MISIJA: nemogoče

Balkan je v očeh sveta spet črn, umazan, beden, usmiljenja in pomoči potreben. Južnjaki so spet prostaški, nasilni, vulgarni. Iskreno, vse našteti so pravzaprav res, a so še marsikaj drugega. So tudi ponosni, imajo čast, se znajo boriti, ne prenesejo zatiranja in se nikoli ne predajo. So čustveni, temperamentni in glasni. Takšni so bili, ko so se borili za svojo zemljo, ko so se po robu postavili vsem, ki niso bili z njimi. Hoteli so vse ali nič. Razmišljali so s srcem in ne z glavo. Takšen je tudi Haaški obtoženec Radovan Karadžić. Ponosen Črnogorec obtožen vojnih strahot, ki so ga v pest ujeli šele po dobrem desetletju skrivaja. Zamaskiranega v brado kralja Matjaža in na pogled popolnoma nedolžnega zdravnika. Beoema. Strahopetca, ki se je skrival za imenom že umrlega Srba, vendar rešitelja in idola v očeh mnogih Srbov. Psihologa in psihopata. Krasna kombinacija.

S prijetjem Karadžića se na Balkanu ne bo popolnoma nič spremenilo. Srbi ne marajo Hrvatov in muslimanov ter obratno, sledi vojne pa ne bo mogla izbrisati nobena obtožba. Materam iz Srebrenice ne bo nihče vrnil otrok, možev in očetov, ki so jih izgubile. Nihče ne bo razumel in občutil bolečine, ki so jo čutile in nihče ne bo zacelih ran. Vsaka vojna zahteva žrtve in prinaša posledice. Srbi nikakor niso nedolžni, kakor tudi niso bili popustljivi, velikokrat nečloveški. A kdo je rekel, da jim nasprotniki niso vrnili milo za drago? Tudi Hrvati in muslimani so pobijali; klali nedolžne otroke. Krvoločno so se branili, pod sabo neusmiljeno teptali srbske žrtve in ob tem niso čutili obžalovanja. Tudi ta vojna je bila nesmiselna. Če bo le sreča, pa nikoli ne bom občutila strahu, žalosti in bede ljudi v Srebrenici in drugih krajev, ki so bila deležna vojnih katastrof.

Rada imam Balkan. Počutim se domače, dobro in srečno. Rada imam srbščino in rada imam srbske ljudi. Njihova čustva, ki so vedno iskrena, njihov pravi humor, njihovo glasbo in filme. Bjelo dugme, Zdravko Čolić, Željko Joksimović, film Ko to tamo pjeva in še veliko drugega, dobrega in tako južnjaškega. Občutek, da sem napol njihova. A kaj, ko so tako prekleto tmasti. Ženejo svoje, mislijo, da so najpametnejši, da je samo njihova volja prava in edina. Podobno je bilo tudi ob neodvisnosti Kosova. Čeprav so vedeli, da je bitka izgubljena, se niso predali in so svoje gnali naprej. Ob tem pa uničevali svojo državo.

Pisala sem o tem, da je moj oče tata, Črnogorec  z vsemi lastnosti. Ko se pogovarja po telefonu, je glasen. Resnično glasen. Preklinja, je prav strahljivo iskren in domač z osebo, ki jo komaj pozna. Vedno govori srbsko, tudi kadar se pogovarja s Slovenci. Takšen je in sprejeli so ga popolnoma vsi. Vse imam njegovo. Oči, usta, roke, brado, stopala, lase… Tudi značajsko sva si tako prekleto podobna. Tako, da sva včasih skregana samo zato, ker nihče noče popustiti in priznati, da ima nekdo drug vendarle prav. Vendar mene srce nikoli ne bi pripeljalo tako daleč kot je Srbe.

Že štiri leta nisem bila v Črni gori. Ljudje te sprejmejo z odprtimi rokami. Pri njih si vedno dobrodošel. Vedno ti bodo skuhali kavo, vedno bodo pripavljeni na pogovor. Pogrešam babo in dedo. Selo. Vonj narave, vonj sena in sveže pokošene trave. Škripanje postelje, žimnice in debele, štrikane nogavice. Čudovito črnogorsko primorje. Kućo. Ljudi po mestu, ki nikoli ne spi. Glasne, ponosne, z dvignjeno glavo, zgovorne in časne ljudi. Vse delajo z veliko žlico strasti, ki je pri Slovencih nikoli ne bomo deležni. Mirni, vase povlečeni, nekoč hlapčevski, delavni Slovenci ne bodo nikoli povsem razumeli južnjakov. Vendar jih imajo vseeno radi. Nekoč smo bili eno.

Moj priimek več ali manj vedno napišejo s trdim č-jem. Saj ne, da mi bi bilo vseeno, a sploh se mi s tem ne da ukvarjati, izgubljati čas in vsakemu razlagati kako in kaj. Moj priimek je pravzaprav zelo lep. Nekaj posebnega, tipičnega in ponosnega.

Na svoje korenine sem zelo ponosna. Tako slovenske, kakor tudi črnogorske. Morda sem nekaj vmes. Slovenka, ki jo bogati balkanska kri. Slovenija bi bila prečista, preveč nedolžna in mirna brez južjakov. Balkancev, ki so zatavali v nedolžno Slovenijo. 

‘Možda za 50 godina i bude rata. Ako bi neka od dvije/tri strane pomislila da bi mogla pobjediti. Ali sad… Sad su to ciste gluposti. Jer, neko treba poceti rat. A toliko snage u BiH niko nema. Pa cak i da neko ima volje za ratom.’

vir  

Pred časom sem spet dobila dokaz, da se po ulicah ne morem sprehajati brez vsake skrbi in da me je upravičeno lahko strah. Natančno se spomnim vsakega prigovarjanja staršev naj pazim nase; ko sem ob stavku naj prečkam cesto le ob zeleni luči, vedno zavila z očmi. Danes mi je jasno, da njihove skrbi niso bile neupravičene in niti pomisliti nočem kaj vse bi se lahko zgodilo. Sploh več ne morem izključiti možnosti nasilja, nadlegovanja, nesreče ali zlorabe; da o zaprtju v klet za štiriindvajset let sploh ne govorim. Pravzaprav pa me kaj takega več ne sme presenetiti in mogoče je narobe ravno to, da bomo kmalu kaj takega jemali za nekaj čisto samoumevnega ali celo normalnega, ker je tega čedalje več.

Najbrž nisem bila edina, ki je bila deležna ogorčenja ob razkritju grozljive in brutalne usode Elisabeth, ki jo je oče štiriindvajset let zadrževal v kleti kot kakšnega psa. Takšne usode si resnično ne zasluži nihče. Seveda si niti v sanjah ne morem predstavljati kako se je ona ob tem počutila, kaj čuti sedaj in kakšne posledice bodo ona in njeni otroci nosili celo življenje. Verjetno takšnega gnusa in mraka v sebi nikoli ne bom občutila in še zdaleč nisem jaz tista, ki bi lahko sodila zgodbi, ki je skoraj neresnična in neverjetna. Velikokrat so namreč zločini pojasnljivi, včasih celo logični. Razumem strašno željo pa bogastvu, dolgočasje in mogoče tudi adrenalin ob kraji in ostalih podobnih rečeh, a zaprtje dekleta, po kateri se pretaka tvoja lastna kri in posilstvo slednje; to pa je nekaj kar nima pojasnila, kaj šele opravičila. Po vrhu vsega ji je naštepal sedem otrok, jo pustil živeti izolirano od ostalega sveta skoraj četrt stoletja, jo vsake toliko obiskal in si jo vzel za svojo. Kaj se takšni živali plete po glavi? Ali ob tem resnično ne občuti niti malo sramu in občutka, da je storil nekaj grdega in neodpustljivega?

Nihče ne zna povedati kakšno kazen si zasluži, ne da bi se ob tem spraševal ali bi ob tem resnično zadoščeno pravici. Primerne kazni za takšna dejanja preprosto ni. Smrtna kazen je smešna in še zdaleč ni dovolj, ob dosmrtni ječi pa bi prej ali slej zgrabil priložnost in se ob ničvrednem življnju ubil. Ne samo, da bi ga morali pribiti na križ z desetimi žeblji v modah, da bi dva dni z glavo navzdol visel obešen kakor ničvredna cunja, tudi hoja po ognju zanj ne bi bilo dovolj. Zmela bi ga v prah, mu odrezala prste in mu v usta zbasala lastno črevesje ter kravjo drisko z migajočimi se glistami. Potem bi ga vrgla morskim psom, mu krvaveče rane posula s soljo in ga ponudila tridesetim potrebnim, zavaljenim, smrdljivim starcem, ki bi ga obdelali kakor največjega cucka. Brez udov bi ga še živega zakopala, da bi cvilil kakor otrok, trpel in si želel smrti. A svinja nemarna bi bila kljub vsemu v prednosti. 

Kako naj v prihodnosti zavarujem svoje otroke, če jih bom nekoč imela? Kako naj jim zaupam in jim dopovem, da me je strah, da se jim bo kaj zgodilo? Ali naj bom ob posilstvu vesela že zato, ker se ni zgodilo kaj hujšega in bom to jemala za nekaj normalnega?

Zadnje čase se pojavljajo besni očitki in naenkrat neznanska skrb za otroke. Postavljajo se vprašanja o gromozanskem vplivu resničnostnih šovov, ki jih je na naših tleh vedno več, mene pa očitno nekaj sili k temu, da o tem razmišljam in posledično spet pišem.

Vsi po vrsti si grizejo nohte in šele zdaj, ko je stekla voda v grlo in je škoda že narejena, pametujejo. V oddaji Trenja so se namreč “nadvse resno” lotili vprašanja o kršenju človekovih pravic v resničnostnem šovu in kolikor je pač bilo mogoče gledalcem na pladnju ponudili različna mnenja in besede, ki so se med sabo kresale. Malo morje različnih mnenj in izgovarjanja na trpeče mladostnike, ki so prisiljeni to svinjarijo gledati. Okej, eno je prisila, drugo prostovoljstvo in resnično si ne bi upala trditi, da ob ogledu kdo trpi. Če trpiš, situacijo pač poskušaš izboljšati. V tem primeru lahko preklopiš kanal in na nacionalki gledaš dokumentarni film o dinozavrih. Vendar se bojim, da ne bo velike razlike.

Še vedno sem mnenja, da so vzgoja in moralne vrednote, ki so ti jih starši kot otroku vcepili v glavo, ključnega pomena. Mene jih je mama naučila, zato vem, da v šovu prikazanem na komercialki nikakor ni vse lepo in prav in prepričana sem, da name ne vpliva toliko kakor bi lahko. Čeprav se lahko uvrščam v skupino mladostnikov in sprejmem ves tisti golaž o odraščanju, skrkanju informacij iz okolja v katerem živimo, podivjanih misli in neznosni skrbi o tem, kaj bodo rekli drugi; pa nadvse dobro vem, da obnašanje, ki je bilo prikazano v oddajo ni zavidanja vredno in vem, da name to ne more vplivati. Če bi zares hoteli spremeniti vplive okolja in predvsem medijev, ki ljudem sporočajo misel popolnosti in mladostnike vzpodbujajo k nič kaj prida dejanjem, bi morali prepovedati vse - od filmov, ki jih predvajajo v zgodnjih urah, kjer je nasilja na splošno ogromno in spolnosti na vsakem koraku, ki naj bi baje otrokom dajala slab vzgled, pa do poročil, kjer so prikazane mnogo bolj realne strahote, ki so povrh vsega resnične. Kar je nekoč veljajo za tabu, je danes nekaj povsem normalnega in mogoče je včasih tako prav. Časi se namreč spreminjajo, pa naj bo to včasih dobro ali slabo.  

Kaj tekmovalci pravzaprav v hiši počnejo? So morda cvrli bikova jajca, se kopali v svinjski krvi, na svojih ustih začutili mišjo dlako, brskali po smeteh in teden dni spali v pasjih uticah? Ne samo to; tekmovalni duh vzpodbujajo v poniževalnih mislih na dvaindevetdeset tisoč eurov, kar je očitno edina tolažba, motiv in goreča ambicija že tako zafrustriranih tekmovalcev. Slednji se verjetno niso prijavili, ker strmijo k plodni prihodnosti in očitno niti zato, ker bi bilo njihovo življenje tako razburljivo in pestro, ampak predvsem, ker jim je grozno dolgčas, ker nimajo pojma kaj bi sami s sabo in ne vidijo izhoda iz svojega nadvse dolgočasnega življenja. Nihče od teh vreč krompirja pa se seveda ne bi branil večjega zaslužka in ščepca medijske pozornosti, ki se bo kakor feniks spremenila v kup smetja, ko ga bodo pozabili. Kakor češnjo na torti pa v hišo pošljejo brezdomca z gnilimi zobmi, iz katerega so se mnogi norčevali in ga zbadali z opazkami v smislu, naj se že enkrat umije. Bohotili so se v luči wanna have uspeha in ob tem izpadli največji hinavci ter popolni bedaki. Zdaj je zunaj in zobe, ki mu bodo na ulici med prodajanjem Kraljev ulice spet odpadli, mu bo BK Studio očitno popravil. Pomoč za crknit.  

Notranjost hiše je torej natrpana s četico zagrenjenih izbranih mladcev, ki se vsak teden trudijo opraviti zadano nalogo, ki z vsakim tednom postaja bizarnejša. Poleg zgoraj naštetega, mi namreč vsak teden postane jasno, da Big Brother postaja nič kaj človeški in vse prej kakor resničen. Ne, to ni realnost. Kdo pri zdravi pameti pa bi se iz ljubega miru šel pse in gospodarje, ob tem pa nase navlekel gromozanski kostum in se ponižal?

Žal me nihče ne more prepričati, da imajo tekmovalci zdravo pamet, ker so se zavestno odločili prestopiti prag hiše Big Brother. Zapravljanje časa, medtem ko življenje brzi mimo njih, z momljanjem in klepetanjem o nadvse zanimivih in poučnih temah, kakor npr. kaj bodo danes jedli, kdo je komu ukradel zobno ščetko in kateri gospodarji so bili prizanesljivejši do svojih podložnikov. Zato seveda ne presenečajo želje in prošnje gledalcev, da naj se nekomu dokončno že utrga, naj že pride do konfliktov, pretepa, zmerjanja, vedno zaželenega seksa in bogsigavedi česa še. Me mogoče presenečajo dogodki preteklega tedna “tko bom reku Dejana” in ”tote” Tjaše, ki jo dialekt tako prekleto poneumi, da se mi dviguje vsakič, ko jo slišim? Seveda ne. Na mrtvo so se ga napili, se metali po tleh, rjoveli kakor v živalskem vrtu, se zmerjali, sklofkali in se na koncu za posladek še zjokali. Verjetno pa je prav zaradi tega gledanost še večja.

Stanovanje se deli na dve strani, ki ju ločujejo rešetke, ki še dodatno spominjajo na živalski vrt. Poležavajo in svoje nožice postavljajo na ogled celotni Sloveniji, ki je očitno tako zelo hinavska, da to z užitkom gleda.    

Voditeljica popolnoma sovpada z okoljem in če me ne bi s črnimi lasmi tako spominjala na starko z lasuljo in preklano ustnico, bi mi bila celo všeč. V četrtek je dokazala namreč, da ni neumna, čeprav je bila najglasnejša glede ličil preizkušenih na živalih. Enako kakor, če bi se mesar zavzemal za pravice živali.

Pazite kaj sanjate. Veliki brat vas gleda.

Okej.  

V poštnem nabiralniku se mi nabira zajeten kupček nauporabnih, nesramnih in neumnih elektronskih sporočil. Pravzaprav moram biti precej dobre volje, da se branja slednjih resnično lotim. Ne samo, da me blesava verižna sporočila v stilu, da bom umrla, če v naslednjih nekaj sekundah sporočila ne pošljem petdesetim osebam, resnično vržejo iz tira, isto sekundo jih izbrišem, pa čeprav mi že v nsalovu grozijo, da me bo doletela grozljiva usoda, če to storim. Torej, me je nekaj očitno zelo razveselilo, da se sporočila začela prebirati in zraven vse ostale čorbe, dobim tole:

>poslali so mi ta e-mail…ni prav prijetna na zacetku ampak ti
>pomagarazmišljat. Pozorno jopreberite. To pismo pošiljam z njenim namenom,
>da tiveliko za razmišljat, in zaradi tistega kar pravi…Ce verjamesaline,
>usoda obstaja..Ampak tudi ce zgodbe spodaj nastete nisopozitivne. .s
>svojega zivljenjalahko naredimokar zelimo.. Dovolj je da si to zelis.. Sam
>preberi….se posebejzadnji del..ZGODBA 1:Kelly Sedey je imelazeljo: da bi
>jo njenfant, s keterim je bila ze 3 leta, David Marsden,zasnubi. Tako,
>nekega dne, ko je bila znjim na vecerji, jojeDavidzasnubil!!!Privolila
>je,ampak takoj zatem je odsla, saj jebila znekom zmenjena20 minut dlje od
>tam.Ko je prisla v pisarno, jeopazila da ima naracunalnikunovae-mail
>sporocila.pogledala jih je: obicajnaprijateljevapisma…Ampak nate je
>videla eno, katero prejse nikoli ni videla. To je to pismo. Takoj ga je
>zbrisala brez dabi jo sploh prebrala.VELIKA NAPAKA!!!Tistega vecera, jo
>jepoklicala policija.Bilo je glede Davida. Imelje prometnonesreco z
>osemnajst-letnikom.Niprezivel…ZGODBA 2: Kate Robbenson je prejela to
>pismo, in ker je verjela vusodo, jo je poslalaparim prijateljem, ampak ni
>imela dovolj e-mailov katerimbi poslala teh deset kopij ki bi jih bilo
>treba poslat. Po 3dnehje sla Kate na ples v maskah.Kasneje tistivecer, kose
>odpravljala do avta, da bi se vrnila domov,jo je pijanecna
>krajuubil.ZGODBA3:Richard S. Willis je pismo poslal45 minut potem ko jo je
>prebral.Po 4 urah,je hodil po cesti, da bi sel intervjuvatnekozelo pomembno
>osebo,ko se je odlocilda bo sel k Cinziji Bell,njegoviskrivni ljubezni ze
>od 5 let.Cinzija ga je videla in mu povedala daje vanj zaljubljena ze
>2leti.Tri dni kasnejejo jezasnubil. Cinzia in Richardsta sevedno porocena,
>imatatri otroke,veselisokakor nikdar prej!TO JE PISMO:Za vogalom
>imamprijatelja, v tem mestuki nima konca. Dnevi minejoin tednihitro tecejo,
>in predenj sem setegazavedala, je letoposlo in nikoli vec
>nisemvidelamojegaprijatelja.Za zivljenje je tohitra in nevarna dirka.On
>vedami je sevednozelo vsec, kakorv dnevihko sem se pojavljalacampanello
>pojavljala pred njegovimi vrati, in on pred mojimi. Ko smo bili mlajsi
>kakor sedajko smoutrujeni in navelicani starci.Prevec utrujeni da bi se
>igralizabiteigrice.”Jutri” sem si rekla”Bom poklicala Jima samo da bi
>mupokazala da sevedno mislim nanj” in odlasala sem na jutriin tako se je
>razdalja mednama vecala in vecala… Zaovinkom!Ze kilometre stran.”Tukaj je
>telegram, gospe” “Jim je danes umrl”.In to je tistokar smo dobili na
>koncu.Za ovinkom, zgubljen prijatelj.Povej vednokar mislis.Ce koga ljubis,
>POVEJ MU.Nebojsetvojih custev. Pojdi ven in vsem povej kar mislis.Ker ko se
>bos odlocla, da je cas, bo prepozno.Prevzemi nadzornad dnevom.Nikoli si ne
>premisli. Zelo je pomembno,stojob strani tvojim prijateljemin tvoji
>druzini, ker so ti pomagali postat tokar si.Poslji to pismopred3 mi urami
>po tem ko si jo prebrala10 im razlicnim osebam.Ce bos to naredila,bos
>dobilaveliko srece v ljubezni.Oseba katera teprivlaci, bo kmalu razumelakaj
>cutis.Ce tega ne bos naredila,bos imela veliko nesrece in nebo prijetno te
>poslusat.TO NI IGRA!!!Prebrala si “zgodbe”na zacetkupisma, in njihove
>posledice.MORASjo poslati drugace bos imela velikonesreco.

in tole:

Ne vem, če je na tem kaj res, pa vendar posredujem v vednost… Obvestite svoje sestre, mame, ľene, punce, kolegice,… Če je kaj resnice na tem.
Ce je komu kaj znano tole, prosim, da mi sporocite, ker je pac tole zelo zanimiva zadeva…lahko pa tudi antireklama…Drugace je pa zadeva ze poslana naprej na POP TV za oddajo preverjeno, pa se bo slej kot prej pojavil pravi odgovor…pa vseeno posiljam v vednost… 
 
————————————————————- Punce pripravite te na eno bolj sokantnih novic….vsaj za mene je bila, saj sem cel dan lahko premisljevala le o tem…
 
Pred nekaj dnevi smo imeli doma obisk 2 zakoncev, katerima je umrla hcerka. Nic nenavadnega nebi bilo, ce nebi bil razlog, zaradi katerega je umrla tako nehuman in grozljiv. Punca je bila stara 34 let, ko je umrla.No, da KONCNO preidem k stvari. Punca je dobila raka na maternicnem vratu, kateri se je razsiril po telesu in zaradi tega, ker je prepozno sla k zdravniku, jo le ti nso mogli resiti. Punca je dobila RAK MATERNIČNEGA VRATA zato, ker je uporabljala vlozke ALWAYS.
Ste mogoce opazile, da ni (oz.je minimalno st.reklam) za Always vlozke? Na Always vlozkih je klor, ki je kriv za nastanek raka na maternicnem vratu. Ljudje, ki so producirali Always vlozke so klor dajali namensko na vlozke, da bi ubijali zenske. Vse pa zaradi tege, ker je na svetu (celotno gledano) prevec ljudi in ce “ubijajo” zenske, potem le te ne morejo rojevati otrok.

Ne morem si kaj, da se ob tem ne bi nasmehnila. Čeprav nisem prepričana ali je prav, da sem mail prekopirala in da se o vrednosti slednjega javno sprašujem. Vendar mi zadeva ne da miru. Pošiljatelj je v sporočilu naredil ogromno napak, tudi njegov besedni zaklad ni ne vem kako bogat, vendar maila nisem spreminjala. Nihče mi ne more očitati, da sodim med naivneže in tudi tokrat se glasno sprašujem ali je kaj na tej stvari. Na živce mi gredo laži in izmišljotine, ne maram ljudi, ki so globoko v oblakih. Zanima me samo ali svet premore res naivneža in polpismenega človeka, ki v svoji betici nima pameti in si celotno stvar izmisli. Maila se na prvi pogled precej razlikujeta, pravzaprav pa sta oba poslana z istim namenom. Kaj storim? Stisnem delete.  

Res je sicer, da Oskarjev nisem komentirala, sem jih pa jih gledala in Pop tv se je očitno na vse pretege trudil pridobiti pozornost ter jih kopirati. Neuspešno seveda. Po identični rdeči preprogi, skakljanju in žicanju Pirševe za intervju, se ji je še pridružil Kastelic, ki ni povedal nič, kar bi bilo v pretirani zvezi z Viktorji. Koga pa zanima njegovo gledanje Nini Osenar pod krilo? Njegovo hvalisanje je postajalo neprimerno in nekdo bi mu moral očitno povedati, da je na Viktorjih in ne na playboy zabavi.

Poskrbeli so torej, da sem po pol ure gledanja zehala kot za stavo in se očitno zgledovali po Big Brotherju, ki je prav tako poskrbel za še eno razvlečeno oddajo, kjer moraš obvezno preklopiti. Bila sem prepričana, da bosta Slon in Sadež zagotovo ponovila uspeh zmagoslavega Zrnca in to bi jima skoraj upelo. Motili so me sicer prispevki, ki so me tako zelo spominjali na verzijo ‘As ti tud not padu’ , a ona sta pač Slon in Sadež. Pika. Opolzka, precej nesramna, nora in posebna. Smešno je, da me to sploh ne moti in guess what. Večina šal je bila precej posrečenih, čeprav nekaterih dvorana sploh ni štekala. Pa kaj, dovolj je že, da jo prebobnata ona.

Nekateri so na vsak način hoteli biti smešni. Zehala sem ob Tomažu Domicelju, ki je zapravljal čas in strašil z grozljivim suknjičem. Očitno se ne more sprijazniti, da je stari fosil z marmelado. Vključno z Janom Plesetenjakom so se mi vsi zdeli precej pijani. Prvič in verjetno tudi zadnjič sem ga slišala, kako se je pošalil. Sploh mu ne paše. 

Siddharta je tokrat ostala brez viktorja in ni mi jasno, kako jih lahko premaga Zoran Predin, ki že vsaj leto ni nanizal nobenega komada, ki bi bil v vsakem primeru še en pražen krompir. Oprostim jim, da je viktorja dobila prsata Lili, ki je z Markom tako zelo lep par, da postaja že grozljivo, ne morem pa mimo drugih malenkosti, ob katerih so me zasrbeli prsti. Ob napovedi zmagovalca kategorije smo poslušali šušlanje kuverte in zijali v gnile in neposrečene kvadratke. Pot do odra je grozljivo dolga, še posebej za žensko, ki v petah ne zna hoditi. Želodec se mi je obračal ob snemanju golih stolov in nadvse slabo kamero in še slabšo sceno. Reflektorji iz osemdesetih? Nak.

Mogoče se mi je samo zdelo, da so peli na plejbek. Če so, jim pripišem še en velik minus. Omar je začel in zaključi v velikem slogu, a kaj ko me je tako prekleto spominjal na Robbia Williamsa. Presenetljivo, da je bila ideja z Big foot mamo in Slaki posrečena. In čudna.

Mtv Adria ga je spet dobila. Pa ne vem zakaj, je namreč precej dolgočasna priredba in nam ukradenega pravega Mtv-ija. Čeprav se ekipa nadvse trudi in mi je Ivan čisto všeč, raje zamižim ob kriljenju Martine, pa čeprav v shujšani verziji.

Mogoče jim še manjka malo izkušenosti in profesonalnosti. Vsekakor pa naj si priskrbijo sposobnejše kamermane in mogoče bodo Viktorji nekoč na nivoju.  

Veliko raje bi pisala o čem drugem in novica me nikakor ne veseli, a ker se me je dotaknilo, si ne morem kaj, da o tem ne bi napisala nekaj besed.   

Pred dnevom so se nekateri razpisali o njegovi domnevni smrti, nekateri so trdili, da so to le neumne laži in trači. Mene se je dotaknilo, a ne dovolj, da bi novicam lahko verjela; danes pa je postalo uradno. Tudi sama sem bila prepričana, da je vse skupaj le laž; zdelo se mi je podlo in neokusno, zdaj pa vem, da je nenazadnje smrt tako velikega človeka bilo že dolgo nekaj pričakovanega. Da z njegovim zdravjem gre le še navzdol, je bilo jasno proti koncu njegovega mandata in očitno je bilo, da časa nima na pretek in mogoče je to tudi sam čutil.

Da je politika ena velika čorba in da so politiki le podaljšana noga, sem dognala že zelo zgodaj, zato ne vem ali smem napisati, da mi je bil pri srcu. Je že res, da sem ga v večini branila, poskušala razumeti njegovo včasih spektakularno obnašanje, a v večini je bil prav zaradi svoje trme in posebnega značaja, sam kriv za domnevne obtožbe. Bil je velik posebnež in od ostalega političnega golaža je tako zelo iztopal. Verjetno sem ravno zato do njega čutila veliko mero spoštovanja in občudovanja, ker se je marsikomu znal postaviti po robu.  Prav zato mi je bil všeč; ker ni dopustil, da bi mu kdorkoli solil pamet. Mislim, da ga bomo pogrešali.

Včasih sem se z njim strinjala, drugič spet ne. Njegovim izjavam sem se morala nasmehniti, pa naj so bile še tako zelo ironično postavljene. Včasih nisem bila voljna poslušati njegovih suhoparnih govorov, zdaj pa vem, da je verjetno čutil in se zato umaknil. Vsekakor je bil velik politik in zogotovo bo s svojimi dejanji in mislimi ostal v spominu mnogih. Pekel je kruh, živel na Zaplani in na stara leta ostal sam in dočakal. Smrt.

Ko sem včaraj gledala podivjane Srbe na ulicah Beograda, sem bila vse bolj prepričana, da se zgodovina ponavlja. Pred leti, ko je bila Srbija krizno žarišče, sem bila še premajhna, da bi bila nekatere stvari sposobna razumeti, zdaj pa Srbe razumem in jih spoštujem zaradi njihove pripadnosti narodu.

Bila se še v plenicah, ko sem ugotovila, da je moj oče tata in da posledično nisem čistokrvna Slovenka in da se mi po žilah pretaka črnogorska kri, da o značilnostih južnjakov sploh ne govorim; saj jih je kot listja in trave. Tako tistih, ki so vredna občudovanja, kakor tudi tistih, ki jih drugi zaničujejo. Ne branim balkanskega nacionalizma, a Črno goro imam prav tako kot Slovenijo rada in trudim se, da ne bi nobenega naroda posploševala. V mojih mislih Črna gora včasih postane moj drugi dom, svojega očeta pa včasih prav zaradi njegovih južnjaških značilnosti tako občudujem, spoštujem in ga imam nadvse rada. Ponosna sem nanj in ponosna sem na svojo kri.

Povsod je tako; vsak narod je nenazadnje le narod z značilnostni ali predsodki, ki jih drugi pripisujejo, pa naj bodo dobri ali pa slabi. Lahko se prepričuješ kolikor se hočeš, vendar balkanci se ne bodo povlekli v svoje lukje, tiho jokali in čakali, da se nanje zruši svet. Razumevajoč pogovor je za Slovence, Srbi se bodo podali na ulice in ob tem rušili, razbijali, kričali in glasno izražali svoja čustva ter se borili do zadnje kaplje krvi, samo da bi zaščitili svoj narod. Slovenci ne bi nikoli demonstrirali, na miren način bi želeli stvari postaviti na svoje mesto, Rupel pa bi krivil vse okrog sebe, samo nase ne bi pomislil. Vendar pa se mi dozdeva, da temperament ni daleč od vandalizma in mogoče je prav zaradi balkanske vročekrvnosti Srbija zdaj tam, kjer je. ‘Temperament s smrtnimi žrtvami je za kurac temperament.’  

Če otroku vzameš bonbon, bo začel jokati, tako kot sedaj jočejo Srbi, ker so jim vzeli Kosovo, pofukano južno pokrajino polno Albancev, ki niti približno niso sposobni imeti države. Srbe razumem. Mogoče bi bila tudi jaz ena izmed tistih, ki bi se podala na ceste in zahtevala pravico, čeprav bi morda vedela, da se s tem ne bi ničesar spremenila.  Z uničevanjem ameriškega veleposlaništva, se stvari pravzaprav ne spremenijo, kajti Srbi uničujejo svojo Srbijo, mnogim rodni Beograd, čedalje bolj pa se mi dozdeva, da Američanom dol visi za gnilo Kosovo. Tudi če požgemo vse Mc’Donaldse bodo še vedno na strani Kosova, morda tudi brez razloga ali samo zato, da bi po njihovem ‘pač nekaj dogajalo’.

Dvignem prst in se podpišem pod geslo Kosovo je Srbija.

Pa me zdaj ubijte.

Mogoče sem dala jasno vedeti, da nisem velika ljubiteljica slovenske glasbe in izvajalcev, a nekateri resnično ne premorejo niti malo dostojanstva in ponosa, da bi lahko dognali kako zanič pravzaprav so. Mogoče zares ne vedo, da so tako zelo slabi, ali pa se tega ne zavedajo, a vseeno gonijo svoje. Sploh ne bom začela z imeni, ker bi se lahko našel kdo, ki bi me hotel v trenutku na mrtvo premlatiti in zagotovo bi bila deležna očitkov. Zato bom le rekla, da je slovenska glasbena scena resnično na psu. Zaradi nekaterih se mi zvrti, seveda pa se še najdejo nekateri, ki mogoče niso tako znani, a ne opletajo z globokimi dekolteji in so dobri. Jan Plestenjak je nekaj drugega; zdi se mi, da sploh ne spada k nam, pa je vseeno tu in zaradi njega slovenska glasba postaja spremenljiva. Dokaj.

Njegovi začetki so bili resda klavrni, pa kaj. Vztrajal je in to se mu je tudi obrestovalo, izboljšal je imidž, izboljšal pevske sposobnosti in mi prirasel k srcu. Mogoče so bile njegove začetke pesme res napisane na prvo žogo in je bila želja po slavi prevelika. Mogoče bi mu usta najraje zalepil z lepilnim trakom in mu iz srca sevtoval naj se raje vrne h kitari in naj mikrofon pusti lepo pri miru, a Jan je postal kvalitetnejši. Nikar mu ne očitajte, da mu je slavo prinesla mama, saj ni ona tista, ki bi zaradi svoje karizme vsako dvorano napolnila do zadnjega. Jan stoji sam na odru in on je tisti, zaradi katerega oboževalke padajo v nezavest. In res je lep. Mogoče ga moško občinstvo ne mara prav zato, ker je čudovti tudi s straniščno školjko na glavi. Pa še kitaro igra.

Alyina A veš mi je po njegovi zaslugi čisto všeč, očitno pa se je končno tudi spametovala in se znebila tistih roza špagetov na glavi. Mogoče je res pocukran, ponavljajoč in beden s svojim značilnim kriljenjem z rokami, a njegova glasba mi je vedno bolj všeč. Rekli boste, da razmišljam čisto po žensko in da sem prepojena z romantiko, a niti to me ne zaustavi, da ga branim.

Tudi kot oseba je čisto okej. Svoje slave in uspeha se zaveda, vendar se ne nosi, je z nogami trdno na tleh in je dovolj skromen. Njegove pesmi pa so dobre, včasih celo odlične in vsekakor izmed redkimi slovenskimi, ki bi jih hotela zavrteti še enkrat. Ne vem kaj mu je bilo, da je v Sam da ti maš mene rada vsilil imena mest, njegovo Sobo 102 sem slišala milijonkrat, da bi jo še bila voljna poslušati in ja, Lolita, Iz pekla do raja; Bolezen, Barka iz perja in še mnoge. Všeč so mi.

Jan je postal boljši, njegove pesmi in glas kvalitetnejši, vsekakor pa je za sabo pustil tudi leta, ko se je skrival za očali z debelim okvirjem in moške pripravil do tega, da polezenijo od zavisti. Zaradi njega mi je lažje; mogoče obstaja še upanje, da bo v prihodnosti slovenska scena še kaj več od cviljenja, poskakovanja in vzdihovanja na odru.

Vsako leto godrnjamo, da je izbor obupen, da bi bilo boljše, če bi vrgli koruzo in sploh ne bi več upali. Vendar resnično, letošnji izbor in celoten izbor je bil grozljiv, blesav in resnično pomilovanja vreden. O predizborih nisem izgubljala besed, ker jih preprosto nisem gledala, pa ne vem zakaj. Po besedah nekaterih sem si prihranila marsikatero solzo in lažno upanje, ki pa jih je vsako leto še preveč.

Voditelja sta si očitno zastavila cilj, da celotno stvar izpeljeta čisto na izi, kakor da se jima fučka za vse. Mariu so delo za teden dni podaljšali in zdelo se mi je, da hoče čim prej končati, svoje povedati in oditi domov spat. Njegova sovoditeljica Bernarda, s plastičnimi baloni okrog vratu, mi je bila vedno zelo všeč, saj je vsakič tako pozitivna in svoje delo dobro opravi. Kljub temu, da je Mariove pripombe vedno nagradila s smehom, pa sta bila čisto okej in mogoče si vendarle ne smem dovoliti, da bi tako izkušena voditelja preveč kritizirala.   

Skoraj bi me kap, ko je Manca pristala komaj na devetem mestu. Res je sicer, da je njena oprava bila podobna babičini iz Rdeče kapice, a že zaradi vpliva, ki se jo je še držal iz Melodij morja in sonca, je bilo za pričakovati, da se uvrsti med prvih pet. Wernerjeva Brigitka je vendarle pokazala, da zna še kaj drugega, kot pa samo paradirati s svojimi joški in staviti zgolj na videz. Kljub temu, da je njena ‘violinistka’ držala violino narobe, pa z njenimi gromozanskimi trepalnicami njen nastop niti ni bil tako slab. Vsakakor pa sem nekaj več pričakovala od Eve Černe. Rada imam njen glas, a v svoji uniformi je bila kot neka super junakinja, ki je pripravljena rešiti svet, le s pol metra večjim obsegom svojih bokov. In ja, spet tiste finte z blagom. Znorela pa sem in preprosto nisem mogla verjeti, ko je pred njo začel poplesavati fant v kavbojkah ter resnično sem mislila, da je napaka in da se je koreografiji priključil lučkar. Ne vem kaj je hujše; televizija pri Angelsih, obrita obrv Raaya ali bebav nasmešek njihovega Janija Pavca?

Helena Blegne se je očitno vrnila in to v vsej svoji luči. Veliko lepša in zrelejša, pa čeprav shujšana in v pasu tanka kot list papirja. Mislim, da sem o tem že enkrat pisala, kajne? O tem kako se nekateri na vsak način trudijo prekriti svoja leta. Njej je to zagotovo uspelo.

Vsako leto seveda isto. Ema ne mine brez Nuše Derende, Darje Švajger in Alenke Godec, ki v času glasovanja prekrakajo evrovizijske viže, uganite kaj. Vsako leto je taaako dolgočasno. Ne razumite me narobe, vse tri so pevke z odličnim vokalom in kljub premočnemu mejkapu so tudi letos pele odlično.

Ko so se vse pesmi odvrtele sem se vprašala, kaj to je vse? Potem pa mi govorijo, naj se odločim. Odločim med čim? Slabim in katostrofalnim?

Ni mi bilo jasno. So Langa zagrozili komercialki, da bo nad njih prišla Ciganska banda, če ne zmagajo? Njihova pesem me je spominjala na ljudsko ali pa osvobodilno bratstva in junaštva v času Tita. Okrog dveh bratov so skakale gospadične, očitno oblečene v narodno nošo, a vsekakor ne v slovensko. Pa kaj je s tem narodom? Res je, da ima vsak Cigan doma vsaj tri telefone in da so vsi pač noro tipkali, ampak živimo v Sloveniji bre in Slovenije ne predstavljajo Cigani. No, vsaj v večini ne. Ne vem komu se naj zahvalim, da niso zmagali, šlo je le za las, naprej pa torej pošiljamo Rebeko. Očitno je šparala s svojimi finančnimi sredstvi in nase navlekla kapri hlače, za njo je plesala lutka, njej pa bi le svetovala, naj naslednjič ne odpira ust tako na široko in na veliko. Sicer pa je pesem energična in ima refren, ki gre v uho. Če bi imela dobro koreografijo, z še boljšimi plesalci mogoče še kam pridemo. Upanje vedno ostaja.

Že od poletja naprej površno prebiram Obraze in revija je čisto okej. Lahek rumen tisk in čeprav so spet očrnili Britney, mi je revija všeč. Zanimivi članki, dobra kolumna Mance Košir, novice iz sveta glasbe, filma in .. no saj poznate te štose. Nikakor pa ne prebavim Alenke Sivke, ki hoče in kao piše o seksu. Pa ji nikakor ne uspeva, ker se mi vsakič, ko preberem samo naslov, obrača želodec.

Ko sem prvič brala njeno kolumno me je podrlo, a sem si mislila, da je imela pač slab dan, torej se na to sploh nisem ozirala. Drugič prav tako, tretjič pa več ni moglo biti naključje. Stereotipno pisanje o spolnosti, ki smo jih slišali še milijonkrat, kako je njej položaj oh in sploh, ker se pred seksom obrije in take klišejske fore.

Ni mi jasno, o čem ženska premišljuje, ko piše tiste tri odstavke in ima nalogo, da zapolni predzadnjo stran revije. ‘Aha, joj o čem pa naj tokrat pišem? O erotičnih filmih? Čakaj, kaj je že to? Aja točno, o tem sem že zadnjič, nekaj novega si moram izmisliti. Hmm.’  

Saj vem, da me nihče ne sili, da jo berem. Nihče tudi blogarjev ne sili, da pišejo poste, pa jih. Alenke nisem nikoli videla, ne poznam je, da bi lahko sklepala in opisovala njene značajske lastnosti in če mi le verjamete, me ne zanimajo. Vem le, da mi gre na bruhanje, ko berem njeno kolumno. Iz vesolja se vidi, da piše le za denar, da zapacka tiste tri ali štiri odstavke v zadnjem hipu in da je vse le plod njene domišljije. Ne verjamem, da ima ženska, kljub svoji strarosti toliko izkušenj in da je njeno spolno življenje bilo tako pesto kot ga opisuje.

Slika mi prikazuje žensko srednjih let, ki je poslovno uspešna, ki jo doma čaka družina. Mož, s katerim ima dober seks, otroci, ki jo spoštujejo in žensko, ki živi povprečno življenje ženske, ki se bliža petinštiridesetim letom. Nikakor pa to ni ženska, ki bi jo moški želel takoj podreti, pa naj bo še tako izkušena kot sama pravi. Naj je izučila še toliko moških, naj bo še tako dobra in pohotna, mene ne gane. Nimam pojma koliko ljubimcev je imela, o njihovih odnosih lahko le površno sklepam in me niti ne zanima. To je njeno privatno življenje, a zagotovo je za svoje pisanje dobro plačana, jaz pa ji ne bi dala niti centa.

Ne piše niti najmanj življenjsko, seks je v njenem pisanju predstavljen kot groba, prisilna stvar, ki ni odraz dveh, ki bi bila zaljubljena. Niti najmanj me ne zanima kaj je delala in ali je premišljevala kako mora plačati poločnice, medtem, ko jo je moški božal po stegnih. To je nekaj preveč osebnega, da bi ga lahko obesili na največji zvon in prosim ne recite mi, da je le poskušala realno predstaviti spolnost, ker ni res. Verjamem, da je odlična novinarka, da dobro piše, a naj se vendarle posveti kakšni drugi temi ali pa spolnost, ki je že sama po sebi občutljiva stvar, resnično podoživi. Pa ne za kakšnim grmom ali v dvigalu in nato ne poroča o tem, kako je razbuljiva misel, da bi te pri tem nekdo zalotil. To smo slišali že stokrat.