešana in po petih minutah končno najdem telefon. S prazno baterijo. Pogledam na uro in že zamujam, ko se spomnim, da sem učbenik pustila v šoli. Ključev in mesečne še vedno ni, zato vzamem drobiž za vozovnico. Peljem se v dvigalu, ko ugotovim, da so ključi v žepu in vozovnica v denarnici. Bruh.                     

Seveda sobe ne pospravim, ko pridem domov. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi kozarec odnesla v kuhinjo, pobrisala mizo in si obleke zložila v omaro. Potem se začne. Ker ji pogled na moj nered očitno megli misli, začne pospravljati sama, jaz pa znorim, saj ne prenesem, da bi se kdorkoli mojih stvari dotikal. Pa smo tam. Ni mi jasno, kako lahko kakšna mama od svoje najstnice pričakuje, da bo samo do sebe posesala stanovanje (ne da bi v zameno kaj pričakovala), si sama zaslužila žepnino, imela vedno pospravljeno sobo, se strinjala, da ima res veliko preveč ličil in oblek ter da zagotovo še dolgo ne bo potrebovala novih. Svet bi bil prelep. Dobro, vsak ima svoje dolžnosti, ampak vseeno; nemogoče je pričakovati, da bi se pospravljanja veselila.   

Z mano se ni dobro prepirati. Še posebej ne, kadar sem prepričana v svoj prav in me od mišljenja nihče ne more odvrniti, pa še se postavi ves svet na glavo. Ne maram vsiljevanja mnenj in ljudi, ki vsakemu solijo pamet, drugačnega mnenja nikakor nočejo sprejeti in ga zaradi tega celo ponižujejo. Sploh kadar se pojavijo očitki po zgornjem kopitu, skočim do stropa. Popolnoma normalno in očitno je, da je bilo pol stoletja nazaj vse drugače. Seveda ni vsak najstnik imel telefona in seveda ni bilo pri vsaki hiši televizije in seveda v povprečni družini ni bilo toliko denarja, da bi vsak otrok imel žepnino in seveda se dekleta niso ličila, ko pa še za kruh ni bilo in seveda so se otroci do svojih staršev obnašali drugače in obratno.

Ne maram, da me primerjajo sami s sabo in sovražim očitke, kako smo leni, razvajeni, žaljivi in nehvaležni. Sovražim pričakovanje spoštovanja, ko pa ga do nas sami ne čutijo. Da je odnos mladine prava grozljivka, sem slišala že velikokrat, pa ne vem ali naj se s tem strinjam.

Mogoče res ne poslušam. Mogoče res jezikam. Mogoče res smeti ne odnesem takoj. Mogoče smo izgubljeni. Mogoče nismo v sedanjosti, temveč nekje drugje. Čutimo vrednote, a jih ne najdemo. Menda ni nič globjega.

ker hujša. Prvi vstane od mize in se kot po tekočem traku odpravi v dnevno, da se mu ne bi pocedile sline. Pa vendar. Tako zelo rada ga imam kadar uživa pri jedi in resnično vsi smo se na njegove navade ter misli navadili; torej nihče ni bil presenečen, kadar je že stotič izjavil, da bo hujšal. Že zpet in znova.

Kuhal ni že celo večnost. Pravzaprav sploh ne verjamem, da bi znal kaj toplega in užitnega, razen jajc in hrenovk pripraviti. Pa saj ne, da bi za mamo lahko trdila, da je izvrstna kuharica; ne spomnim se kdaj je nazadnje kaj spekla. Kuha pač, ker mora. In točno to mi je všeč. Kako čudno bi bilo namreč, če bi se ji vse, česar bi se lotila, tudi posrečilo. Babica, katera kuhinja je za prste polizat, mi sploh ne pusti blizu, ker hoče vse opraviti sama. In fak, na koncu ji vse tako dobro uspe. Mama pa mi, odkar sem zažgala krofe in je ob tem zmanjakalo elektrike, ne zaupa več, ker se boji, da bom kuhinjo spustila v zrak. Prav. Pri naših ‘tam dol’ gre itak vse počasi. Življenje je počasnejše. Uživa se dalj časa, ker vedo, da je življenje le eno. In tudi tata to ve. Zato uživa.  

