Pomisleki


Seks v mestu / Ameriške sanje

Zapisano pod Filmi, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 2.07.2008

Feministična serija, kakor so jo mnogi poimenovali in jo popredalčkali h kultu televizijskih serij, je na začetku junija dobila dvojčka. Po velikem rompompomu, pričakovanjih, graciozni napovedi, je v kino pripotoval film. Po seriji, ki se kar ni hotela končati, so boljšim polovicam postregli s filmom. Pravzaprav izključno nam dekletom, ženskam, babnicam ali kakor koli pač že hočete, saj so že ob tako obupnem obisku mariborskih kinematografov, sedeže grele samo ženske željne novih dogodivščin in nadaljevanja kultne serije. Nenazadnje tudi tudi dva predstavnika moškega spola. Za prvega sem skoraj zagotovo prepričana, da je gej, drugemu pa je v očem pisalo, da bi jo najraje popihal skozi vrata ali pa si vsaj za slabe tri ure na glavo nataknil smetnjak poln vrečk pokovke in dietne kokakole. In ja, Seks v mestu je resnično film za ženske. Ali pa ženske geje.

Na splošno resnično nisem velika oboževalka nadaljevanj, torej Shrek 2 in drugi filmi, ki se na vsak način želijo dokopati do nekdanje slave, ponavadi pa ostanejo le v senci, nikoli ne pritegnejo moje pozornosti. Pravzaprav sploh ne vem kaj mi pri tem ni všeč. Mogoče to, da bi na vsak način radi zaslužili mastne denarce s prodajo takšnih in drugačnih izdelkov s podpisom filma? Torej torbic, obeskov in majic iz Kitajske, ki niso vredne penija, a je na slednji pač narisan zeleni debelušček, torej Shrek in je zato vredna pravcato bogastvo. Bi se radi dvignili v oblake nekdanje slave, podoživeli nekdanje ameriške sanje? Tudi Sex and the City Movie je pač senca uspešne nadaljevanke. Kaj več od nakupovanja čevljev, dobro znanih pogovorov o seksu, Samanthinega poželenja in večnih vprašanj Carrie, pa tudi nisem pričakovala. Pravzaprav je cel film en sam styling, modna pravljica, modna pista in tudi ko pritečejo solze, so tako sladke in mehke, da je srečen konec že na samem začetku predviden. Štiri mične gospodične v Manolovkah osvajajo Manhattan in vztrajajo pri svojih nasmeških, sladkih kakor sladkorna pena.

Sprašujem se, kje bi normalna ženska našla toliko časa za klepet, nakupovanja, vsakodnevne večerje ali kosila in predvsem za toliko nepotrebnega razmišljanja. Še kako dobro vem, da ženske resnično vsako moško besedo pospravimo v določen predalček in vse do potankosti premislimo. Smo torej veliko bolj praktične, natančnejše in nenazadnje imamo veliko bolšji spomin. Ampak ali je resnično vse to potrebno? Po prevodu, tem ženskam je za umret dolgčas. Hrepenijo po seksu, obsedenosti s čevlji in iskanju Mr. Tapravega. Ko ga najdejo je ta pač preprosto preveč idealen. Tako smo torej na začetku.

Velikokrat sem se iskala med štirimi dekleti in se spraševala ali sem kateri vsaj malo podobna. Carrie, kolumistka in ob enem glavni lik kultne serije, ki naj bi predstavljala intelektualko, obsedenko s čevji in modo, žensko v majhnem stanovnju, ki ga ima tako zelo rada in ob enem tisto, ki v vsekem delu serije sama sebi postavi toliko vprašanj in nikoli ne najde pravih odgovorov. Bili so trenutki, ko se mi je zasmilila. Tudi zato, ker ni bila srečna, če si vsak teden ni kupila vsaj treh novih parov čevljev, ki so bili seveda oh in sploh dragi; zeleni, ki jih je kombinirala k recimo rdeči obleki, po možnosti z gromozansko rožo okoli vratu. Krmarila je iz razmerja v razmerje, a na koncu vedno pristala v objemu Živine, torej preživelega, razumevajočega limuzinca, a šele, ko se osemstopešnajstič skregata in se razideta, se vse prek varata, on se celo poroči, ob vsem tem pa se vseeno kao močno ljubita. Večna ljubezen in te stvari.

Samantha. Hm. Če bi lahko, bi pokazala. Kakor koli, ona mi je izmed štiriperesne deteljice še najbolj všeč, pa čeprav je daleč od mojega ideala prave, moderne ženske. V filmu je poskrbela za humoristične vložke, njena odkritost sicer nikoli ne najde pravega mesta in dan ne bi bil dan, če se ne bi spolno potešila, a kaj ko na koncu faše raka. Kazen za njeno razuzdanost??

Kao tipična predstavnica ženskega spola, Charlotte, išče popolnega moškega, se ob tem sprašuje ali sploh obstaja in upa, da bo nekoč vendarle lahko zanosila, a na koncu pristane s plešastim dobrovoljčkom, grdavsom, ki mu kocine v šopih poganjajo za in v ušesih. Tudi ona je torej je odpadla, čeprav se mogoče tudi jaz sprašujem ali je kje tisti. Mr. Big ali kaj pač.

Ostane mi torej samo Miranda. Zajebana, pametna in zoprna odvetnica, ki v vsakem jajcu vidi dolgo, smrdečo dlako. Kritična in zahtevna do sebe in do ostalih, z obema nogama trdno na tleh, ob enem pa premalo iskrena do svojih čustev, da bi si na glas priznala, da pravzaprav ljubi očalastega bebavnika, ki ji je naredil otroka. Če črtamo zadnje, je verjetno ona edina, ki mi je vsaj malo podobna. Seveda ni nikoli zadovoljna, niti s sabo ali s kom drugim, pa saj v bistvu nobena od vseh štirih akterk nikoli ni. Ženske pač. Po svoje prisrčne, a tako zelo neresnične. Bojim se namreč, da je film na desnem bregu, medtem ko je resničnost na levem. Tudi če si obkrožen z dobrimi prijateljicami, med vikendi divjaš iz zabave na zabavo in si pri tem narišeš ti črtice, nikoli ne boš vsak dan zapravil 400 dolarjev za kakšno ‘malenkost’, če nimaš zares ogromno pod palcem.

V dve uri in pol filma so strnili lahko tudi samostoječo zgodbo štirih prijateljic iz serije in film napumpali z vrsto dogodkov. Od pohajkovanja po mestu, neštetih ‘kofetkanj in večerjic’ s prijateljicami, pogovorov, selitve Carrie tja in nazaj, vrnitve, nenazadnje tudi skoraj poroke, stoječega seksa, nakupovanja in španciranja v visokih petkah do detajla urejenih gospodočnic, ki z veseljem paradirajo sem ter tja. Too much. Mirno bi namreč lahko spustili kakšen prizor in se tako ubranili vsega tega kiča. Ampak, da me ne bi razumeli narobe; film sploh ni slab. Če upoštevamo kakšno poplavo butastih romantičnih komedij smo doživeli v zadnjem letu, lahko zaključimo, da je film soliden. Dober. Pa saj je bila tudi serija osemstopetdesetih sezon dobra. In čeprav moram zakašljati, ker sem večinoma gledala le ponovitve, ki se že sto let vsako poletje vrtijo na komercialki, se verjetno počutim prav zaradi slednje bolj žensko. Kljub iluzije, ki jo ustvarja. Ne verjamem namreč, da je New York le vrečka cunjic belopoltih damic, ki nimajo pravega dela. Se iščejo.

Mogoče s prenosnikom pred sabo podoživim trenutek iz Carrijine sestavljanke. Pa tudi jaz ne bi bila jaz, če ne bi opazila kako grozne nohte ima, a kaj ko jo to dela vendarle malo bolj človeško. Reklama seveda naredi svoje. Sarah Jessica Parker (torej Carrie) je zadnja dva meseca krasila vse naslovnice, sladoled pa po novem jemo seksi v mestu. Čakam samo še na hamburger iz McDonald’ sa vrh katerega bo plapolala zastavica Versace in posebna ponudba s pet procentnim popustom iz sosednje trgovine.

It’ s all about sex. And money.

  • Share/Bookmark

Rebelde / Beverly Hills

Zapisano pod Filmi, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 24.04.2008

Karkoli počnem ali kamorkoli pogledam, povsod je Rebelde. Ne samo, da so na glasbene police poslali svoj menda že peti album z bogsigavedi kakšno glasbo; vsi tisti, ki imajo parfum Rebelde, zvezek ali štumfe z glavami junakov, so vredni pogleda.

Vse kar lazi in plazi se zgleduje po junakih iz serije in postaja odvisno od petinštiridesetih minut cukra in prekratkih kril. To pa za seboj zagotovo prinaša marsikaj slabega. Če bo namreč Mia poslušala Avsenike in jedla ob tem govejo župo, jih bo enajstletnica, ki gleda serijo, tudi. Le da pri tem ne gre za župo, temveč za pretepanje, način oblačenja, ki nikakor ni nazadnjaški, ljubezenske oh in sploh afere, predvsem pa način obnašanja, ki je – hm, uporniški? Junaki se namreč upirajo vsem; za vse so krivi drugi in karkoli kdo naredi, nikoli jih ne bo prav, ob tem pa postajajo precej žaljivi. Je to realnost? Seveda ni; v kateri privatni šoli pa bi prenašali takšno obnašanje? Še malo pa bodo dekleta govorila prostaško samo zato, ker tako govorijo nekateri izmed junakov serije. Dobro, saj sem tudi jaz gledala Razočarane gospodinje in zato še nisem spakirala moža v skrinjo in ga razrezala na desetcentimeterske kose, pa tudi Esmeraldo sem pred dooolgimi časi videla, pa še zato nisem oslepela, ampak vseeno. Serijo gledajo namreč mladi, ki odraščajo in črpajo vplive zunanjega sveta, se iščejo in vtaknejo nos v vsako stvar, ki jim požene kri po žilah. Nisem pa prepričana, da znamo mladi vedno presoditi kaj je dobro in kaj ne.

To, da je Miguel prevaral Mio z Luis Julian, je zdaj glavna novica šolskih hodnikov in sploh več ni pomembno ali je bil test težek, pomembna je samo afera in pretep med glavnimi junaki. O tem, da serija ni narejena in na splošno posneta kvalitetno, pa sploh ne bom govorila. Mogoče bi to (to kaj?) tudi jaz gledala, a resnično ne maram nadaljevank in filmov, ki so prazni in katerih vrečka nima najmanjšega smisla ter kvalitete. Bruh.

  • Share/Bookmark

Njeni skoki čez plot

Zapisano pod Filmi, Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 2.02.2008

V vsakem filmu nekdo nekoga poskuša prelesičiti, na vsak način zmagati, mu meče polena pod noge in nenazadnje, skoraj v vsakem nekdo skoči čez plot. Včeraj sem si prihranila solze in nisem gledala Eme, pač pa nekaj med komedijo in dramo, Man About Town. Film je precej dolgočasen, a je veliko boljši od nekaterih komedij, kjer se na vsak način trudijo biti smešni in preizkušajo že zarjavele trike, ki me ne ganejo. Ben Afflect spet zaigra copato, film pa je na svoj način precej resničen. Lik namreč ves čas išče sebe in premaguje svoje strahove iz svojega otroštva, nikakor pa se ne more soočiti s svojimi vsakodnevnimi težavami. Ves čas sumi, da ga žena vara, a si tega nikakor noče priznati, kasneje pa se njegovi dvomi izkažejo za resnične.

Skok čez plot me ni presenetil. Moški je bil je namreč tako obremenjen sam s sabo, da se svoji ženi sploh ni posvetil, dojemal jo je kot nekaj samoumevnega, kar je nekaj najslabšega kaj se lahko zgodi v odnosu. Svoje ljubezni preprosto ne smeš dojemati kot nekaj vsakodnevnega. Odnos je treba spoštovati in če tega ni, so luknje prevelike, da bi jih lahko zašili. Kljub ženini veliki napaki, pa ni bila samo njena krivda za razpoke v zakonu. Hrepenela je po ljubezni, ki pa je od njega ni dobivala. Poleg tega, pa je jasno sporočila, da ji je zelo žal, da mu je svoj skok čez plot sama priznala. To že nekaj pove, rajt? Seveda je na koncu vse lepo in prav, on ji odpusti in popravi svoje napake ter se končno poišče. Mislim, da naredi prav. Oba se namreč še vedno ljubita. Njej je bilo tako zelo žal, da bi jo najraje objela in njen skok čez plot, ki pa ji ni popolnoma nič pomenil, moža privede do spoznanja in iskanja samega sebe, s tem pa njun odnos postane trdnejši, zveza pa močnejša.  

Moja starša se imata zelo rada. Tako sta si različna, da si ne bi nihče mislil, da sta poročena. Popolno nasprotje. Mama razumevajoča, tata starokopiten in verjetno pri njima drži tisto, da se nasprotja privlačijo. Ne vem kaj bi bilo, če bi kdo komu lagal ali ga prevaral. Mislim, da bi ji tata primazal klofuto, v naslednjem trenutku pa bil pri barabi in mu odpihnil glavo. Konec dejanja. Mama bi mu od novici, da spi z drugo, zavila vrat, v naslednjem trenutku spakirala, me odvlekla s sabo in nikoli je več ne bi videl. Mene pri vsem tem, ne bi nihče nič vprašal. Razmišljam pa, kaj bi pri tem naredila jaz. Če bi bila mama, bi jo potolkla z besedami in jo verbalno popolnoma uničila, ne bi je hotela videti. Če bi bil tata. Bi ga zavila v celofan, mu izkopala oči, mu pljunila v obraz in ga vrgla skozi okno? Ne. Bi mu pa primazala klofuto. Zagotovo in to prvič v življenju. Saj vem, da je ponavadi ravno obratno, a mislim da ne bi prenesla misli, da je prizadel mamo. Odnos med njima je preveč trden, predvsem pa preveč iskren, da bi se lahko kaj takega sploh zgodilo. Dokler bo mama srečna, tega ne bo storila in dokler jo bo tata imel rad, je nikoli ne bo prizadel. To vem. Zato imam srečo, da imam starša, ki mi nudita varnost in ljubezen. Ponosna sem nanju, rada imam trenutke, ko se pogovarjamo iskreno in smo eno, se imamo radi, drug drugega sprejemamo kljub neštetim napakam in si nudimo ljubezen. Stojimo si od strani, spoštujemo mnenja in se različnosti navkjub imemo tako zelo radi. Zato bi pojedla vsakega, ki bi nam to poskušal vzeti. Bruh.  

V vsakem blesavem intervjuju vprašajo vipa, če bi odpustili varanje. Seveda vsi rečejo, da ne. Halo. Kako veš, da ne? Pa saj si ravno ti tisti, ki verjameš, da ljubezen premaga vse ovire in to sranje. Tega preprosto ne moreš vedeti, tako kot tudi tega ne, kdaj ti bo soseda pozvonila, če bo potrebovala moko. Lahko samo slutiš, to pa nas še nikoli ni pripeljalo daleč. Recimo, če bom varana, bom mogoče oprostila, a pozabila in ponovno zaupala pač ne bom. To je dejstvo, ki je jasno vsem, ki me vsaj malo poznajo. Pa saj se ne nanaša samo na ljubezen; pri meni dolgo traja, da zaupam. Celo večnost. Grem stavit, da bi se hitro naveličali.

  • Share/Bookmark

Še ena zvezda, ki je ugasnila

Zapisano pod Filmi, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 24.01.2008

No vej. Šit. Pa saj to ni mogoče. Ne grem se več. Ugasnilo je še eno mlado življenje, ki ga bomo tako zelo pogrešali. Pogrešali njegovo karizmo, solidarnost, iskrenost, predvsem pa njegov neverjeten igralski talent. Pred njim je bilo še celo življenje, ki bi bilo lahko polno uspehov, hval in radosti.

Občudovala sem ga v Gori Brokeback, ga gledala v 10 razlogov, zakaj te sovražim, spremljala kritike o njegovem filmu Vitezova usoda in se njegovemu talentu in lepoti nisem mogla načuditi v Casanovi. Naj rečejo karkoli, svoje delo je odlično opravil in on je le popravil film, ki ni obetal pohvale.

Rada sem imela njegovo igro. Opazovala sem ga, kako je v film vložil vsak delček svoje duše in misli, kako zelo se je trudil iz vsake stvari potegniti nekaj čudovitega. Žal mi je, da ne bom nikoli več videla igrati njegovih lepih, čustvenih oči, kako iščejo same sebe, kako jih je strah nečesa neznanega in kako bojazljive pravzaprav so. S hrepenenjem se je želel skriti pred vso umazanijo sveta, pobegniti pred svetom in samim sabo. In to ga je pokopalo.

Njegova smrt je zagotovo zelo ranila njegove najbližnje. Ne dvomim v njegovo čudovito vlogo očeta hčerki Matildi, ki jo je imel z svojo bivšo ženo Michelle Williams, prav tako igralko. Ločila sta se septembra lani in to je bila zanj neprijetna izkušnja, ki je pustila posledice.

Ne bi ravno vsak igralec z veseljem uprinozoril gejevskega kavboja, right? Film, ki poudarja istospolno ljubezen, je več kot le to. Je kot dobra knjiga. Ne bazira na dialogih, dramatičnih, akcijskih prizorih, temveč so pomembni detalji, čustva, slike, ki vrejo pod kožo, medtem, ko je najbolj pomembno tisto, kar ni bilo izračeno. Tisto, kar si gledalec lahko sam predstavlja. Dober scenarij, režija, predvsem pa igra, ki jo bomo v prihodnosti filmov tako zelo pogrešali.

  • Share/Bookmark

Ko zadiši po sladkorju

Zapisano pod Filmi avtor: afnaa, 20.12.2007

Priznam. Match Point sem gledala samo zaradi njega in ni mi žal, je namreč dober film, z odličnimi igralci in režijo (Woody Allen). Govori o družbenem vzponu mladeniča in strašnih posledicah njegove ambicioznosti, film pa je kot že rečeno, vreden ogleda.

“Človek, ki je rekel: “Raje bi bil srečen kot dober,” je imel globok vpogled v življenje. Ljudje se bojijo soočiti z dejstvom, da je velik del življenja odvisen od sreče in zastrašujoče je pomisliti, nad koliko stvarmi posameznik nima nadzora. Pri tenisu obstaja trenutek, ko žogica obstane na vrhu mreže. V delčku sekunde lahko pade naprej ali se vrne nazaj. Z malo sreče bo padla naprej in boste zmagali. Ali pa ne bo in boste izgubili.”

Jonathan Rhys Meyers

  • Share/Bookmark

Naša mala katastrofa

Zapisano pod Filmi, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 20.12.2007

Naslov je precej zastrašujoč in verjetno pretiravam, če rečem, da je povsem resničen. V štirih letih so ponedeljkovi večeri pred televizijskimi ekrani postali že prava rutina. Čeprav je scenaristom idej že več kot očitno zmanjkovalo,  so ji gledalci ostajali zvesti in kljub besedam, da je ne spremljajo več, so vsak ponedeljkov večer preživeli pred domačim sprejemnikom.

Prejšnji ponedeljek sem se prisilila, da sem jo pogledala do konca. Dolgo sem žvečila celotno zgodbo, ki je kazala utrujen konec televizijske serije, pomankanje navdiha scenaristov in neizkoriščene spodobnosti nekaterih odličnih igralcev. Vendar kljub temu, me je zanimalo kakšen bo konec. Po pričakovanjih povsem nenavaden, malo butast in neresničen. Prikaže se namreč programski direktor in vsem zdravnikom pove, da je bila NMK le resničnostni šov, ki se sedaj končuje. Ravnodušna nista ostala niti medicinska sestra Franja in Debevec, ki sta poskrbela za srečen konec in sta se poročila, kar se mi zdi prisrčno, čeprav je bilo to že od začetka pričakovano.

Naše male klinike nisem gledala, ker so se mi zadnje sezone zdele butaste. Ni bilo več smešno, ampak pomilovanja vredno. Veselo vzdušje je pokonci držal le Veso s svojo polomljeno slovenščino, še posebej pa nisem prenesla pogavarjanja s kamero, kar je več kot očitno kazalo na to, da bi radi zapolnili le tistih petinštirideset minut, brez da bi se zgodilo kaj hvale vrednega. Igralci so mi, kot že rečeno, zelo všeč, nedvomno so zelo talentirani, imajo izkušnje, so moji idoli, a v seriji izgledajo neumno, neizkušeno, amatersko ter neizpiljeno. Sadaj se sprašujem, kaj ji bo sledilo. Verjetno bo le stežka še katera serija ponovila njen uspeh. Zanima me kaj se je zgodilo z Djurotom, ki velja za dobrega režiserja in je svoj talent izvrstno unovčil v filmu Kajmak in marmelada, ki ga je tudi režiral, zadnja sezona pa se mi zdi preveč neokusna, da bi jo sploh komentirala in ne vem, kaj se mu je zgodilo, da se ni posvetil režiranju Naše male klinike, tako kot bi se moral.  

Vendar kakor koli, menim da je serija velik uspeh. Glede na to, da jo predvajajo tudi na Hrvaškem, da je prejela kar nekaj nagrad, da so posneli kar sedem sezon, predvsem pa, da so jo ustvarili naši, si zasluži kopico pohval.

  • Share/Bookmark

Slovenski filmi

Zapisano pod Filmi avtor: afnaa, 29.10.2007

Nisem še pisala o takšnih ali drugačnih filmih, sploh pa ne o slovenskih, ki jih vsi tako vneto kritizirajo. Najnovejši film Petelinji zajtrk pa me je očitno pripravil do tega, saj se je mama danes navdušeno vrnila iz kina.

Nedeljo sem predvsem zaradi nezgodnega vremena preživela precej klavrno. Menjavala sem kanale na televiziji, se premetavala po kavču v dnevni sobi, srkala čaj in ves dan preživela v spalni srajci. Mamo je naenkrat prežinilo, da bi šle v kino, jaz pa sem ji brez razmišljanja odkimala, saj nisem imela ne moči in volje do fimov, cel dan sem namreč spala. Prav, pa grem sama, je rekla. Bila sem vesela, da bom imela končno malo miru, da bom lahko do konca prebrala knjigo in zlikala perilo brez priganjanja.

Ko je prišla domov, je bila polna čudovitih vtisov o slovenskem fimu. Mislila sem, da se šali. Kako jo je lahko impresoiniral slovenski film? Dobro,  imamo odlične igralce, ki pa so vedno vodeni pod taktirko slabih ražiserjev ali pa je scenarij tako zelo slab, da bi se sredi fima najraje vstal in zapustil dvorano. V naših filmih nisem nikoli občutila kakšnega vznemirjenja in želje, da bi čim prej izvedela konec, ker bi me razganjalo od radovednosti. Prej potrebo po koncu, ker me je vse skupaj že tako zelo dolgočasilo. Pri Petelinjem zajtrku naj bi bilo drugače. Dvorana je bila polna, občinstvo je bilo ob koncu židane volje in še tako zagrenjenega človeka naj bi film pripravil do nasmeha.

Še danes si z veseljem pogledam film Kajmak in marmelada, ki je napol slovenski in je več kot odličen. Ko sem ga gledala prvič, me je namejal do solz in že od nekdaj se sprašujem, zakaj znajo Srbi narediti filme, ki ti sežejo do srca, medtem ko se slovenski utapljajo v grenkobi. Saj ne pravim, da so vsi slabi, saj si vseh zagotovo nisem uspela ogledati, pa tudi kakšne velike želje nimam.

Ne bo mi dalo miru, dokler si Petelinjega zajtrka ne ogledam. Upam le, da ne bo še ena potrditev stereotipa in da me bo pozitivno presenetil.

  • Share/Bookmark