MISIJA: nemogoče

Katera vera je pravilnejša? Kateri Bog je večji, boljši, prizanesljivejši, kateri uči bolje? Govoriti o tem je nesmiselno. Pravijo, da je vsaka vera prava in uči dobro. Da so vsi Bogovi, oziroma tisto kar se pod to besedo predstavlja, veliki in pošteni.

Do vere sem bila vedno nekoliko skeptična. Če tako pravijo vsi okoli mene, če so v to vsi tako zelo prepričani in okrog tega zganjajo takšen cirkus, potem že mora obstajati, so rekli. So nebesa, je pekel, so angeli in je Bog. On že ve, kaj je prav in kaj ne. Tisti, ki drži vse niti v rokah. On določa, če kdo pristane na cesti, on določa koliko mesa bomo pojedli za kosilo in on je tisti od katerega je vse odvisno. Če veruješ, si predan svoji veri, si pokoren in se ravnaš po zapovedih, boš srečen in tvoje življenje bo idilično. Če boš kradel, lagal in preklinjal, boš preklet, nesrečen in čakala te bo kazen. Včasih zaklejem, tudi zlagala sem se že. Bom zato kaznovana? Bom razbila kozarec, se mi bo na obleko prilepil žvečilni?

V kaj torej verujem? Kakšna je moja vera? Nisem krščena. Moja mama je katolik, moj tata pravoslavec. Kaj sem torej? Zaenkrat nič. Oba o veri zelo malo govorita. Mogoče jo dojemata kakor iluzijo in sta se pač sprijaznila, da jima je bila položena v zibelko. Sploh ne vem, če v kaj še verjameta. Mogoče sčasoma vera iz tebe izpuhti in se kasneje spet vrne. Tata verjame v trdo delo in trud, mama v nekaj za kar še sama ne ve ali sploh obstaja. Jaz pa se lahko torej sama odločim kaj bom. Lahko si spletem preprogo sredi hodnika in se pričnem klanjati Alahu, lahko se tudi obrijem in se zavijem v oranžno zaveso. Lahko sem karkoli. Jaz nisem nič. Ne verujem in ne verjamem.    

Vse se zgodi z razlogom. Kozarec bom razbila, ker bom neprevidna in ne zato, ker se je Bogu tako zahotelo in ker hoče, da pobiram črepinje. Moram priti do razumskih razlag in moram nositi odgvornost svojih dejanj, ne Gospodovih. Moram si znati prislužiti kruh, ker ni Bog tisti, ki mi bo na mizo položil hrano. Vse je odvisno od MENE same. Zato verjamem vase in v lastne sposobnosti. Verjamem, da se trud in prizadevnost poplačata, a ne verjamem v srečo in uresničitev sanj brez realne podlage. Kakor tudi ne v Boga.

Vera je tolažba. Še zadnje upanje iz katere se ponavadi črpa moč. Življenje pa je neprividljivo. Kruto. Boleče. Nepravično. Nehala sem verjeti, da je kdo nad nami. Bog? Če bi obstajal, bi bilo življenje pravično. Drugačno. In če obstaja, kaj počne? Se mu v glavi vrti od vseh hudodelstev? Nesramen si. Nekateri si ne zaslužijo prezgodnje smrti, hude izgube, trplenja, bolezni, žalosti in boležine. Kaj počneš? Je sploh še kaj pravično? Normalno? Izgubila sem vero.   

Samo navaditi se je treba, da me včasih pač zmanjka. Za dva dni, za dva tedna ali slab mesec. Ampak vedno se vrnem. Z novimi objavami in čisto svojim razmišljanjem.

Mogoče so počitnice pravi čas, ko bom lahko spet pisala …

Klemen Slakonja

Zadnje čase pogosto prelistam Blogrolo (resnično ne bi razpravljala o kvaliteti že menda desetega brezplačnega tednika, ki resnično ni nič posebnega), kjer vsak bloger z visoko vnemo zatrjuje, da bo nehal pisati takoj, ko ne bo imel več ničesar za povedati. To pa smatram kot nekaj težkega in ne verjamem, da je vsak sposoben kritično presoditi kdaj bi bilo dobro, da pač nehaš pisati.

Pišem od avgusta. Okej, priznajmo, da ne redno. Verjetno ne samo zato, ker so moji posti relativno dolgi, vendar tudi zato, ker potrebujem prekleto dolgo časa, da neko stvar napišem. In če faking ne bi bila tako zelo kritična do vsega kar naredim, bi šlo verjetno vse skupaj hitreje.  Če bi pisala redneje in če bi bila resnično za kakšno leto starejša, bi bil blog verjetno tudi bolj obiskan, a če si nalijemo čistega vina, pišem predvsem zase, pa naj se vam ob tem prosim ne zaleti. Rada se izražam v besedah, opisujem čustva in neskončno rada sem odkrita, če se že drugače moram velikokrat ugrizniti v jezik. Tako rada povem kaj mislim brez slabe vesti. Včasih sem rada nesramna. En mesec brez pisanja? Precej polno čustev, ki nikakor ne morejo izpuhteti iz tebe.

Kdo ve kako dolgo bom še zdržala. Who cares.

Kot prvo, sploh ne vem več kako naj začnem. O tem je bilo že toliko povedanega in napisanega, da bi bilo nesmiselno ponavljati že znano. Vseeno je tema sama po sebi preveč vabljiva in idealno posiljena, zato se pač ne morem upreti.

Zavijem v trgovino in deset minut kasneje v roki držim cel kup cunj, ki jih moram pomeriti. Gola stojim pred ogledalom. Nisem si všeč. Hočem popolnoma ploski trebušček in nočem širokih ramen. Zaradi vseh pričakovanj po popolnosti si v hipu zaželim, da bi bilo moje telo iz gline.

Se sama sebi zdim lepa? Seveda ne. Bi želela kaj spremeniti? Ja. Prepričana sem tudi, da si nikoli ne bom popolnoma všeč. Svet se okrog mene vrti s popolnostjo, ki mi vsak dan dopoveduje kako grda in neumna pravzaprav sem. Da se moram skriti za cel teden, ker mi je sredi čela zrasel velik mozolj. In joj, zredila sem se za dva kilograma. Kaj pa zdaj? Me bodo imeli še vedno radi? Sem zato ničvredna? Moram telovaditi zato, da bi bila lepa in ne zato, da bi bila zdrava? Ne vem kaj naj naredim, da bo to tudi prav. Hočem ugajati, po drugi strani pa kljubovati in nočem podrediti idealom lepote, želim slediti le svojim mislim in poslušati kaj mi pravi telo. Vendar nikakor ne morem prezreti idealov in se sprehoditi po ulici, ne da bi bila pozorna na vsa smejoča se dekleta, ki so na plakatih in reklamah tako popolne. Tudi, če zato plačujejo ceno in tudi, če so slike super duper obdelane; še vedno so tu in me vsakič znova opominjajo, da bi se morala počutiti grozno, ker sem jedla piškote. Ne bom gledala televizije in ne bom poslušala radia, niti slučajno ne bom prelistala revije, ker mi na vsaki strani obljublja izgubo sedmih kilogramov v petih dneh brez stradanja in me rotijo naj pošljem sms, ker bom deležna popusta pri shujševalnih tabletah in mi polagajo na srce naj se namažem s samoporjavitveno kremo, ker pač to vsi počnejo. Kaj je normalno in kaj debelo? Še sama ne vem. Počutim se umazano, kadar nekoga označim za debelega, saj čutim to kot žaljivko, ne kot realnost. Ker bi bila tudi sama užaljena, če bi mi kdo rekel naj že enkrat shujšam in da bi me lahko bilo sram, ker sem taka.

Reklame in ideali poneumljajo, v trenutku se počutim grozno, ker vem, da moji lasje zares nikoli ne bodo tako sijoči in ker sem prepričana, da bom pri štiridesetih vsemu navkljub imela nekaj gub. Debeli ljudje so grdi, umazani, revni, neumni in ničvredni, medtem ko so suhi lepi, bogati in uspešni, kajne? Tako pravijo.

Ups, Marilyn Monroe. Danes bi ji rekli bucka. Ni bila suha in zato veliko lepša od marsikatere tridesetkilogramske zvezdnice, ki straši z vdrtimi ličnicami.

Kadar me kdo vpraša po najljubšem letnem času, sploh ne vem kaj naj rečem. Lahko bi rekla, da poletje, vendar se proti koncu tako zelo veselim jeseni in kmalu nato spet zime, da lahko te misli v trenutku izbišem iz glave.

Nekateri mejo med pomladjo in zimo začrtajo, ko zagledajo prve zvončke, trobentice in bogve kaj še vse, meni pa jasno, da je pomlad tu, ko mi zmanjka izgovorov in bi naredila greh, če bi se ob sončnem vremenu skrila pod posteljo. Pred leti sem ob takšnem času rezala rožice, metuljčke in jih lepila na okno, zdaj pa čistim. Spomladansko čistenje, se temu reče, ne? Sicer pa mi sploh ni jasno, kaj pričakujejo od nas, da delamo v zimskih počitnicah. V času novoletnih se bašemo s pecivom in zapravljamo denar za darila, v velikonočnih barvamo jajca, zdaj pa kaj? Naj grem smučat po blatu? Bruh.

Ves ta direndaj okrog novega leta mi je šel že prav pošteno na živce in zdaj ga je končno konec. Če sem čisto iskrena, mi vstop v novo leto ne pomeni prav nič. Gore hrane, ki jo proti koncu pospravimo v koš in sodi alkohola, ki pa nikoli ne prinese prav nič dobrega. Mogoče sem krivična, ker se na zadnji dan leta zares še nikoli nisem zabavala in je bilo le eno veliko trpljenje, ki sem ga morala preživeti med starejšimi, biti vljudna, prenašati vse tiste komentanje in vprašanja, ki se jih niti najmanj ne tičejo. Zato to sovražim. Sovražim vse kar je povezano z novim letom in zares upam, da se bo ves ta nemir, ki ga čutim sčasoma razkadil, ko bom v družbi tistih, s katerimi sem lahko to kar sem.  

Letošnjo Silvestrovanje je potekalo po pričakovanjih, torej je bilo grozljivo. Če skrajšam, bilo je na smrt dolgočasno in pomilovanja vredno. V celem večeru sem najmanj petkrat šla do stranišča in uganite nekaj; to je bil najboljši del.

Verjetno je problem v tem, da imata starša predsodek, da se mi bo kaj zgodilo. Da me bo kdo posilil, napil, dal v pijačo ectasy in da bo tako moje življenje uničeno in ne vem kaj še vse. Seveda se vse to lahko zgodi, če ne bi bila tako previdna kot sem, dovolj zrela za svoja leta, s prepričanjem, da se ne bom napila in da ne bom kadila, zaradi mojega odpora do teh stvari. Zares jima nikoli nisem dala vzroka, da bi lahko do mene bila nezauplijiva, pa mi kljub temu ne zaupata dovolj, da bi me pustila na trg, ki je le kakšnih dvesto metrov oddaljen od restavracije, kjer sem tokrat pasla dolgčas. Zares ne maram takšnih čudovitih restavracij, kjer se vse sveti (le kako pripravijo pribor do tega, da se sveti tako, da si lahko v odsevu popraviš make up?), toči se drago vino, lastniku pa se smeji, ker bo veliko zaslužil. Saj ne rečem, da ni lepo, ker je zares čudovito. Prižgane sveče na stopnišču, natakarji polni hinavščine in namišljene prijaznosti v zlikani obleki, da se hočeš v istem trenutku obrniti, ker si misliš, da zares ne spadaš tja. Nato mi postrežejo z neko oranžno zadevo na tako velikem krožniku, da bi lahko mačka razrezal. Kot prvo, nisem niti vedela, kako naj se zadeve lotim, ali je cela stvar sploh užitna in kaj sploh je. Še zdaj ne vem kaj sem jedla in tako je tudi boljše. Porcije so seveda, kot se za takšno restavracijo spodobi miniaturne in domov sem odšla lačna ter ob dveh zjutraj doma jedla čokolino.

Poslušala sem smešne pogovore, se zalivala z oranžno tekočino, ki naj bi bila sok in zaradi tega bila vsaj petkrat na stranišču, gledala sem v goli hrbet ženske, ki je sedela poleg nas, pisala čestitke in ves večer poskušala ugotoviti katero pesem vrtijo. Ja, tudi glasba je bila grozljiva. Poslušali smo že zastarele skladbe izpred nekaj let in najbolj žalostno je, da so imeli plačanega DJ-a, ki pa je očitno že preko petdeset, da ne ve kaj se posluša. Ni to še ena izmed najstniških muh, ker bi bila poplnoma zadovoljna s kakšnimi starejšimi skladbami, ki si zaslužijo pohvalo in zares ne potrebujem Christine Aguilere, da bi bila zadovoljna, le naj se spametuje in naj ne dovoli, da zadnje minute preživimo v znamenju Jana Plestenjaka in njegove Sobe 102, ki mi je čisto všeč, a ne dve sekundi pred vstopom v novo leto.

Vesela sem, da je konec in jezna, da se nisem preprosto pokrila preko glave z blazino, zaspala in se potem pač zbudila v novem letu. Tako bi bilo še najpreprostejše, vendar je včasih potrebno gledati tudi na druge, ne le nase, malo potrpeti in se s tem izogniti prepirom ter mogoče pridobiti tudi kakšno izkušnjo več. Kakšne so moje želje v novem letu? S tem se ne ukvarjam preveč, ker bi me vest preveč pekla, če svojih obljub ne bi izpolnila. Želim pa si predvsem zdravja, saj je brez slednjega vse brez smisla in seveda ljubezni, dobrih odnosov ter uspeha, ki ga nikoli ni dovolj.

V času božičnih praznikov ponavadi spakiramo in ga mahnemo k starim staršem. Vas, kjer ni nepotrebnega hrupa, kjer se vsi poznajo in kjer vsak najde svoj mir. V naši hiši išče vsak uteho, prepletajo pa se čustva polna žalosti, jeze, ljubosumja, predvsem pa čustva ljubezni in veselja, zato imam praznike načeloma rada. Začnejo se počitnice, ki so med šolskim letom še kako potrebne, družina je običajno skupaj in lahko si odpočiješ.

Zadnje čase pa se mi čedalje bolj dozdeva, da me december in njegov blišč utruja. Veljal naj bi za najlepšega v letu prav zaradi svoje čarobnosti, ki jo prinaša skupaj z božičem, kičastimi okraski, lučkami, ki rasvetljujejo večja mesta, jelkami in širokega nasmeha treh mož, ki prinašajo darila, a zdaj te čarobnosti nikjer ne vidim več. Iz vseh, ampak res iz čisto vseh radijskih postaj je moč slišati sluzaste božične pesmi; če bi minil vsaj en dan, ko iz svočnikov ne bi prihrumela pesem Last Christmas, ki je tako rekoč postala decembrska himna, bi mi bilo veliko lažje. Pa saj ne, da mi ne bi bila všeč, nasprotno! Vendar si je nikakor ne morem izbiti iz glave, ko jo slišim in zato si jo brundam še cel dan, poleg tega pa je glasbeni spot, poln namišljene romantike in vešenja božičnih okraskov dveh, ki se lovita po snegu že zdavnaj mimo.

V decembru nam po glavi rojita le dve stvari, nakupovati in se zvečer odpraviti na zabavo. Da ne omenjam neznosne gneče med pločevinkami na cesti in drenjanja ljudi, ki bi radi čim prej opravili svoje v trgovinah. Pa saj priznam, darila za svoje najbližje običajno res nakupim zadnji dan, ker se preprosto preveč ukvarjam s tem kaj naj podarim, da bomo vsi srečni in zadovoljni, kar pa je težko. Otroci kričijo, starši kričijo in jaz kričim, ker sem zapravila preveč, kljub temu, da imam ponavadi to srečo, da znam z denarjem dobro razpolagati. Pravilno ga znam razdeliti,  preceniti ali je nekaj res vredno nakupa in znam varčevati, ko se mi to zdi potrebno, vendar je december vseeno tisti čas, ko je nujno, da kupiš nekaj takega česar nikoli v življenju ne boš potreboval. Od tete recimo vedno dobim za darilo uhane ali pa zapestnico, ki je živ dan ne bom nosila in tukaj je lepo, če imaš vsaj malo igralskega talenta, da se prisiliš nasmehniti in se prisrčno zahvaliti ter začeti s tistimi besedami v smislu: ‘ Saj ni bilo treba.’  

Odkar je uporaba pirotehnike dovoljena, ne najdem miru. Poka in poka, straši živali in ljudi, ki se ob vsakem bumu zdrznejo, povzroča poškodbe, ki še dolgo nosijo posledice. Tega resnično nisem nikoli razumela. Le kakšen je smisel v tem, da prižgeš, vržeš in poslušaš kako bo počilo? Ne pravim, da ognjemet ob polnoči ni lep, ker je. Vendar so petarde resnično odvratne.

Ko iz mestnih ulic odstranijo vse lučke in ko pri sosedovih podrejo jelko, takrat vem, da je božičnega kaosa zares konec. Čas je, da se podamo v mrzel, turoben in mračen januar, ki ga smatram za enega najbolj dolgočasnih mesecev, ko se vsi spet vrnejo na delo in poskušajo izpolniti vse novoletne zaobljube, pa jim to nekako ne uspeva.

In ja, za konec še voščilo: Veselo, polno smeha in radosti, dobrih misli in odnosov, ljubezni, sreče, predvsem pa zdravja v novem letu 2008!

Priznam. Zadnji udarec sem gledala samo zaradi njega in ni mi žal, je namreč odličen film, z še boljšimi igralci in režijo (Woody Allen). Govori o družbenem vzponu mladeniča in strašnih posledicah njegove ambicioznosti film pa je kot že rečeno, vsekakor vreden ogleda.  

Zdaj ga gledam na letakih za parfum Hugo Boss in opazujem kako skače v reklami za slednjega, kako se smeji, kako je vzvišen in se zaveda svoje neverjetne lepote ter potenciala.

“Človek, ki je rekel: “Raje bi bil srečen kot dober,” je imel globok vpogled v življenje. Ljudje se bojijo soočiti z dejstvom, da je velik del življenja odvisen od sreče in zastrašujoče je pomisliti, nad koliko stvarmi posameznik nima nadzora. Pri tenisu obstaja trenutek, ko žogica obstane na vrhu mreže. V delčku sekunde lahko pade naprej ali se vrne nazaj. Z malo sreče bo padla naprej in boste zmagali. Ali pa ne bo in boste izgubili.”

Jonathan Rhys Meyers

Vedno sem bila prepričana, da imam z mamo dober odnos. Trudila se je, da bi me vzgojila v dobri luči, da bi s tato name lahko bila ponosna. Naučila me je marsikaj, me vzpodbujala in mi vlivala samozavest, mi vedno govorila kako lepa sem, tudi če sem vstala zgodaj zjutraj in je bilo moje razpoloženje na psu. Z njo se lahko pogovarjam iskreno, z njo se lahko odpravim v kino, ne da bi me bilo sram in z njo lahko tudi nakupujem. Vprašala me bo za mnenje, si od mene izposodila verižico in me prosila, da ji navijem lase. 

Zanjo ne morem reči, da je tipična mama, je namreč nekaj posebnega. Nima veliko prijateljev, saj se boji, da bo postala do njih preveč zaupljiva in da jo bodo izdali, čeprav je velikokrat dobre volje in na svet gleda precej optimistično. Imela je prijateljico, s katero je preživela svoje še mladostniške dneve, s katero sta se smejali ter se zabavali, katero sem imela tudi jaz rada, ki pa se je ne spominjam najbolje. Končala je tragično. Spominjam se njenih grenkih solz. Takrat bi jo bilo nesmiselno tolažiti, takrat je bilo preveč žalostno, da bi lahko bilo resnično.

Njena omara je polna precej dragih oblek, kupuje zgoščenke, ki jih ne bo nikoli poslušala, se zmrduje nad visokimi petami in se pritožuje nad tatinim in mojim neredom v sobi. Pogledala je ogromno filmov, rada ima rože in vsaki stvari doda svoj pridih, tako da nastane nekaj čudovitega. Ve kaj je lepo in kaj ne, tati pomaga pri izbiri kravate ter le redko kaj speče. Ima svoje slabe dneve, kadar jo je najbolje pustiti samo, ko izgleda precej drugačno in zamišljeno. Včasih bo nepremišljena, njeno mnenje bo precej noro in njena nenatančnost mi bo šla precej na živce. Ne maram namreč, da se dotika moje omare, saj obleko vedno zloži narobe, nikoli jih ne preobrne in nogavice stlači v škatlo tako, da je ne more zapreti. Tudi lika bolj nerodno, vendar se zato toliko bolj spozna na glasbo in čudovito poje. Nikoli ne zamudi v službo, veliko spi in verjame, da je v prejšnjem življenju živela na gradu. Hmm.

Vendar ona ni moja prijateljica, ona je moja mama. Z njo se ne morem pogovarjati o ljubezenskih težavah, saj bi jo preveč skrbelo, pred njo ne smem preklinjati, pred njo se ne smem norčevati iz sebe ali iz drugih in z njo so stvari drugačnejše, mnogo bolj resne in odrasle. Ko bom bolna, jo bo skrbelo bolj kot bi jo moralo. Naredila bo vse, da se bom počutila bolje, objela me bo ter poljubila, da bi me potolažila. Ona je namreč moja mama. In rada jo imam.