MISIJA: nemogoče

Balkan je v očeh sveta spet črn, umazan, beden, usmiljenja in pomoči potreben. Južnjaki so spet prostaški, nasilni, vulgarni. Iskreno, vse našteti so pravzaprav res, a so še marsikaj drugega. So tudi ponosni, imajo čast, se znajo boriti, ne prenesejo zatiranja in se nikoli ne predajo. So čustveni, temperamentni in glasni. Takšni so bili, ko so se borili za svojo zemljo, ko so se po robu postavili vsem, ki niso bili z njimi. Hoteli so vse ali nič. Razmišljali so s srcem in ne z glavo. Takšen je tudi Haaški obtoženec Radovan Karadžić. Ponosen Črnogorec obtožen vojnih strahot, ki so ga v pest ujeli šele po dobrem desetletju skrivaja. Zamaskiranega v brado kralja Matjaža in na pogled popolnoma nedolžnega zdravnika. Beoema. Strahopetca, ki se je skrival za imenom že umrlega Srba, vendar rešitelja in idola v očeh mnogih Srbov. Psihologa in psihopata. Krasna kombinacija.

S prijetjem Karadžića se na Balkanu ne bo popolnoma nič spremenilo. Srbi ne marajo Hrvatov in muslimanov ter obratno, sledi vojne pa ne bo mogla izbrisati nobena obtožba. Materam iz Srebrenice ne bo nihče vrnil otrok, možev in očetov, ki so jih izgubile. Nihče ne bo razumel in občutil bolečine, ki so jo čutile in nihče ne bo zacelih ran. Vsaka vojna zahteva žrtve in prinaša posledice. Srbi nikakor niso nedolžni, kakor tudi niso bili popustljivi, velikokrat nečloveški. A kdo je rekel, da jim nasprotniki niso vrnili milo za drago? Tudi Hrvati in muslimani so pobijali; klali nedolžne otroke. Krvoločno so se branili, pod sabo neusmiljeno teptali srbske žrtve in ob tem niso čutili obžalovanja. Tudi ta vojna je bila nesmiselna. Če bo le sreča, pa nikoli ne bom občutila strahu, žalosti in bede ljudi v Srebrenici in drugih krajev, ki so bila deležna vojnih katastrof.

Rada imam Balkan. Počutim se domače, dobro in srečno. Rada imam srbščino in rada imam srbske ljudi. Njihova čustva, ki so vedno iskrena, njihov pravi humor, njihovo glasbo in filme. Bjelo dugme, Zdravko Čolić, Željko Joksimović, film Ko to tamo pjeva in še veliko drugega, dobrega in tako južnjaškega. Občutek, da sem napol njihova. A kaj, ko so tako prekleto tmasti. Ženejo svoje, mislijo, da so najpametnejši, da je samo njihova volja prava in edina. Podobno je bilo tudi ob neodvisnosti Kosova. Čeprav so vedeli, da je bitka izgubljena, se niso predali in so svoje gnali naprej. Ob tem pa uničevali svojo državo.

Pisala sem o tem, da je moj oče tata, Črnogorec  z vsemi lastnosti. Ko se pogovarja po telefonu, je glasen. Resnično glasen. Preklinja, je prav strahljivo iskren in domač z osebo, ki jo komaj pozna. Vedno govori srbsko, tudi kadar se pogovarja s Slovenci. Takšen je in sprejeli so ga popolnoma vsi. Vse imam njegovo. Oči, usta, roke, brado, stopala, lase… Tudi značajsko sva si tako prekleto podobna. Tako, da sva včasih skregana samo zato, ker nihče noče popustiti in priznati, da ima nekdo drug vendarle prav. Vendar mene srce nikoli ne bi pripeljalo tako daleč kot je Srbe.

Že štiri leta nisem bila v Črni gori. Ljudje te sprejmejo z odprtimi rokami. Pri njih si vedno dobrodošel. Vedno ti bodo skuhali kavo, vedno bodo pripavljeni na pogovor. Pogrešam babo in dedo. Selo. Vonj narave, vonj sena in sveže pokošene trave. Škripanje postelje, žimnice in debele, štrikane nogavice. Čudovito črnogorsko primorje. Kućo. Ljudi po mestu, ki nikoli ne spi. Glasne, ponosne, z dvignjeno glavo, zgovorne in časne ljudi. Vse delajo z veliko žlico strasti, ki je pri Slovencih nikoli ne bomo deležni. Mirni, vase povlečeni, nekoč hlapčevski, delavni Slovenci ne bodo nikoli povsem razumeli južnjakov. Vendar jih imajo vseeno radi. Nekoč smo bili eno.

Moj priimek več ali manj vedno napišejo s trdim č-jem. Saj ne, da mi bi bilo vseeno, a sploh se mi s tem ne da ukvarjati, izgubljati čas in vsakemu razlagati kako in kaj. Moj priimek je pravzaprav zelo lep. Nekaj posebnega, tipičnega in ponosnega.

Na svoje korenine sem zelo ponosna. Tako slovenske, kakor tudi črnogorske. Morda sem nekaj vmes. Slovenka, ki jo bogati balkanska kri. Slovenija bi bila prečista, preveč nedolžna in mirna brez južjakov. Balkancev, ki so zatavali v nedolžno Slovenijo. 

‘Možda za 50 godina i bude rata. Ako bi neka od dvije/tri strane pomislila da bi mogla pobjediti. Ali sad… Sad su to ciste gluposti. Jer, neko treba poceti rat. A toliko snage u BiH niko nema. Pa cak i da neko ima volje za ratom.’

vir  

Slovenska tla so se močno tresla na začetku leta, natančneje po novoletni požrtiji in pospravljanju okraskov ter božičnega kiča. Medtem, ko si je Božiček dal veliko opraviti s pospravljanjem sani v klet, so se gostinci zbali za svoj zaslužek. Pravzaprav upravičeno, ker je Slovenija spet hotela biti enaka vsej evropski smetani. In po eni strani je prav tako. Če se ne bi pojavile polemike in vprašanja o zasebnosti in demokraciji. Prihološke zadeve, češ da je stvar vsakega posameznika, če kadi ali ne in da ga zares ne bi smeli omejevati z zakonom. Po prevodu, pustite ga umreti v miru. Ampak po pravici povedano, se je zakon dobro obnesel. Tudi kadilci se ne pritožujejo tako kot bi se lahko, čeprav še vedno pahnem v smeh, ko se spomnim na ducat človečkov, ki so v zimskih mesecih tako vztrajno vlekli palčko, ji dovolili biti od slednje odvisni in zmrzovali kljub deke, ki so jim jo ponudili gostinci na terasi. 

Po uvodnih besedah je torej jasno, da se Slovenija na vsak način trudi biti najboljša, hoče izstopati in si pridobiti spoštovanje. In to kljub prepisanemu govoru Janše in nizki volilni udeležbi. Denarja imamo torej spet preveč in zato ga lahko mirne duše mečemo skozi okno. Brez ozira na socialne probleme ljudi, ki še za kruh nimajo kaj šele za kaj drugega. Vendar kakor koli, padla sem skoraj s stola, ko sem prebrala, da se je torej tudi Nizozemska odločila za tako imenovani ‘umri pokončno in v miru’ zakon. In ja, to je točno tista država z Amsterdamom, mlini na veter, dekleti na klic s tulipanom v laseh. In nenazadnje tudi država, kjer je marihuana legalna. Vse lepo in prav, če se zdaj ne bi šli tudi oni Evropske unije in uvedli zakon o prepovedi kajenja, ob enem pa dovolili kajenje marihuane. Wtf ?!! Pa saj sem najmanj stokrat že rekla, da kmalu že nič več ne bo čudno, a kaj ko se spet moreš iskreno vprašati ali imajo Nizozemci sploh kaj v svoji tulipanski betici. Naj kadijo travco, naj se gonijo po Amsterdamu, a naj si vendarle že enkrat priznajo, da z rožastim zakonom izpadejo več kot očitno neumni. Seveda vsak izgovor, da je marihuana zdrava in blagodejno vpliva na naše počutje pride več kot očitno prav. Pa tudi poceni ni in ja, komu pa se da zvijati? Meni ne. Hvala bogu, bi rekla mama.       

Veliko raje bi pisala o čem drugem in novica me nikakor ne veseli, a ker se me je dotaknilo, si ne morem kaj, da o tem ne bi napisala nekaj besed.   

Pred dnevom so se nekateri razpisali o njegovi domnevni smrti, nekateri so trdili, da so to le neumne laži in trači. Mene se je dotaknilo, a ne dovolj, da bi novicam lahko verjela; danes pa je postalo uradno. Tudi sama sem bila prepričana, da je vse skupaj le laž; zdelo se mi je podlo in neokusno, zdaj pa vem, da je nenazadnje smrt tako velikega človeka bilo že dolgo nekaj pričakovanega. Da z njegovim zdravjem gre le še navzdol, je bilo jasno proti koncu njegovega mandata in očitno je bilo, da časa nima na pretek in mogoče je to tudi sam čutil.

Da je politika ena velika čorba in da so politiki le podaljšana noga, sem dognala že zelo zgodaj, zato ne vem ali smem napisati, da mi je bil pri srcu. Je že res, da sem ga v večini branila, poskušala razumeti njegovo včasih spektakularno obnašanje, a v večini je bil prav zaradi svoje trme in posebnega značaja, sam kriv za domnevne obtožbe. Bil je velik posebnež in od ostalega političnega golaža je tako zelo iztopal. Verjetno sem ravno zato do njega čutila veliko mero spoštovanja in občudovanja, ker se je marsikomu znal postaviti po robu.  Prav zato mi je bil všeč; ker ni dopustil, da bi mu kdorkoli solil pamet. Mislim, da ga bomo pogrešali.

Včasih sem se z njim strinjala, drugič spet ne. Njegovim izjavam sem se morala nasmehniti, pa naj so bile še tako zelo ironično postavljene. Včasih nisem bila voljna poslušati njegovih suhoparnih govorov, zdaj pa vem, da je verjetno čutil in se zato umaknil. Vsekakor je bil velik politik in zogotovo bo s svojimi dejanji in mislimi ostal v spominu mnogih. Pekel je kruh, živel na Zaplani in na stara leta ostal sam in dočakal. Smrt.

Ko sem včaraj gledala podivjane Srbe na ulicah Beograda, sem bila vse bolj prepričana, da se zgodovina ponavlja. Pred leti, ko je bila Srbija krizno žarišče, sem bila še premajhna, da bi bila nekatere stvari sposobna razumeti, zdaj pa Srbe razumem in jih spoštujem zaradi njihove pripadnosti narodu.

Bila se še v plenicah, ko sem ugotovila, da je moj oče tata in da posledično nisem čistokrvna Slovenka in da se mi po žilah pretaka črnogorska kri, da o značilnostih južnjakov sploh ne govorim; saj jih je kot listja in trave. Tako tistih, ki so vredna občudovanja, kakor tudi tistih, ki jih drugi zaničujejo. Ne branim balkanskega nacionalizma, a Črno goro imam prav tako kot Slovenijo rada in trudim se, da ne bi nobenega naroda posploševala. V mojih mislih Črna gora včasih postane moj drugi dom, svojega očeta pa včasih prav zaradi njegovih južnjaških značilnosti tako občudujem, spoštujem in ga imam nadvse rada. Ponosna sem nanj in ponosna sem na svojo kri.

Povsod je tako; vsak narod je nenazadnje le narod z značilnostni ali predsodki, ki jih drugi pripisujejo, pa naj bodo dobri ali pa slabi. Lahko se prepričuješ kolikor se hočeš, vendar balkanci se ne bodo povlekli v svoje lukje, tiho jokali in čakali, da se nanje zruši svet. Razumevajoč pogovor je za Slovence, Srbi se bodo podali na ulice in ob tem rušili, razbijali, kričali in glasno izražali svoja čustva ter se borili do zadnje kaplje krvi, samo da bi zaščitili svoj narod. Slovenci ne bi nikoli demonstrirali, na miren način bi želeli stvari postaviti na svoje mesto, Rupel pa bi krivil vse okrog sebe, samo nase ne bi pomislil. Vendar pa se mi dozdeva, da temperament ni daleč od vandalizma in mogoče je prav zaradi balkanske vročekrvnosti Srbija zdaj tam, kjer je. ‘Temperament s smrtnimi žrtvami je za kurac temperament.’  

Če otroku vzameš bonbon, bo začel jokati, tako kot sedaj jočejo Srbi, ker so jim vzeli Kosovo, pofukano južno pokrajino polno Albancev, ki niti približno niso sposobni imeti države. Srbe razumem. Mogoče bi bila tudi jaz ena izmed tistih, ki bi se podala na ceste in zahtevala pravico, čeprav bi morda vedela, da se s tem ne bi ničesar spremenila.  Z uničevanjem ameriškega veleposlaništva, se stvari pravzaprav ne spremenijo, kajti Srbi uničujejo svojo Srbijo, mnogim rodni Beograd, čedalje bolj pa se mi dozdeva, da Američanom dol visi za gnilo Kosovo. Tudi če požgemo vse Mc’Donaldse bodo še vedno na strani Kosova, morda tudi brez razloga ali samo zato, da bi po njihovem ‘pač nekaj dogajalo’.

Dvignem prst in se podpišem pod geslo Kosovo je Srbija.

ker hujša. Prvi vstane od mize in se kot po tekočem traku odpravi v dnevno, da se mu ne bi pocedile sline. Pa vendar. Tako zelo rada ga imam kadar uživa pri jedi in resnično vsi smo se na njegove navade ter misli navadili; torej nihče ni bil presenečen, kadar je že stotič izjavil, da bo hujšal. Že zpet in znova.

Kuhal ni že celo večnost. Pravzaprav sploh ne verjamem, da bi znal kaj toplega in užitnega, razen jajc in hrenovk pripraviti. Pa saj ne, da bi za mamo lahko trdila, da je izvrstna kuharica; ne spomnim se kdaj je nazadnje kaj spekla. Kuha pač, ker mora. In točno to mi je všeč. Kako čudno bi bilo namreč, če bi se ji vse, česar bi se lotila, tudi posrečilo. Babica, katera kuhinja je za prste polizat, mi sploh ne pusti blizu, ker hoče vse opraviti sama. In fak, na koncu ji vse tako dobro uspe. Mama pa mi, odkar sem zažgala krofe in je ob tem zmanjakalo elektrike, ne zaupa več, ker se boji, da bom kuhinjo spustila v zrak. Prav. Pri naših ‘tam dol’ gre itak vse počasi. Življenje je počasnejše. Uživa se dalj časa, ker vedo, da je življenje le eno. In tudi tata to ve. Zato uživa.  

Smešno bi bilo, če bi ljudje bili popolni, sploh pa si popolnosti ne predstavljam ne samo pri sebi, temveč predvsem pri tati. Ne predstavljam si ga, vsak dan sveže pobritega, z izklesano postavo, ne predstavljam si ga brez velikega nosa in lepotične pike na hrbtu. Ne predstavljam si ga brez naglasa, brez svoje balkanske vročekrvnosti in nasmeha. Vse te posebnosti so ga naredile takšnega kot je in takšnega kot ga sprejemamo, vsi ki ga imamo radi.  

Še nikoli ni bilo na njegovi omarici toliko časopisov kot zadnji teden. Poleg Dela, tudi vsa tajužna, pri katerih se moram tako zelo namučiti, da preberem samo naslov. Cirilico namreč berem tako počasi kot otroci v tretjem razredu; da pisanja sploh ne omenjam, moja srbščina pa sicer ni tako klavrna kot se morda zdi. Ne samo, da me je spodil od televizije, ko so bila poročila, pa jih drugače sploh ne gleda. Medtem, ko nisem pisala je namreč Kosovo postalo neodvisno, pa naj to pomeni karkoli pač, meni še vedno ni jasno. Upam samo, da Slovenija ne bo spet stisnila repa med noge tako kot vedno.

Spet je izginila oseba, ki bi bila pripravljena pojesti moj puding. Pa saj bo verjetno vse spet po starem. Upam, da bo britvico za enkrat pustil pri miru. Brada južnjakom prav lepo pristoji.

Vse kar leze in se plazi govori o volitvah, o kandidatih in javnost se sprašujeje kdo bo sedel na stolček naše republike za nadaljna štiri leta. Nisem čisto prepričana, da bi oddala svoj glas, če bi bila polnoletna. Vse se mi zdi nekako preveč grobo in zakoreninjeno, da bi sploh imela željo izraziti mnenje.

Doma smo bili prepričani, da bo Lojzek pobral večino, sama pri sebi pa sem navijala za drugouvrščenega. Smešno je, da se ti nek politik zdi pošten, še bolj hecno pa je, da se sploh ukvarjam z volitvami. Nikoli me niso preveč zanimale in vedno sem se bila prisiljena seznaniti z razultati. Tudi moja družina ni ne vem kako politično ozaveščena. Mama nikoli ne voli, tata še ni videl volišča in ga ne bi, tudi če bi bila to njegova pravica.

Ko se peljem iz šole in vidim vse tiste plakate nasmejanih kandidatov, se zavem koliko truda so pravzaprav vsi v to resnično vložili. Zdi pa se mi, da se vsi več ali manj vlečejo kakor megla. Niso dovolj jasni in govorijo, govorijo in sploh nič ne povedo. No, Jelinčič je razred zase. On igra odkritega politika in verjetno mi je všeč prav zaradi tiste svoje odkritosrčnosti, črnega humorja preveč prepirljivega obraza. Seveda kot predsednik odpade. V pol leta bi se skregal z vsemi sosedi, trmasto vztrajal pri svojem in ne bi se oziral na drugo, morda boljše mnenje.

Monika mi gre strašno na živce, pa še sama ne vem zakaj. Zdi se mi preveč staromodna in ko pogledam njen zadrgnjen obraz sem prepričana, da države ne bi mogla uspešno voditi. V njen ni nič pozitivnega. Drugo pesem poje Elena Pečarič. Zdi se mi smešno, da je sploh kandidirala, čeprav je vsekakor zavidljiv njen pogum, odločnost in samozavest. Teoretično je sicer možno, da postane predsednik, a v praksi nikakor. Verjamem, da ima mnoge dobre lastnosti, da ima načela, ki se jih drži, a nikakor ni za predsednico. Pa ne samo zaradi njene bolezni, temveč tudi zaradi ljudi, ki jo obkrožajo, ki bi jo pomilovali in zaradi katerih bi se počutila zapostavljeno. Gaspari pa mi na sliki deluje kakor nek psihopat. Hmm.

Za koga bi torej volila, če sploh bi? Zagotovo bi se odločila za Danila Tuerka. Res je, da je morda premalo odločen, da me spominja na ministra za šolstvo, torej na Zvera, vendar je edini politik, ki se mi zdi pošten, umirjen in resnično človeški. Mogoče se motim. No, politika je itak hecna. Če hočeš namreč zablesteti v političnih vodah, moraš znati prepričevati in nastopati, biti živ in glasen.

Moj dedek: ‘ Politika je lačno govedo, ki nikoli ne prinese ničesar dobrega.’