Pomisleki


Ko te povozi december

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 17.12.2010

December je mesec v letu, ko se predbožičnemu vzdušju težko upremo. Ponudbe iz trgovin te objemajo z vseh strani, izložbe k tebi stegujejo prebledele prste in te slečejo skoraj do golega. Tesnoba pred prihodnostjo v denarnici pa se zanimivo povezujejo z užitkom veselega decembra. Več imaš, več želiš. Obdarovanju v decembru se zelo težko izogneš. Ne moreš se mu.

Pri nas daril ob rojstnih dnevih in ob praznikih nikoli nismo jemali preveč resno. Nismo se preveč ukvarjali, koliko in kako. Nekaj, nekoč in nekomu. In tega nikoli nisem marala.  Tekmovati drug z drugim in se pobahati ob visoki ceni? Ne. Dati nekomu denar, da si sam kupi darilo? Bolano. Razmišljati, se ukvarjati s tem, ali bomo nekoga z darilom dejansko osrečili? Ja. Se zanj potruditi. Mu z darilom nekaj povedati. Si utrgati nekaj časa. Moja starša tega nikoli nista dojela. Zanju je to le še ena obveznost, za katero nočeta porabiti več kot tri minute časa. Iz denarnice izvleči bankovec, torej.  Aja, v sredo maš rojstni dan. Em, sama si nekaj kupi, pa ti dam pol dnar, okej? Ne, ni okej. Je tako težko posvetiti svoji edinki deset minut in razmisliti o darilu? O njenem rojstnem dnevu, ki ga praznuje enkrat na leto? Naklonjenost lahko izraziš na veliko načinov, ja. Eden izmed teh je zagotovo ta, da ti za osebo pač ni popolnoma vseeno.

Kaj si torej želim? Črni plašč iz Zare za sto evrov. Šal iz Zare za petindvajset evrov. Pulover iz Manga za štirideset evrov.  Karto do Londona in nazaj. Miss Sixty očala z rjavimi črtami ob robu za sto štirideset evrov. Plačano aerobiko za tri mesece vnaprej. Petko pri matematiki. Urejene zapiske pri biologiji. Spoznanje profesorice slovenščine, da sem na vsa vprašanja pri eseju odgovorila med vrsticami. Nekaj dobrih knjig trde vezave. Daljše nohte in lase. Sobo, ki bi bila pospravljena. Vedno. Avtomat za kavo. Pa zares? Da si določenih stvari ne bi jemala tako zelo k srcu. Da ne bi bila tako malenkostna. Da ne bi bila tako kritična do okolice in da se ne bi ukvarjala z ljudmi, ki si tega ne zaslužijo. Malo manj lastne senzibilnosti. Filter za vsa nesmiselna in bedasta dejanja in besede ostalih. Da bi lahko končno normalno funkcionirala, brez razmišljanja, ali sem dobra oseba. Ja, to prosim. Zaenkrat.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Roadtripi s starši pri šestnajstih niso zabavni

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 31.08.2010

Kavice Črne gore

Kakor da bi prišlo do klika, dojemam danes stvari drugače kot sem jih pred petimi leti. Razmišljam drugače, vedem se drugače. Morda se ravno zato moje dojemanje Črne gore danes razlikuje od tistega pred leti.

Po petih letih sem se vrnila pravzaprav brez ključnega namena. Videti, pozdraviti in svojim sorodnikom sporočiti, da še vedno obstajam in da sem še zmerom njihova vnukinja, sestrična in nečakinja. Toliko vprašanj, ki nastanejo ob snidenju sorodnikov; kam hodiš, ali ti je tukaj všeč, kaj boš študirala, ali bi tukaj lahko živela … Jaz bom zdaj šla, vi pa ostanite tukaj in sami odgovarjajte na vprašanja, okej? To si samo misliš, se nasmehneš in se zapodiš v razlago. Vendar se razvedriš, ko sprevidiš, da so tvoja druga polovica sorodnikov pravzaprav zelo dobri ljudje. Imaš jih rad, ne glede na to, da ste skupaj le redkokdaj.

‘Gate two, please!’

Tokrat sem bila obsojena na potovanje s starši. Kar pa v najhujšem obdobju pubertete ni ravno zabavno. Tudi, če je velikokrat krivda mojega slabega razpoloženja upravičeno na strani staršev, pa včasih vendarle ni tako. Včasih sem kriva tudi sama.

Vedno preden sedem na letalo, od nekje prileze neprijeten občutek in vsepovsod prihajajo vprašanja kaj če. Toliko različnih ljudi, ki jih vidiš na letališču, solze, objemi, poljubi, zadržanost, veselje, pozdravi. Ljudje z različnimi manirami, okusom, navadami in razmišljanjem. Fincu, ki je stal pred mano v vrsti, se obrnil in me očitno premerjal, nihče ni uspel povedati, da je to nadvse nevljudno. Pa neprestano preverjanje, ali sta potni list in karta na mestu. Utrujajoče.

Otroci so nadvse očarljiva bitja. Dokler ne sedijo s tabo na letalu, ko mir in tišina med vožnjo postaneta nekaj nepredstavljivega (‘Oh, look mum, there’s a lake!’ ). A če potujete s starši in z letalom, nikakor ni samoumevno, da imate s sabo nekoga, ki bo uredil karte, vas napotil k odhodom, poklical taksi. Ne. Starši so na velikem letališču tako prestrašeni in zmedeni, da boste vi, kot mlajša hči morali urediti prav vse. Glej, mama, tja. Ne, še pol ure. Zdaj izklopi telefon. Stranišče? Ja, glej tam ti piše. Desno.

Medtem ko lahko let z letalom predstavlja nekaj pomirjujočega, pa so vožnje z avtom druga zgodba. Tako se ponašam z izumom odgovora na vprašanje, kako se v avtu namestiti čim bolj udobno. Tudi tiščanje raznih materialov pod glavo, ki bi služili kot vzglavje, ni najbolj praktična zadeva, ki jo lahko počneš med vožnjo. Še posebej, če se pelješ po zaprašeni, kamniti cesti. Sicer pa so pravila vožnje na Balkanu prav posebna. Ni jih. Doživeli smo vse, kar se doživeti da; neskončno hupanje in neučakanost, koze kilometer od centra mesta in sceno, kjer je dečko dvignil zaporo pred tirnicami in odpeljal.

Klimo, prosim!

Veliko stvari je, ki se jih začela ceniti šele, ko sem jih izgubila. Normalne temperature, recimo. Tako sem priletela z vročih osemintridesetih stopinj na osemnajst. Kakor v drug svet.

‘Šta češ dušo?’

Dejansko je bila vsa hrana zelo preprosta, a okusna. Tudi pred tabo postavljena telečja glava postane prav luštna zadevca, če gledaš nekam drugam in ne naravnost v lobanjo. In sir, sir, siiiiir. Za zajtrk, kosilo, večerjo in vedno, ko si lačen. Je pa res, da nekateri mestni ljudje ne moremo piti podeželskega mleka, ker je preveč mastno. Ali jesti kajmaka, zaradi katerega začneš kašljati. Zato sem pogrešala posneto Alpsko mleko, ki nima čudnega okusa, ki naj ne bi bil posledica starosti, pač pa priprave. Svašta.

Kot obiskovalka podeželja, se nikakor nisem mogla navaditi na to, da je vse kar slišiš brčanje čebel, veter in lastno dihanje. Ker dnevu nikakor ni videti konca in ker skoraj sedemnajst let živim v drugem največjem mestu v Sloveniji ter sem popolnoma predana mestnemu načinu življenja, v kraju, kjer je višek civilizacije predstavlja kavarna brez stranišča, težko zdržim več kot tri dni. Nato se začnem dolgočasiti in postanem tečna, kar pa za okolico ni najboljše.  Potem ti mravlja zleze po roki …

Okej. Počasi lahko nehaš strmeti vame.

In glavna znamenitost. Ljudje. Sedijo zunaj, kadijo, preko obveznih očal ocenjuje mimoidoče in pričajo, pričajo do onemoglosti. Visokih, temnih in neverjetno spogledljivih moških zagotovo ne manjka, upocavanja z balkona, iz avta in ceste pa tudi ne. Kakor tudi ne visokih in urejenih žensk. Nekatere živijo z mislijo, da so urejene takoj, ko obujejo visoke pete in še niso slišale za obstoj prozornih naramnic, nekatere pa so bog ve od kod privlekle svoje miniaturne cunjice, razkazujejo svojo popolno postavo in se prehranjujejo s pogledi moških. Saj je vendar poletje, kajne? Prav vsi; mladi, stari, privlačni, suhljati ali debelušni, pa so neverjetno odprti, komunikativni, pripravljeni za pogovor in iskreni. In ni res, da so Črnogorci leni. Vse stvari pač naredijo počasneje.

Kaj sledi? Obljuba, da se čim prej vrnem? Ne. Doma imam vse, kar potrebujem. Vse, kar sem pogrešala, ko sem bila tam. Ali se bom kdaj vrnila? Zagotovo. Sama in ponovno drugačna.

  • Share/Bookmark

Obsedenka

Zapisano pod Moja družina avtor: afnaa, 13.07.2010

Vedno je lovila samo sebe v večnem iskanju potrditve, ki jo je zahtevala od drugih, vedno je nekje v sebi imela tisto tečnost, turobnost, željo po večnem nadzoru in občutek, da nikoli ni nič dovolj dobro. Vedno je sicer govorila, da me ima rada, ob vsem tem pa mi metala pod nos, da sem sebičen otrok, ki ni prizanesljiv do drugih. Vedno me je sramotila s svojimi preveč nazornimi podrobnostmi iz mojega življenja, ne samo pred sorodniki, pač pa pred popolnimi neznanci.  Zato ne verjamem, da se je moja mama tako zelo spremenila; le jaz sem ob vsem tem drugačna.

Ne morem reči, da sem v svojem življenju doživela veliko, sem pa iz ust svoje matere bila opisana iz različnih zornih kotov, vsakič v drugačnem razpoloženju in z opisi, ki se pravzaprav izključujejo. Tako sem bila že marsikaj; pridna, lena, razvajena, urejena, neurejena, poštena, sebična, sebična, egoistična, egoistična, nesramna. Sem sebična, če nočem, da bere moje zgodbe, brez da bi jaz karkoli o tem vedela? Če nočem, da si izposodi maskaro brez vprašanja? Če ji rečem, da bi bilo lepo, če bi tudi ostalim ljudem pustila del vrha pri lubenici? Če ji rečem, naj ne kupuje že tretje enake majice, samo zato, ker je poceni? Dobro se zavedam svojih pomanjkljivosti. Pretirane kritičnosti, recimo. Seveda bi lahko svoje kriterije, ki določajo normalnost znižala, ampak reči, da so biseri iz kitajske trgovine videti naravno, pa vseeno ne morem. Tukaj so tudi čustva, ki izbruhnejo in jih nenadoma ne morem več nadzorovati, perfekcionizem, ko je ta najmanj potreben in še marsikaj, seveda. Ampak nisem nepoštena, razvajenost ostaja v mojem tihem razmišljanju in nikoli nisem sebična tako, da bi bil kdo drug razen mene nosil posledice.

Nočem, da bi mama bila videti kot najbolj grozna oseba na svetu. Ker to seveda ni. Pravzaprav premore veliko čudovitih lastnosti, talentov, sposobnosti, je dobra oseba in življenje z njo bi lahko opisali kot znosno, v določenih trenutnih celo zelo dobro, ampak potem je vedno nekaj, kar situacijo pokvari. To se zgodi ponavadi takrat, ko so vpleteni drugi ljudje; najboljša babica na svetu, njeni, moji prijatelji, maserka, tata, drugi sorodniki ali popolni neznanci. V takšnih okoliščinah se zgodi dvoje; izvem veliko še do zdaj neznanih dejstev o sebi  in huje, pripravljena sem si poiskati skrivališče in se pretvarjati, da nikogar ne poznam, saj sledi neizbežno; moja stvariteljica me s takšnimi ali drugačnimi resničnimi ali realnimi samo po njeni presoji, sicer ne da bi se tega zavedala, popolnoma osramoti. Tako bi se recimo kaj hitro razvedelo o sramnih ušeh, laserski odstranitvi dlak z obraza, ker sem imela pač dovolj vsakodnevnega britja, uriniranju v javni bazen ali še čem hujšem.  Ampak, ker se z naštetimi stvarmi še ne more pohvaliti, pove veliko stvari o katerih lahko zaenkrat samo domneva. Recimo to, da hočem napisati roman, da bom kmalu študirala v Ljubljani ali na Dunaju, da je moja najljubša barva črna in najljubši pevec Zdravko Čolić. To je pa res lepo slišati.

Ob vsem tem mama točno ve, da ne maram dveh oblačil na enem obešalniku, da ne maram, če niso oblačila pravilno obrnjena in da ne maram, če je rdeča majica vtaknjena na začetek k črni jakni. Tudi, če v moji sobi ni vedno prisotna čistoča, predstavlja omara neke vrste luč na koncu predora. Torej perfekcionizem, kot da še niste videli;  oblačila so zložena po barvah, spodnje perilo je v škatli, jakne so na začetku, sledijo jopice in majice z dolgimi rokavi, nato kratkimi, pasovi so ob straneh, hlače in šali so na koncu. Malce bizarno, ampak to je edini način, da zjutraj sploh kaj najdem.  V omaro pa včasih skoči kakšna zverinica, ves sistem poruši in me pri vsem tem ne more pretentati.

Počitnice. Sliši se dobro, kajne? Ampak oditi na morje z mojo mamo, je huje kakor brati knjigo Urše Čepin in ostati resen pri člankih Nove. Dejansko. Odhod v hribe je tu pa tam še sprejemljiv, morje v času poletnih mesecev pa predstavlja popolno zrušitev sistema.  Prva stvar je izbor hotela. Ne sme biti povprečen, ker bo vedno neka stvar, ki jo bo zmotila. Kitajska tuš kabina ali plastični stoli na balkonu, recimo. Saj ne, da bi tuširanje v tuš kabini z nešteto funkcijami, ki ne delajo, pri meni predstavljalo užitek in da plastični stoli zagotavljajo višek udobja, samo zavedam se, da se ne zgodi pogosto, da bi za povprečen denar dobil nadpovprečno kvaliteto. Face it. Po namestitvi hoče večerjo. Takoj. Odhod na plažo predstavlja problem. Ker ji vroče, čuti visok pritisk, ve da bo dež ali kaj podobno srhljivega. Potem sledijo: voda je umazana, s sabo nisem vzela klobuka, Katarina pojdi ponj, hočem sladoled, lačna sem.

Ali sem pomislila, da ima človek, ki s sabo nosi skoraj pol stoletja težko vrečo izkušenj, morda vendarle prav? Ali da mnoge nesmiselne prepire zagrešim tudi sama? Seveda. Nato sem prišla do sklepa, da se to zgodi, ker povem, kaj vse me moti. Mogoče tudi preveč nazorno. Ampak znani sta dve dejstvi; starš svojemu otroku želi najboljše in nima vedno prav. Pika.

Ker najstnica včasih preprosto ne zdrži nadzora, ukazovanja in kritike svojih skrbnikov. Zelo jo imam rada, ampak potrebujem počitek; teden dni miru pred skoraj enomesečnim mučenju na morju. Boli.

  • Share/Bookmark

Ženski dveh generacij

Zapisano pod Moja družina avtor: afnaa, 5.02.2010

Dobri ljudje se v množici včasih izgubijo. Škodoželjnost, sebičnost in jeza drugih jih včasih pokoplje. Preveč očitkov, ljubosumja, tesnobe.
Poznate občutek, ko imaš nekoga tako zelo rad, da kar boli? Ko bi naredil vse, samo da bi mu bilo prizanešeno? Ko pomisliš na to osebo se nasmehneš, nekje globoko postane topleje. Ljudje vedno potrebujemo tolažbo, prijazno besedo, objem in občutek zaželjenosti. Potrebujemo tišino. Potrebujemo dan brez očitkov, obsojanja. Sama takšno toplino zmeraj najdem pri babici. Postanem majhna punčka, ki se počuti dobrodošlo, lepo in prav nič obsojeno. In takrat se čas nenadoma ustavi. Drugače je. Življenje v mestu in na vasi, kjer se vse odvija počasneje, tudi če si tega ne želiš. Ni natrpanosti, je več miru in vse stvari, ki se zgodijo se premlevajo več časa.

Moja babica je najboljša oseba na svetu. Pa tudi najpredvidljivejša. Reče: “Katarina je doma,” in me vpraša, če sem lačna. Vpraša me, če me zebe in pove, kaj vse se je zgodilo, od kar me ni bilo. Potem me spet vpraša, če bom kaj jedla, ko pride dedek in reče:” Ooo, Mariborčanka je doma, ” in se zasmeji. Ob tem malo pokašljuje in spušča meni prijetne, drugim ki jih niso vajeni, pa verjetno čudne zvoke. Vtakne noge v pečico, ker ga zebe. Vedno. In si ob kosilu z rokami greje kozarec vina. Vedno.

Kakšna je razlika med ženskama takih dveh generacij? Mama bo tista, ki bo rekla, kaj lahko in kaj ne. Ona mi bo povedala, če je esej dovolj dober. Z njo bom gledala film. Babica mi bo dala denar in me pri tem ne bo vprašala, kaj si bom z njim kupila. Ne bo mi rekla, naj varčujem, ker ve, da to že vem. Ob vikendih me ne bo budila ob sedmih zjutraj. Pustila me bo spati in vedno bo ona tista polna razumevanja. Rekla bo naj olupim krompir. Vendar ker bo to storila ona, mi ne bo težko.

Moja babica je zakon.

  • Share/Bookmark

Stvari, ki ti jih nisem nikoli povedala, tata

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 2.10.2009

Se spomniš trenutka, ko mi je izpadel prvi zobek? Pa trenutka, ko sem se prvič peljala s kolesom? Se spomniš moje prve slabe ocene? In počitnic, ki sva jih preživela skupaj? Jaz se.

Mislim, da obstajajo stvari, ki bi ti jih morala povedati. Pa se bojim. Da te bo prizadelo, da me boš krivil, da boš name zarenčal ali preprosto utihnil in z mano ne boš več spregovoril. Se mi še bolj umaknil; potisnil glavo v pesek in se pretvarjal, da svet okoli tebe ne obstaja. To kar tudi najbolje znaš.

Zadnje čase sva z mamo popolnoma izgubljeni. Ker ti ne znava pomagati. Ne veva, kako se ti približati, povedati da bo vse v redu, te potolažiti. Kakor da bi v treh mesecih postal tujec v lastni hiši. Zdi se, kakor da ne bi nikoli prav odrasel. Da si nekje globoko še vedno nebogljen otrok, ki si želi bonbon. Tak otrok, ki se v nedogled igra s srečo in lastnim življenjem. Tak, neumen otrok. Nezrel.

Moraš vedeti, da si kriv sam. Odgovoren si za vse, kaj se ti dogaja, pa tudi če se tega še tako otepaš in dejstva nočeš sprejeti. Preprosto ne pomaga, če krivdo naprtiš na ramena nekoga drugega in sam zakriješ oči z rokami, ker nočeš spregledati. Vem, da me imaš rad. Vendar morda se tega ne zavedaš tako močno, da bi mi bil to pripravljen pokazati ali preprosto pomisliti, da je treba za svoje ljubljenje tudi kaj storiti. Morda samo vprašati, kako se počuti. Jo objeti. Ali le pomisliti, da nekoga zate skrbi, ne glede na to, kakšen bedak si. Da bi bilo mogoče dobro, če poskrbiš za to, da ne bi bila neprestano v skrbeh zate. Da bi ti lahko enkrat v življenju verjela na besedo.

Ali ne bi bil že čas, da za trenutek pozabiš nase, se soočiš s posledicami in prevzameš vlogo starša? Takega, ki bi mu lahko zaupala, mu verjela in ki bi bil zvečer doma. Starša, ki bi spal v postelji skupaj z ženo. Starša, ki nate ne bi zarenčal zaradi malenkosti.

Ne čudi se. Včasih se do tebe obnašam, kakor da ne obstajaš. V avtu nastane neprijetna tišina in ostanejo le osnovne fraze komuniciranja. Ker sem se naučila, da te je najbolje pustiti. Da zgniješ v postelji s svojimi predsodki, otročjostjo in neodgovornostjo. Povej mi, kaj naj naredim? Ti povem, da te imam rada? Veš, da tega ne počnem.

Verjela sem, da sem ti zelo podobna. Trma, odločnost, načelnost, humor, iste oči in lasje. Ker oba za seboj puščava prižgano luč. Ker nihče od naju po kopanju ne pospravi brisače. Ker sva ogabna in včasih pijeva kar iz tetrapaka. Ker pozabljava na ključe. Ampak veš, jaz se težavam nikoli ne bi umaknila. Ne bi porinila glave v pesek in čakala, da mine. Ne bi tako hitro obupala in ne bi s svojo neodgovornostjo ogrožala srečo ljubljenih. Kolikokrat si bila ti oseba z zrelim presojanjem? Čudovitim humorjem, ki je nenadoma izpuhtel? Veš, to boli. Močno prizadene in skeli. Potrudi se vsaj za osebe, ki jim ni vseeno. Za mamo. Ki jo s svojim obnašanjem odrivaš vsak dan bolj.

Cmok imam v grlu. In rada bi jokala. Ne morem. Vidiš, kaj si naredil? Kriv si in to sam dobro veš.

Ker sem še vedno tvoja kri. In ker te imam rada.

  • Share/Bookmark

Biti najstnica

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.08.2009

Ne samo, da je to ena izmed najtežjih nalog v življenju posameznika, pač pa je danes tudi najtežja kot kadarkoli v zgodovini. Morda so naši starši nekoč res morali gaziti po snegu ali okopavati njivo, vendar pomislite: ali ni najstnica danes nebogljena sirota, ki se mora prebijati skozi številne izzive, na katere ne pozna pravilnega odgovora, tudi če si jih še tako prizadeva poiskati?

Načeloma sem dober človek. Torej tudi dobra prijateljica, hčerka, dijakinja in vnukinja. Z našteto slabostmi, seveda. Ampak precej normalna odraščajoča oseba, ki ne kadi, ne pije, se ne spušča v mamila ali komplicirane odnose, nima slabih ocen in ne namerava pustiti šole, da bi lahko čim prej pobegnila iz starševskega objema, z željo po obračanju hamburgerjev v kašnem pozabljenem lokalu, ampak imam cilje in načrte za prihodnost. Tudi nisem odsedena s svojim videzom ali morebitnim mozoljem ter nimam nenadne, posesivne ideje, da sem nadvse grda, zato je z mano v splošnem, razen občasne lenobe in kritične iskrenosti, možno shajati.

Ne verjamem, da sta starša v teh letih podlegla večjemu stresu in dvomim, da imata kje skrivne zapise o mojih odraščajočih nemoralnih zahtevah. Nenazadnje gre zahvala njima; ni me vzgajal zapit oče v barakarskem naselju in ne striptizeta, ki ne bi znala seštevati. Temveč le zahtevna, tečna predstavnika srednjih let, ki me le na trenutke sramotita s svojimi pripombami pred neznanci. Ampak to je že druga zgodba.

Najstnik od svojim staršev ne zahteva veliko; verjeli ali ne. Če se ravnam po svojih željah; občasno oskrbo z denarjem in hrano do osemnajstega leta, malo razumevanja in pozornosti ter predvsem veliko miru. Odločitve najstnika so preprosto opredeljene na šolo, prijatelje, starše, zmenke in spolnost, zasvojenost in samospoštovanje. Od vas se ne pričakuje, da bi ohranili mirno kri ob klicu ravnateljice zaradi neopravičenih ur, ob odkritju skrivnih cigaretnih ogorkov pod posteljo ali česa podobnega, vendar naj bo enkrat za vselej jasno: z obtoževanjem, grožnjo, kričanjem in jokom, ne boste nikoli in nikdar pri najstniku ničesar dosegli. Hotel bo narediti ravno nasprotno od vaših želja, samo da bi vas razjezil. Saj je vendar jasno!

Bolj kot me mama hoče razumeti, slabše je. Tako nekako ponavadi potekajo najini pogovori:

»Katarina, sobo si moraš pospravit.«
»Vem. Samo ne zdaj.«
»Ne, zdaj jo daj.«
»Mama, nehaj. Moja soba je. Sej bom pospravla. Malo časa mi še daj. In drugič potrkaj, prosim.«
Potem ponavadi zavzdihne ali zavije z očmi.
» Kaj greš prosim ven?«

Starši imajo nekakšno noro prepričanje o tem, kako dobro poznajo svoje otroke. Pravzaprav je težava, da podcenjujejo njihovo mnenje o določenih stvareh in se včasih preveč ukvarjajo s seboj, da bi bilo spodobni spregledati njihove težave. Otroci velikokrat vidijo in zaznajo stvari, ki se odraslim zdijo nepomembne. Vendar smo tudi najstniki preveč zaverovani v lastna prepričanja in zato tudi sami podcenjujemo njihove nasvete in ideje. Sama sem recimo večino časa prepričana, da imam vedno in povsod prav, pa seveda to sploh ne drži. A starši pač nimajo vedno prav. Pika.

Priznam, da je otroke težko vzgajati. Zato imam s starši skrivni dogovor. Spoštovala jih bom tako dolgo, dokler bodo oni mene. Rada jih bom imela vedno. Kri pač ni voda.

  • Share/Bookmark

Bosanski burek in sosedje

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 28.03.2009

Pred dobrim letom in pol smo se preselili v večje stanovanje in nekaj kilometrov bližje mestu. V stanovanjsko naselje; iz tretjega v deveto nadstropje. Z dvema dvigaloma s parnim in neparnim številom in igriščem brez tobogana.

Tako smo nevede prišli v stik s sosedi; z ljudmi, ki jih ne poznamo. S sosedi, ki vsak zase pišejo svojo življenjsko zgodbo. Z večno samsko profesorico likovnega pouka, ki ji iz rok vedno zletijo papirji. Samovšečnim svetlolascem, ki skupaj s posteljo tehta dvajset kilogramov in je iz nepojasnjenega razloga preprosto preveč vzvišen, da bi bil sposoben pozdraviti. S starejšima zakoncema, ki sta zaljubljena prav tako kot prvi dan; pozabljivim starcem in ženo, ki ga na ljubek način spomni, da nima več dvajset let, zato se pač ne more brezskrbno sprehoditi po stopnicah v sedmo nadstropje. Potem jo on nagajivo pogleda, ji odpre vrata dvigala in se oprime njene roke.

Rada imam starejše ljudi, ki nikoli ne izgubijo upanja. Tudi če vedo, da pred seboj nimajo cele večnosti in živijo življenje kot se spodobi, brez odvečnih skrbi in v pokoju kot si ga zaslužijo. Z vero v sebi in z ljubeznijo do domačih. Predvsem pa občudujem tiste, ki znajo pozdraviti. In ne mama, ne bom pozdravljala nekoga, ki me petič zapovrstjo pusti brez odziva. Pa tudi, če je to moj sosed. Mar nisem tudi jaz njegova soseda? Manire, prosim! In tokrat ne moje.

Potem je tukaj še simpatičen, skrivnosten fant iz petega nadstropja in prav solidno prijazen nogometaš z debelimi obrvmi. Pa majhno, a prikupno starejšo sosedo z velikimi naočniki, ki v sekundi dvajset pove življenjsko zgodbo lastne družine. Ljubko deklico s kratkimi lasmi, sosedo z moškim, prav verjetno zaradi cigaretov robatim glasom. Dekletom s psom do pasu in gospodom s tremi včasih prav nadležnimi maltežani. Pa tudi z zoprno čistilko, a tudi prav prijazno muslimansko družino. Vsak od njih živi popolnoma drugačno življenje, nevede kaj se dogaja drugje, morda takoj za vrati lastnega soseda.

Nekoč je bila nekaj korakov od naše stolpnice, takoj zraven trgovine in pivnice, mesnica. Danes je tam pekarna. S precej prijazno trgovko, ki sicer nima zob, a je vedno dovolj potrpežljiva in počaka, ko se odločam med rogljičkom in sezamovo štručko. Nekoč so pekli odločen burek. Danes ga ne pečejo več. Vsaj dobrega ne. Ali sem resnično jaz edina, ki opazi razliko med zavitim, dobrim in pravim burekom in suho, trikotno pito? In to še vedno za 1, 80!

  • Share/Bookmark

Njun odnos

Zapisano pod Moja družina avtor: afnaa, 25.02.2009

Moja starša se imata načeloma lepo. Vsak od njiju predstavlja neko navidezno vlogo. Ali pa se vsaj dela, da jo. Da je seveda pomembna in da jo vestno opravlja. Po značaju se močno razlikujeta. Verjetno že je nekaj na tem, da se nasprotja privljačijo. Morda tudi to, ker drug pri drugem občudujeta lastnosti, ki jih sama nimata.

Ne verjamem, da sta še kaj zaljubljena. Zagotova pa se imata rada in drug brez drugega pač ne moreta. V petnajstih letih zakona se določenih stari naučiš, jih preprosto začneš sprejemati ali jih dojemaš kot samoumevne in se z njimi sprijazniš. Mami očetu do zdaj recimo ni uspelo dopovedati, da je resnično nesmiselno puščati luči prižgane, ko v stanovanju ni nikogar ali odpreti tetrapak mleka, medtem ko sta odprta že dva in še istega v hladilnik pospraviti čisto praznega. Kakor njemu verjetno nikoli ne bo uspelo naučiti mame, kako poslati faks.

Ja, tudi kregata se. Najpogosteje zaradi brezupnih navad in zadnje čase vse pogosteje zaradi denarja. Ko se recimo zaveš, da je recesija po žepih udarila tudi tvojo družino.

Nekaj časa nazaj nista govorila tri dni. Vendar nekje globoko drug drugega razumeta. Se tolažita, če gre kateremu kaj narobe. Drug za drugega skrbita in se močno bojita, da se bo kateremu kaj zgodilo. Da bo bolje, si rečeta. Pa tudi, če je vse popoln nesmisel.

Pridejo dnevi, ko sta tečna. Krivita drug drugega za svoje napake, si najedata, dokler se vsak ne skrije v svoj brlog in razmišlja. Potem oče stopiclja po sobi. Leži na kavču v dnevni sobi in vsakega obtoži največjega zločina, če ga poskuša spraviti na zrak ali mu izmakniti daljinec. Pridejo tudi dnevi, ko se imata lepo. Takrat se ponavadi s skupnimi močmi zarotita proti meni. In takrat sem mrtva.

Imata precejšnjo srečo, da jima ne povzročam prevelikih nevšečnosti. Po moje se tega zavedata in mi data to tudi vedeti. Vsak dan posebej. Pa saj je nekako samoumevno, da imaš starše rad in oni tebe, kajne? Še lepše je, če jima daš to tudi vedeti. In obratno. Kakšen je občutek, ko vidiš svojega otroka odraščati? Ko se sprašuješ, če si mu omogočil vse kar si lahko? Ko se sprašuješ, če ve, kako si nanj ponosen? Ali ve, da ga imaš rad?

Nisem čisto prepričana, kakšna je dobra vzgoja. Pa tudi nisem mati, da bi lahko sodila, kaj sta naredila narobe in kaj prav. Vendar lahko rečem, da sta se potrudila in še vedno se. Čisto človeško se je tudi motiti. Biti sebičen in včasih misliti samo nase. Ko imaš otroka, se to pač ne sme velikokrat ponoviti. Verjamem pa, da sta me vzgojila tako kot mislita, da je prav. Kakor tudi verjamem, da počasi sama najbolje vem, kaj je prav in kaj ne. Se učim, priznam. In še dolgo se bom.

  • Share/Bookmark

‘Ko sem bila jaz mlada, se nisem tako obnašala’

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 7.03.2008

Berem poste o najstnikih, poslušam mnenja, nerganja in kritike, ob tem pa si mislim svoje. Ne samo, da vsakemu, ki ga je voljen poslušati, solijo pamet o najboljši vzgoji in pridigajo o domnevnih napakh, mladino smatrajo za razvajene, nehvaležne lenuhe.

Zaprem vrata svoje sobe in za sabo pustim pravo razdejanje. Izgovarjam se, da je to le ustvarjalni nered, mami pa se zvrti ob pogledu na sobo. Ne najdem ključev, ne najdem mesečne in ne najdem telefona. Premečem sobo. Nič. Pogledam v dnevno, v kuhinjo in se spomnim, da mi v torbi manjka učbenik za biologijo. Stvari so se nenadoma vdrle v zemljo. Še vedno iščem kot zmešana in po petih minutah končno najdem telefon. S prazno baterijo. Pogledam na uro in že zamujam, ko se spomnim, da sem učbenik pustila v šoli. Ključev in mesečne še vedno ni, zato vzamem drobiž za vozovnico. Peljem se v dvigalu, ko ugotovim, da so ključi v žepu in vozovnica v denarnici. Bruh.                     

Seveda sobe ne pospravim, ko pridem domov. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi kozarec odnesla v kuhinjo, pobrisala mizo in si obleke zložila v omaro. Potem se začne. Ker ji pogled na moj nered očitno megli misli, začne pospravljati sama, jaz pa znorim, saj ne prenesem, da bi se kdorkoli mojih stvari dotikal. Pa smo tam. Ni mi jasno, kako lahko kakšna mama od svoje najstnice pričakuje, da bo samo do sebe posesala stanovanje (ne da bi v zameno kaj pričakovala), si sama zaslužila žepnino, imela vedno pospravljeno sobo, se strinjala, da ima res veliko preveč ličil in oblek ter da zagotovo še dolgo ne bo potrebovala novih. Svet bi bil prelep. Dobro, vsak ima svoje dolžnosti, ampak vseeno; nemogoče je pričakovati, da bi se pospravljanja veselila.   

