Pomisleki


Jaz bi … razprodaje.

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 8.07.2011

Kaj hočem? Marsikaj. Rdeč blazer. Poletno oblekico z metuljčki. Navadno belo srajico. Bež hlače s pasom. Črn modrček. Verižico. Škatlo, da bom vanjo lahko spravila ves svoj nakit. Mogoče nove kopalke. Nekaj kratkega za vročino. Kaj potrebujem? Praktično nič določenega.

  • Share/Bookmark

Tudi to je Lent

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 8.07.2011

Kako bi opisali dogajanje ob obrežju Drave v poletnih mesecih? Omamen vonj jedi z žara, sladkorne pene in kokic, poželjivi pogledi sezonskih delavcev in zvoki glasbe? Recimo.

Maribor imam rada. Nedvomno. Je mesto, ki premore nekaj lepih iskrivih kotičkov; dobrih kavarn, mestni park, stavbe s tradicijo in zgodovino. Pa tudi popisanih, zanemarjenih stavb, ravnodušnost in narečje, ki včasih brez potrebe poneumlja. Mesto doseže svoj vrhunec v času festivala Lent, ko po deseti uri nenadoma več ni prazno. Če vsaj za trenutek neha deževati.

Pa sem šla. Kljub ušivemu vremenu in dejstvu, da bom sedela na koncu prve vrste. Ni prav priročno, ko moraš pred predstavo obiskati enega izmed zelenih premičnih stranišč, kjer nikoli ni toaletnega papirja, kaj šele vode, da bi si kot dostojen človek lahko umil roke. Kljub temu sem deset minut pred začetkom vzorno sedela na skrajno neudobnem plastičnem stolu. Na koncu prve vrste. Če sem tako sredi predstave pogledala naravnost, sem videla visok, črn oder. Če sem pogledala na svojo desno, sem zagledala žensko s fotoaparatom in če sem se ozrla na levo, sem videla obilnejšo gospo, ki se nikakor ni mogla namestiti na svoj sedež in je hkrati imela nepopustljivo željo, da bi z menoj klepetala in z menoj delila svojo življenjsko zgodbo. V sedmih minutah sem izvedela, da ne mara poletja zaradi vročine, da pa ga njena vnukinja, ki v prostem času igra badminton, obožuje. Nadobudna gospa, ki je v prvi vrsti bila izključno zato, ker na daljavo slabo vidi, pa ne ve, ali bo letos šla na morje. Potem sem od nekod zavohala ogabno sladek parfum in zagledala čudno žensko z visoko trajno, ki je pogledovala k meni, kakor da bi ji hotela kaj ukrasti. In levo od nje – zaljubljen parček, držeč za roko. Luštno. Ampak prosim, brez pretiranega izkazovanja ljubezni v jasnosti. Bo šlo?

Čakala in čakala sem, da so brezobzirno hodili mimo mene, stopili na mojo balerinko, me skoraj pomendrali in se pred mano spotikali. Prav posebej sem se potrudila, da bi naslednja četrtina predstave potekala mirno, vendar gospa poleg mene se je nenadoma odločila, da se presede. Nekje z desne strani sem zaslišala neutrudno šklockanje fotoaparata ženske v visokih petah, ki so po lesu neutolažljivo tolkle, ko je visokost želela spremeniti položaj bodoče fotografije. Potem se je nekdo iz pete, morda šeste vrste začne na vso moč krohotati ob slabi šali.

Kaj je huje od premajhnega čevlja? Prevelik. Resno. Sploh se ni zabavno sprehajati v čevljih, iz katerih ti skače noga. Pa še blazno butasto zgleda. Saj razumem. Čevelj, kupljen na razprodajah za devet evrov, ničkolikrat obut s strani takih, ki so svojo nogo tiščali, če je bilo treba ali ne. Ampak ni pa mi jasno, zakaj jaz. Potem sem odvlekla svojo desno nogo s prevelikim čevljem do prvega taksija. NAPAKA. Nikoli ne sedi v prvi taksi, ki ti pride naproti. Za vrednost začetne tarife bi dobila tri četrtine piščančje solate, pa še radia Ognjišče ne bi poslušala.

Ko sem prvič slišala za kandidaturo mesta kot evropske prestolnice kulture, se mi je zdelo blazno smešno. Potem je za dve leti postalo mesto eno veliko gradbišče z obvozi in plastičnim krožnim prometom za leto dni. Danes se ne ve, ali bodo zastavljeni projekti dokončani tako, kot se spodobi. Pa je malce žalostno.

  • Share/Bookmark

Neumni vzdevki.

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.07.2011

Blog sem pričela pisati štiri leta nazaj. Kot trinajstletnica, ki ji je bilo med poletjem dolgčas. Prišla je prva objava, prišel je prvi komentar. Skoraj štiri leta kasneje blog še vedno stoji. Skromen, piškav pri določenih stvareh, vendar veliko bolj zrel. A še vedno s trapastim vzdevkom.

Zdi se mi, da je ima najstnik v obdobju današnje informacijske tehnologije neko obdobje. Pogovarjanja v takšnih in drugačnih klepetalnicah, objavljanja svojih ali nesvojih fotografij na spletnih mestih, sodelovanja v forumih – takrat ko imaš veliko ali zelo malo pojma o neki stvari … in z vsem tem pride tudi izbor vzdevka. Sama nisem nikoli objavljala pozerskih fotografij, nikoli nisem smetila forumov, ne twittam in nimam Facebook profila. Sem pa nekaj let nazaj kot za stavo menjavala svoje vzdevke, ki so postajali vse bolj čudni. Malce burleskni. Kaj vse sem že bila? Ne povem. Ker me je sram. Sram, sram, sram. Ampak verjetno je treba to sprejeti kot del odraščanja in iskanja identitete.

Nimam pojma, kako sem prišla do afnaastega vzdevka, res ne. Trenutno sem mi seveda zdi blazno otročje in nesmiselno. Ime mi je Katarina in se svojega imena in priimka nikoli nisem sramovala. Verjetno sem hotela biti nekaj časa brez identitete. Zdaj pa jo hočem nazaj.

  • Share/Bookmark

Vsi smo krvavi pod kožo

Zapisano pod Aktualno, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.07.2011

»Objava Pahorjevega off the record briefinga ni medijska sramota, temveč politična. Nekdo od prisotnih je v nasprotju z dogovorom naložil posnetek na YouTube. So what? Bolj škandalozno je, kaj vse in kako je Pahor govoričil. To je zgodba!« je v  kolumni, objavljeni v Sobotni prilogi, uvodoma napisal Marko Crnkovič. Njegove besede pa kar kričijo po oporekanju.

Borut Pahor za državo, oblast, ljudi, slovensko politiko postaja veliko breme. Njegovo vodenje se spreminja v protipomenko dobremu, neuspeli referendumi so mu spodnesli tla pod nogami in mu prisolili klofuto, njegova zamenjava pa naj bi bila zadnja  priložnost za rehabilitacijo vlade. Ob vsem tem mu je nedavno na hrbet padlo breme precej nespretno objavljenega posnetka in s tem razkritje spleta številnih podrobnosti. Nizek nivo komunikacije mu na posnetku nikakor ni v prid. Še posebej ne v času ultimativne politične krize in številnih reform, ko je vsaka informacija v interesu javnosti. A novinarjeve kršitve člena kodeksa nikakor ne smemo spregledati.

Marko Crnkovič je v svojem zapisu dejal, da so se na »ubogega nesrečnika«, ki je objavil posnetek, spravili, ker se na Pahorja niso mogli. Po njegovem mnenju je ravno on edina prava tarča, ki bi jo bilo vredno sesuti. Niti ne toliko zaradi vladne katastrofe nasploh, pač pa zaradi slišanega na posnetku. Zloraba zaupanja je po njegovem sicer vredna obsojanja, vendar v tem primeru ne vidi kršitve profesionalne etike. Seveda, le čemu bi se novinar moral držati novinarskega kodeksa, ki prepoveduje zvočno, slikovno snemanje in fotografiranje brez privolitve, če pa ga lahko krši? In zakaj bi sploh zapravljal čas z utemeljitvijo razkritja informacije in se trudil s pojasnitvijo, če je bilo snemanje resnično  v interesu javnosti, ko pa lahko posnetek preprosto naloži na popularno spletno mesto ter počaka na odziv, ki je že vnaprej obsojen na kazanje s prstom? Če pogledamo z druge perspektive: le zakaj bi se zdravnik držal svojega kodeksa, če pa lahko deluje v njegovem nasprotju? Zakaj zdravnik umetno ne obdrži fetusa pri življenju z namenom  opraviti raziskavo in odvzeti tkivo v zdravilne namene, kar je nenazadnje tudi v interesu javnosti? Ker ni v skladu z etiko. In tudi objava posnetka, ko je to prepovedano, je v nasprotju s slednjo. Še posebej, če prepovedanega snemanja  in objave le-tega ne utemeljiš, se raje zakoplješ v puščavski pesek ter strahopetno čakaš. Novinar se namreč ni potrudil obdelati svoje informacije in pojasniti svojega dejanja, kot to določa člen kodeksa.

Strinjam se s tem, da bi imeli notranjepolitični novinarji problem, če slovenskega predsednika vlade in njegove patetike ne bi bilo. Ampak v novinarski krvi je brskanje in iskanje, včasih tudi v stvareh, kjer ni prave zgodbe, saj jim nič drugega ne preostane. Kolumnist se med drugim sprašuje, zakaj se notranjepolitični novinarji tako radi ukvarjajo s politiki in odgovarja: ker imajo priložnost. Niti ne; to je njihovo delo.

Res je – tudi, če se sogovornik z novinarji predhodno dogovori, da bo pogovor potekal brez snemanja in citiranja, bi se nosilci politične moči morali zavedati pomena svojih besed. Čeprav so krojači sodobne družbe pogosto bolj zadovoljni ravno z nasprotnim, bi morale politične avtoritete v stiku z novinarji biti bolj pazljive. In kaj se je na posnetku jasno slišalo? Da se slovenski predsednik vlade vendarle nima za nepogrešljivega in najboljšega. Da ga je strah. Da se zaveda, da bi vladanje moralo postati preudarnejše. Kot avtoriteta in skala slovenske politike bi moral razmišljati jasno, trezno, odraslo. Ampak vsi smo ranljivi, vsakemu izmed nas lahko poči varovalka, vsak se lahko zlomi. Še posebej v kriznih časih je težko delovati psihološko in politično trdno. Vsaka tvoja beseda, dejanje, gib; vse poraja dvome. Še posebej, če si predsednik vlade in ti je ime Borut Pahor.

Delo: Sobotna priloga, 2. julij

  • Share/Bookmark

Čas sreče

Zapisano pod Ljubezen, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 22.06.2011

Povoham svoje lasje. Malo so še vlažni, ampak dišijo. V svoji ne čisto do konca pospravljeni  sobi sedim za mizo, počasi žvečim češnjo in poskušam spet pisati. Pljunem koščico v skledo, vzamem novo in začnem od začetka. Podčrtane besede v Sobotni prilogi z markerjem oranžne barve, elastika za lase, telefon, kemični svinčnik, kemični svinčnik še enkrat, škatlica z nakitom, samolepilni listki, na pol izpolnjena prijava za štipendijo, škarje, žlica. Res bi morala pospraviti, da. Spnem si lase v čop ter vstanem, da bi priprla okno. Premislim si. Nisem navdušena nad mušicami, ki najdejo pot k meni zaradi svetlobe.  Ošinem svoje rdeče nohtke na nogah. Lak na palcu se je pričel luščiti. Enkratno. Malo sem utrujena. Rahla bolečina v rokah in mišicah na nogah. Da, slaba stran tega, da se tri tedne posvetiš izključno šoli je to, da pozabiš na vse ostalo. Na šport. Tudi na socialne stike, recimo. Se sploh še znaš pogovarjati, Katarina?

Kaj se trenutno dogaja v mojem življenju? V petek bom nehala hoditi v šolo. Mezinček bom pomočila v svet odraslih šele naslednje leto, za letošnje sem zaprla predalček z odgovornostjo. Iz mojih ust samostalnik šola tako ne pride več, res ne. Zaenkrat sem končala s tem. Potem … rada bi neko stvar dorekla.  Ali pa niti ne. Ker ko začnem s to temo, potem povratka več ni. Potem postane zadeva resnična. Ne bi te rada izgubila, veš. Pa se mi zdi, kakor da počasi, a vztrajno polziš skozi prsti kot puščavski pesek. Kaj želiš, da naredim? Da prosim, klečeplazim, da postanem neiskrena in se spremenim? Zate? Tega jaz ne počnem, saj veš. Tudi ti se moraš malo potruditi. Čisto vseeno mi ni. Ti pa odločaš.

Poletje prenese vse tiste sestavine, ki nas lahko v hipu osrečijo. Sonce, morje, glasba, ples, sladoled, kratke vzorčaste oblekice, mir, počitek, valovi, voda, pesek. In vse tisto, k čemur doprinesemo mi sami. Skupaj z njim, z njo. Kje je še kaj lepšega?

  • Share/Bookmark

Robot.

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 10.06.2011

Čez čas se naveličaš poslušati o slabih stvareh. Na živce ti gre. Tam nekje zgoraj počasi nastajajo drobni mehurčki nastrojenosti, malo te tudi boli. Ne počutiš se preveč dobro. Slabo ti je. Ampak dobro veš, da te do cilja ločita samo dva koraka. In veš, da ti lahko uspe.

Včasih si želim, da si ne bi tako zelo gnala k srcu. Da bi imela preprost gumbek, ki bi pregnal vse moje črne misli. Ko bi mi le lahko bilo bolj vseeno. Vidiš? Smešno je, ko se tako zelo obremenjuješ z nečim. Sploh, če so to ocene, ki v življenju niso vedno bistvene.

Je res, da sta samo šola in znanje tista, ki te zagotovo nekam pripeljeta. Ampak je vredno  toliko sebe žrtvovati? Se je vredno za nekaj časa odpovedati pravemu življenju zaradi nečesa, kar nekateri lahko poimenujejo odličnost?

Je?

Potem začneš najedati ljudem v svoji okolici, tudi tistim, ki jih imaš neverjetno rad. Najhuje, sebi. Ne maraš se preveč, začne te dušiti, postaneš robot. Sploh ne razmišljaš  več o tem, kaj boš počel popoldan. Sedeš za mizo in začneš. Preprosto.

  • Share/Bookmark

P-p-p-počitnice

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 25.04.2011

Velikonočni prazniki za moj trebušček predstavljalo dramo, priznam. A po jajčnem vikendu in ponedeljku pride vedno torek, ko tudi moje telo potrebuje šport, vodo, zelenjavo. Res.

Ko po mesecu dni želim spet nekaj napisati, ugotovim, da me besedni zaklad ne mara preveč. Druge šolske obveznosti ti ga sčasoma iztrgajo. Ne bereš več tistega, kar bi rad, ne pišeš, ker nimaš časa preveč razmišljati. Zalepljen si v krog učenja stvari, ki te razširijo za kratek čas, ki so ti odveč. Sem se navadila, ja. Še dva meseca in počitek. Pa spet.

Vsake počitnice na veliko pospravljam, včasih kaj preberem in napišem. In čisto, čisto vsake tedenske počitnice so namenjene tudi šoli, iskanju dejstva, koliko ocen moram izboljšati, da bom končala tako, kot hočem. In potem vedno, VEDNO zmanjka časa za vse stvari. V tokratne bom poskušala še vključiti kakšen dan Ljubljane in nakupovanje; nameniti pozornost omari, ki pomladi ne prizanaša preveč. Nujno moram začeti brati stvari, ki jih želim. Ne književnosti pred drugo svetovno vojno, torej. Umiranje na podstrešju me trenutno ne gane preveč. Besede, besede. Sovražim, ko bi nekaj rada povedala pa ne znam, ne morem. Knjigo, nujno rabim knjigo!

Včasih so moji zapisi imeli glavo in rep, zdaj tega ni več. Vlada ena velika zmešnjava misli, občutkov. Give a peace a chance.

  • Share/Bookmark

Ker ne smete preveč zaupati tuji presoji …

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 24.03.2011

“Ona je v redu. No, v bistvu je včasih malo čudna. Pa čudno se smeji. Ma pa lepe oči. Je ful urejena. No, mislim tudi notranje. Pa dostikrat je tečna. Ampak ma pa prav, vedno ko kaj pove. Pa ful lepo govori. Ne mara nesposobnih in lenih ljudi. Pa lep obraz ma. No, sej zobe tudi, ampak ji sprednji na levi strani ni všeč.” – A.

“Katarina? Čakaj, katera to? Aja. Ja, včasih mi gre malo na živce. Rada bi se kregala. Pa preveč je zahtevna. Drugače pa je ful nadarjena za nekatere stvari.” – M.

“Je fajn.” – U.

“Katarina? Rina, aha. Joj, poje med poukom.” – S.

“Katarina? Ja, sej boš vidla. Ne smem ti povedat.” – M.

“Ful je čudna.” – U.

“Katarina … Zelo je ženstvena, nežna. Nekaj posebnega je na odru. In zelo je, kako bi rekel … zahtevna.” – B.

Ne vem, se vsi ljudje neprestano ukvarjajo z neko željo, pa ne vedo točno, za kaj gre? Že cel teden … kakor da bi bila po malem žejna nečesa. Pa spet imam v glavi milijon stvari. Kaj vse sem naredila, pa ne vem, kako se je izšlo, kaj vse še moram in kaj vse bi še morala pa vem, da ne bom. Hočem tiste čevlje iz izložbe. V soboto nočem nikamor. Brez zabave, ki ti pričara tisoč starih spominov, ki niso obarvani točno tako, kot bi si želel. Brez prijaznega nasmihanja, brez izmikanja pijači, brez smejanja šalam, ki niso smešne. Pravzaprav, ja. V soboto hočem v gledališče. S čisto svojim mnenjem po predstavi, z iskrenimi čestitkami, v visokih petah in s šminko na ustnicah. Ja.

Skrajno bedasto se je obračati in delati, da nekoga nisi videl. Je en zdravo res preveč? In kdaj bo ljudem jasno, da je višina in teža v zvezi pomembna? Ja, okej. Ujemanje, značaj, nekaj, skupni interesi, prepričanja … Vse lepo in prav, ampak res je zelo težko biti skupaj s fantom, ki je od tebe lažji deset kilogramov in nižji prav toliko centimetrov. Ker je čudno.

Ne obsojam ljudi. Sploh, če gre za ljudi, ki jih imam neverjetno rada. Toliko priložnosti je bilo v tem tednu pa sem se miselno, govorno zadržala. Res. In je šlo za popolnoma bedasta, neodgovorna, nesramna dejanja. Sem pa baje vzbudila slabo vest s pogledom. To je do boljšega sveta že nekaj.

Blog bi lahko pisala v alinejah. Kar je pravzaprav malce strašljivo.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tisti monologi …

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 20.02.2011

Teden zaznamovan z razhajajočimi mislimi. Teden razmišljanj, ljubezni, umetnosti, lepih besed, zaspanih misli. Teden pred počitnicami. Teden v iztekajočem se februarju.

Spet berem. Tokrat ne samo Delove priloge ob sobotah, ne modnih revij, pač pa knjige. Ne samo tistih obveznih, ampak tiste, namenjene duši. In res prija. Spet podčrtujem besede, ki so mi všeč, tiste lepe, tiste redko slišane. Spet hodim v gledališče, spet nosim čevlje z visoko peto in ponovno sem na stopnji opazovanja ljudi pri popolnoma vsakdanjih stvareh. Pitju kave, listanju časopisa, pogovoru. Neprestano se opominjam, kaj, koga si moram izbiti iz glave, neprestano se sprašujem, kaj je tisto, kar si želim in še vedno ostajam pri večnem vprašanju, ali imam prav.

Končala sem z nekim ne prav pomembnim poglavjem, ki se še ni dodobra začelo in si priznala, da so mi všeč starejši moški. Tudi, če gre za več kot desetletno razliko, kar je pravzaprav malce strašljivo. Mogoče vrstniki omejujejo, mogoče so preotročji, mogoče so brez pravih možganov. Preprosto ne dotakne se me ali pa se mi ne da ukvarjati z nedoraslostjo. Dišeč posebnež z možgani, ki je vsaj pet let starejši od mene. Res enkratno, čestitam.

En kup knjig je pred mano. Knjig brez duše, z vonjem tesnobe, strahu.

  • Share/Bookmark

Fejzbukomanija

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.01.2011

Ko se je Facebook z vso svojo hitrostjo razširil po vsem svetu, je postal ogromna, žareča zmes povezav in medsebojnih odnosov. Danes predstavlja digitalno trdnjavo več kot petstotih milijonov uporabnikov. Pomaga ohranjati stike, deliti podatke z ljudmi in ti pri tem lahko popolnoma spremeni življenje. Je prostor za druženje, iskanje nasvetov, nakupovanje, preganjanje dolgčasa, javno izražanje gnusa ali navdušenja, prostor za življenje. Pa tudi prava Meka za tiste, ki se skrivajo za lažnimi profili in pljuvajo v nedogled ter nenazadnje tudi stvar, ki pride prav, ko bi se moral učiti. Facebook.

Začetek družbenega omrežja

Ideja o povezovanju ljudi je nastala v glavi ameriškega študenta Marka Zuckerberga, ki si je želel ustvariti omrežje poznanstev. Program je prerastel v svetovni fenomen, ki z vsakim dnem spreminja kulturo. Sedem let kasneje se zdi, da se ne zna nihče več pogovarjati brez omembe slednjega. Postal je nova kulturna sila, mehanizem, s katerim sklepamo prijateljstva, iščemo ljubezen, delimo fotografije, posnetke, mnenja. Vse to pa počnemo v vse bolj samotnem svetu, ko se je definicija zasebnosti prekucnila na glavo.

Ali lahko Facebook zasvoji?

Facebook je pomagal izoblikovati svet življenj, ki jih piše tipkovnica. V katerem vsak ve, kaj kdo počne. Svet, kjer se osebnost gradi za javno uporabo, kjer je arhiv lahko celoten obstoj. Če so prejšnjim generacijam telefon, avto, televizija in računalnik predstavljali nekaj revolucionarnega in vse bolj potrebnega, je danes to družbeno omrežje. Vse naštete tehnične revolucije so v preteklosti slavili in kleli zaradi njihovega vpliva. Z vse preveč klikanja, pridruževanja nesmiselnim skupinam, ki jih sploh ne poznaš, objavljanja na zidu, ‘lajkanja’ in ’sharenja’, bi lahko Facebook označili tudi kot dobro dodelano drogo, ki lahko zasvoji, da se komaj izviješ iz primeža. Pa ima res takšen vpliv? Seveda, ampak samo toliko, kolikor mu dovoliš sam.

Kdaj uporabnik preraste Facebook?

Facebook je stičišče ljudi z različnimi interesi, zgodbami. Nihče ti ne uide; od šolarjev, ki so tik pred puberteto, mladih mamic, ki so prepričane, da morajo vsak korak svojega otroka dokumentirati in to deliti z javnostjo, takšnih ali drugačnih, ki vztrajno brskajo po albumih simpatije, ki je v realnem življenju pač ne upajo nagovoriti, pa do neutrudnih zgodbarjev, ki čutijo potrebo s svojimi številnimi prijatelji deliti dejstvo, da so včeraj posesali stanovanje.

Sama že nekaj časa ne vidim smisla v ovekovečenju vsakega svojega koraka s fotografijo ali objavo na zidu. Ugani nekaj. Ne zanima me, kaj si počel včeraj ob štirih popoldne in kateri del svoje sobe boš pospravil jutri. Zahteva svoj čas in zelo kmalu lahko pristaneš v krogu, iz katerega nenadoma ne vidiš več rešitve. Na kupu imaš ljudi, ki so ali še vedno predstavljajo del tvojega življenja, pa tudi take, ki jih sploh ne poznaš, a vseeno spadajo pod definicijo prijatelj. Ti si nekdo izmed njegovih tristo petdesetih prijateljev, ki jim vsake toliko pošlje dregljaj, a jih nikoli ne povabi na pijačo, nikoli jih nič ne vpraša. Pravzaprav zanje ni pripravljen storiti nič. Samo številke so.

Živeli smo v votlinah, v vaseh, v mestih. Bomo zdaj živeli na internetu?

Facebook še vedno raste z vrtoglavo hitrostjo. Pri tem osrečuje, povezuje in spoznava. Seveda pa je to tudi prostor, kjer je lahko vsak kdorkoli, kjer ni omejitev. Ljudje lahko skrijejo stvari, ki se jih sramujejo, lahko rečejo karkoli komurkoli, ker nikjer ni nikogar, ki bi to lahko preprečil. Ampak vsaka stvar ima svoj rok trajanja. Kako dolgo lahko Facebook v boju z internetnimi novostmi še zmaguje?

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »« Novejši zapisi