Pomisleki


Sama, samcata

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 10.02.2008

Moja mama je stara šestinštirideset let, tata šteje dve leti več in od njiju ne morem več pričakovati, da bi povila sina ali drugo hčerko. Ob tem se mi dobesedno trga srce. Ne prenesem misli, da bom resnično njun edini potomec. Že dolgo si želim brata ali sestro, vendar vem, da je to le želja, ki bo vedno ostala neuresničena.

Ni bilo vedno tako. Ko sem bila še mlajša, sem se bala misli na brata ali sestro; strah me je bilo namreč, da me starša ne bi imela več rada, da bi vso pozornost namenila njunemu sinu ali drugi hčerki. Verjetno sem bila preveč razvajena ali sebična, da bi lahko razumela; pa saj sem verjetno še danes malo. Vendar vsekakakor premalo, da bi v prihodnosti imela le enega otroka. Nikoli in nikdar, te osamljenosti mu ne privoščim.

Pravzaprav je žalostno, da je lahko oče vsak, ki mu med nogami nekaj binglja. Ne glede na to ali je za to dovolj zrel, ali je na tako veliko odgovornost pripravljen in ali si otroka resnično želi. Otrok je nekaj kar lahko narediš v petih minutah, vendar vzgojiti ga in mu ponuditi vse kar zasluži je veliko težje.
Meni sta moja starša ponudila vse kar sta imela, da bi me dobro vzgojila sta se trudila po svojih najboljših močeh in zares upam, da jima je uspelo. Če ne bom pripravljena na otroka in si ga ne bom želela, ga pač ne bom imela. V to sicer dvomim, ker imam nadvse rada otroke in si jih želim, a če si ne bom postavila ustreznih temeljev za potomca, ga ne bom imela in pika. Svojemu otroku hočem nuditi varnost in toplino. Hočem, da dobi, tisto kar si zasluži in svojemu otroku hočem biti najboljša mama kar jih premore ta svet. Z vsemi napakami in vrlinami. Hočem, da je ponosen name. Vzgojila ga bom v moškega ali žensko v najboljši luči, se zanj zavzela in ga imela rada z vsem srcem.

Če bi bila zdaj noseča, otroka ne bi obdržala. Nimam mu namreč ničesar ponuditi razen ljubezni; to pa za vzgojo otroka še zdaleč ni dovolj. Zato ne obtožujem žensk ali deklet, ki se za kaj takega odločijo. Bile so dovolj nore, da so se spustile v odnos, dovolimo jim, da sprejmejo posledice. Za tako veliko odgovornost je potrebna želja, predvsem pa pripravljenost.

Biti edinec prinaša svoje dobre strani, vendar vsemu navkljub zavidam vsem tistim, ki jih je pot vodila ob bratu ali sestri. Rada bi se prepirala s starejšo sestro, ali pa učila mlajšega brata. Rada bi občutila nelagodje, rada bi zavijala z očmi ob starejšem bratu ali sestru in rada bi poslušala nevzdržno jokanje mlajše sestre ali bratca. Hočem to.

  • Share/Bookmark

Zakaj je moj oče tata

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 29.12.2007

Ker je Srb. Pravzaprav je Črnogorec. Marsikdo bi bil namreč zaradi nove ureditve užaljen, če bi dve danes različni državi metala v isti koš. Tudi pri nas je veliko tujcev in prav je, da je država raznolika, vendar opažam pomankanje spoštovanja. Nekateri Slovenci ne spoštujejo tujcev in obratno. Pravzaprav se čuti nekakšen gnus med različnimi narodi in to se ne dogaja le pri nas in smešno bi bilo, če bi se.

Nekoč sem se tega, da nisem čistokrvna Slovenka sramovala. Sramovala tega, da tata govori v polomljeni slovenščini in se niti ne potrudi, da bi govoril pravilnejše, sramovala, da je vročekrven in da se hitro razburi, predvsem pa tega, da imam tipičen srbski priimek. Danes sem na to zelo ponosna. Rada povem od kod prihaja, kakšno je tam življenje in vesela sem, da je tako. Jezi me recimo, če mi kdo, ki ne loči belega in črnega kruha, reče, da sem Bosanka. Ker nisem in z Bosno nimam nobene zveze, čeprav spoštujem vsak narod, vero in mnenje.

Moj tata je velik posebnež. Vedno pove kaj misli, včasih preklinja, se po nepotrebnem razburja in če ga kdo prizadane tega ne bo za nič na svetu priznal, le mulo bo kuhal in se obnašal kot otrok. Mislim, da ni človeka, ki ga ne bi maral, ker življenje zajema z veliko žlico humorja, kritičnosti do sebe in do drugih, vendar se v njihovo življenje ne vmešava in človeka ne poskuša spreminjati. Čuti neutrudljivo dolžnost do oskrbe svojih staršev, jih ima rad in vem, da mu težko, ker ni več časa z njimi.  

V Slovenijo je prišel zelo mlad zaradi službe, ki so mu jo ponudili. Spoznal je mamo, po dveh letih sta se poročila in dobila hčer. Žalostno je, da je kljub visoki izobrazbi izgubil službo in to mu je zbilo moralo. Tega časa se spomnim, čeprav sem bila še otrok. Starša sta se v tistem času zelo kregala, prišlo je do pomankanja denarja, depresije in bala sem se, da bo prišlo do ločitve. Vse to samo zaradi denarja. Vendar se je pobral, močno garal, vložil denar in ustanovil svoje podjetje in danes je vse na njegovem hrbtu. Vem, da je veliko odvisno od drugih in vem, da ravno zaradi tega pride do nejevolje. Ima izkušnje, skrbi za mojo prihodnost, predvsem pa me vzpodbuja, mi daje voljo ter me prepričuje k učenju, da bi mi bilo v življenju lepše. Ima velike ambicije, kljub starosti še vedno gradi svojo kariero, ljudem, ki jih ima rad, bi z veseljem ustregel, jim polepšal življenje in jih varoval. Premore malo rasizma, črnega humorja in negativnega mišljenja.

Ne bi si mogla odpustiti, če bi ga prizadela ali razočarala. V nekaterih pogledih sva si precej podobna in vesela sem, da je tako. Nanj sem ponosna, nočem ga spreminjati kljub njegovi slabi volji, trmi in pretirani skrbi zame, ga sprejemam takšnega kot je in ga imam neskončno rada. Ker je moj oče.

  • Share/Bookmark

V imenu očeta in sina, amen

Zapisano pod Aktualno, Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.12.2007

V času božičnih praznikov sem se že nekajkrat zasačila, kako razmišljam o Bogu in ne morem si kaj, da ne bi o tem tudi pisala. Tudi to leto smo pod jelko postavili jaslice in poslušali pridige škofov po televiziji, jaz pa se sprašujem ali ima vse skupaj sploh kakšen smisel.

Zaradi tate, ki je pravoslavec nisem opravljala zakramentov, nisem bila krščena in moja družina ni tako verna, da bi bila vsako nedeljo pri maši. Če bi bilo po moje, bi k verouku hodila, pa ne zato, ker bi bila tako zelo predana Bogu, temveč že zaradi širjenja obzorij, nekega splošnega znanja in mojega interesa.

Starša imata precej hecen odnos do teh stvari. Mama je kristjanka, bila je namreč krščena, kot otrok je hodila k verouku in k maši, opravljene ima vse zakremente, vendar mislim, da ne moli več, k maši pa je ni bilo že celo večnost. Tata je pravoslavec, vendar nisem ravno prepričana, da v Boga zares verjame. Cerkev obišče zgolj zaradi zanimanja, nazadnje sma bila skupaj v začetku januarja, ko pravoslavci praznujejo božič. Nisem vedela, kako vse skupaj sploh poteka, vedela sem le, da imajo duhovniki neskončno dolge brade in to je bilo vse. No, če smo čisto iskreni, tudi zdaj ne vem veliko, niti sanja se mi ne o o njihovih navadah in lahko le upam, da letošnji božič izvem kaj več.