Z mano se ni dobro prepirati. Še posebej ne, kadar sem prepričana v svoj prav in me od mišljenja nihče ne more odvrniti, pa še se postavi ves svet na glavo. Ne maram vsiljevanja mnenj in ljudi, ki vsakemu solijo pamet, drugačnega mnenja nikakor nočejo sprejeti in ga zaradi tega celo ponižujejo. Sploh kadar se pojavijo očitki po zgornjem kopitu, skočim do stropa. Popolnoma normalno in očitno je, da je bilo pol stoletja nazaj vse drugače. Seveda ni vsak najstnik imel telefona in seveda ni bilo pri vsaki hiši televizije in seveda v povprečni družini ni bilo toliko denarja, da bi vsak otrok imel žepnino in seveda se dekleta niso ličila, ko pa še za kruh ni bilo in seveda so se otroci do svojih staršev obnašali drugače in obratno.

Ne maram, da me primerjajo sami s sabo in sovražim očitke, kako smo leni, razvajeni, žaljivi in nehvaležni. Sovražim pričakovanje spoštovanja, ko pa ga do nas sami ne čutijo. Da je odnos mladine prava grozljivka, sem slišala že velikokrat, pa ne vem ali naj se s tem strinjam.

Mogoče res ne poslušam. Mogoče res jezikam. Mogoče res smeti ne odnesem takoj. Mogoče smo izgubljeni. Mogoče nismo v sedanjosti, temveč nekje drugje. Čutimo vrednote, a jih ne najdemo. Menda ni nič globjega.

  • Share/Bookmark

Tata se mi smili,

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.02.2008

ker hujša. Prvi vstane od mize in se kot po tekočem traku odpravi v dnevno, da se mu ne bi pocedile sline. Pa vendar. Tako zelo rada ga imam kadar uživa pri jedi in resnično vsi smo se na njegove navade ter misli navadili; torej nihče ni bil presenečen, kadar je že stotič izjavil, da bo hujšal. Že zpet in znova.

Kuhal ni že celo večnost. Pravzaprav sploh ne verjamem, da bi znal kaj toplega in užitnega, razen jajc in hrenovk pripraviti. Pa saj ne, da bi za mamo lahko trdila, da je izvrstna kuharica; ne spomnim se kdaj je nazadnje kaj spekla. Kuha pač, ker mora. In točno to mi je všeč. Kako čudno bi bilo namreč, če bi se ji vse, česar bi se lotila, tudi posrečilo. Babica, katera kuhinja je za prste polizat, mi sploh ne pusti blizu, ker hoče vse opraviti sama. In fak, na koncu ji vse tako dobro uspe. Mama pa mi, odkar sem zažgala krofe in je ob tem zmanjakalo elektrike, ne zaupa več, ker se boji, da bom kuhinjo spustila v zrak. Prav. Pri naših ‘tam dol’ gre itak vse počasi. Življenje je počasnejše. Uživa se dalj časa, ker vedo, da je življenje le eno. In tudi tata to ve. Zato uživa.  

Smešno bi bilo, če bi ljudje bili popolni, sploh pa si popolnosti ne predstavljam ne samo pri sebi, temveč predvsem pri tati. Ne predstavljam si ga, vsak dan sveže pobritega, z izklesano postavo, ne predstavljam si ga brez velikega nosa in lepotične pike na hrbtu. Ne predstavljam si ga brez naglasa, brez svoje balkanske vročekrvnosti in nasmeha. Vse te posebnosti so ga naredile takšnega kot je in takšnega kot ga sprejemamo, vsi ki ga imamo radi.  

Še nikoli ni bilo na njegovi omarici toliko časopisov kot zadnji teden. Poleg Dela, tudi vsa tajužna, pri katerih se moram tako zelo namučiti, da preberem samo naslov. Cirilico namreč berem tako počasi kot otroci v tretjem razredu; da pisanja sploh ne omenjam, moja srbščina pa sicer ni tako klavrna kot se morda zdi. Ne samo, da me je spodil od televizije, ko so bila poročila, pa jih drugače sploh ne gleda. Medtem, ko nisem pisala je namreč Kosovo postalo neodvisno, pa naj to pomeni karkoli pač, meni še vedno ni jasno. Upam samo, da Slovenija ne bo spet stisnila repa med noge tako kot vedno.

Spet je izginila oseba, ki bi bila pripravljena pojesti moj puding. Pa saj bo verjetno vse spet po starem. Upam, da bo britvico za enkrat pustil pri miru. Brada južnjakom prav lepo pristoji.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »