MISIJA: nemogoče

Vsake toliko me zmanjka in izpuhtim za nekaj časa. Vendar vedno se vrnem z novimi objavami in s čisto svojim pogledom na svet. Sicer ne po moji volji, sem tokrat zaplavala v gorati del Avstrije in se vrnila polna takšnih in drugačnih vtisov.

Ne morem reči, da veliko potujem. Vendar lahko zatrdim, da sem v skromnih letih, ki so za mano, videla precejšen del Evrope, če že ne sveta. Nekoč se bom zagotovo odpravila čez lužo in obiskala vse tiste skrite kotičke sveta, ki me mikajo. Od Pariza in Londona, pa vse do dežel, kjer se prepletajo različne, nenavadne kulture in kjer sledi puščajo nam drugačni ljudje. To poglavje življenja me še čaka.

Nisem ravno privrženka mirnih, naravno sicer bogatih, domačih vasic. Veliko raje odkrivam mesta, ki v družbi nekaj pomenijo in me zanimajo. Ne smučam in ne hodim v hribe. Kaj naj torej pet dni počnem v vasici s stotimi prebivalci, kjer se jejo le dunajski zrezki in domača plečna pečenka? Bilo je lepo, vsaj kar se okolja in narave tiče. Vendar nisem ne okoljevarstvenik, ne pretiran ljubitelj narave, da bi se samovoljno odpravila v zahrbten in precej dolgočasen kraj. Sama sem sicer najraje doma, a nimam nič proti potovanju, ki širi moja obzorja in v kateren uživam. Avstrija pa je tokrat le spraznila naše denarnice in naš avto okradla bencina. Vendar sem se ob neskončnem dolgčasu v osrčju avstrijskih planin, prepustila razmišljanju o gostoljubju slovenske dežele in njenih sosedov.

Vsak narod označujejo določene lastnosti, ki seveda ne veljajo za vse. Zato zelo nerada posplošujem. Kljub temu pa vsi vemo kakšen sloves ima določena država v svetu. Slovenija se počasi razvija v precej močno državo tudi na področju turizma. Počasi cepljamo po stopinjah močnih evropskih držav. Vsak majhen dosežek je za Slovence velik korak in upravičeno smo lahko ponosni na svojo deželo.

Lahko zatrdim, da so bili Slovenci gostoljubni kamorkoli sem prišla, kljub visokim cenam. Slovensko primorje je lepo in resnično smo lahko ponosni na majhen pljunek v oceanu, ki je lep in prijazen. Zares nikoli nisem razumela zakaj toliko Slovencev letuje na Hrvaškem, ki pravzaprav ni nič posebnega, vsaj kaj se tiče Istre; zelo neurejeno, prav nič prijazno in vsiljivo. Splošno gledano, mi Hrvati nikoli niso bili všeč. Le zakaj dobim vedno občutek, da so brez razloga prevzetni in hinavski? Ponosni na morje, ki je v večini umazano in neprijazno. Iz tebe pa seveda izmolzejo ves denar. 

Avstrija je seveda drugačna. Že res, da mrgoli tujcev željnih večjega zaslužka, ki so velikokrat prav nesramni, a če sodim po domačinih samih in gostoljublju, sem lahko zadovoljna. Seveda to ne morem trditi za celotno državo, a nikjer ni bilo papirčka. Kaj je to? Kje so cigaretni ogorki, prazne steklanice in nepokošena trava? Pozabili smo jih na Hrvaškem.

Slovenija je lepa in brez sramu se lahko postavljamo s svojo državo. Strup pa je v majhnih stekleničkah, pravijo.  

Reklame poneumljajo. So grozljiva podoba gnoja zapakiranega v čudovito in drago vrečko. Iz vsake revije in časopisa kričijo, da smo navadni idioti, ker ne kupimo zobne paste obogatene s posebno formulo novega kravjega dreka. Da bomo do konca našega že tako nesrečnega življenja ostali obupani in razočarani, ker ne kupujemo pri najboljšem sosedu. Ker naši usmiljenja vredni lasje nikoli ne bodo sijoči in svilnato mehki, če si ne kupimo novega šampona. Srečni, pametni in zadovoljni boste samo, če kupite pralni prašek, ki odstrani vse madeže, pozor, tudi tiste skrite! 

Kaj je pri tem najhujše? Da vedno nasedemo. Kupimo šampon samo zato, ker ga reklamirajo in ne nujno zato, ker ga potrebujemo. Skozi vrata ženske omarice bodo popadale shujševalne tablete, kreme proti celulitu in gubicam ter zvrhan lonček naivnosti. Groza me je vseh neumnosti. Z vztrajnim ponavljanjem se ti zažerejo globoko v podzavest, da se ti nagravžna slika zavozlanih las v odtoku pojavlja še cel dan. Rešite me tega namišljenega sveta!

Nimam nobene šanse, da bi lahko film pogledala v miru. Pri najbolj napetem delu me po desetih minutah prestraši čistilo proti vodnemu kamnu, vame pa so zasadili še prepričanje, da me bodo cene v trgovine vsak čas pokončale. Po novem pa sem le še ena trapa, ki živi brez strgala za pete! Brez električnega brivnika za brke! Brez torbice, ki jo lahko celo preoblečemo! Vse je seveda totalna neumnost in zlo, ki mu ni moč ubežati. Ne pomaga, če preklopim na drugi kanal, tudi revije ne morem prelistati v miru, ker me iz vsake druge strani napade nov izdelek. Še kavo je nemogoče spiti v miru, ker napis na sladkorju zakriči, da sem še ena neumnica, ki ne kupuje pri njih.

Saj ne, da reklam ne bi marala, verjetno bi bilo prav dolgočasno brez njih. Ne maram načina, kako nam vsiljujejo svoje izdelke. Sploh jih več ne ponujajo, vendar nam z njimi grozijo. Kupi, kupi, kupi! Če ne boš kupil, se ne ceniš dovolj. Postajajo bedaste, da ne govorim o njihovem zavajajočem očinku.

Katera vera je pravilnejša? Kateri Bog je večji, boljši, prizanesljivejši, kateri uči bolje? Govoriti o tem je nesmiselno. Pravijo, da je vsaka vera prava in uči dobro. Da so vsi Bogovi, oziroma tisto kar se pod to besedo predstavlja, veliki in pošteni.

Do vere sem bila vedno nekoliko skeptična. Če tako pravijo vsi okoli mene, če so v to vsi tako zelo prepričani in okrog tega zganjajo takšen cirkus, potem že mora obstajati, so rekli. So nebesa, je pekel, so angeli in je Bog. On že ve, kaj je prav in kaj ne. Tisti, ki drži vse niti v rokah. On določa, če kdo pristane na cesti, on določa koliko mesa bomo pojedli za kosilo in on je tisti od katerega je vse odvisno. Če veruješ, si predan svoji veri, si pokoren in se ravnaš po zapovedih, boš srečen in tvoje življenje bo idilično. Če boš kradel, lagal in preklinjal, boš preklet, nesrečen in čakala te bo kazen. Včasih zaklejem, tudi zlagala sem se že. Bom zato kaznovana? Bom razbila kozarec, se mi bo na obleko prilepil žvečilni?

V kaj torej verujem? Kakšna je moja vera? Nisem krščena. Moja mama je katolik, moj tata pravoslavec. Kaj sem torej? Zaenkrat nič. Oba o veri zelo malo govorita. Mogoče jo dojemata kakor iluzijo in sta se pač sprijaznila, da jima je bila položena v zibelko. Sploh ne vem, če v kaj še verjameta. Mogoče sčasoma vera iz tebe izpuhti in se kasneje spet vrne. Tata verjame v trdo delo in trud, mama v nekaj za kar še sama ne ve ali sploh obstaja. Jaz pa se lahko torej sama odločim kaj bom. Lahko si spletem preprogo sredi hodnika in se pričnem klanjati Alahu, lahko se tudi obrijem in se zavijem v oranžno zaveso. Lahko sem karkoli. Jaz nisem nič. Ne verujem in ne verjamem.    

Vse se zgodi z razlogom. Kozarec bom razbila, ker bom neprevidna in ne zato, ker se je Bogu tako zahotelo in ker hoče, da pobiram črepinje. Moram priti do razumskih razlag in moram nositi odgvornost svojih dejanj, ne Gospodovih. Moram si znati prislužiti kruh, ker ni Bog tisti, ki mi bo na mizo položil hrano. Vse je odvisno od MENE same. Zato verjamem vase in v lastne sposobnosti. Verjamem, da se trud in prizadevnost poplačata, a ne verjamem v srečo in uresničitev sanj brez realne podlage. Kakor tudi ne v Boga.

Vera je tolažba. Še zadnje upanje iz katere se ponavadi črpa moč. Življenje pa je neprividljivo. Kruto. Boleče. Nepravično. Nehala sem verjeti, da je kdo nad nami. Bog? Če bi obstajal, bi bilo življenje pravično. Drugačno. In če obstaja, kaj počne? Se mu v glavi vrti od vseh hudodelstev? Nesramen si. Nekateri si ne zaslužijo prezgodnje smrti, hude izgube, trplenja, bolezni, žalosti in boležine. Kaj počneš? Je sploh še kaj pravično? Normalno? Izgubila sem vero.   

V glavo so nam vcepili, da je mogoč partnerski odnos le med različima spoloma. Tako je rekel Bog in pika. Druge možnosti ni. Parada ponosa pa me je opomnila na tiste, ki čutijo drugače. Ki se pač ne ravnajo po klišejih in upajo, da jih bo družba nekoč sprejela kot sebi enake. Ne verjamem, da se bo kdaj kaj spremenilo, ljudje so namreč frustrirani, konzervativni, nesramni in še marsikaj.

Daleč od tega, da bi bila ksenofobična. Resnično me ne zanima kaj kdo počne v postelji, če je kot oseba okej in zdi se mi, da so pomembnejše druge vrednote. Vendar kaj so s Parado ponosa sploh dosegli? Razen pretepov, žalitev in gnus nekaterih, nič. Slabe reklame ni manjkalo; šlatanja in poljubljanja pred kamerami v smislu ponosem sem, ker sem gej pa je bilo dovolj za naprej in za nazaj. Takšno obnašanja meče namreč slabo luč na vse homoseksalce, vključno z neko Salome pa Marleno, ki se nikakor ne moreta odločiti kaj pravzaprav sta. Ne poznam ju. Upam samo, da to počneta pač zaradi reklame in ne zato, ker sta mentalno tako usmerjeni. Okej, njuna stvar, ampak se lahko sploh pričakuje, da ju bo kdo jemal resno? Nikakor se tega ni potrebno sramovati, a obstajajo lepši in normalni načini, da to poveš.   

Človek je pač človek. Ne zanima me s kom spi in kaj v postelji z njim dela, dokler je na meji dobrega okusa. Lepo bi bilo, če bi jih okolje sprejelo za svoje, a vendar se nekateri vedejo prav ogabno. Kako lahko pričakujejo, da jih bo kdo sprejel, če se mečkata pred parlamentom? Mislim, da ne potrebujejo parade. S tem spomnijo starokopitneže, da obstajajo in jim tako dajo razlog več, da jih prezirajo, se iz njih norčujejo in ponižujejo. Geji in lejzbike so vedno bili, a vsi so se vedno posrali v hlače, ko je prišel čas, da to povedo.  

Kaj je s otroki in poroko? Verjetno res ne bi smeli stopiti pred božje obličje, a če hočejo papir naj ga imajo. Sicer pa je poroka itak do konca smešna. Papir, ki ti ponavadi prinaša kup težav. Z otroci je malo drugače. Saj ne, da ju dve ženski ali dva moška ne bi mogla imeti dovolj rada ali mu ne bi znala vzgojiti prave vrednote. Vendar otroci so resnično nesramni. In nikoli ne lažejo. Če bi bila lejzbika, svojemu otroku resnično ne bi privoščila zafrkavanja na račun dveh mamic. Probem je, da peklensko boli in da ne gre kar tako mimo.

Kako ga torej prepoznam? Po hoji ‘nanoter’, oprijeti majčki in piskavim glasom? Ni nujno. In nenazadnje sploh ni važno. So okej in v bistvu niso dosti drugačni. Vsi smo namreč ljudje. Z majčko do popka ali brez.

Po novem je poljubljanje dveh žensk moderno. Torej je zalizovanje sredi diskoteke Maje in Anje nekaj čisto normalnega. Jees! Zdaj pa sem super duper moderna! Na živce mi gre to.

Jutri grem na morje. Pridem nazaj čez slaba dva tedna.

Feministična serija, kakor so jo mnogi poimenovali in jo popredalčkali h kultu televizijskih serij, je na začetku junija dobila dvojčka. Po velikem rompompomu, pričakovanjih, graciozni napovedi, je v kino pripotoval film. Po seriji, ki se kar ni hotela končati, so boljšim polovicam postregli s filmom. Pravzaprav izključno nam dekletom, ženskam, babnicam ali kakor koli pač že hočete, saj so že ob tako obupnem obisku mariborskih kinematografov, sedeže grele samo ženske željne novih dogodivščin in nadaljevanja kultne serije. Nenazadnje tudi tudi dva predstavnika moškega spola. Za prvega sem skoraj zagotovo prepričana, da je gej, drugemu pa je v očem pisalo, da bi jo najraje popihal skozi vrata ali pa si vsaj za slabe tri ure na glavo nataknil smetnjak poln vrečk pokovke in dietne kokakole. In ja, Seks v mestu je resnično film za ženske. Ali pa ženske geje.

Na splošno resnično nisem velika oboževalka nadaljevanj, torej Shrek 2 in drugi filmi, ki se na vsak način želijo dokopati do nekdanje slave, ponavadi pa ostanejo le v senci, nikoli ne pritegnejo moje pozornosti. Pravzaprav sploh ne vem kaj mi pri tem ni všeč. Mogoče to, da bi na vsak način radi zaslužili mastne denarce s prodajo takšnih in drugačnih izdelkov s podpisom filma? Torej torbic, obeskov in majic iz Kitajske, ki niso vredne penija, a je na slednji pač narisan zeleni debelušček, torej Shrek in je zato vredna pravcato bogastvo. Bi se radi dvignili v oblake nekdanje slave, podoživeli nekdanje ameriške sanje? Tudi Sex and the City Movie je pač senca uspešne nadaljevanke. Kaj več od nakupovanja čevljev, dobro znanih pogovorov o seksu, Samanthinega poželenja in večnih vprašanj Carrie, pa tudi nisem pričakovala. Pravzaprav je cel film en sam styling, modna pravljica, modna pista in tudi ko pritečejo solze, so tako sladke in mehke, da je srečen konec že na samem začetku predviden. Štiri mične gospodične v Manolovkah osvajajo Manhattan in vztrajajo pri svojih nasmeških, sladkih kakor sladkorna pena.

Sprašujem se, kje bi normalna ženska našla toliko časa za klepet, nakupovanja, vsakodnevne večerje ali kosila in predvsem za toliko nepotrebnega razmišljanja. Še kako dobro vem, da ženske resnično vsako moško besedo pospravimo v določen predalček in vse do potankosti premislimo. Smo torej veliko bolj praktične, natančnejše in nenazadnje imamo veliko bolšji spomin. Ampak ali je resnično vse to potrebno? Po prevodu, tem ženskam je za umret dolgčas. Hrepenijo po seksu, obsedenosti s čevlji in iskanju Mr. Tapravega. Ko ga najdejo je ta pač preprosto preveč idealen. Tako smo torej na začetku.

Velikokrat sem se iskala med štirimi dekleti in se spraševala ali sem kateri vsaj malo podobna. Carrie, kolumistka in ob enem glavni lik kultne serije, ki naj bi predstavljala intelektualko, obsedenko s čevji in modo, žensko v majhnem stanovnju, ki ga ima tako zelo rada in ob enem tisto, ki v vsekem delu serije sama sebi postavi toliko vprašanj in nikoli ne najde pravih odgovorov. Bili so trenutki, ko se mi je zasmilila. Tudi zato, ker ni bila srečna, če si vsak teden ni kupila vsaj treh novih parov čevljev, ki so bili seveda oh in sploh dragi; zeleni, ki jih je kombinirala k recimo rdeči obleki, po možnosti z gromozansko rožo okoli vratu. Krmarila je iz razmerja v razmerje, a na koncu vedno pristala v objemu Živine, torej preživelega, razumevajočega limuzinca, a šele, ko se osemstopešnajstič skregata in se razideta, se vse prek varata, on se celo poroči, ob vsem tem pa se vseeno kao močno ljubita. Večna ljubezen in te stvari. 

Samantha. Hm. Če bi lahko, bi pokazala. Kakor koli, ona mi je izmed štiriperesne deteljice še najbolj všeč, pa čeprav je daleč od mojega ideala prave, moderne ženske. V filmu je poskrbela za humoristične vložke, njena odkritost sicer nikoli ne najde pravega mesta in dan ne bi bil dan, če se ne bi spolno potešila, a kaj ko na koncu faše raka. Kazen za njeno razuzdanost??

Kao tipična predstavnica ženskega spola, Charlotte, išče popolnega moškega, se ob tem sprašuje ali sploh obstaja in upa, da bo nekoč vendarle lahko zanosila, a na koncu pristane s plešastim dobrovoljčkom, grdavsom, ki mu kocine v šopih poganjajo za in v ušesih. Tudi ona je torej je odpadla, čeprav se mogoče tudi jaz sprašujem ali je kje tisti. Mr. Big ali kaj pač.

Ostane mi torej samo Miranda. Zajebana, pametna in zoprna odvetnica, ki v vsakem jajcu vidi dolgo, smrdečo dlako. Kritična in zahtevna do sebe in do ostalih, z obema nogama trdno na tleh, ob enem pa premalo iskrena do svojih čustev, da bi si na glas priznala, da pravzaprav ljubi očalastega bebavnika, ki ji je naredil otroka. Če črtamo zadnje, je verjetno ona edina, ki mi je vsaj malo podobna. Seveda ni nikoli zadovoljna, niti s sabo ali s kom drugim, pa saj v bistvu nobena od vseh štirih akterk nikoli ni. Ženske pač. Po svoje prisrčne, a tako zelo neresnične. Bojim se namreč, da je film na desnem bregu, medtem ko je resničnost na levem. Tudi če si obkrožen z dobrimi prijateljicami, med vikendi divjaš iz zabave na zabavo in si pri tem narišeš ti črtice, nikoli ne boš vsak dan zapravil 400 dolarjev za kakšno ‘malenkost’, če nimaš zares ogromno pod palcem.

V dve uri in pol filma so strnili lahko tudi samostoječo zgodbo štirih prijateljic iz serije in film napumpali z vrsto dogodkov. Od pohajkovanja po mestu, neštetih ‘kofetkanj in večerjic’ s prijateljicami, pogovorov, selitve Carrie tja in nazaj, vrnitve, nenazadnje tudi skoraj poroke, stoječega seksa, nakupovanja in španciranja v visokih petkah do detajla urejenih gospodočnic, ki z veseljem paradirajo sem ter tja. Too much. Mirno bi namreč lahko spustili kakšen prizor in se tako ubranili vsega tega kiča. Ampak, da me ne bi razumeli narobe; film sploh ni slab. Če upoštevamo kakšno poplavo butastih romantičnih komedij smo doživeli v zadnjem letu, lahko zaključimo, da je film soliden. Dober. Pa saj je bila tudi serija osemstopetdesetih sezon dobra. In čeprav moram zakašljati, ker sem večinoma gledala le ponovitve, ki se že sto let vsako poletje vrtijo na komercialki, se verjetno počutim prav zaradi slednje bolj žensko. Kljub iluzije, ki jo ustvarja. Ne verjamem namreč, da je New York le vrečka cunjic belopoltih damic, ki nimajo pravega dela. Se iščejo. 

Mogoče s prenosnikom pred sabo podoživim trenutek iz Carrijine sestavljanke. Pa tudi jaz ne bi bila jaz, če ne bi opazila kako grozne nohte ima, a kaj ko jo to dela vendarle malo bolj človeško. Reklama seveda naredi svoje. Sarah Jessica Parker (torej Carrie) je zadnja dva meseca krasila vse naslovnice, sladoled pa po novem jemo seksi v mestu. Čakam samo še na hamburger iz McDonald’ sa vrh katerega bo plapolala zastavica Versace in posebna ponudba s pet procentnim popustom iz sosednje trgovine.

It’ s all about sex. And money.

Slovenska tla so se močno tresla na začetku leta, natančneje po novoletni požrtiji in pospravljanju okraskov ter božičnega kiča. Medtem, ko si je Božiček dal veliko opraviti s pospravljanjem sani v klet, so se gostinci zbali za svoj zaslužek. Pravzaprav upravičeno, ker je Slovenija spet hotela biti enaka vsej evropski smetani. In po eni strani je prav tako. Če se ne bi pojavile polemike in vprašanja o zasebnosti in demokraciji. Prihološke zadeve, češ da je stvar vsakega posameznika, če kadi ali ne in da ga zares ne bi smeli omejevati z zakonom. Po prevodu, pustite ga umreti v miru. Ampak po pravici povedano, se je zakon dobro obnesel. Tudi kadilci se ne pritožujejo tako kot bi se lahko, čeprav še vedno pahnem v smeh, ko se spomnim na ducat človečkov, ki so v zimskih mesecih tako vztrajno vlekli palčko, ji dovolili biti od slednje odvisni in zmrzovali kljub deke, ki so jim jo ponudili gostinci na terasi. 

Po uvodnih besedah je torej jasno, da se Slovenija na vsak način trudi biti najboljša, hoče izstopati in si pridobiti spoštovanje. In to kljub prepisanemu govoru Janše in nizki volilni udeležbi. Denarja imamo torej spet preveč in zato ga lahko mirne duše mečemo skozi okno. Brez ozira na socialne probleme ljudi, ki še za kruh nimajo kaj šele za kaj drugega. Vendar kakor koli, padla sem skoraj s stola, ko sem prebrala, da se je torej tudi Nizozemska odločila za tako imenovani ‘umri pokončno in v miru’ zakon. In ja, to je točno tista država z Amsterdamom, mlini na veter, dekleti na klic s tulipanom v laseh. In nenazadnje tudi država, kjer je marihuana legalna. Vse lepo in prav, če se zdaj ne bi šli tudi oni Evropske unije in uvedli zakon o prepovedi kajenja, ob enem pa dovolili kajenje marihuane. Wtf ?!! Pa saj sem najmanj stokrat že rekla, da kmalu že nič več ne bo čudno, a kaj ko se spet moreš iskreno vprašati ali imajo Nizozemci sploh kaj v svoji tulipanski betici. Naj kadijo travco, naj se gonijo po Amsterdamu, a naj si vendarle že enkrat priznajo, da z rožastim zakonom izpadejo več kot očitno neumni. Seveda vsak izgovor, da je marihuana zdrava in blagodejno vpliva na naše počutje pride več kot očitno prav. Pa tudi poceni ni in ja, komu pa se da zvijati? Meni ne. Hvala bogu, bi rekla mama.       

Moški se vedno pritužujejo kako nas ne razumejo; da kompliciramo, da smo tečne in da oni pač niso nič krivi, da nas nikoli ne morejo prečitati in tako posledično ne morejo nikoli vedeti kaj pravzaprav zares hočemo. Zavijajo z očmi, ko jih zvlečemo v kino na romantično komedijo in v oči jim stopijo solze ob omembi nakupovanja. Vendar so v juniju tudi oni končno dobili zadoščenje. Prežvekujejo in žvečijo o zmagovalcu letošnjega prvenstva in ob tem žlempajo vrček piva, nam pa kot tolažba ostane Seks v mestu.

Z nogometom sva dokončno zaključila. Pri tekmi sem zadnjič doživela vse kar se pravzaprav sploh doživeti da in ob tem ostala popolnoma ravnodušna. Enajst igralcev na vsaki strani se podi za neumno žogo. Sreča in zadovoljsto države sta torej odvisna od devetdesetih minut cirkusa na zelenem parketu. Ne razumem tega čara. Te čarovnije oh in sploh žogobrcev. Če torej pogledaš eno tekmo, ti je za vse večne čase jasno kako se stvari streže. Lahko bi ga primerjali z romantičnimi komedijami, ki so vse dobesedno narejene na isto žogo; dva se srečata, se zaljubita, potem pride tretja črna oseba, dva gresta narazen, potem pa se jima odprejo nebesa, moški za las ujame letalo, ženska mu oprosti in spet smo na začetku. Tudi z nogometom je namreč enako. Že res, da se na zelenici vedno nekaj dogaja, kar pač postreže z razburljivostjo, a kaj ko izpadejo tako prekleto neumno. Če kadiš cigarete, si odvisen od desetcentimetrske palčke, če igraš nogomet, si pač od žoge. Zakaj bi se torej poniževala in skakljala za žogo, medtem ko drugi pritiskajo in mi govorijo kako naj igram? Že res, igajo za denar. Precej denarja. Toliko denarja, da nočem niti vedeti, ker bi tudi jaz v trenutku pustila šolo in presedljala na šport. V zadnjem času pa prvenstvo sploh nima nič opraviti s športom, temveč samo z denarjem in mislijo, kdo bo letos glavni. Ni bila nekoč poanta športa zdrav duh v zdravem telesu? Tega zdaj več ni. Bruh.  

Da ne govorim o domovinski pripadnosti. S fintami o tem kdo je boljši in da ja, naši so ja carji, vaši pa pičkin dim. ‘Nič nam ne morete in zmaga je naša’ wanna be fintami mi gre že vse pošteno na živce. Ni važno, samo da se razbija, razgraja, nasprotuje in ropa; pa magari svojo lastno državo. Gremo se tepst majmuni!  

Saj ne, da bi ga sovražila, tudi preziram ga ne, preprosto ne razumem ga. Tudi razgled na igralce me ne tolaži, ker se ne morem znebiti klišeja, da so vsi po vrsti tupi. Že zato, ker so nogometaši. Čeprav je to le še en predsodek več in še zdaleč ne velja za vse, ki se podijo za žogo. Upam.

Ne bom postregla s sliko Cristiana Ronalda, ker mi gre na živce. Naj bo ne vem kakšen profi, ne more me očarati. Že samo zato, ker je na meji moškega v žensko. Ker je v njem šminke za celo mamino in mojo toaletno torbico skupaj. Čakam samo, da si začne lakirati nohte in nositi tangice. Sicer pa kdo pravi, da jih že ne? Je lep ja. Zelo lep. To mu pa čisto nič ne pomaga, če v meni vzbudi vtis polnega samega sebe in samovšečnega, tudi če ga ne poznam. Prav nasprotno pa misli trupa navijačev, ki ga idealizirajo in ga postavljajo kot idola. Lepijo posterje po sobi in se po prsih brijejo samo zato, ker se on tudi. Rebelde finta. Da pa ne bom ponavljala že napisanega, naj samo povem, da mi gre na bruhanje ob vplivu ne samo serije, temveč tudi vseh nogometnih kvazi junakov, ki v prostem času snemajo reklamo za baterije in izkupiček nalagajo na že tako zajeten kup zlata.

Za Slovence se seveda spodobi, da se pri športu zaostaja. Vendar samo spomnite se kakšna frka je bila, ko so naši odplavali na prvenstvo. Domovinska pripadnost glupanov.

No, seveda moški, ki ne spremlja nogometa ni normalen in je samoumevno peder. Seveda je skrajno čudno tudi, če se na tekmi ‘pošten ded’c’ ne spusti v pretep in ob tem druge ne poliva s pivom. Ampak kaj, ko kmalu več ne bo nič čudno, ampak bo noro nekaj čisto normalnega. Spet brca v prazno.   

Jutri grem na morje. Reče se adijo do sobote.

Zapečena, že postarana koža od solarija, peroksidni lasje, ki jih lahko vsaj uporabi za izgovor, da je tupa, umetno oprsje, gora bižuterije in barvna oblačila, ki zagotovo niso primerna za poročeno žensko z otrokom. Že res, da je ne poznam in da mogoče nisem prava oseba, ki bi o njej lahko sodila. Lahko bi tudi preklopila kanal in je pač ne bi gledala. Konec. A kaj, ko se je najde povsod. Mogoče mi gre na živce že zato, ker jo je vsepovsod dovolj. Pravzaprav včasih celo preveč. Ker jo gledam vsak dan na že tako obrabljeni Papriki, v trgovini na naslovnici Playboya, Nove in v Kumrovem spotu. Ni kaj, ženščina se je znašla.

Da Paprika ne premore veliko domišljije tako že vemo. Mogoče so glasbene želje z Uršo rahla popestritev suhoparnega programa, a ne verjamem, da je to dvignilo kvaliteto kanala. Novo pečeni voditeljici pa manjka precej voditeljskega znanja. Saj ne rečem, da je govorjenje v prazno in pogovarjanje z desetletnimi froci super duper lahko, a pogrešam vljudnost, razgledanost in precej besednega zaklada. Ne smem reči, da je zoprna ali afnasta, ker je pravzaprav zelo prijazna in komunikativna, vendar nisem je pripravljena prostovoljno gledati.

Šele zdaj spoznavam, kako je videz na televiziji pomemben in da občutek za estetiko ni zanemarljiv. Samo predstavljajte si jo na poročilih. Cingljala bi s svojimi pozlačenimi zapestnicami, paradirala z joški, ki več kot očitno niso dar matere narave, si s svojimi umetnimi kremplji v reklamah popravljala frizuro in že tako presvetel puder.

Mogoče se motim in verjetno res nisem prava oseba, ki bi lahko sodila njen zakon. A če mi je dana pravica svobode govora, lahko rečem, da se mi čedalje bolj dozdeva, da se je poročila prav zaradi denarja. Lahko mogoče kako drugače zaključimo, ko jo pogledamo? Vsi poznamo tiste obrabljene fraze, da lahko videz vara, a če bi vsi tako razmišljali bi se vsak sprehajal v škodskem krilu. Še ena izmed tipičnih blondink poročena samo zaradi belega Ferrarija?    

Se zares ne najde nihče, ki bi ji bil zmožen povedati, da je že tako ali tako kakor zapečen piščanec in da solarija resnično več NE potrebuje? Zakaj je torej vedno oblečena kakor na brazilskem karnevalu, ko pa je že vsem jasno, da so maškare že mimo in da vse skupaj več ni seksi, temveč prostaško in brez okusa?

Poročena s štirinajst let starejšim moškim in mama enoletnega otroka. Zares ne bi rada bila nesramna, a bilo bi me sram, če bi imela takšno mamo. Mogoče imam v glavi preveč klišejev, ki ustvarjajo podobo spodobne mame in ja vem, časi se spreminjajo. A tudi, če bodo nekoč roboti rojevali otroke, ne morem sprejeti dejstva, da je ravno ona mama. In kdo se mu posveča in ga ima rad medtem, ko se ona slika za naslovnice, govori neumnosti na Papriki, se prevaža v svojem Ferrariju in snema butaste spote? Kdaj sem že rekla, da bi vsakdo rad na vsak način pel in se štepal na svoje joške. Posnela je spot, ki se na Papriki zavrti vsakih pet minut. Ampak okej, pesem sploh ni tako slaba. Če si seveda pristaš srbske glasbe in vseh teh oh in sploh zadev. Tako kot ona, je seveda tudi spot brez okusa. Nadela si je celo lasuljo, dokazala da je popolnoma brez ritma in zavrgla možnosti, da bi jo kdo smatral za razgledano, ponosno mlado mamico z okusom. Ponovno je torej videz tisti zaradi katerega si ustvarimo mnenje o neki osebi. Mogoče smo prav zaradi tega naveličani sami sebe in nikoli nismo zadovoljni. Nihče me ne bo mogel prepričati, da videz ni pomemben. Imeti mamo, ki je kakor poceni kurba pa je dovolj ponižujoče, pa naj bo ne vem kako simpatična.

Vsakdo, ki zasliši ime srbske prestolnice v teh dneh najprej pomisli na Evrovizijo. Po eni strani je vse lepo in prav, a bojim se, da letošnjega prenosa spet ne bom mogla pogledati do konca. Vsako leto namreč postaja hujše in vedno več je norčevanja iz glasbe in resnično ne morem trditi, da ne dvomim o podobnem scenariju tudi letos. Na prvem polfinalnem večeru me je namreč skoraj kap ob skakljanju irskega purana in podobnih takšnih ali drugačnih stvorov.

Seveda se ne morem kar sprehoditi mimo Rebekinega nastopa. Bila je dobra. Glede na druge pravzaprav zelo dobra. A bojim se, da je vso lepoto, ki so jo Srbi poveličevali, z vrečastim plaščem in nasplošno kičastim nastopom skrila. Čeprav mi osebno Rebeka ni preveč ljuba in kljub temu, da dečva zna peti, ima zelo zoprn glas, priznavam, da je lepa. Če bi izpustila kletko, robota odeta v črno s čelado na glavi in oblekla kaj prijaznejšega očem, bi nedvomno imela možnost. Skupaj z zavidanja vrednimi plesalkami in plesalci, s seksi obleko in dobro koreografijo bi ji napovedala kopijo grške predstavnice Helene Paparizou, ki je pred dvema letoma osvojila prvo mesto in to več kot zasluženo, zdaj pa me je več kot očitno spominjala na morilsko striptizeto odeto v kuščarsko barvo ob dveh robotskih sužnjih. Že na Emi je grozljivo odpirala usta, zdaj pa se je poleg tega že skoraj drla. Vendar kljub temu je naša in prepričana sem, da je Rebeka od tekmovanja odnesla veliko. 

Kaj se tiče letošnjega zmagovalca; upam, da bo spodoben, ampak ne vem, če lahko to tudi pričakujemo. Bosno in Hercegovino preprosto moraš imeti rad, Dima Bilan je za pojest, medtem ko sta Grčija in Armenija na prvem polfinalnem večeru odlično opravili. Željko je shujšal in spet mi je všeč, na vse pretege pa pogrešam Mojco Mavec in njen nežno božajoč glas. Pa kaj, če je prepisala kolumno. Oprostite ji že!

Jutri grem tudi sama v Beograd; ampak dejansko. Tokrat tretjič, v upanju da se bom imela vsaj pol toliko lepo, kot sem se imela prejšnič. Rada imam srbske ljudi in njihovo iskrenost, njihov jezik, ki je napol tudi moj, kulturo in navade, jutri pa se bom ponovno zaljubila v mesto. Pa bre!

Pred časom sem spet dobila dokaz, da se po ulicah ne morem sprehajati brez vsake skrbi in da me je upravičeno lahko strah. Natančno se spomnim vsakega prigovarjanja staršev naj pazim nase; ko sem ob stavku naj prečkam cesto le ob zeleni luči, vedno zavila z očmi. Danes mi je jasno, da njihove skrbi niso bile neupravičene in niti pomisliti nočem kaj vse bi se lahko zgodilo. Sploh več ne morem izključiti možnosti nasilja, nadlegovanja, nesreče ali zlorabe; da o zaprtju v klet za štiriindvajset let sploh ne govorim. Pravzaprav pa me kaj takega več ne sme presenetiti in mogoče je narobe ravno to, da bomo kmalu kaj takega jemali za nekaj čisto samoumevnega ali celo normalnega, ker je tega čedalje več.

Najbrž nisem bila edina, ki je bila deležna ogorčenja ob razkritju grozljive in brutalne usode Elisabeth, ki jo je oče štiriindvajset let zadrževal v kleti kot kakšnega psa. Takšne usode si resnično ne zasluži nihče. Seveda si niti v sanjah ne morem predstavljati kako se je ona ob tem počutila, kaj čuti sedaj in kakšne posledice bodo ona in njeni otroci nosili celo življenje. Verjetno takšnega gnusa in mraka v sebi nikoli ne bom občutila in še zdaleč nisem jaz tista, ki bi lahko sodila zgodbi, ki je skoraj neresnična in neverjetna. Velikokrat so namreč zločini pojasnljivi, včasih celo logični. Razumem strašno željo pa bogastvu, dolgočasje in mogoče tudi adrenalin ob kraji in ostalih podobnih rečeh, a zaprtje dekleta, po kateri se pretaka tvoja lastna kri in posilstvo slednje; to pa je nekaj kar nima pojasnila, kaj šele opravičila. Po vrhu vsega ji je naštepal sedem otrok, jo pustil živeti izolirano od ostalega sveta skoraj četrt stoletja, jo vsake toliko obiskal in si jo vzel za svojo. Kaj se takšni živali plete po glavi? Ali ob tem resnično ne občuti niti malo sramu in občutka, da je storil nekaj grdega in neodpustljivega?

Nihče ne zna povedati kakšno kazen si zasluži, ne da bi se ob tem spraševal ali bi ob tem resnično zadoščeno pravici. Primerne kazni za takšna dejanja preprosto ni. Smrtna kazen je smešna in še zdaleč ni dovolj, ob dosmrtni ječi pa bi prej ali slej zgrabil priložnost in se ob ničvrednem življnju ubil. Ne samo, da bi ga morali pribiti na križ z desetimi žeblji v modah, da bi dva dni z glavo navzdol visel obešen kakor ničvredna cunja, tudi hoja po ognju zanj ne bi bilo dovolj. Zmela bi ga v prah, mu odrezala prste in mu v usta zbasala lastno črevesje ter kravjo drisko z migajočimi se glistami. Potem bi ga vrgla morskim psom, mu krvaveče rane posula s soljo in ga ponudila tridesetim potrebnim, zavaljenim, smrdljivim starcem, ki bi ga obdelali kakor največjega cucka. Brez udov bi ga še živega zakopala, da bi cvilil kakor otrok, trpel in si želel smrti. A svinja nemarna bi bila kljub vsemu v prednosti. 

Kako naj v prihodnosti zavarujem svoje otroke, če jih bom nekoč imela? Kako naj jim zaupam in jim dopovem, da me je strah, da se jim bo kaj zgodilo? Ali naj bom ob posilstvu vesela že zato, ker se ni zgodilo kaj hujšega in bom to jemala za nekaj normalnega?