Jasno mi je, da je vernim ljudem v življenju lažje. Ko se zgodi kaj slabega, se izgovarjajo, da je takšna božja volja. Če materi avto povozi sina, je to božja volja, prav tako, če je nekdo nesrečen ali pa vesel, božja volja je tudi, če je nekdo reven in je lačen, kakor je tudi božja volja, če ima nekdo vse, kar mu srce poželi. Ko se zgodi kaj slabega si rečeš, da je tako pač Bog hotel. Ne iščeš realnih dejstev, ne iščeš vzrokov za dogodke, ki so se ti pripetili, temveč se sprijazniš, da je to božja volja in pika.

Prevzema me razmišljanje mojega strica. Je brat moje mame, torej kristjan. Vsako nedeljo ga je moč videti pri maši, ob vseh večjih praznikih greje klopi cerkve, opravil je vse zakramente in nenazadnje tudi močno veruje v Boga. Trudi se živeti kar se da pobožno, a mu to nekako ne uspeva. Seveda se ima sam za zelo inteligentnega in poštenega človeka in čeprav mu manjka kanček razgledanosti, to tudi je. Ne verjamem pa, da je v svoji mladosti živel po načeli desetih zapovedi, pa tudi danes pije, preklinja, obrekuje in je že več let ločen. Drugim pametuje, kljub temu, da je nekoč sam delal iste napake. Naj mu Bog pomaga, torej.

Nisem prepričana, kako je z vero pri meni. Glede na to, da mnenje oblikujem dolgo časa in ga nato običajno ne spreminjam, sem do Boga precej skeptična. Spoštujem vse vere in ljudi ne ocenjujem na podlagi slednje. Babica, prav tako zelo pobožna, me je naučila moliti kot otroka. Še vedno nisem pozabila najinih rožnih vencev. Bistvo je, da moliš in veruješ zaradi sebe, ker si ravno ti tisti, ki v Boga, takšnega ali drugačnega verjameš in ne moliš samo zaradi tega, ker to delajo ostali. Bojim pa se, da to nisem jaz. Verujem vase in v dejstvo, da se vse dobro povrne, slabo pa plača in če si sama ne bom pomagala, mi tudi Bog ne bo.

  • Share/Bookmark

In pišem o mami

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 15.12.2007

Vedno sem bila prepričana, da imam z mamo dober odnos. Trudila se je, da bi me vzgojila v dobri luči, da bi s tato name lahko bila ponosna. Naučila me je marsikaj, me vzpodbujala in mi vlivala samozavest, mi vedno govorila kako lepa sem, tudi če sem vstala zgodaj zjutraj in je bilo moje razpoloženje na psu. Z njo se lahko pogovarjam iskreno, z njo se lahko odpravim v kino, ne da bi me bilo sram in z njo lahko tudi nakupujem. Vprašala me bo za mnenje, si od mene izposodila verižico in me prosila, da ji navijem lase. 

Zanjo ne morem reči, da je tipična mama, je namreč nekaj posebnega. Nima veliko prijateljev, saj se boji, da bo postala do njih preveč zaupljiva in da jo bodo izdali, čeprav je velikokrat dobre volje in na svet gleda precej optimistično. Imela je prijateljico, s katero je preživela svoje še mladostniške dneve, s katero sta se smejali ter se zabavali, katero sem imela tudi jaz rada, ki pa se je ne spominjam najbolje. Končala je tragično. Spominjam se njenih grenkih solz. Takrat bi jo bilo nesmiselno tolažiti, takrat je bilo preveč žalostno, da bi lahko bilo resnično.

Njena omara je polna precej dragih oblek, kupuje zgoščenke, ki jih ne bo nikoli poslušala, se zmrduje nad visokimi petami in se pritožuje nad tatinim in mojim neredom v sobi. Pogledala je ogromno filmov, rada ima rože in vsaki stvari doda svoj pridih, tako da nastane nekaj čudovitega. Ve kaj je lepo in kaj ne, tati pomaga pri izbiri kravate ter le redko kaj speče. Ima svoje slabe dneve, kadar jo je najbolje pustiti samo, ko izgleda precej drugačno in zamišljeno. Včasih bo nepremišljena, njeno mnenje bo precej noro in njena nenatančnost mi bo šla precej na živce. Ne maram namreč, da se dotika moje omare, saj obleko vedno zloži narobe, nikoli jih ne preobrne in nogavice stlači v škatlo tako, da je ne more zapreti. Tudi lika bolj nerodno, vendar se zato toliko bolj spozna na glasbo in čudovito poje. Nikoli ne zamudi v službo, veliko spi in verjame, da je v prejšnjem življenju živela na gradu. Hmm.

Vendar ona ni moja prijateljica, ona je moja mama. Z njo se ne morem pogovarjati o ljubezenskih težavah, saj bi jo preveč skrbelo, pred njo ne smem preklinjati, pred njo se ne smem norčevati iz sebe ali iz drugih in z njo so stvari drugačnejše, mnogo bolj resne in odrasle. Ko bom bolna, jo bo skrbelo bolj kot bi jo moralo. Naredila bo vse, da se bom počutila bolje, objela me bo ter poljubila, da bi me potolažila. Ona je namreč moja mama. In rada jo imam.

  • Share/Bookmark

Tistim, ki jih imam rada

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 9.11.2007

Veliko je ljudi, ki mi ogromno pomenijo. S katerimi sem jokala, se veselila, smejala ter doživela svetle, prav tako tudi temne trenutke. Za tiste, ki so mi vedno stali ob strani in zaradi katerih bi se utapljala v solzah, če bi se jim kaj zgodilo. Prav sram me je, da jim ne priznam kaj čutim, kako zelo jih včasih pogrešam in kako uživam v njihovi družbi. Vem namreč, da bi to morala večkrat storiti, jim povedati, kako vesela sem, da jih imam ob sebi, ko se skupaj smejimo in jočemo. Nisem prepričana, če sem komu že kdaj priznala, da ga imam rada ter resno mislila. Priznam, težko mi je. Čustva tako zelo težko izrazim, ker se bojim. Bojam samote, zasmehovanja in ponižanja, pa ne vem zakaj.

Obstaja oseba do katere čutim nekaj neverjetnega, spoštovanje ter ljubezen. To je moja babica. Vsi jo imamo tako zelo radi, nima sovražnika, ker je tako zelo ljubeča in dobra. Skrbi jo za vse, moli še za tiste, ki so jo zelo prizadeli in prosi naj se spametujejo. Vsakogar sprejme takšnega kot je, ne spreminja ga in ga ima rada, pusti ljubiti, odpušča in druge uči mnogih vrednot. Ne zahteva veliko, je občutljiva, čustvena ter joče kadar je treba. Šali se in se ne boji smrti, govori nam, naj sledimo svojim željam, naj se ne pustimo zapeljati in nenazadnje naj se je spominjamo v kar se da najlepši luči, kar je zagotovo uresničljivo, saj je lahko vzor mnogim. Od nje sem se veliko naučila, a z njo preživela še premalo časa, ona je tista, ki me je naučila moliti, ona je tista, ki me je prva naučila kuhati, spoštovati ljudi, mi vzgojila vero do živih bitij in dosegla, da vsakogar sprejemam takšnega kot je, tako kot ona. Ni ji težko kuhati za deset, čeprav ni več tako čila kot je bila nekoč, ni ji težko poskrbeti za nekoga, ki potrebuje pomoč, daje nasvete, ko jih potrebujemo ter skrbi za dedka, ko je to potrebno. Ni popolna, ker nihče ni; je človek in ima svoje napake, vendar te v primerjavi z njenimi vrlinami niso vredne omembe, saj so te posledica njene dobrote in ljubezni. Ne bi si oprostila, če bi jo prizadela; če bi jo ranila. Vem, da bi mi odpustila, a pozabila ne bi nikoli. Bolelo bi jo, saj ima tudi ona mene rada in je ponosna name. Spoštuje me, me pusti pri miru, ko je to potrebno, se postavi zame in me brani, zanjo sem vedno čudovita, tudi takrat, ko se razjezim in kuham mulo, ko vstanem navsezgodaj in sem tečna, ko prihiti z jutranjo kavo, ko se skupaj pogovarjava in nikomur ne dopustiva, da bi naju pri tem zmotil. Rada jo imam.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi