Pomisleki


Utišaj te glasove v svoji glavi

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 22.08.2012

Morda je bolje, da ima človek upanje in ne pričakovanj. Ob misli na prihodnosti je upanje velikokrat nekje spodaj, strah je neprestano prisoten, pričakovanj pa se težko kar tako znebiš. Pogum? Je pogum morda to, da narediš nekaj, v kar verjameš? Potem sem pogumna.

Slike sprememb, nenavadnih obratov, čustev, opotekanj, misli, ovir bi lahko hitro sestavila v svoje življenje v preteklih mesecih. Če življenju težko osredotočeno slediš, ga ne dohajaš brez težav in včasih ne moreš dovolj hitro zajeti sape, si morda na prelomnici. Vendar potem … potem kmalu spet zadihaš. Brez pretresov, z nepredstavljivim občutkom, kakor da bi se odstranili vsi povoji preteklih ran. Lepo je. Razmišljaš o vsakodnevnih malenkostih, o tem, kdaj bo zunaj spet posijalo poletno sonce, o barvi laka za nohte in uhanov, vonja šampona za lase. Spet se začneš smejati naglas, nehaš živeti samo za eno stvar, preusmeriš svoj tok misli nekam drugam, nekam na lepše. S približevanjem letošnje jeseni pa nenadoma nič več ni tako brezskrbno, nič samoumevno. Prisluhnem Norah Jones. Come away with me on a cloudy day in fields where the yellow grass grows knee-high, so won’t you try to come? Pogledam skozi priprto okno. Ponoči so ulice videti tako spokojno. Prihaja šepet vetra, luna na nebu, nekje se prižge luč, tišina.

»Največ pozornosti so na njegovem obrazu vzbujale neverjetno bistre oči, včasih zaslepljujoče, ker so gledale tako predano in zbrano, kot da bi bilo tisto, kar vidijo, v slehernem trenutku skrajno pomembno, vredno ne samo pogleda, temveč posebne pozornosti. Te oči so laskale tistemu, kar so pozorno opazovale. Te oči so bile zelo svetle barve, a brez kanca modrine, tako bledorjave, da je bila zaradi bledosti barva čista in sijajna, skoraj barve bledega vina, ko vino ni mlado, in kadar jih je obsijala luč, v senci ali mraku pa skoraj barve kisa, prosojne oči, dosti bolj značilne …« Odložim Javierjevo Tako belo srce in razmišljam o primerjavah, opisih, mislih, človeških odzivanjih, ki jih človek nehote zbira vse življenje in so čudovito izlita v knjigi. Odločam se o naslednji in pomislim, kako hitro se življenje lahko obrne. Zdaj ob dopoldnevih nejevoljno spuščam sklopko, izpolnjujem majhen milijon obrazcev, zdi se tudi, kakor da bi zbirala potrdila o plačilu ali priporočenih pošiljkah. Pa jih ne, hvala lepa. V mislih nakupujem in tudi potujem, tako, nekaj časa pred spanjem, po pariških, toskanskih, sarajevskih, obmorskih ulicah. Padam na ravnem, dobivam velike modrice po kolenih, zbiram pogum za frizerja, očetu pišem življenjepis, sanjam res neverjetne stvari in brišem prah s polic. Predvsem pa v mislih kopljem po tistem, kaj naj bi prišlo ali lahko pride, se sprašujem o tem, česar ne morem predvidevati.

Najbrž delamo najodločilnejše stvari, da jih poskusimo ali ker so neizbežne. Jaz sem torej nekje na sredini. V surovih časih medijev se podajam na nejasno pot poklica in zelo me je strah. Ne vem, če sem dovolj dobra, ne vem, če imam talent, dovolj poguma, če sem pripravljena na več sveta in drugačnost v svojem življenju, in najhuje, sploh nisem prepričana, ali sem se pravilno odločila. Se pa tudi veselim, resnično. Nestrpna sem in komaj čakam, ob enem pa se spet sprašujem, ali morda ne bi bilo lažje za vse, če bi ostala doma in se oktobra ukvarjala z metodami psihologije, njenim razvojem. Morda bi mi šlo čisto v redu. In zdaj? Zdaj imam v prvi vrsti slabo vest. Zaradi najemnine, prevoza, hrane, novega računalnika, kavic ob Ljubljanici. Poslušam povzdignjene glasove, ki vsakodnevno prihajajo iz dnevne sobe in vame naseljujejo vedno več dvomov in strahov. Želim si, da bi mi vendar pustila sanjati, da ne bi vsake trohice upanja po uspehu pohodila. Vem, po teh letih svojo kri prepoznata po koraku, tudi ko ne gledata, bojita se. Morda se motim, morda bom padla, enkrat, petkrat, stokrat. Naredila bom tisoč napak, ne bo mi lahko, spodletelo mi bo. Ampak naj mi dovolita, da se poberem sama, da sama poiščem črepinje in jih sama sestavim v celoto, naj me pustita že od sebe. »Povej ji, naj ne gre, tukaj dihava zate,« ne govorita tega. Dajta mi upanje in me ne pozabita objeti. Ker bi res rada šla naprej.

Rada bi bila novinarka, ki jo zanimajo dejstva. Taka, ki ima instinkt za dobro zgodbo, talent in pogum. Z dostojanstvom, samozaupanjem, sposobnostjo kritičnega dojemanja stvarnosti. Rada bi za seboj pustila dobro pripoved, bila del nečesa velikega, tudi če bodo na tržnici v moje članke neke dne zavijali solato. Živeti hočem brez obžalovanj, želim poskrbeti za prav in hočem sanje, vendar ne takih, ki s seboj prinašajo bolečino, želim osupniti. Moje življenje, moj svet, moje odločitve, moje napake? In moja resničnost, moje sanje? Sanje. Prepričana sem bila, da je dobro, če jih ima vsak, še bolje, če se jim s trudom počasi približuje, jih izpolnjuje, da je mogoče čisto vse, samo če to res hočeš in se potrudiš. Zdaj pa morda več nisem prepričana, žal. Zdaj … zdaj si lahko samo obljubim, da ne bom zlahka obupala, da bom vztrajala tudi, ko bo najtežje, da bom obračala obraz proti soncu, tako da bodo sence vedno padale za menoj, da se bom zjutraj zbujala brez velikih obžalovanj in z nekaj prihodnosti. Za nekatere stvari se je pač vredno boriti.

Mogoče so ti nekatere stvari resnično namenjene, druge pa spet ne. Ali pa je to samo tolažba tistih, ki jim v življenju pogosto kaj spodleti. Učili so me, da ne smem izbirati, ko gre za prihodnost, želje in srce, ki mu moram vedno slediti, če ta slika v sanjah lepši svet. Ampak kaj se zgodi, ko nisi prepričan? In ko ne veš, ali je res vse to res tisto, kar si želiš? Kaj potem? Ne, dajanje barve čustvom svojega sveta, ki odtekajo naravnost iz srca, zaljubljenost v besede, izlivanje misli, ni dovolj, ne. Vendar sem prepričana, da se ne zavedamo dobro, česa vsega je človeško telo sposobno, kakšen napor lahko prenese, predvsem pa sem vedno verjela, da ljudje kljub vsemu sami krojimo svojo usodo. Tako ne moremo vplivati na to, koga bomo ljubili, lahko pa se odločimo, kako bomo ljubili. In če se huda bolečina vedno ublaži, postane milejša, ta postane žalovanje in nenazadnje žalovanje postane spomin potem … potem je morda vedno upanje.

  • Share/Bookmark

Trenutki krhkosti

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.07.2012

Povoham svoje lase. Malo so še vlažni, ampak dišijo. Spnem si jih v čop in vstanem, da bi odprla okno. Sredi julija je zunaj skorajda jesensko vreme, zato tokrat ne bo žuželk na stropu. Sedem nazaj za mizo v ne čisto pospravljeni sobi. Naredim požirek kokakole. Resno bi morala nehati s pitjem te sladke pijače. Škatlica z nakitom čisto na levo in samolepilni listki na desni strani mize, škarje, lasnica, odprt bananin jogurt, Sobotna priloga in označene besede z zelenim markerjem. Pa sem mislila, da sem z markerji za nekaj časa opravila. Letošnje poletje je prva tri mesta najbolje prodajanih knjig v Veliki Britaniji in ZDA zasedla trilogija Fifty Shades of Gray, mehka sadomazohistična pornografija, kot ji pravijo, ki jo je napisala … Petdeset odtenkov sive. To je treba prebrat, nujno. Trenutki krhkosti se v naše osebno življenje vračajo v ciklih. Zagotovo, ja.  Zakaj Slovenec ne polaga parketa v Londonu. Daj, spravi že to in preberi vsaj prvo pomoč do konca. Prvo pomoč? Pomodrela koža prstov na nogah zaradi ozeblin. Listam naprej. Izrazita oteklina in podplutba v predelu zunanjega gležnja. Saj sem vedela, da bi jo morala narediti v začetku prejšnjega izpita. In sploh izpit. Bom jo pa jutri, kaj zdaj. Jutri.

Dobila sem nekaj življenja v teh tednih, resnično. Smeh je dobil podlago, posijalo je sonce, voda na telesu, basanje z lubenico, zvok klime, prava poletna vročina, besede in drobne misli na listu, ovekovečenje spominov, preden čisto zbledijo, tista prijetna poletna sproščenost. In jutri? Še nekaj ur in nič ne daje slutiti, da bo kmalu konec sveta. Še nekaj ur do rezultatov štirih let, do prvega koraka uresničitve sanj ali življenjskega poloma. Melodramatično? Pa ni. Kot starka sem se pričela zavedati, da je nekega obdobja v mojem življenju konec, štirih let neke kaotičnosti, rahle zmede, truda, napora, majhnih ciljev, razočaranj, lahkotnosti in grozljivke hkrati. Nad vsem tem pa smeh in ljudje, s katerimi v tem času deliš marsikaj. Ker želiš ali pa ker ti nič drugega ne preostane, ljudje, ki si jih pozdravil na hodnikih, s katerimi si preživel ure v učilnicah, generacija, ki se še spomni videokaset in disket, hkrati pa zvesto sledi tehnologiji. In osebe, ki jih boš morda kdaj srečal na ulici, tako, čisto po naključju. Vesel, ker se boš spomnil, kaj je že za tabo ali žalosten, ker še vedno, po vseh letih, nisi ugotovil, kam greš in ker pogrešaš tiste čase, ko to še ni bilo tako zelo očitno in obremenjujoče. Kako si, si v redu? Moramo se kdaj dobiti na kaki kavi. Ja, seveda. In potem gresta vsak nazaj v svoje življenje. Brez telefonske številke.

Tako bo. Vstala bom nekaj minut pred peto zjutraj. Prižgala bom računalnik, segla po kalkulatorju, kamor sem 9. junija zalepila maturitetno šifro. matura.ric.si. Za trenutek bom nehala dihati. Potem … potem bom srečna. Navdušena, ker je bilo vredno. Ker lahko uradno neham skrbeti. Potem bom … kaj pa vem, verjetno bom zbudila mamo in ji povedala, da je kul, da sem srečna in da diham. Ja no, seveda ti nisem hotela povedati, da bodo rezultati že ob petih zjutraj, saj vendar rabim nekaj časa za samostojen jok. Ampak naredila sem, no. Čestitaj mi in mi zdaj kupi tisto črno torbico. Črno? V redu, lahko tudi bež. Ne, bež že mam, črno! Ali pa … sploh ne bom mogla zaspati. Poslušala bom glasbo dolgo v noč, poskušala se bom zamotiti s frikcijskimi opeklinskimi ranami in obvezami. Kaj pa vem, ne bom si mogla zbiti iz glave besedila neke pesmi recimo. Htela bih da te vide sa mnom. Naj sije v očeh. Like like I love you, cause the rain … Pojedla bom kos lubenice, da bom lahko šla potem hitreje lulat, malo bom razmišljala o Ljubljani, malo o tem, kaj vse sem narobe naredila pri matematični izpitni poli in koliko usmiljenja sem požela pri ustnem. Daj no, matematika. Prosim? Saj sva čisto dobro vozili skozi teh dvanajst let, dovolj sva se družili, spusti me zdaj od sebe, boš? Ali pa o tem, kolikšna je količina sramote, ki sem si jo naredila pri angleščini, slovenščini, psihologiji, umetnostni. Potem se bom zaustavila in si rekla, da res pretiravam. Poskušala se bom pomiriti. Fak, Katarina, nehaj. Saj si naredila vse, kar je bilo v tvoji moči. Ničesar ne moreš storiti, sprijazni se že in se sooči že s temi rezultati. Matura je no, saj ti niso odprli glave, amputirali noge, odkrili raka ali kaj podobnega. Nehaj, prav? V redu, neham, v redu. Ampak seveda se mi bo potem še enkrat odvrtelo življenje pred očmi. Bom žalostna, jezna, razočarana, če ne naredim? Bom kaj jokala? Me bo sram? Ja, seveda me bo. Butasto bom zijala v ekran. Saj si vedela, da ni bilo najboljše, si bom rekla. Strlo me bo.

Uležem se na posteljo in poskušam ponovno zaspati. Zakaj se tako obremenjuješ? V redu bo, saj boš videla. Še enkrat zaprem oči. No, dajmo sanje, kaj mi boste povedale danes? Spet dirka v rikši z zlomljenimi zobmi po Pohorju? Ličenje s pudrom iz tetrapaka morda? Ali spet kaj v povezavi z maturo? Premetavam se po postelji, zrem v prazno, nekaj me tišči v trebuhu, morda mi je celo malo slabo. Potem zaspim. Vso srečo, so mi rekli.

  • Share/Bookmark

POLETJE, kje si?

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 19.06.2012

Mislila sem, da ne bo nikoli konec. Ni mi bilo lahko, priznam, pa pravijo, da je matura malenkost. Pa ni, če želiš narediti tako, kot se spodobi. Ne vem. Ne vem, kako mi je šlo, v redu? Ne vem. In živcira me to, da ne moreš zagotovo vedeti, če si naredil. In to nevzdržno čakanje. Boli, srbi in malo peče.

Šli so mi nohti in milijon živcev, krhali so se odnosi, vrstile so se neprespane noči, luč je bila v sobi prižgana še dolgo. Dejansko so se mi ti izpiti zažrli v kožo, mi prišli do živega. Matura te razčloveči. Res te. Kot stroj dan za dnem lepiš šifre na pole, konceptne liste in ocenjevalne obrazce. Kot po tekočem traku, ko pride trenutek, ko hlastaš po zraku, ga ne moreš prav zajeti in kar ne nehaš kašljati.

Bojiš se je od prvega letnika naprej. Včasih te postane strah samo zato, ker ti le-tega v kri vcepijo drugi. Prej ali slej. Pomagati si ne moreš, govoriš si, da boš že nekako in da imaš še ogromno, res ogromno časa. Delaš čez vso leto vsa štiri leta in garaš ob koncu, ker si želiš dobrih ocen. Vsako leto nestrpno pričakuješ konec, pride in otopel si res oddahneš. V tretjem letniku te že malo stiska, ob koncu dobiš seznam obvezne literature za maturo leta, ki prihaja. Kupiš si knjige in čakaš. Pride četrti letnik. Fak, v četrtem letniku sem! Kaj zdaj? Delaš in se nekako spodbujaš, ko zares nimaš volje. Učiš se tisto, kar sploh nimaš na maturi in pri maturitetni skupini pišeš po šest testov v šolskem letu. Noro. V enem trenutku se ti odvrti celo življenje pred očmi. Sprašuješ se, kaj se bo zgodilo, če ti ne uspe. Jesenski rok? Joj, ne, prosim, samo tega ne. Potem pridejo stvari, ki te malo zamotijo; maturantski ples in ukvarjanje z malenkostmi, ki se ti zdijo v tistem trenutku najpomembnejše na svetu. Srebrni uhani? Viseči, okrogli? Potem mine, kar naenkrat. In pred tabo je mesec dni do eseja, ko se matura uradno začne. Esej! Pa saj v tem sem menda dobra, nisem? Nisem? Kaj če mi zmanjka časa, kaj če bom naredila kakšno res neumno napako, kaj če bom stvar povedala skozi vrstice, pa tega ne bodo razbrali? Kaj če …? To je bolno, naj že mine to, prosim, naj bo za mano. Pa se z esejem šele vse začne. Potem odpišeš, v zadnji sekundi narediš piko, ko ti nadzorni profesor skorajda iztrga polo iz rok. V redu, v redu, lahko zadiham, prosim? Suho grlo, vse te boli, zaspi ti noga, ne veš, ne moreš vedeti, kako ti je šlo. Sem razstaviti napisal slučajno brez s-ja? Sem? O, moj bog, saj menda nisem! Kako ti je šlo? Ti je šlo? Si znala? Kateri esej si pisala, drugega? Ti je šlo, Katarina? No, jaz sem prepričana, da ti je šlo. Kako si lahko ti prepričana, da je meni šlo? Potem, eh, potem se ukvarjaš z običajnimi predmeti, pišeš, pišeš, izprašujejo te, spet pišeš, pišeš še enkrat, tako za hec, ker hočeš imeti kje višjo oceno. Zasujejo te z informacijami, kje, kaj in kako. Matura matura matura. Besedica vsakega šolskega dne, resnično. Potem gre 29 sanj narazen. Potem ti ne  pustijo, da bi dobro zajel zrak, udari te hitro. Bom imel dovolj časa, da se naučim? Kaj pa ustni, kdaj se bom učil za ustne? Sobota, 2. junij, pričetek 8.20. Razporeditve po učilnicah so objavljene pred zbornico. Požreš slino. Fak, dejansko je postalo resnično. Predmet, kjer nisi najmočnejši, ampak v redu, saj znaš nekaj. Šlo bo, vsi so preživeli. S strahom odpreš polo, res. Začneš. Misli ti bežijo sem in tja, zmeden si, pomisliš na nekaj popolnoma drugega. Daj, osredotoči se, potrpi malo. Bereš, bereš, razmišljaš, kam kaj vstaviti. Prebereš tretjič, vstaviš K, potem H. Potem nisi več prepričan. Mine dvajset minut, nimaš več dosti časa. Greš na drugi del. Prebereš. Hm, present perfect? Ja? Ne vem, glej, ne vem točno. Bom si pustila za potem. Present simple, zagotovo. Since. Aha, perfect. V redu. Potem ti zmanjka časa. Odložite pisala in zaprite maturitetne pole. Nočeš razmišljati, kako ti je šlo pa to vseeno počneš. Malo si razočaran, lahko bi bilo bolje. V redu, saj so še ustni. Nehaj misliti zdaj na to, v ponedeljek je slovenščina. Slovenščina! Ko bi vsaj to šlo. Malo si v dvomih, potem pomisliš. Mogoče prislov? Grafično predstavi vabilo! Naj dejansko narišem kaj? Ne no, smešno bo. Koliko točk mi odštejejo, če imam dve povezavi narobe? Vejica? Ja, vejica, tukaj, glej. Circus Fantasticus se piše s c-jem, popravi! Nov dan. Psihologija, mi bo dejansko uspelo predelati vso snov? To znam, to znam, to sem znala, tega zagotovo ne bo, tega se ne bom učila. Bo šlo? Ja. Navedite konkretni primer. V redu, Ana je srednješolka, podvržena permisivni vzgoji. Okej, nadaljuj. Obrambni mehanizem, kakšen? Racionalizacija mogoče? Naj bo. Ne, projekcija. V redu, pustim za konec. Poglavje 3/5. Možgani, še malo, dajte hitro, zapomni si, zapomni si! Ne morem več, preveč je, ne bom zmogla. Malo obnemim in zrem v prazno. Šele nato ugotovim, da je minilo pet minut. Še čisto malo, pikico, zdrži. Barok, barok, na kateri strani je Rubens? Aha, okej. 17. stoletje, v redu, to znam. Dalje. Izpitna pola 1. Kateri esej je? Primavera, okej, to znam. Botticelli, renesansa. Zgodnja? Zgodnja, v redu. Slovenci! Joj. Okej, spomni se imena, proti koncu skripte, desna stran, zgornji kot. Savinšek? Tršar? Kipar, pišem. To je bilo v testu, kaj sem že napisala takrat? Navedite ime in avtorja slike 3 v izpitni prilogi. Almanah! Pivci? Opišite oblikovne značilnosti. Oblikovne …  drugi esej? Kobilca. Super, piši. 5/5. To je bolno, jaz tega ne znam. Matematika, zakaj? Padla bom, to je grozno. Ne, ne morem si zapomniti, pač si ne morem. Joj. Kaj če preprosto ne greš pisat? Mama. Sej bo. Ne, ne bo! Boš ti pisala namesto mene? Veliko slabše verjetno res ne bo. Grozno grozno grozno. Ne znam, ne morem. Zakaj se učim te stvari? Zakaj, če jih ne bom, nikoli, res nikoli v življenju potrebovala? Ne razmišljaj o tem in rešuj. Ne znam. Spat grem. Vsota geometrijskega zaporedja. Ne vem, nekaj k in minus ali kaj. Ne vem, ne morem se spomniti. Jesenski rok, joj, to je grozno. Novinarka, ki ne zna narisati vektorja. Všeč mi je in nič nimam proti, ampak zdaj pa se vseeno spomni skalarnega produkta, morda te popelje do Bežigrada. Izračunam naj kaj? Razdaljo? Kakšno razdaljo? Ne vem. Predam se. Polovica točk? Upajoče. Konec pisnih, sanjam? Ustni 1/3. Romantični junak v nasprotju … v redu je, Katarina, lahko greš. Eaah? To je to? Zakaj sem se sploh učila? 2/3. Koliko rešitev dobiš? Eno? Ne, dve. Ja, tam seka. Ja, zdaj pa nariši. Ravno obratno. V redu, hvala. In ne sprašuj, kako mi je šlo! Sigurno si znala. Če pa nisem. To sploh ne šteje tak strogo, res. Misliš, da je? Seveda je, nehaj. 3/3. Četrtek.

Scvreti možgani. Obrabljeni. Uničeni. Boleči. Preluknjani. Piškavi. Zlomljeni. Telo, totalno brez energije. Polovično, rastlinsko delujoče. Ki pač je. Ampak biti živ zahteva veliko večji napor od preprostega dihanja, ne? Pa zakaj se tako obremenjuješ? Resno, zakaj? Zato. Ker pravzaprav ne vem, kaj točno naj s svojim življenjem, če ne pridem do Ljubljane, zato. Nehaj, no. Ker je občutek, ko razočaraš samega sebe in kaj obžaluješ najhujši na svetu. In ljudi, ki verjamejo vate. Ker so me učili naj grem tja, kjer želim biti. Ne razumeš, ker si drugačen in ker drugače razmišljaš. Malo ti zavidam, veš. Meni? Ja, tebi. Ko bi vsaj bila sama samo enkrat v življenju tako ravnodušna kot si ti. Eh. Vedno pomisliš na najhuje. Pretiravaš, saj na koncu ti vedno vse uspe, sama veš. Ne morem si pomagati. Če pa bo v redu. Ja? Jaz pa nisem tako zelo prepričana. Hm. Res ti je zlezla pod kožo, kajne?

Poletje, kje si in kaj počneš? Eno pikico še, pa pridem. Obljubim.

  • Share/Bookmark

malo me je strah pa to.

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.05.2012

kaj čutim. strah? upanje? pričakovanja? visoka?

Strah me je. Resnično. Da ne bom dosegla zastavljenih pričakovanj, da bom razočarala … sebe. Da bom bo pred menoj tema. Ker resnično ne maram, da je od petih maturitetnih pol odvisen preostanek tvojega življenja. Če pretiravamo.

Obljubljam. Seveda bom naredila resnično vse, kar je v moji moči, da opravim s tem tako, kot je treba. Tako. Potrudila se bom in ja, seveda bom dala vse od sebe. Saj je vendar vredno truda, kajne?

  • Share/Bookmark

Čisto brez naslova.

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 12.02.2012

In težko se osredotičim, misli mi počasi odplavajo, se znova vračajo na tisoč priložnosti. Zunaj ledeno sonce – na videz prijazno, v resnici odtujeno, toliko da me zmede, da lahko za nekaj trenutkov spet pozabim. Potem pa spet ne morem odtrgati tvojega obraza izpred oči, ker se počutim krivo za vse, kaj se nama dogaja. Nama? Vse, kar se dogaja … nama? Dovoli mi, da se otresem teh okov, pusti mi, da izbrišem to sled bolečine. Dovoli mi, da spet normalno zaživim, prosim te, pusti me za seboj. Ker sem mislila, da sem jaz pustila tebe. Ker je z vsakim pogledom, z vsakim dihom težje.

Nekaj se mi dogaja. Ne vem, nimam pojma, kaj točno. Joj, prosim ne. Samo tega ne. Saj nisem … zaljubljena, ne? Prosim ne. Nočem iskrivih pogledov, objemov, nočem se zdrzniti ob tvojem dotiku. Nočem več nazaj v to stanje, ki ne pelje nikamor, samo žre me. Dolgo, dolgo časa. Prosim, naj mine, prosim. Hitro, takoj, brez bolečine, brez sledi. Jebemti, naj mine!

Če pa ne vem, kaj točno čutim, ne vem, kaj hočem, če si te sploh prav želim. Res ne vem. Malo je smešno – to moje stanje, ti občutki, ti pogledi. Ni smešno, grozno je, ko ob filmskem poljubu pomislim nate, ko čutim, da me opazuješ pa ne vem, kako naj se vedem, ker bi ti rada bila všeč, ko se ne morem osredotočiti na vsakodnevne stvari, na tisto, kar bi zdaj moralo biti zame najpomembnejše – na učenje, seveda. Pa ne morem, ker mi misli vedno znova pobegnejo … k tebi, jasno. Verjameš usodo, verjameš v to, da dva pač ne moreta biti skupaj, ker … jima pač ni usojeno?

  • Share/Bookmark

Zdaj te bom udarila.

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 14.01.2012

Piši, ko želiš nekaj povedati na glas, vendar ne veš, kako. Piši, ko si malo ranjen. Piši, ko si zmedenih misli. Ko potrebuješ uteho, ko ne veš, kaj narediti. Ker menda pomaga …

Mislim, da si mi všeč. Tvoji gibi, tvoja hoja, tvoje roke, telo, zobje, oči, tvoja verižica. Nekaj je, zagotovo. Ampak hej, koliko si star in za koliko se vedeš? Zakaj je vse s teboj naenkrat tako zakomplicirano? Zakaj mi otežuješ stvari?

Včasih te razumem, včasih si mi všeč, včasih bi te rada objela, včasih te ne morem prenašati. Ker si nemogoč. Rada bi te odrinila ali udarila. Na živče mi greš, veš. Ko si tak, neumnen, otročji. Ko ne znaš zrelo razmišljati. Kaj točno je narobe s teboj in predvsem, kaj hočeš od mene? Všeč sem ti torej? Sploh veš, kaj hočeš? Ker jaz zase namreč nisem prepričana. Mogoče … se bojim, bežim od tebe, ker vem, da bi se morda lahko izšlo. Pa me je strah.

  • Share/Bookmark

Odidi.

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 20.10.2011

Jezna sem. Resnično sem jezna. Nate! Zakaj, zakaj siliš tja, kjer zate ni prostora? Kjer je vse že zapolnjeno? Kaj je s tabo narobe? Kaj? Kaj?

Resnično bi te rada izbrisala iz svojih misli. Po treh letih si še vedno v nekem milimetru mojega delovanja. Ko sem bila že na dobri poti, da ugotovim edino in zelo splošno znano dejstvo, da nisi vreden, da bo o tebi sploh razmišljala, greš in narediš to. Zakaj? Zadnje leto želiš malo tiste preklete odrske luči na svojem obrazu? Da boš lahko rekel, da si kul? Ker si umetnik? Ker se boš tako lahko imel za nekoga, ki velja nekaj več? Fak. Kaj s tabo narobe?

Odidi. S tabo nočem imeti opravka. Pokvaril si moj vikend. Lahko bi pokvaril tudi mojo udeležbo pri stvari, ki jo tako rada počnem. Pa je ne boš. Okoli sebe bom zgradila zid in ne bom ti dovolila, da ga podreš. Boš videl.

  • Share/Bookmark

Grenke skrbi

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 30.08.2011

Ne pomnim takšne vročine zadnje avgustovske dni. Soparen zrak v nepospravljeni sobi, pridušeno dihanje, rahlo lepljiva koža in odprto okno, skozi katerega zaradi svetlobe zleze žuželka. Sunkovit preobrat vremena pa vendarle počasi napoveduje letni čas, ki šele prihaja. Mojo jesen.

Strah nikoli ni bil moj najboljši prijatelj, med letom pa diha za moj ovratnik neprestano. Seveda se spet bojim. Pravzaprav dvomim, da sploh obstaja način, da se znebim občutka neprepričanosti vse tik pred dobo pritiska, vzkipljivosti in obveznosti. Šole. Bojim se … Pravzaprav vsega, kar prinaša leto, ki je pred mano. Mature, jasno. Slabih ocen, napačne izbire obleke na maturantskem plesu, izleta, glavobolov, privoščljivih ljudi, ki sedijo s teboj v šolski klopi, nove ljubezni, Ljubljane, poklica.

Hecno je, ko točno veš, kaj te čaka, se tega bojiš in pravzaprav ne moreš storiti nič določenega, da bi lahko stvar izboljšal. Samo čakaš.

  • Share/Bookmark

Kje si, London?

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 11.08.2011

“Where are you from?” From Slovenia. “Oh, beautiful country. Next to Romania, isn’t it?”

Sem prava mala zakladnica poskodbic. Trije zulji, krvav mezinec na nogi, bolec hrbet in stopala, rdece oci, zlomljen noht, opecen jezik, zelo opazen mozolj. But it is worth it. Nisem tecna, ne jamram, ne jocem, ne obzalujem. Zelo sem vesela, se vedno z zdaj ze skoraj narisanim nasmeskom, niti najmanj ravnodusna in res se veselim vsakega dne posebej. Ker sem v Londonu.

Utrujena, seveda. Dokaj normalno stanje, ce prezivis sest ur na nogah in prebrskas kaksno osmimo Londona. In ena osmina Londona je zelo veliko. Ne vem, mogoce sem malo utrujena zaradi vsesplosne prijaznosti. Ce bi stela vse “sorry, please, thank you, thank you very much, do you need any help”, ne bi prisla prav dalec. In potem postanes se sam bolj uvideven … - London, 31. julij

Je minilo, počasi se navajamo na poneumljeno štajersko narečje, na ne več tako zelo vsaj na videz prijazne ljudi, na to, da ni nikjer moje najljubšega Costinega napitka, da ne morem kupiti septembrskega izvoda Elle, da se ne morem peljati s podzemno, da … Ampak bomo preživeli. Saj smo še vedno.

Smešno je brati moje navdušujoče vtise in hvale o vsespološni londonski prijaznosti, ko pa se trenutno dogajajo grozljive stvari na prav teh ulicah. Verjamem. Ampak težko bi kakorkoli očrnila samo mesto. Res je, da potrebuješ denar, če si ga želiš privoščiti. Res je, da velikost Slovenca z lahkoto zmede.

Ko sem se letos prvič peljala s podzemno, sem samo buljila. Neverjetno sem bila zmedena in presenečena. Sedela sem nasproti temnopoltega poslovneža v kravati in obleki, ki je na svojem telefonu igral igrico. Lepa polt, lepa usta, lepe oči, roke. Za sekundi ali tri sem bila zelo nevljudna, priznam. Ampak sem potem pogled preusmerila drugam, v druge ljudi, v razmišljanje, kje moram iztopiti. Šok, ko na ulicah zavohaš toliko različnih vonjev, vidiš toliko različnih ljudi, slišiš toliko različnih jezikov.

Angleži so vljudni. Če so hinavski, če jih jaz ne znam dovolj dobro prebrati … ne vem in me ne zanima. So vzgojeni in olikani. V trgovini te vprašajo, kakšen je bil tvoj dan. Prav prijazno ti razložijo pot do najbolj očitne lokacije. Če ne vedo, na telefonu najdejo zemljevid in prihitijo za teboj. Mi je zelo žal, da tega trenutna angleška situacija ne kaže. In nisi pravi Londončan, če pri rdeči ne prečkaš prehoda. Vsi vozniki na cestah so se tega tudi navadili. Vljudno počakajo.

Pogrešala bom plastične posodice pri kosilu. Jagode iz Tesca za dva funta. Veliko smeha in angleško sonce, ki je božalo mojo kožo. Kdaj ga bo naslednjič?


  • Share/Bookmark

London calling

Zapisano pod Aktualno, Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 23.07.2011

Sploh ne gre za morda nepopravljive zgodbe iz medijev in izgubljene duše, nepospravljeno sobo, za kup branja na moji desni, za besede, ki bi bile rade brane, za vprašanje o lasni prihodnosti. Sploh ne gre za še en mesec počitnic, za strah, za nepripravljen kovček, za denar, ki ga ni od nikoder, za pisateljico, ki piše o temi, ki je sploh ne pozna. Sploh ne gre za umazan prt, za neobrite noge, za nalakirane nohte, za dva dela nadaljevanke, ki ju bom zamudila, za pop art razstavo v Piranu, za umazane lase, za odkrivanje kuharskega daru. Tokrat gre za London. Tretjič.

Ne maram pakiranja. Tisto racionalno razmišljanje, katere kose je smiselno vzeti in jih potem samo dobro skombinirati, mi nikoli ni šlo. Pa čevlji. Koliko in katere? Plašč ali jakno? Šal? Koliko mordčkov? Belega, črnega, še kakšnega? Britvico ali depilacijsko kremo? Katero zapestnico in verižico? Sploh kakšno? Saj se potem ponavadi odločim za stvar, ki zaleže manj prostora; moram se. Sem pa kljub temu v nenehnem razmišljanju, ali sem kaj pozabila, kaj bi morala vzeti, pa se sem si premislila, pa če je v redu, da sem si. Pa tisto nadležno tehtanje kovčka na domači tehnici. Pa premalo prostora. Pa seveda nenehno pogledovanje k uri in spet nazaj h kovčku ali k torbici pred vzletom. Preverjam mesto osebne, vozovnice in telefona. Napor.

Skoraj tri leta nazaj sem se zaljubila v angleška jutra, tamkajšnjo angleščino in lansko leto pustila del srca sredi mesta ter si obljubila, da nekoč pridem ponj. Jutri.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »