Pomisleki


Vsi smo krvavi pod kožo

Zapisano pod Aktualno, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.07.2011

»Objava Pahorjevega off the record briefinga ni medijska sramota, temveč politična. Nekdo od prisotnih je v nasprotju z dogovorom naložil posnetek na YouTube. So what? Bolj škandalozno je, kaj vse in kako je Pahor govoričil. To je zgodba!« je v  kolumni, objavljeni v Sobotni prilogi, uvodoma napisal Marko Crnkovič. Njegove besede pa kar kričijo po oporekanju.

Borut Pahor za državo, oblast, ljudi, slovensko politiko postaja veliko breme. Njegovo vodenje se spreminja v protipomenko dobremu, neuspeli referendumi so mu spodnesli tla pod nogami in mu prisolili klofuto, njegova zamenjava pa naj bi bila zadnja  priložnost za rehabilitacijo vlade. Ob vsem tem mu je nedavno na hrbet padlo breme precej nespretno objavljenega posnetka in s tem razkritje spleta številnih podrobnosti. Nizek nivo komunikacije mu na posnetku nikakor ni v prid. Še posebej ne v času ultimativne politične krize in številnih reform, ko je vsaka informacija v interesu javnosti. A novinarjeve kršitve člena kodeksa nikakor ne smemo spregledati.

Marko Crnkovič je v svojem zapisu dejal, da so se na »ubogega nesrečnika«, ki je objavil posnetek, spravili, ker se na Pahorja niso mogli. Po njegovem mnenju je ravno on edina prava tarča, ki bi jo bilo vredno sesuti. Niti ne toliko zaradi vladne katastrofe nasploh, pač pa zaradi slišanega na posnetku. Zloraba zaupanja je po njegovem sicer vredna obsojanja, vendar v tem primeru ne vidi kršitve profesionalne etike. Seveda, le čemu bi se novinar moral držati novinarskega kodeksa, ki prepoveduje zvočno, slikovno snemanje in fotografiranje brez privolitve, če pa ga lahko krši? In zakaj bi sploh zapravljal čas z utemeljitvijo razkritja informacije in se trudil s pojasnitvijo, če je bilo snemanje resnično  v interesu javnosti, ko pa lahko posnetek preprosto naloži na popularno spletno mesto ter počaka na odziv, ki je že vnaprej obsojen na kazanje s prstom? Če pogledamo z druge perspektive: le zakaj bi se zdravnik držal svojega kodeksa, če pa lahko deluje v njegovem nasprotju? Zakaj zdravnik umetno ne obdrži fetusa pri življenju z namenom  opraviti raziskavo in odvzeti tkivo v zdravilne namene, kar je nenazadnje tudi v interesu javnosti? Ker ni v skladu z etiko. In tudi objava posnetka, ko je to prepovedano, je v nasprotju s slednjo. Še posebej, če prepovedanega snemanja  in objave le-tega ne utemeljiš, se raje zakoplješ v puščavski pesek ter strahopetno čakaš. Novinar se namreč ni potrudil obdelati svoje informacije in pojasniti svojega dejanja, kot to določa člen kodeksa.

Strinjam se s tem, da bi imeli notranjepolitični novinarji problem, če slovenskega predsednika vlade in njegove patetike ne bi bilo. Ampak v novinarski krvi je brskanje in iskanje, včasih tudi v stvareh, kjer ni prave zgodbe, saj jim nič drugega ne preostane. Kolumnist se med drugim sprašuje, zakaj se notranjepolitični novinarji tako radi ukvarjajo s politiki in odgovarja: ker imajo priložnost. Niti ne; to je njihovo delo.

Res je – tudi, če se sogovornik z novinarji predhodno dogovori, da bo pogovor potekal brez snemanja in citiranja, bi se nosilci politične moči morali zavedati pomena svojih besed. Čeprav so krojači sodobne družbe pogosto bolj zadovoljni ravno z nasprotnim, bi morale politične avtoritete v stiku z novinarji biti bolj pazljive. In kaj se je na posnetku jasno slišalo? Da se slovenski predsednik vlade vendarle nima za nepogrešljivega in najboljšega. Da ga je strah. Da se zaveda, da bi vladanje moralo postati preudarnejše. Kot avtoriteta in skala slovenske politike bi moral razmišljati jasno, trezno, odraslo. Ampak vsi smo ranljivi, vsakemu izmed nas lahko poči varovalka, vsak se lahko zlomi. Še posebej v kriznih časih je težko delovati psihološko in politično trdno. Vsaka tvoja beseda, dejanje, gib; vse poraja dvome. Še posebej, če si predsednik vlade in ti je ime Borut Pahor.

Delo: Sobotna priloga, 2. julij

  • Share/Bookmark

Smisel laži

Zapisano pod Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 13.09.2008

Razburkan teden pred volitvami, obdobje ko mediji na vroče novice čakajo kakor mačka na svoj plen, ko vsako malenkost razbohotijo in napihnejo kakor velik balon in z veliki očmi pričakujejo novo afero, me je vzpodbudil k razmišljanju o smislu laži. Podmazan jezik bo novo vlado popeljal na stolček za nadaljna štiri leta. V vsakem primeru bo prišlo do novih preprek, med seboj se bodo trla različna mnenja, novih katastrof v gospodarstvu in ekonomiji tudi ne bo manjkalo; tako da smo pravzaprav v vsakem primeru na istem. Politika je od nekdaj umazana igra, od daleč mamljiva, a v resnici zelo kruta. Dar nabrušenega jezika in veliko izmišljenih zgodbic na zalogi, pa je ogromen plus. Spreten lažnivec nas lahko prepriča, da je strašno pomemben, pa ne zna niti napisati besede intelektualec. Vendar poglejmo iz drugačnega zornega kota. Le kam nas pripelje večno poštenje? Skozi stoletja mnogi veliki diktatorji niso niti za trenutek pokazali občutka krivde ali sramu, pa danes pišejo zgodovino. Bili so tako spretni in prepričljivi, da so še sami sebi verjeli. In to je smisel dobrega laganja. Če je laganje sploh lahko dobro.

V življenju smo pogosto postavljeni med različne bregove. Po glavi se nam podijo takšna ali drugačna vprašanja, na katera mrzlično išemo odgovore in ponavadi nismo zadovoljni, ker se bojimo krute resnice. Kako se odločiti, kaj narediti in kaj reči, da bomo lepši, boljši in pametnejši?  Zaradi ogromne želje po ugajanju, se zatekamo k lažem. Čisto preprosto; tiste majhne, pa do velikih in debelih. V hipu si zgradimo veliko hišo, zamenjamo avto in službo. Naše življenje naj bi tako bilo boljše. Vendar nekaj je narobe. Spodaj, nekje v kotu, nas tišči in pritiska, dokler ne priznamo, da smo le majhna pika. Zaslišimo doneče trkanje vesti.

Majhni otroci preidejo v obdobje drobnih, nedolžnih laži. Ko jih starši pri tem zalotijo, običajno natvezijo kakšno zgodbico, nato pa s povešenimi očkami in sklonjeno glavo priznajo. Ali se otrok razvija v velikega hinavca ali pa je to le del odraščanja, se pokaže kasneje.

Problem laži ni le v tem, da nekdo laže, ampak tudi v tem, da mu drugi verjamejo. Če nas je ob izrečeni laži sram, toliko bolje. Pomeni, da imamo vest in da tudi naše materialne vrednote niso povsem izginile. Meja med lažjo in občutkom sramu je tanko začrtana. Lahko nas je iskreno sram, lahko blefiramo ali pa lažemo zaradi občutka sramu. Velikokrat nas je sram predvsem pred pogledom drugih. Sploh več ni pomembno ali smo sami zadovoljni s sabo, temveč ali so drugi zadovoljni z nami.

Kaj je pravzaprav smisel laži? Drugim se predstaviti v lepši luči. Seveda največkrat potegnemo kratko. Ves čas namreč živimo v iluziji.

  • Share/Bookmark

Mehki ć, prosim!

Zapisano pod Politika avtor: afnaa, 28.07.2008

Balkan je v očeh sveta spet črn, umazan, beden, usmiljenja in pomoči potreben. Južnjaki so spet prostaški, nasilni, vulgarni. Iskreno, vse našteti so pravzaprav res, a so še marsikaj drugega. So tudi ponosni, imajo čast, se znajo boriti, ne prenesejo zatiranja in se nikoli ne predajo. So čustveni, temperamentni in glasni. Takšni so bili, ko so se borili za svojo zemljo, ko so se po robu postavili vsem, ki niso bili z njimi. Hoteli so vse ali nič. Razmišljali so s srcem in ne z glavo. Takšen je tudi Haaški obtoženec Radovan Karadžić. Ponosen Črnogorec obtožen vojnih strahot, ki so ga v pest ujeli šele po dobrem desetletju skrivaja. Zamaskiranega v brado kralja Matjaža in na pogled popolnoma nedolžnega zdravnika. Beoema. Strahopetca, ki se je skrival za imenom že umrlega Srba, vendar rešitelja in idola v očeh mnogih Srbov. Psihologa in psihopata. Krasna kombinacija.

S prijetjem Karadžića se na Balkanu ne bo popolnoma nič spremenilo. Srbi ne marajo Hrvatov in muslimanov ter obratno, sledi vojne pa ne bo mogla izbrisati nobena obtožba. Materam iz Srebrenice ne bo nihče vrnil otrok, možev in očetov, ki so jih izgubile. Nihče ne bo razumel in občutil bolečine, ki so jo čutile in nihče ne bo zacelih ran. Vsaka vojna zahteva žrtve in prinaša posledice. Srbi nikakor niso nedolžni, kakor tudi niso bili popustljivi, velikokrat nečloveški. A kdo je rekel, da jim nasprotniki niso vrnili milo za drago? Tudi Hrvati in muslimani so pobijali; klali nedolžne otroke. Krvoločno so se branili, pod sabo neusmiljeno teptali srbske žrtve in ob tem niso čutili obžalovanja. Tudi ta vojna je bila nesmiselna. Če bo le sreča, pa nikoli ne bom občutila strahu, žalosti in bede ljudi v Srebrenici in drugih krajev, ki so bila deležna vojnih katastrof.

Rada imam Balkan. Počutim se domače, dobro in srečno. Rada imam srbščino in rada imam srbske ljudi. Njihova čustva, ki so vedno iskrena, njihov pravi humor, njihovo glasbo in filme. Bjelo dugme, Zdravko Čolić, Željko Joksimović, film Ko to tamo pjeva in še veliko drugega, dobrega in tako južnjaškega. Občutek, da sem napol njihova. A kaj, ko so tako prekleto tmasti. Ženejo svoje, mislijo, da so najpametnejši, da je samo njihova volja prava in edina. Podobno je bilo tudi ob neodvisnosti Kosova. Čeprav so vedeli, da je bitka izgubljena, se niso predali in so svoje gnali naprej. Ob tem pa uničevali svojo državo.

Pisala sem o tem, da je moj oče tata, Črnogorec  z vsemi lastnosti. Ko se pogovarja po telefonu, je glasen. Resnično glasen. Preklinja, je prav strahljivo iskren in domač z osebo, ki jo komaj pozna. Vedno govori srbsko, tudi kadar se pogovarja s Slovenci. Takšen je in sprejeli so ga popolnoma vsi. Vse imam njegovo. Oči, usta, roke, brado, stopala, lase… Tudi značajsko sva si tako prekleto podobna. Tako, da sva včasih skregana samo zato, ker nihče noče popustiti in priznati, da ima nekdo drug vendarle prav. Vendar mene srce nikoli ne bi pripeljalo tako daleč kot je Srbe.

Že štiri leta nisem bila v Črni Gori. Ljudje te sprejmejo z odprtimi rokami. Pri njih si vedno dobrodošel. Vedno ti bodo skuhali kavo, vedno bodo pripavljeni na pogovor. Pogrešam babo in dedo. Selo. Vonj narave, vonj sena in sveže pokošene trave. Škripanje postelje, žimnice in debele, štrikane nogavice. Čudovito črnogorsko primorje. Kućo. Ljudi po mestu, ki nikoli ne spi. Glasne, ponosne, z dvignjeno glavo, zgovorne in častne ljudi. Vse delajo z veliko žlico strasti, ki je pri Slovencih nikoli ne bomo deležni. Mirni, vase povlečeni, nekoč hlapčevski, delavni Slovenci ne bodo nikoli povsem razumeli južnjakov. Vendar jih imajo vseeno radi. Nekoč smo bili eno.

Moj priimek več ali manj vedno napišejo s trdim č-jem. Saj ne, da mi bi bilo vseeno, a sploh se mi s tem ne da ukvarjati, izgubljati čas in vsakemu razlagati kako in kaj. Moj priimek je pravzaprav zelo lep. Nekaj posebnega, tipičnega in ponosnega.

Na svoje korenine sem zelo ponosna. Tako slovenske, kakor tudi črnogorske. Morda sem nekaj vmes. Slovenka, ki jo bogati balkanska kri. Slovenija bi bila prečista, preveč nedolžna in mirna brez južjakov. Balkancev, ki so zatavali v nedolžno Slovenijo. 

‘Možda za 50 godina i bude rata. Ako bi neka od dvije/tri strane pomislila da bi mogla pobjediti. Ali sad… Sad su to ciste gluposti. Jer, neko treba poceti rat. A toliko snage u BiH niko nema. Pa cak i da neko ima volje za ratom.’

vir  

  • Share/Bookmark

‘Neće niko da nas tuće’ / Če je Kosovo srce Srbije, potem Srbija umira

Zapisano pod Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 22.02.2008

Ko sem včaraj gledala podivjane Srbe na ulicah Beograda, sem bila vse bolj prepričana, da se zgodovina ponavlja. Pred leti, ko je bila Srbija krizno žarišče, sem bila še premajhna, da bi bila nekatere stvari sposobna razumeti, zdaj pa Srbe razumem in jih spoštujem zaradi njihove pripadnosti narodu.

Bila se še v plenicah, ko sem ugotovila, da je moj oče tata in da posledično nisem čistokrvna Slovenka in da se mi po žilah pretaka črnogorska kri, da o značilnostih južnjakov sploh ne govorim; saj jih je kot listja in trave. Tako tistih, ki so vredna občudovanja, kakor tudi tistih, ki jih drugi zaničujejo. Ne branim balkanskega nacionalizma, a Črno goro imam prav tako kot Slovenijo rada in trudim se, da ne bi nobenega naroda posploševala. V mojih mislih Črna gora včasih postane moj drugi dom, svojega očeta pa včasih prav zaradi njegovih južnjaških značilnosti tako občudujem, spoštujem in ga imam nadvse rada. Ponosna sem nanj in ponosna sem na svojo kri.

Povsod je tako; vsak narod je nenazadnje le narod z značilnostni ali predsodki, ki jih drugi pripisujejo, pa naj bodo dobri ali pa slabi. Lahko se prepričuješ kolikor se hočeš, vendar balkanci se ne bodo povlekli v svoje lukje, tiho jokali in čakali, da se nanje zruši svet. Razumevajoč pogovor je za Slovence, Srbi se bodo podali na ulice in ob tem rušili, razbijali, kričali in glasno izražali svoja čustva ter se borili do zadnje kaplje krvi, samo da bi zaščitili svoj narod. Slovenci ne bi nikoli demonstrirali, na miren način bi želeli stvari postaviti na svoje mesto, Rupel pa bi krivil vse okrog sebe, samo nase ne bi pomislil. Vendar pa se mi dozdeva, da temperament ni daleč od vandalizma in mogoče je prav zaradi balkanske vročekrvnosti Srbija zdaj tam, kjer je. ‘Temperament s smrtnimi žrtvami je za kurac temperament.’

Če otroku vzameš bonbon, bo začel jokati, tako kot sedaj jočejo Srbi, ker so jim vzeli Kosovo, pofukano južno pokrajino polno Albancev, ki niti približno niso sposobni imeti države. Srbe razumem. Mogoče bi bila tudi jaz ena izmed tistih, ki bi se podala na ceste in zahtevala pravico, čeprav bi morda vedela, da se s tem ne bi ničesar spremenila.  Z uničevanjem ameriškega veleposlaništva, se stvari pravzaprav ne spremenijo, kajti Srbi uničujejo svojo Srbijo, mnogim rodni Beograd, čedalje bolj pa se mi dozdeva, da Američanom dol visi za gnilo Kosovo. Tudi če požgemo vse Mc’Donaldse bodo še vedno na strani Kosova, morda tudi brez razloga ali samo zato, da bi po njihovem ‘pač nekaj dogajalo’.

Dvignem prst in se podpišem pod geslo Kosovo je Srbija.

  • Share/Bookmark

Tata se mi smili,

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.02.2008

ker hujša. Prvi vstane od mize in se kot po tekočem traku odpravi v dnevno, da se mu ne bi pocedile sline. Pa vendar. Tako zelo rada ga imam kadar uživa pri jedi in resnično vsi smo se na njegove navade ter misli navadili; torej nihče ni bil presenečen, kadar je že stotič izjavil, da bo hujšal. Že zpet in znova.

Kuhal ni že celo večnost. Pravzaprav sploh ne verjamem, da bi znal kaj toplega in užitnega, razen jajc in hrenovk pripraviti. Pa saj ne, da bi za mamo lahko trdila, da je izvrstna kuharica; ne spomnim se kdaj je nazadnje kaj spekla. Kuha pač, ker mora. In točno to mi je všeč. Kako čudno bi bilo namreč, če bi se ji vse, česar bi se lotila, tudi posrečilo. Babica, katera kuhinja je za prste polizat, mi sploh ne pusti blizu, ker hoče vse opraviti sama. In fak, na koncu ji vse tako dobro uspe. Mama pa mi, odkar sem zažgala krofe in je ob tem zmanjakalo elektrike, ne zaupa več, ker se boji, da bom kuhinjo spustila v zrak. Prav. Pri naših ‘tam dol’ gre itak vse počasi. Življenje je počasnejše. Uživa se dalj časa, ker vedo, da je življenje le eno. In tudi tata to ve. Zato uživa.  

Smešno bi bilo, če bi ljudje bili popolni, sploh pa si popolnosti ne predstavljam ne samo pri sebi, temveč predvsem pri tati. Ne predstavljam si ga, vsak dan sveže pobritega, z izklesano postavo, ne predstavljam si ga brez velikega nosa in lepotične pike na hrbtu. Ne predstavljam si ga brez naglasa, brez svoje balkanske vročekrvnosti in nasmeha. Vse te posebnosti so ga naredile takšnega kot je in takšnega kot ga sprejemamo, vsi ki ga imamo radi.  

Še nikoli ni bilo na njegovi omarici toliko časopisov kot zadnji teden. Poleg Dela, tudi vsa tajužna, pri katerih se moram tako zelo namučiti, da preberem samo naslov. Cirilico namreč berem tako počasi kot otroci v tretjem razredu; da pisanja sploh ne omenjam, moja srbščina pa sicer ni tako klavrna kot se morda zdi. Ne samo, da me je spodil od televizije, ko so bila poročila, pa jih drugače sploh ne gleda. Medtem, ko nisem pisala je namreč Kosovo postalo neodvisno, pa naj to pomeni karkoli pač, meni še vedno ni jasno. Upam samo, da Slovenija ne bo spet stisnila repa med noge tako kot vedno.

Spet je izginila oseba, ki bi bila pripravljena pojesti moj puding. Pa saj bo verjetno vse spet po starem. Upam, da bo britvico za enkrat pustil pri miru. Brada južnjakom prav lepo pristoji.

  • Share/Bookmark