Smešno bi bilo, če bi ljudje bili popolni, sploh pa si popolnosti ne predstavljam ne samo pri sebi, temveč predvsem pri tati. Ne predstavljam si ga, vsak dan sveže pobritega, z izklesano postavo, ne predstavljam si ga brez velikega nosa in lepotične pike na hrbtu. Ne predstavljam si ga brez naglasa, brez svoje balkanske vročekrvnosti in nasmeha. Vse te posebnosti so ga naredile takšnega kot je in takšnega kot ga sprejemamo, vsi ki ga imamo radi.  

Še nikoli ni bilo na njegovi omarici toliko časopisov kot zadnji teden. Poleg Dela, tudi vsa tajužna, pri katerih se moram tako zelo namučiti, da preberem samo naslov. Cirilico namreč berem tako počasi kot otroci v tretjem razredu; da pisanja sploh ne omenjam, moja srbščina pa sicer ni tako klavrna kot se morda zdi. Ne samo, da me je spodil od televizije, ko so bila poročila, pa jih drugače sploh ne gleda. Medtem, ko nisem pisala je namreč Kosovo postalo neodvisno, pa naj to pomeni karkoli pač, meni še vedno ni jasno. Upam samo, da Slovenija ne bo spet stisnila repa med noge tako kot vedno.

Spet je izginila oseba, ki bi bila pripravljena pojesti moj puding. Pa saj bo verjetno vse spet po starem. Upam, da bo britvico za enkrat pustil pri miru. Brada južnjakom prav lepo pristoji.

Moja mama je stara šestinštirideset let, tata šteje dve leti več in od njiju ne morem več pričakovati, da bi povila sina ali drugo hčerko. Ob tem se mi dobesedno trga srce. Ne prenesem misli, da bom resnično njun edini potomec. Že dolgo si želim brata ali sestro, vendar vem, da je to le želja, ki bo vedno ostala neuresničena.

Ni bilo vedno tako. Ko sem bila še mlajša, sem se bala misli na brata ali sestro; strah me je bilo namreč, da me starša ne bi imela več rada, da bi vso pozornost namenila njunemu sinu ali drugi hčerki. Verjetno sem bila preveč razvajena ali sebična, da bi lahko razumela; pa saj sem verjetno še danes malo. Vendar vsekakakor premalo, da bi v prihodnosti imela le enega otroka. Nikoli in nikdar, te osamljenosti mu ne privoščim.

Pravzaprav je žalostno, da je lahko oče vsak, ki mu med nogami nekaj binglja. Ne glede na to ali je za to dovolj zrel, ali je na tako veliko odgovornost pripravljen in ali si otroka resnično želi. Otrok je nekaj kar lahko narediš v petih minutah, vendar vzgojiti ga in mu ponuditi vse kar zasluži je veliko težje.
Meni sta moja starša ponudila vse kar sta imela, da bi me dobro vzgojila sta se trudila po svojih najboljših močeh in zares upam, da jima je uspelo. Če ne bom pripravljena na otroka in si ga ne bom želela, ga pač ne bom imela. V to sicer dvomim, ker imam nadvse rada otroke in si jih želim, a če si ne bom postavila ustreznih temeljev za potomca, ga ne bom imela in pika. Svojemu otroku hočem nuditi varnost in toplino. Hočem, da dobi, tisto kar si zasluži in svojemu otroku hočem biti najboljša mama kar jih premore ta svet. Z vsemi napakami in vrlinami. Hočem, da je ponosen name. Vzgojila ga bom v moškega ali žensko v najboljši luči, se zanj zavzela in ga imela rada z vsem srcem.

Če bi bila zdaj noseča, otroka ne bi obdržala. Nimam mu namreč ničesar ponuditi razen ljubezni; to pa za vzgojo otroka še zdaleč ni dovolj. Zato ne obtožujem žensk ali deklet, ki se za kaj takega odločijo. Bile so dovolj nore, da so se spustile v odnos, dovolimo jim, da sprejmejo posledice. Za tako veliko odgovornost je potrebna želja, predvsem pa pripravljenost.

Biti edinec prinaša svoje dobre strani, vendar vsemu navkljub zavidam vsem tistim, ki jih je pot vodila ob bratu ali sestri. Rada bi se prepirala s starejšo sestro, ali pa učila mlajšega brata. Rada bi občutila nelagodje, rada bi zavijala z očmi ob starejšem bratu ali sestru in rada bi poslušala nevzdržno jokanje mlajše sestre ali bratca. Hočem to.

Ker je Srb. Pravzaprav, če smo čisto natančni je Črnogorec. Marsikdo bi bil namreč zaradi nove ureditve užaljen, če bi dve danes različni državi metala v isti koš. Tudi pri nas je veliko tujcev in prav je, da je država raznolika, vendar opažam pomankanje spoštovanja. Nekateri Slovenci ne spoštujejo tujcev in obratno. Pravzaprav se čuti nekakšen gnus med različnimi narodi in to se ne dogaja le pri nas in smešno bi bilo, če bi se.

Nekoč sem se tega, da nisem čistokrvna Slovenka sramovala. Sramovala tega, da tata govori v polomljeni slovenščini in se niti ne potrudi, da bi govoril pravilnejše, sramovala, da je vročekrven in da se hitro razburi, predvsem pa tega, da imam tipičen srbski priimek. Danes sem na to zelo ponosna. Rada povem od kod prihaja, kakšno je tam življenje in vesela sem, da je tako. Jezi me recimo, če mi kdo, ki ne loči belega in črnega kruha, reče, da sem Bosanka. Ker nisem in z Bosno nimam nobene zveze, čeprav spoštujem vsak narod, vero in mnenje.

Moj tata je velik posebnež. Vedno pove kaj misli, včasih preklinja, se po nepotrebnem razburja in če ga kdo prizadane tega ne bo za nič na svetu priznal, le mulo bo kuhal in se obnašal kot otrok. Mislim, da ni človeka, ki ga ne bi maral, ker življenje zajema z veliko žlico humorja, kritičnosti do sebe in do drugih, vendar se v njihovo življenje ne vmešava in človeka ne poskuša spreminjati. Čuti neutrudljivo dolžnost do oskrbe svojih staršev, jih ima rad in vem, da mu težko, ker ni več časa z njimi.  

V Slovenijo je prišel zelo mlad zaradi službe, ki so mu jo ponudili. Spoznal je mamo, po dveh letih sta se poročila in dobila hčerko. Žalostno je, da je kljub visoki izobrazbi izgubil službo in to mu je zbilo moralo. Tega časa se spomnim, čeprav sem bila še otrok. Starša sta se v tistem času zelo kregala, prišlo je do pomankanja denarja, depresije in bala sem se, da bo prišlo do ločitve. Vse to samo zaradi denarja. Vendar se je tata pobral, močno garal, vložil denar in ustanovil svoje podjetje in danes je vse na njegovem hrbtu, zato vem, da mu je težko. Vem, da je veliko odvisno od drugih in vem, da ravno zaradi tega pride do nejevolje. Ima izkušnje, skrbi za mojo prihodnost, predvsem pa me vzpodbuja, mi daje voljo ter me prepričuje k učenju, da bi mi bilo v življenju lepše. Ima velike ambicije, kljub starosti še vedno gradi svojo kariero, ljudem, ki jih ima rad, bi z veseljem ustregel, jim polepšal življenje in jih varoval. Premore malo rasizma, črnega humorja in negativnega mišljenja.

Ne bi si mogla odpustiti, če bi ga prizadela ali razočarala. V nekaterih pogledih sva si precej podobna in vesela sem, da je tako. Nanj sem ponosna, nočem ga spreminjati kljub njegovi slabi volji, trmi in pretirani skrbi zame, ga sprejemam takšnega kot je in ga imam neskončno rada. Ker je moj oče.

V času božičnih praznikov sem se že nekajkrat zasačila kako razmišljam o Bogu in ne morem si kaj, da ne bi o tem tudi pisala. Tudi to leto smo pod jelko postavili jaslice in poslušali pridige škofov po televiziji, jaz pa se sprašujem ali ima vse skupaj sploh kakšen smisel.

Zaradi tate, ki je pravoslavec nisem opravljala zakramentov, nisem bila krščena in moja družina ni tako verna, da bi bila vsako nedeljo pri maši. Če bi bilo po moje, bi k verouku hodila, pa ne zato, ker bi bila tako zelo predana Bogu, temveč že zaradi širjenja obzorij, nekega splošnega znanja in mojega interesa.

Starša imata precej hecen odnos do teh stvari. Mama je kristjanka, bila je namreč krščena, kot otrok je hodila k verouku in k maši, opravljene ima vse zakremente, vendar mislim, da ne moli več, k maši pa je ni bilo že celo večnost. Mogoče je krivo dejstvo, da je kot mlada pela v cerkvi pod prisilo in se ji je vse skupaj zamerilo, mogoče pa imaš kot odrasel preveč skrbi in se ti ne ljubi več, ali pa preprosto nehaš verjeti. Tata je pravoslavec, vendar nisem ravno prepričana, da v Boga zares verjame. Cerkev obišče zgolj zaradi zanimanja, nazadnje je skupaj z mano bil v začetku januarja, ko pravoslavci praznujejo božič. Z njim sem šla, ker me je matral firbec. Nisem vedela, kako vse skupaj sploh poteka, vedela sem le, da imajo duhovniki neskončno dolge brade in to je bilo vse. No, če smo čisto iskreni, tudi zdaj ne vem veliko, niti sanja se mi ne o o njihovih navadah in lahko le upam, da letošnji božič izvem kaj več.

Jasno mi je, da je vernim ljudem v življenju lažje. Ko se zgodi kaj slabega, se izgovarjajo, da je takšna božja volja. Če materi avto povozi sina, je to božja volja, prav tako, če je nekdo nesrečen ali pa vesel, božja volja je tudi, če je nekdo reven in je lačen, kakor je tudi božja volja, če ima nekdo vse kar mu srce poželi. Ko se zgodi kaj slabega si rečeš, da je tako pač Bog hotel. Ne iščeš realnih dejstev, ne iščeš vzrokov za dogodke, ki so se ti pripetili, temveč se sprijazniš, da je to božja volja in pika.   

______________________ 

Prevzema me razmišljanje mojega strica. Je brat moje mame, torej kristjan. Vsako nedeljo ga je moč videti pri maši, ob vseh večjih praznikih greje klopi cerkve, opravil je vse zakramente in nenazadnje tudi močno veruje v Boga. Trudi se živeti kar se da pobožno, a mu to nekako ne uspeva. Seveda se ima sam za zelo inteligentnega in poštenega človeka in čeprav mu manjka kanček razgledanosti, to tudi je. Ne verjamem pa, da je v svoji mladosti živel po načeli desetih zapovedi, pa tudi danes pije, sočno preklinja, obrekuje in je že več let ločen. Verjetno se me to ne tiče, vendar me moti, da drugim soli pamet, pa čeprav je nekoč sam delal iste napake. Naj mu Bog pomaga, torej.

Nisem prepričana kako je z vero pri meni. Glede na to, da mnenje oblikujem dolgo časa in ga nato običajno ne spreminjam, sem do Boga precej skeptična. Spoštujem vse vere in ljudi ne ocenjujem na podlagi slednje. Babica, prav tako zelo pobožna, me je naučila moliti kot otroka. Še vedno nisem pozabila najinih rožnih vencev in na začetku novembra sem k maši šla prav zaradi nje in to je ravno bistvo. Da moliš in veruješ zaradi sebe, ker si ravno ti tisti, ki v Boga, takšnega ali drugačnega verjameš in ne moliš samo zaradi tega, ker to delajo ostali. Bojim pa se, da to nisem jaz. Verujem vase in v dejstvo, da se vse dobro povrne, slabo pa plača in če si sama ne bom pomagala, mi tudi Bog ne bo.

Vedno sem bila prepričana, da imam z mamo dober odnos. Trudila se je, da bi me vzgojila v dobri luči, da bi s tato name lahko bila ponosna. Naučila me je marsikaj, me vzpodbujala in mi vlivala samozavest, mi vedno govorila kako lepa sem, tudi če sem vstala zgodaj zjutraj in je bilo moje razpoloženje na psu. Z njo se lahko pogovarjam iskreno, z njo se lahko odpravim v kino, ne da bi me bilo sram in z njo lahko tudi nakupujem. Vprašala me bo za mnenje, si od mene izposodila verižico in me prosila, da ji navijem lase. 

Zanjo ne morem reči, da je tipična mama, je namreč nekaj posebnega. Nima veliko prijateljev, saj se boji, da bo postala do njih preveč zaupljiva in da jo bodo izdali, čeprav je velikokrat dobre volje in na svet gleda precej optimistično. Imela je prijateljico, s katero je preživela svoje še mladostniške dneve, s katero sta se smejali ter se zabavali, katero sem imela tudi jaz rada, ki pa se je ne spominjam najbolje. Končala je tragično. Spominjam se njenih grenkih solz. Takrat bi jo bilo nesmiselno tolažiti, takrat je bilo preveč žalostno, da bi lahko bilo resnično.

Njena omara je polna precej dragih oblek, kupuje zgoščenke, ki jih ne bo nikoli poslušala, se zmrduje nad visokimi petami in se pritožuje nad tatinim in mojim neredom v sobi. Pogledala je ogromno filmov, rada ima rože in vsaki stvari doda svoj pridih, tako da nastane nekaj čudovitega. Ve kaj je lepo in kaj ne, tati pomaga pri izbiri kravate ter le redko kaj speče. Ima svoje slabe dneve, kadar jo je najbolje pustiti samo, ko izgleda precej drugačno in zamišljeno. Včasih bo nepremišljena, njeno mnenje bo precej noro in njena nenatančnost mi bo šla precej na živce. Ne maram namreč, da se dotika moje omare, saj obleko vedno zloži narobe, nikoli jih ne preobrne in nogavice stlači v škatlo tako, da je ne more zapreti. Tudi lika bolj nerodno, vendar se zato toliko bolj spozna na glasbo in čudovito poje. Nikoli ne zamudi v službo, veliko spi in verjame, da je v prejšnjem življenju živela na gradu. Hmm.

Vendar ona ni moja prijateljica, ona je moja mama. Z njo se ne morem pogovarjati o ljubezenskih težavah, saj bi jo preveč skrbelo, pred njo ne smem preklinjati, pred njo se ne smem norčevati iz sebe ali iz drugih in z njo so stvari drugačnejše, mnogo bolj resne in odrasle. Ko bom bolna, jo bo skrbelo bolj kot bi jo moralo. Naredila bo vse, da se bom počutila bolje, objela me bo ter poljubila, da bi me potolažila. Ona je namreč moja mama. In rada jo imam.

Veliko je ljudi, ki mi ogromno pomenijo. S katerimi sem jokala, se veselila, smejala ter doživela svetle, prav tako tudi temne trenutke. Za tiste, ki so mi vedno stali ob strani in zaradi katerih bi se utapljala v solzah, če bi se jim kaj zgodilo. Neskončno jih imam rada in zanje bi dala roko v ogenj. Prav sram me je, da jim ne priznam kaj čutim, kako zelo jih včasih pogrešam in kako uživam v njihovi družbi. Vem namreč, da bi to morala večkrat storiti, jim povedati kako vesela sem, da jih imam ob sebi, ko se skupaj smejimo in jočemo. Nisem prepričana, če sem komu že kdaj priznala, da ga imam rada in to resnično izustila ter resno mislila. Priznam, težko mi je. Čustva tako zelo težko izrazim, ker se bojim. Bojam samote, zasmehovanja in ponižanja, pa ne vem zakaj.

Obstaja oseba do katere čutim nekaj neverjetnega, spoštovanje ter ljubezen, pa ni moški. To je moja babica, zaradi katere mi bo tako zelo žal, ko je ne bo več. Grenke solze mi bodo polzele po obrazu in vsekakor ne bom edina. Njo imamo vsi tako radi, nima sovražnika, ker je tako zelo ljubeča in dobra. Skrbi jo za vse, moli še za tiste, ki so jo zelo prizadeli in prosi naj se spametujejo. Vsakogar sprejme takšnega kot je, ne spreminja ga in ga ima rada, pusti ljubiti, odpušča in druge uči mnogih vrednot. Ne zahteva veliko, je občutljiva, čustvena ter joče kadar je treba. Šali se in se ne boji smrti, govori nam, naj sledimo svojim željam, naj se ne pustimo zapeljati in nenazadnje naj se je spominjamo v kar se da najlepši luči, kar je zagotovo uresničljivo, saj je lahko vzor mnogim. Od nje sem se veliko naučila, a z njo preživela še premalo časa, ona je tista, ki me je naučila moliti, ona je tista, ki me je prva naučila kuhati, spoštovati ljudi, mi vzgojila vero do živih bitij in dosegla, da vsakogar sprejemam takšnega kot je, tako kot ona. Ni ji težko kuhati za deset, čeprav ni več tako čila kot je bila nekoč, ni ji težko poskrbeti za nekoga, ki potrebuje pomoč, daje nasvete, ko jih potrebujemo ter skrbi za dedka, ko je to potrebno. Ni popolna, ker nihče ni; je človek in ima svoje napake, vendar te v primerjavi z njenimi vrlinami niso vredne omembe, saj so te posledica njene dobrote in ljubezni. Ne bi si oprostila, če bi jo prizadela; če bi jo ranila. Vem, da bi mi odpustila, a pozabila ne bi nikoli. Bolelo bi jo, saj ima tudi ona mene rada in je ponosna name. Spoštuje me, me pusti pri miru, ko je to potrebno, se postavi zame in me brani, zanjo sem vedno čudovita, tudi takrat, ko se razjezim in kuham mulo, ko vstanem navsezgodaj in sem tečna, ko prihiti z jutranjo kavo, ko se skupaj pogovarjava in nikomur ne dopustiva, da bi naju pri tem zmotil. Rada jo imam.    

V hladnejših dnem se me prej ali slej loti kakšen virus in staknem prehlad. Vendar nikoli ni tako hudo, da bi več dni morala ostati doma, piti čaj in se prepustiti neskončnemu gledanju televizije. Že v petek sem malo smrkala in včasih kihnila, čez vikend pa je bilo tako hudo, da sem prvič zares pomislila, da bi zaradi prehlada ostala doma. Pa saj ne, da sem se tako zelo smilila sama sebi, le tople postelje se mi ni ljubilo zapustiti, kakor velikokrat prej, vendar tokrat z velikim smrkavim rdečim nosom, solznimi očmi, postanim čajem in kupom robčkov ob sebi. Pa sem ostala doma in nisem šla na vse tiste zoprne obiske. Mamo sem hitro prepričala, tata pa se je kaj hitro spakiral od doma. Spala naj bi do desetih, premetavala sem se po postelji, se včasih pošteno useknila in spila gomilo čaja, zato pa kasneje bila stalna gostja stranišča. Vlekla sem se iz sobe v sobo, zaspano pogledala vse limonade na komercialki in zraven jokala. Pa ne zaradi ganjenosti, ker neka Diana brez nekega ta tretjega ne more živeti, temveč zaradi prehlada. Kihala, jokala in smrkala sem, dokler nisem spoznala, kako se lahko človek na smrt dolgočasi, ko ostane doma sam. Mama me je medtem najmanj trikrat poklicala in me vprašala ali kaj porebujem, kako se počutim in naj si že potipam čelo in ugotovim ali dobivam vročino. Tako se je kmalu tudi ona prikobacala domov in me ´nafilala´ s sadjem, dokler ni še sama začela kihati. Zdaj pa sem jaz tista tatečna, ki jo sprašuje če kaj potrebuje, ona po pravi, naj že neham, saj je samo prekleti prehlad. Samo prehlad, ki je neverjetno nadležen. Zdaj pa je le še vprašanje časa, da ga stakne tudi tata. In potem bom spet jaz vsega kriva.    

Jasno je, da bi skoraj vsa jutra v času počitnic prespala, če ne bi bilo moje mame. Res je tudi, da so jutra nekaj najlepšega, a sem zjutraj tako lena, da me niti najlepši sončni vzhod ne spravi iz tople postelje, v katero ponavadi padem pozno ponoči, torej zjutraj. Ob petkih, pokonci ostanem še dlje in spanje bi bilo priporočljivo vsaj do poznega zajtrka, če že ne do kosila. Tudi, če bi se kdaj zbudila zgodaj, bi se preprosto obrnila, zaspala nazaj in se ponovno potopila v sanje. Vendar je ob takšnih skrbnikih kot so moji, to preprosto nemogoče. Torej kakšna so moja običajna jutra? Ko ura odbije sedem se mama skobaca iz postelje in ga glasno mašira do moje sobe. Odpre vrata, ki vedno tako neprijetno zaškripajo in se na vso moč zadere, naj se že spravim iz postelje in da bi bilo res lepo, če bi se z njo odpravila na sprehod. Pa saj ne, da bi bili v naši družini ne vem kakšni športniki, a starša oglašata khm, zdrav način življenja in že lep čas kupujeta drage probiotične in bio izdelke (vendar to še zdaleč ne pomeni, da bi smeti ločevala ali pazila, koliko vode porabita). Ko še vsa v snu zavpijem, da ne, me še nekaj časa prepričuje, potem pa se vda. Kljub temu, da je nad tem početjem že zdavnaj obupala in me zdaj več s sprehodi ne sili več, pa to še zdaleč ni vse. Ko se čez eno uro vrne, že zbujenemu očetu začne poročati kako lepa je narava in da tudi njemu ne bi škodilo, če bi se malo razgibal. On začne glasno telefonirati, me s tem še enkrat zbudi, nato pa se končno odpravi v službo in šele takrat se začne zame pravo mučenje. Kot velika oboževalka starih hitov vstavi cd s Sinatro z njegovim New Yorkom ter še mnogimi hiti, katere refrene zrezitiram v sekundi, kar ni presenetljivo, glede nato, da jih poslušam vsak dan. Nato skuha kavo, pospravi ali pomije posodo in s slednjo grozno ropota, da te že prime, da bi mogoče preprosto vstal, zapikiral zbirko cd-jev, posodo in še vročo kavo v veliko vrečo za smeti ter vse skupaj zalučal skozi okno, da bi vrečka poletela do Mercatorja, njej pa usta zalepil z lepilnim trakom, nato pa seveda legel k zasluženemu spancu. Vendar seveda ne storim tega, se sprijaznim s stanjem in zadremam za kakšnih pet minut. V sobo ponovno priraca, začne pripovedovati o tem, kako mi je kupila čudovito posteljino, zbere moje posušene cunje in  jih postavi na rob postelje in nenazadnje napove vreme. Nato zagodrnja, da sem resnično preveč lena in da ni lepo, da tako dolgo spim. Dobro, si rečem, vstala bom, popila mleko in pojedla piškote, nato pa spet zaspala v dnevni sobi. Vendar mama mi znova prekriža načrte. Povem ji svoje in jo prosim, naj me vsaj en dan počitnic pusti spati in ona me prav užaljeno pogleda. Pojem torej svoj zajtrk ter se preselim v dnevno, kjer hočem nadaljevati svoje spanje. Ko že skoraj zaspim, ona tam postavi likalno desko z likalnikom in začne neutrudno likati.

Kakšna je torej moja jutranja usoda?  Vstanem in se sprijaznim, zaspim pa kdaj drugič ali pa spakiram stvari in moledujem, da me odpeljejo k babici, ki me vsaj pusti pri miru.

Tisti, ki najmanj zmorejo, največ hočejo.