MISIJA: nemogoče

Obkrožajo me lažnivi, hinavski in nesramni ljudje, pred katerimi ponavadi zaloputnem vrata še preden bi me lahko prizadeli. Vendar okrog mene so tudi ljudje, ki jih imam rada in jih spoštujem. Prijateljstvo. Vendar ali pravo zares obstaja? Če je iskreno, je neprecenjivo. Pravzaprav je poleg zdravja in družine najpomembnejše. Za katerega je vredno potrpeti, dajati in ga negovati. Tisto, ki ti nariše nasmeh na obraz, te izpopolnjuje, te ima rado in te sprejema kljub vsem napakam.

Človeka presodim v petih sekundah in do zdaj se še nikoli nisem zmotila. Tudi, če čustva dobro skriva za masko vem ali mu lahko zaupam. Torej so moji prijatelji redki izbranci, za katere vem, da jim lahko zaupam. Mogoče jih tudi zaradi moje nezaupljivosti toliko bolj cenim.

Bolj izjema kakor pa pravilo, je prijateljstvo med moškim in žensko. Vendar sem vseeno mnenja, da se lahko obnese, če med njima ni velike spolne privlačnosti. Kar pa je iskreno, precej težko. Moški je lahko ženski dober prijatelj, najboljši pa težko. Prijatelje dojemam kakor veliko družino. Družino na katero se lahko naslonim v težkih trenutkih in se smejim v dobrih. Imam sošolce, moške znance in tudi prijatelje. Nikakor ne bi želela uničiti našega odnosa z neumno napako ali ga spremeniti v kaj več, saj nikoli ne bi bilo isto. Vendar se prijateljstvo med moškim in žensko močno razlikuje od prijateljstva med dvema ženskama. Tipičnega moškega namreč težko spraviš za rešetke kakšne trgovine, pa tudi opravljanje in svetovanje glede najnovejših modnih smernic odpade. Vendar prav zato je odnos lahko zelo dober. Če sta si podobna, najdeta skupno temo, drug drugemu pomagata razumeti ženske ter moške možgane, je odnos vreden zavidanja. A moški potrebujejo prijetelja s katerim lahko pije pivo, brez zadržanja riga, igra nogomet in se pogovarja po moško. Ženske pa prav tako ne zdržimo brez opravljanja in nakupovanja.

Pravo prijateljstvo je resnično neprecenljivo. Mogoče celo vrednejše od ljubezni. Prijatelj namreč ostane, ljubezen pa kmalu izpuhti.

Zapuščam vas za pet dni. Kmalu bom nazaj, zato je veselje odveč (:

Moški dojemajo življenje in okolico na zelo preprost način. Ne otežujejo ga z nepotrebnimi mislimi, opravki in se velikokrat obnašajo popolnoma ravnodušno, kar ženske ne moremo sprejeti, ker smo preveč zapletene. Cepetamo, razmišljamo v nedogled in si rišemo najhujše scenarije, medtem ko moške zanimajo dejstva. Tako stojimo na dveh različnih mostovih.

O odnosih med moškim in žensko je bilo napisanega ogromno. Ne najdem tipične revije, ki nas ne bi obmetavala z nasveti, ki naj bi nam bili v velikansko pomoč pri izbiri idealnega partnerja. Pravzaprav pa vse govorijo isto; tako zelo se razlikujemo, da je prav neverjetno, da sploh shajamo. Vendar iskreno, drug brez drugega ne moremo. Dejstvo je, da je moški brez ženske mrtev. No, saj ne rečem, da se ženske otepamo moške družbe, a vsekakor smo bolj potrpežljive, sposobnejše, iznajdljivejše in bolj unikatne. Res pa je, da smo tudi cmerava, obtožujoča, tečna in napihujoča bitja. S tem mislim predvsem na to, da vse napihnemo kakor velik balon, ki ga bo vsak čas razneslo. Razneslo od jeze, razočanja in prizadetosti. Ženska sposobnost naplesti velike bale blaga iz niti, nikakor ni od muh.

Nikoli nismo povsem srečne. Vedno bo nekaj manjkalo in nikoli se ne bomo z vsem popolnoma strinjale. Vedno bo nek ampak, na katerega še same ne znamo odgovoriti. Velikokrat namreč sploh ne vemo kaj točno si želimo. Kaj pričakujemo in ali je to resnično nekaj, kaj smo si želele.

Moški ženske ne bodo nikoli popolnoma razumeli, a v resnici je stvar čisto preprosta. Ves čas iščemo simpatičnega, normalnega in vzgojenega moškega. Ne čutimo potrebe po športniku, pianistu in kuharju hkrati, prosimo le za malo razumevanja. Prišli bodo dnevi, ko bomo depresivne, tečne ter prepirljive in vse kar takrat potrebujemo, je malo miru. Razjezila nas bo vsaka malenkost. Če bo moški rekel ženski, da ji kavbojke pristojijo bolje kot krilo, bo hotela vedeti vse; zakaj tako misliš, kaj te je pripeljalo do tega, o čem si razmišljal prej, kakšna sta bila tvoj ton in barva glasu v točno določenem trenutku, kakšen je bil tvoj izraz na obrazu in kaj si misliš zdaj. Če ji ne daš prav in če se boriš za svoje mnenje si oplel. Ženska bo vedno korak pred moškim. Ko se bo umirila in bo neurje pojenjalo pa boš deležen poljuba vseh vesoljnih razsežnosti. Takrat bo vse oproščeno.   

Moškim se v svetu godi dobro. Bolje. To ugotovimo že samo, če opazujemo jutranji ritual tipične ženske in moškega. Ženska se mora zbuditi vsaj uro in pol prej, da je nato videti popolna in ko se po tuširanju, mazanju s tremu različnimi kremami, bolečemu odstranjevanju dlak, lakiranju nohtov, ličenju in preoblačenju ter slačenju pogleda v ogledalo, ni videti zadovoljna. Zato se še enkrat preobleče, nanese še eno plast maskare in doda uhane. Pri moškem se zadeva poenostavi. Ko se polula mimo straniščne školjke, se še zadnjič povoha in stopi pod tuš. Nato se obrije, obleče in stvar je gotova. Od njega se pričakuje, da bo nekega dne znal držati britvico, da bo nekoč našel spodobno službo in partnerico, ki bo zanj skrbela in mu po možnosti dala otroka. To je pravzaprav vse. Prava ženska pa mora kuhati, prati, pospravljati, pomivati, likati, znati mora poskrbeti za otroke, moža, po možnosti tudi za starše in predvsem zase. Mora biti lepa, postavna, pametna, z idealno službo, v kateri se mora dokazovati, da ji slednja ne pobegne v roke kakšnega povzpetniškega moškega. Mora biti dobra mati in žena. 

Vse našteto je nekaj, kar mi ni odveč in nekaj, kar dela ženske lepe, edinstvene in predvsem ženstvene. Maskara, kup ženskih revij na nočni omarici, tesna obleka, visoke petke, v katerih je trpela cel večer samo, da bi ti bila všeč in zvrhana merica dilem in nesigurnosti. Ženske.  

Če ji boš dodelil kompliment in pohvalil njene sposobnosti, ti bo v življenju veliko lažje. A naj bodo pristni; prava ženska hitro zavoha laž. Predvsem pa se ne pretvarjaj in ji daj vedeti, da si srečen, ker je tvoja. To si namreč zaslužimo.

Kljub všečnosti novega videza bloga, se ga nikakor ne morem navaditi. Kam je izginila blogrola ?! In zakaj so vse besede v naslovu napisane z veliko začetnico?  

Balkan je v očeh sveta spet črn, umazan, beden, usmiljenja in pomoči potreben. Južnjaki so spet prostaški, nasilni, vulgarni. Iskreno, vse našteti so pravzaprav res, a so še marsikaj drugega. So tudi ponosni, imajo čast, se znajo boriti, ne prenesejo zatiranja in se nikoli ne predajo. So čustveni, temperamentni in glasni. Takšni so bili, ko so se borili za svojo zemljo, ko so se po robu postavili vsem, ki niso bili z njimi. Hoteli so vse ali nič. Razmišljali so s srcem in ne z glavo. Takšen je tudi Haaški obtoženec Radovan Karadžić. Ponosen Črnogorec obtožen vojnih strahot, ki so ga v pest ujeli šele po dobrem desetletju skrivaja. Zamaskiranega v brado kralja Matjaža in na pogled popolnoma nedolžnega zdravnika. Beoema. Strahopetca, ki se je skrival za imenom že umrlega Srba, vendar rešitelja in idola v očeh mnogih Srbov. Psihologa in psihopata. Krasna kombinacija.

S prijetjem Karadžića se na Balkanu ne bo popolnoma nič spremenilo. Srbi ne marajo Hrvatov in muslimanov ter obratno, sledi vojne pa ne bo mogla izbrisati nobena obtožba. Materam iz Srebrenice ne bo nihče vrnil otrok, možev in očetov, ki so jih izgubile. Nihče ne bo razumel in občutil bolečine, ki so jo čutile in nihče ne bo zacelih ran. Vsaka vojna zahteva žrtve in prinaša posledice. Srbi nikakor niso nedolžni, kakor tudi niso bili popustljivi, velikokrat nečloveški. A kdo je rekel, da jim nasprotniki niso vrnili milo za drago? Tudi Hrvati in muslimani so pobijali; klali nedolžne otroke. Krvoločno so se branili, pod sabo neusmiljeno teptali srbske žrtve in ob tem niso čutili obžalovanja. Tudi ta vojna je bila nesmiselna. Če bo le sreča, pa nikoli ne bom občutila strahu, žalosti in bede ljudi v Srebrenici in drugih krajev, ki so bila deležna vojnih katastrof.

Rada imam Balkan. Počutim se domače, dobro in srečno. Rada imam srbščino in rada imam srbske ljudi. Njihova čustva, ki so vedno iskrena, njihov pravi humor, njihovo glasbo in filme. Bjelo dugme, Zdravko Čolić, Željko Joksimović, film Ko to tamo pjeva in še veliko drugega, dobrega in tako južnjaškega. Občutek, da sem napol njihova. A kaj, ko so tako prekleto tmasti. Ženejo svoje, mislijo, da so najpametnejši, da je samo njihova volja prava in edina. Podobno je bilo tudi ob neodvisnosti Kosova. Čeprav so vedeli, da je bitka izgubljena, se niso predali in so svoje gnali naprej. Ob tem pa uničevali svojo državo.

Pisala sem o tem, da je moj oče tata, Črnogorec  z vsemi lastnosti. Ko se pogovarja po telefonu, je glasen. Resnično glasen. Preklinja, je prav strahljivo iskren in domač z osebo, ki jo komaj pozna. Vedno govori srbsko, tudi kadar se pogovarja s Slovenci. Takšen je in sprejeli so ga popolnoma vsi. Vse imam njegovo. Oči, usta, roke, brado, stopala, lase… Tudi značajsko sva si tako prekleto podobna. Tako, da sva včasih skregana samo zato, ker nihče noče popustiti in priznati, da ima nekdo drug vendarle prav. Vendar mene srce nikoli ne bi pripeljalo tako daleč kot je Srbe.

Že štiri leta nisem bila v Črni gori. Ljudje te sprejmejo z odprtimi rokami. Pri njih si vedno dobrodošel. Vedno ti bodo skuhali kavo, vedno bodo pripavljeni na pogovor. Pogrešam babo in dedo. Selo. Vonj narave, vonj sena in sveže pokošene trave. Škripanje postelje, žimnice in debele, štrikane nogavice. Čudovito črnogorsko primorje. Kućo. Ljudi po mestu, ki nikoli ne spi. Glasne, ponosne, z dvignjeno glavo, zgovorne in časne ljudi. Vse delajo z veliko žlico strasti, ki je pri Slovencih nikoli ne bomo deležni. Mirni, vase povlečeni, nekoč hlapčevski, delavni Slovenci ne bodo nikoli povsem razumeli južnjakov. Vendar jih imajo vseeno radi. Nekoč smo bili eno.

Moj priimek več ali manj vedno napišejo s trdim č-jem. Saj ne, da mi bi bilo vseeno, a sploh se mi s tem ne da ukvarjati, izgubljati čas in vsakemu razlagati kako in kaj. Moj priimek je pravzaprav zelo lep. Nekaj posebnega, tipičnega in ponosnega.

Na svoje korenine sem zelo ponosna. Tako slovenske, kakor tudi črnogorske. Morda sem nekaj vmes. Slovenka, ki jo bogati balkanska kri. Slovenija bi bila prečista, preveč nedolžna in mirna brez južjakov. Balkancev, ki so zatavali v nedolžno Slovenijo. 

‘Možda za 50 godina i bude rata. Ako bi neka od dvije/tri strane pomislila da bi mogla pobjediti. Ali sad… Sad su to ciste gluposti. Jer, neko treba poceti rat. A toliko snage u BiH niko nema. Pa cak i da neko ima volje za ratom.’

vir  

Katera vera je pravilnejša? Kateri Bog je večji, boljši, prizanesljivejši, kateri uči bolje? Govoriti o tem je nesmiselno. Pravijo, da je vsaka vera prava in uči dobro. Da so vsi Bogovi, oziroma tisto kar se pod to besedo predstavlja, veliki in pošteni.

Do vere sem bila vedno nekoliko skeptična. Če tako pravijo vsi okoli mene, če so v to vsi tako zelo prepričani in okrog tega zganjajo takšen cirkus, potem že mora obstajati, so rekli. So nebesa, je pekel, so angeli in je Bog. On že ve, kaj je prav in kaj ne. Tisti, ki drži vse niti v rokah. On določa, če kdo pristane na cesti, on določa koliko mesa bomo pojedli za kosilo in on je tisti od katerega je vse odvisno. Če veruješ, si predan svoji veri, si pokoren in se ravnaš po zapovedih, boš srečen in tvoje življenje bo idilično. Če boš kradel, lagal in preklinjal, boš preklet, nesrečen in čakala te bo kazen. Včasih zaklejem, tudi zlagala sem se že. Bom zato kaznovana? Bom razbila kozarec, se mi bo na obleko prilepil žvečilni?

V kaj torej verujem? Kakšna je moja vera? Nisem krščena. Moja mama je katolik, moj tata pravoslavec. Kaj sem torej? Zaenkrat nič. Oba o veri zelo malo govorita. Mogoče jo dojemata kakor iluzijo in sta se pač sprijaznila, da jima je bila položena v zibelko. Sploh ne vem, če v kaj še verjameta. Mogoče sčasoma vera iz tebe izpuhti in se kasneje spet vrne. Tata verjame v trdo delo in trud, mama v nekaj za kar še sama ne ve ali sploh obstaja. Jaz pa se lahko torej sama odločim kaj bom. Lahko si spletem preprogo sredi hodnika in se pričnem klanjati Alahu, lahko se tudi obrijem in se zavijem v oranžno zaveso. Lahko sem karkoli. Jaz nisem nič. Ne verujem in ne verjamem.    

Vse se zgodi z razlogom. Kozarec bom razbila, ker bom neprevidna in ne zato, ker se je Bogu tako zahotelo in ker hoče, da pobiram črepinje. Moram priti do razumskih razlag in moram nositi odgvornost svojih dejanj, ne Gospodovih. Moram si znati prislužiti kruh, ker ni Bog tisti, ki mi bo na mizo položil hrano. Vse je odvisno od MENE same. Zato verjamem vase in v lastne sposobnosti. Verjamem, da se trud in prizadevnost poplačata, a ne verjamem v srečo in uresničitev sanj brez realne podlage. Kakor tudi ne v Boga.

Vera je tolažba. Še zadnje upanje iz katere se ponavadi črpa moč. Življenje pa je neprividljivo. Kruto. Boleče. Nepravično. Nehala sem verjeti, da je kdo nad nami. Bog? Če bi obstajal, bi bilo življenje pravično. Drugačno. In če obstaja, kaj počne? Se mu v glavi vrti od vseh hudodelstev? Nesramen si. Nekateri si ne zaslužijo prezgodnje smrti, hude izgube, trplenja, bolezni, žalosti in boležine. Kaj počneš? Je sploh še kaj pravično? Normalno? Izgubila sem vero.   

Samo navaditi se je treba, da me včasih pač zmanjka. Za dva dni, za dva tedna ali slab mesec. Ampak vedno se vrnem. Z novimi objavami in čisto svojim razmišljanjem.

Mogoče so počitnice pravi čas, ko bom lahko spet pisala …

Klemen Slakonja

Zadnje čase pogosto prelistam Blogrolo (resnično ne bi razpravljala o kvaliteti že menda desetega brezplačnega tednika, ki resnično ni nič posebnega), kjer vsak bloger z visoko vnemo zatrjuje, da bo nehal pisati takoj, ko ne bo imel več ničesar za povedati. To pa smatram kot nekaj težkega in ne verjamem, da je vsak sposoben kritično presoditi kdaj bi bilo dobro, da pač nehaš pisati.

Pišem od avgusta. Okej, priznajmo, da ne redno. Verjetno ne samo zato, ker so moji posti relativno dolgi, vendar tudi zato, ker potrebujem prekleto dolgo časa, da neko stvar napišem. In če faking ne bi bila tako zelo kritična do vsega kar naredim, bi šlo verjetno vse skupaj hitreje. Lahko bi rekla, da so nam izklopili internet, ker smo v finančni krizi, lahko bi tudi rekla, da je računalnik na popravilu, prav tako bi lahko rekla, da sem si zlomila nogo in bila za slab mesec tako priklenjena na posteljo. Vendar ne bom in bom raje priznala, da mogoče res ne bi bilo treba poudarjati, da sem razmišljala o zaprtju bloga, pa naj pomeni to karkoli. Če bi pisala redneje in če bi bila resnično za kakšno leto starejša, bi bil blog verjetno tudi bolj obiskan, a če si nalijemo čistega vina, pišem predvsem zase, pa naj se vam ob tem prosim ne zaleti. Rada se izražam v besedah, opisujem čustva in neskončno rada sem odkrita, če se že drugače moram velikokrat ugrizniti v jezik. Tako rada povem kaj mislim brez slabe vesti. Včasih sem rada nesramna. En mesec brez pisanja? Precej polno čustev, ki nikakor ne morejo izpuhteti iz tebe.

Jaz recimo vem, da verjetno ne bom nikoli napisala knjige, pa naj ves svet trdi, da imam besedni zaklad. Recimo, da si narišem sliko knjige in v treh mesecih napišem največ trideset strani. Več zagotovo ne. Potem celotno stvar preberem in mi ni všeč. Preberem jo nekomu drugemu, ki mu je všeč. Preberem še drugima dvema. Všeč jima je. Meni pa ni, zato sanje o knjigi v trenutku splavajo po vodi. Brez domišljije. Pika. Lahko pa bi začela pisati kritike filmov. Vse romantične komedije bi namreč zmetala v koš in povedala točno tisto, kar mi leži na srcu kadar pogledam le odlomek Fool’s gold ali pa  27 Dresses. Ni mi potrebno gledati, da vem, da je katastrofalno.

Berem bloge in se sprašujem ali je oseba, ki ga piše resnično tisto, za kar se predstavlja. Včeraj sem recimo prvič videla Iztoka Gartnerja na televiziji, pa čeprav že dolgo vem, da vodi neko oddajo. Pa me je kaj spominjal na tistega Iztoka brez dlake na jeziku, ki ga rada berem? Pravzaprav ne. Predstavljala sem si ga popolnoma drugače. ‘Onemu Iztoku, ki deli denar’ namreč nikoli ne bi pripisala, da je zmožen napisati dobro kritiko nekega filma. Pri njem je vse precej na easy. Ampak dobro, tip je okej. Po novem tudi hišni bloger.

Kdo ve kako dolgo bom še zdržala. Who cares.

Kot prvo, sploh ne vem več kako naj začnem. O tem je bilo že toliko povedanega in napisanega, da bi bilo nesmiselno ponavljati že znano. Vseeno je tema sama po sebi preveč vabljiva in idealno posiljena, zato se pač ne morem upreti.

Zavijem v trgovino in deset minut kasneje v roki držim cel kup cunj, ki jih moram pomeriti. Gola stojim pred ogledalom. Nisem si všeč. Hočem popolnoma ploski trebušček in nočem širokih ramen. Zaradi vseh pričakovanj po popolnosti si v hipu zaželim, da bi bilo moje telo iz gline.

Se sama sebi zdim lepa? Seveda ne. Bi želela kaj spremeniti? Ja. Prepričana sem tudi, da si nikoli ne bom popolnoma všeč. Svet se okrog mene vrti s popolnostjo, ki mi vsak dan dopoveduje kako grda in neumna pravzaprav sem. Da se moram skriti za cel teden, ker mi je sredi čela zrasel velik mozolj. In joj, zredila sem se za dva kilograma. Kaj pa zdaj? Me bodo imeli še vedno radi? Sem zato ničvredna? Moram telovaditi zato, da bi bila lepa in ne zato, da bi bila zdrava? Ne vem kaj naj naredim, da bo to tudi prav. Hočem ugajati, po drugi strani pa kljubovati in nočem podrediti idealom lepote, želim slediti le svojim mislim in poslušati kaj mi pravi telo. Vendar nikakor ne morem prezreti idealov in se sprehoditi po ulici, ne da bi bila pozorna na vsa smejoča se dekleta, ki so na plakatih in reklamah tako popolne. Tudi, če zato plačujejo ceno in tudi, če so slike super duper obdelane; še vedno so tu in me vsakič znova opominjajo, da bi se morala počutiti grozno, ker sem jedla piškote. Ne bom gledala televizije in ne bom poslušala radia, niti slučajno ne bom prelistala revije, ker mi na vsaki strani obljublja izgubo sedmih kilogramov v petih dneh brez stradanja in me rotijo naj pošljem sms, ker bom deležna popusta pri shujševalnih tabletah in mi polagajo na srce naj se namažem s samoporjavitveno kremo, ker pač to vsi počnejo. Kaj je normalno in kaj debelo? Še sama ne vem. Počutim se umazano, kadar nekoga označim za debelega, saj čutim to kot žaljivko, ne kot realnost. Ker bi bila tudi sama užaljena, če bi mi kdo rekel naj že enkrat shujšam in da bi me lahko bilo sram, ker sem taka.

Reklame in ideali poneumljajo, v trenutku se počutim grozno, ker vem, da moji lasje zares nikoli ne bodo tako sijoči in ker sem prepričana, da bom pri štiridesetih vsemu navkljub imela nekaj gub. Debeli ljudje so grdi, umazani, revni, neumni in ničvredni, medtem ko so suhi lepi, bogati in uspešni, kajne? Tako pravijo.

Ups, Marilyn Monroe. Danes bi ji rekli bucka. Ni bila suha in zato veliko lepša od marsikatere tridesetkilogramske zvezdnice, ki straši z vdrtimi ličnicami.

Kadar me kdo vpraša po najljubšem letnem času, sploh ne vem kaj naj rečem. Lahko bi rekla, da poletje, vendar se proti koncu tako zelo veselim jeseni in kmalu nato spet zime, da lahko te misli v trenutku izbišem iz glave.

Nekateri mejo med pomladjo in zimo začrtajo, ko zagledajo prve zvončke, trobentice in bogve kaj še vse, meni pa jasno, da je pomlad tu, ko mi zmanjka izgovorov in bi naredila greh, če bi se ob sončnem vremenu skrila pod posteljo. Pred leti sem ob takšnem času rezala rožice, metuljčke in jih lepila na okno, zdaj pa čistim. Spomladansko čistenje, se temu reče, ne? Sicer pa mi sploh ni jasno, kaj pričakujejo od nas, da delamo v zimskih počitnicah. V času novoletnih se bašemo s pecivom in zapravljamo denar za darila, v velikonočnih barvamo jajca, zdaj pa kaj? Naj grem smučat po blatu? Bruh.

Ves ta direndaj okrog novega leta mi je šel že prav pošteno na živce in zdaj ga je končno konec. Če sem čisto iskrena, mi vstop v novo leto ne pomeni prav nič. Gore hrane, ki jo proti koncu pospravimo v koš in sodi alkohola, ki pa nikoli ne prinese prav nič dobrega. Mogoče sem krivična, ker se na zadnji dan leta zares še nikoli nisem zabavala in je bilo le eno veliko trpljenje, ki sem ga morala preživeti med starejšimi, biti vljudna, prenašati vse tiste komentanje in vprašanja, ki se jih niti najmanj ne tičejo. Zato to sovražim. Sovražim vse kar je povezano z novim letom in zares upam, da se bo ves ta nemir, ki ga čutim sčasoma razkadil, ko bom v družbi tistih, s katerimi sem lahko to kar sem.  

Letošnjo Silvestrovanje je potekalo po pričakovanjih, torej je bilo grozljivo. Če skrajšam, bilo je na smrt dolgočasno in pomilovanja vredno. V celem večeru sem najmanj petkrat šla do stranišča in uganite nekaj; to je bil najboljši del.

Verjetno je problem v tem, da imata starša predsodek, da se mi bo kaj zgodilo. Da me bo kdo posilil, napil, dal v pijačo ectasy in da bo tako moje življenje uničeno in ne vem kaj še vse. Seveda se vse to lahko zgodi, če ne bi bila tako previdna kot sem, dovolj zrela za svoja leta, s prepričanjem, da se ne bom napila in da ne bom kadila, zaradi mojega odpora do teh stvari. Zares jima nikoli nisem dala vzroka, da bi lahko do mene bila nezauplijiva, pa mi kljub temu ne zaupata dovolj, da bi me pustila na trg, ki je le kakšnih dvesto metrov oddaljen od restavracije, kjer sem tokrat pasla dolgčas. Zares ne maram takšnih čudovitih restavracij, kjer se vse sveti (le kako pripravijo pribor do tega, da se sveti tako, da si lahko v odsevu popraviš make up?), toči se drago vino, lastniku pa se smeji, ker bo veliko zaslužil. Saj ne rečem, da ni lepo, ker je zares čudovito. Prižgane sveče na stopnišču, natakarji polni hinavščine in namišljene prijaznosti v zlikani obleki, da se hočeš v istem trenutku obrniti, ker si misliš, da zares ne spadaš tja. Nato mi postrežejo z neko oranžno zadevo na tako velikem krožniku, da bi lahko mačka razrezal. Kot prvo, nisem niti vedela, kako naj se zadeve lotim, ali je cela stvar sploh užitna in kaj sploh je. Še zdaj ne vem kaj sem jedla in tako je tudi boljše. Porcije so seveda, kot se za takšno restavracijo spodobi miniaturne in domov sem odšla lačna ter ob dveh zjutraj doma jedla čokolino.

Poslušala sem smešne pogovore, se zalivala z oranžno tekočino, ki naj bi bila sok in zaradi tega bila vsaj petkrat na stranišču, gledala sem v goli hrbet ženske, ki je sedela poleg nas, pisala čestitke in ves večer poskušala ugotoviti katero pesem vrtijo. Ja, tudi glasba je bila grozljiva. Poslušali smo že zastarele skladbe izpred nekaj let in najbolj žalostno je, da so imeli plačanega DJ-a, ki pa je očitno že preko petdeset, da ne ve kaj se posluša. Ni to še ena izmed najstniških muh, ker bi bila poplnoma zadovoljna s kakšnimi starejšimi skladbami, ki si zaslužijo pohvalo in zares ne potrebujem Christine Aguilere, da bi bila zadovoljna, le naj se spametuje in naj ne dovoli, da zadnje minute preživimo v znamenju Jana Plestenjaka in njegove Sobe 102, ki mi je čisto všeč, a ne dve sekundi pred vstopom v novo leto.

Vesela sem, da je konec in jezna, da se nisem preprosto pokrila preko glave z blazino, zaspala in se potem pač zbudila v novem letu. Tako bi bilo še najpreprostejše, vendar je včasih potrebno gledati tudi na druge, ne le nase, malo potrpeti in se s tem izogniti prepirom ter mogoče pridobiti tudi kakšno izkušnjo več. Kakšne so moje želje v novem letu? S tem se ne ukvarjam preveč, ker bi me vest preveč pekla, če svojih obljub ne bi izpolnila. Želim pa si predvsem zdravja, saj je brez slednjega vse brez smisla in seveda ljubezni, dobrih odnosov ter uspeha, ki ga nikoli ni dovolj.