MISIJA: nemogoče

Že od poletja naprej površno prebiram Obraze in revija je čisto okej. Lahek rumen tisk in čeprav so spet očrnili Britney, mi je revija všeč. Zanimivi članki, dobra kolumna Mance Košir, novice iz sveta glasbe, filma in .. no saj poznate te štose. Nikakor pa ne prebavim Alenke Sivke, ki hoče in kao piše o seksu. Pa ji nikakor ne uspeva, ker se mi vsakič, ko preberem samo naslov, obrača želodec.

Ko sem prvič brala njeno kolumno me je podrlo, a sem si mislila, da je imela pač slab dan, torej se na to sploh nisem ozirala. Drugič prav tako, tretjič pa več ni moglo biti naključje. Stereotipno pisanje o spolnosti, ki smo jih slišali še milijonkrat, kako je njej položaj oh in sploh, ker se pred seksom obrije in take klišejske fore.

Ni mi jasno, o čem ženska premišljuje, ko piše tiste tri odstavke in ima nalogo, da zapolni predzadnjo stran revije. ‘Aha, joj o čem pa naj tokrat pišem? O erotičnih filmih? Čakaj, kaj je že to? Aja točno, o tem sem že zadnjič, nekaj novega si moram izmisliti. Hmm.’  

Saj vem, da me nihče ne sili, da jo berem. Nihče tudi blogarjev ne sili, da pišejo poste, pa jih. Alenke nisem nikoli videla, ne poznam je, da bi lahko sklepala in opisovala njene značajske lastnosti in če mi le verjamete, me ne zanimajo. Vem le, da mi gre na bruhanje, ko berem njeno kolumno. Iz vesolja se vidi, da piše le za denar, da zapacka tiste tri ali štiri odstavke v zadnjem hipu in da je vse le plod njene domišljije. Ne verjamem, da ima ženska, kljub svoji strarosti toliko izkušenj in da je njeno spolno življenje bilo tako pesto kot ga opisuje.

Slika mi prikazuje žensko srednjih let, ki je poslovno uspešna, ki jo doma čaka družina. Mož, s katerim ima dober seks, otroci, ki jo spoštujejo in žensko, ki živi povprečno življenje ženske, ki se bliža petinštiridesetim letom. Nikakor pa to ni ženska, ki bi jo moški želel takoj podreti, pa naj bo še tako izkušena kot sama pravi. Naj je izučila še toliko moških, naj bo še tako dobra in pohotna, mene ne gane. Nimam pojma koliko ljubimcev je imela, o njihovih odnosih lahko le površno sklepam in me niti ne zanima. To je njeno privatno življenje, a zagotovo je za svoje pisanje dobro plačana, jaz pa ji ne bi dala niti centa.

Ne piše niti najmanj življenjsko, seks je v njenem pisanju predstavljen kot groba, prisilna stvar, ki ni odraz dveh, ki bi bila zaljubljena. Niti najmanj me ne zanima kaj je delala in ali je premišljevala kako mora plačati poločnice, medtem, ko jo je moški božal po stegnih. To je nekaj preveč osebnega, da bi ga lahko obesili na največji zvon in prosim ne recite mi, da je le poskušala realno predstaviti spolnost, ker ni res. Verjamem, da je odlična novinarka, da dobro piše, a naj se vendarle posveti kakšni drugi temi ali pa spolnost, ki je že sama po sebi občutljiva stvar, resnično podoživi. Pa ne za kakšnim grmom ali v dvigalu in nato ne poroča o tem, kako je razbuljiva misel, da bi te pri tem nekdo zalotil. To smo slišali že stokrat.  

Ne bom trdila, da se mi je ob njegovi smrti trgalo srce, ne bom dejala, da sem točila krokodilje solze, bilo pa mi je tako zelo žal, kot že dolgo ne. Danes bi bil star sedemindvajset let, če tistega prekletega dne ne bi sedel v avto.

Rada sem ga poslušala, čutila sem spoštovanje do njegovih pesmi, dela, predvsem pa do njega samega. Zares je bil človek na mestu. Predan svoji domovini, verujoč v Boga, z mehkim srcem in zadnji človek na svetu, ki bi si zaslužil smrt. Če je že kje Bog; bila sem jezna nanj. Če bi bil zares nekje na svetu, smrti Toše ne bi dovolil. Ne bi smel. Bilo bi preprosto preveč blesavo, neumno, da tako mlad, dober človek umre, ki je nenazadnje bil tako zelo veren.

Njegov glas je bil neverjeten. Pel je čutno, z vsem svojim srcem in pri tem je tako zelo užival. Glasba je bila tako rekoč njegovo življenje. Pevca, ki ga veliko raje poslušaš v živo, kot pa na playbacku, ne najdeš na vsakem koraku. Njegov glas ni nikoli razočaral in dvorane ni napolnil brez razloga. Čutila sem dolžnost, da imam tako velike pevca v orginalu, zato sem šla v Big Banga po njegov cd. Če ne bi odšel, si ga verjetno ne bi kupila, priznam. Vendar sem si ga, preprosto moram ga imeti na polici, da me vsak dan spomni na to, kako zelo občudovanja vreden je bil. Žal mi je, da nisem šla na njegov koncert. Niti v sanjah si takrat nisem mislila, da je to morda moja zadnja priložnost, da ga slišim v živo. Saj je še čas. A bilo ga je še tako zelo malo.

___________________________

Komaj dva dneva po njegovi tragični smrti sem napisala post o Makedonskem pevcu in dva komentatorja sta me obtožila, da me je njegova smrt prizadela bolj, kot pa če bi umrl nekdo od mojih najbližnjih. Da mi nekdo, ki ga nisem nikoli osebno poznala pomeni več, kot pa lastna družina in da se požvižgam na svoje sorodnike. Takoj ob žalovanju sem slišala tudi komentarje, da je nesmiselno jokati za nekom, ki ga nisi osebno poznal. Niti prvo, niti drugo ni res. Toše je bil pevec, za katerim ti preprosto ne bo nikoli vseeno. Ustvaril je mnoge hite, ob tem ostal zvest sam sebi, on je za Makedonijo tisto, kar je Elvis za Ameriko. Zaradi tega ne moreš reči, da ti je vseeno, ker je umrl: ‘Pa kaj, saj bomo vsi umrli, itak ga nisem poznal. Vsak dan umirajo otroci vAfriki, pa tega nihče ne obeša na tako velik zvon. ‘ Ne, to je drugače. Drugače je občutiti izgubo čudovitega pevca in nekoga iz kroga tvojih najbližnjih. Vsakega imaš na svoj način rad. Oba spoštuješ, vendar vsakega na svoj način.  

Toše zdaj praznuje z angeli, z nami pa je kljub temu še vedno. V naših spominih in pesmih.

No vej. Šit. Pa saj to ni mogoče. Ne grem se več. Ugasnilo je še eno mlado življenje, ki ga bomo tako zelo pogrešali. Pogrešali njegovo karizmo, solidarnost, iskrenost, predvsem pa njegov neverjeten igralski talent. Pred njim je bilo še celo življenje, ki bi bilo lahko polno uspehov, hval in radosti.

Občudovala sem ga v Gori Brokeback, ga gledala v 10 razlogov, zakaj te sovražim, spremljala kritike o njegovem filmu Vitezova usoda in se njegovemu talentu in lepoti nisem mogla načuditi v Casanovi. Naj rečejo karkoli, svoje delo je odlično opravil in on je le popravil film, ki ni obetal pohvale.

Rada sem imela njegovo igro. Opazovala sem ga, kako je v film vložil vsak delček svoje duše in misli, kako zelo se je trudil iz vsake stvari potegniti nekaj čudovitega. Žal mi je, da ne bom nikoli več videla igrati njegovih lepih, čustvenih oči, kako iščejo same sebe, kako jih je strah nečesa neznanega in kako bojazljive pravzaprav so. S hrepenenjem se je želel skriti pred vso umazanijo sveta, pobegniti pred svetom in samim sabo. In to ga je pokopalo. 

Njegova smrt je zagotovo zelo ranila njegove najbližnje. Ne dvomim v njegovo čudovito vlogo očeta hčerki Matildi, ki jo je imel z svojo bivšo ženo Michelle Williams, prav tako igralko. Ločila sta se septembra lani in to je bila zanj neprijetna izkušnja, ki je pustila posledice.  

Ne bi ravno vsak igralec z veseljem uprinozoril gejevskega kavboja, right? Film, ki poudarja istospolno ljubezen, je več kot le to. Je kot dobra knjiga. Ne bazira na dialogih, dramatičnih, akcijskih prizorih, temveč so pomembni detalji, čustva, slike, ki vrejo pod kožo, medtem, ko je najbolj pomembno tisto, kar ni bilo izračeno. Tisto, kar si gledalec lahko sam predstavlja. Dober scenarij, režija, predvsem pa igra, ki jo bomo v prihodnosti filmov tako zelo pogrešali.

Ves ta direndaj okrog novega leta mi je šel že prav pošteno na živce in zdaj ga je končno konec. Če sem čisto iskrena, mi vstop v novo leto ne pomeni prav nič. Gore hrane, ki jo proti koncu pospravimo v koš in sodi alkohola, ki pa nikoli ne prinese prav nič dobrega. Mogoče sem krivična, ker se na zadnji dan leta zares še nikoli nisem zabavala in je bilo le eno veliko trpljenje, ki sem ga morala preživeti med starejšimi, biti vljudna, prenašati vse tiste komentanje in vprašanja, ki se jih niti najmanj ne tičejo. Zato to sovražim. Sovražim vse kar je povezano z novim letom in zares upam, da se bo ves ta nemir, ki ga čutim sčasoma razkadil, ko bom v družbi tistih, s katerimi sem lahko to kar sem.  

Letošnjo Silvestrovanje je potekalo po pričakovanjih, torej je bilo grozljivo. Če skrajšam, bilo je na smrt dolgočasno in pomilovanja vredno. V celem večeru sem najmanj petkrat šla do stranišča in uganite nekaj; to je bil najboljši del.

Verjetno je problem v tem, da imata starša predsodek, da se mi bo kaj zgodilo. Da me bo kdo posilil, napil, dal v pijačo ectasy in da bo tako moje življenje uničeno in ne vem kaj še vse. Seveda se vse to lahko zgodi, če ne bi bila tako previdna kot sem, dovolj zrela za svoja leta, s prepričanjem, da se ne bom napila in da ne bom kadila, zaradi mojega odpora do teh stvari. Zares jima nikoli nisem dala vzroka, da bi lahko do mene bila nezauplijiva, pa mi kljub temu ne zaupata dovolj, da bi me pustila na trg, ki je le kakšnih dvesto metrov oddaljen od restavracije, kjer sem tokrat pasla dolgčas. Zares ne maram takšnih čudovitih restavracij, kjer se vse sveti (le kako pripravijo pribor do tega, da se sveti tako, da si lahko v odsevu popraviš make up?), toči se drago vino, lastniku pa se smeji, ker bo veliko zaslužil. Saj ne rečem, da ni lepo, ker je zares čudovito. Prižgane sveče na stopnišču, natakarji polni hinavščine in namišljene prijaznosti v zlikani obleki, da se hočeš v istem trenutku obrniti, ker si misliš, da zares ne spadaš tja. Nato mi postrežejo z neko oranžno zadevo na tako velikem krožniku, da bi lahko mačka razrezal. Kot prvo, nisem niti vedela, kako naj se zadeve lotim, ali je cela stvar sploh užitna in kaj sploh je. Še zdaj ne vem kaj sem jedla in tako je tudi boljše. Porcije so seveda, kot se za takšno restavracijo spodobi miniaturne in domov sem odšla lačna ter ob dveh zjutraj doma jedla čokolino.

Poslušala sem smešne pogovore, se zalivala z oranžno tekočino, ki naj bi bila sok in zaradi tega bila vsaj petkrat na stranišču, gledala sem v goli hrbet ženske, ki je sedela poleg nas, pisala čestitke in ves večer poskušala ugotoviti katero pesem vrtijo. Ja, tudi glasba je bila grozljiva. Poslušali smo že zastarele skladbe izpred nekaj let in najbolj žalostno je, da so imeli plačanega DJ-a, ki pa je očitno že preko petdeset, da ne ve kaj se posluša. Ni to še ena izmed najstniških muh, ker bi bila poplnoma zadovoljna s kakšnimi starejšimi skladbami, ki si zaslužijo pohvalo in zares ne potrebujem Christine Aguilere, da bi bila zadovoljna, le naj se spametuje in naj ne dovoli, da zadnje minute preživimo v znamenju Jana Plestenjaka in njegove Sobe 102, ki mi je čisto všeč, a ne dve sekundi pred vstopom v novo leto.

Vesela sem, da je konec in jezna, da se nisem preprosto pokrila preko glave z blazino, zaspala in se potem pač zbudila v novem letu. Tako bi bilo še najpreprostejše, vendar je včasih potrebno gledati tudi na druge, ne le nase, malo potrpeti in se s tem izogniti prepirom ter mogoče pridobiti tudi kakšno izkušnjo več. Kakšne so moje želje v novem letu? S tem se ne ukvarjam preveč, ker bi me vest preveč pekla, če svojih obljub ne bi izpolnila. Želim pa si predvsem zdravja, saj je brez slednjega vse brez smisla in seveda ljubezni, dobrih odnosov ter uspeha, ki ga nikoli ni dovolj.

Nisem še zares premišljevala o ceni hrane; do današnjega jutra, ko sem starca, slabo in razcapano oblečenega videla premetavati vrečke v smetnjaku. Kaj je delal? Verjetno je iskal hrano.

Žalostno, da se takšne stvari sploh dogajajo. V naši družini je poln hladilnik nekaj samoumevnega, pa čeprav se ne kopamo v denarju. Vedno sem bila sita, dobro oblečena in nikoli nisem občutila pomankanja. Moja žepnina ni bajno visoka, vendar ko si kakšno stvar resnično želim, varčujem in si jo tudi privoščim, večino stvari pa mi kupujeta starša. Mamin zaslužek je nekaj nadpovprečjem. Glede na to koliko dela, zasluži dovolj, tatin pa je odvisen tudi od drugih, saj nima stalne zaposlitve (o tem bom še pisala), vendar pa tudi ni tako slab in z njegovo pomočjo smo si v letošnjem letu lahko privoščili marsikaj. Hrane običajno ne mečemo proč, le redko kruh, ki ga ni nihče pojedel, postano skuto ali pa skisano mleko, če gremo kam čez vikend in nobenega ni doma, da bi ga popil. Jajca in meso dobimo od babice, sladkarij ponavadi ne kupujemo, mama se trudi kupovati čim več sadja. Sadje je dragoin človek, ki bi rad zdravo jedel, ne more, ker za to nima denarja.

Kako sploh preživijo nekateri? Delavka Mure, ki dela osem ur na dan nima več kot štiristo eurov plače. To je sramota. Poleg hrane, so tu še ostali stroški. Položnic je vsak mesec več, kup denarja pa se manjša. Kaj ima pravzaprav človek, ki se cel mesec trudi in gara od življenja, če pa vso svojo plačo porabi za plačevanje stroškov, peče pa ga vest ko si kaj privošči. Še posebej v času praznikov, ko naj bi bila vsa družina zbrana, ko naj bi se imeli vsi radi in nas ne bi smelo skrbeti, je žalostno, da se nekateri morajo prekleto ponižati, ker jim primankuje denarja.

Da nekdo zares brska in išče hrano v smeteh; nekdo, ki ima svojo družino, ki ma stanovanje in službo, si ne bi mislila. Da je to za nekoga nekaj povsem normalnega še manj. Žalostno.

Bila sem na avtobusu in se vračala iz šole, ko me je klicala mama in me vprašala, če že vem. Vem kaj? Nisem vedela o čem govori in bila malo jezna, češ zakaj me sploh kličeš, ker bom itak hitro doma. Ne, mama ne zanima me. Bila sem namreč prepričana, da bo na dolgo in široko začela tveziti o kakšnem sorodniku v tretjem kolenu, ki ga sploh nikoli ni poznala, mene pa bo klicala dolžnost, da jo potolažim. Kakor koli, nisem pokazala kakšnega prevelikega zanimanja, ko pa sem prišla domov, videla dolg nos mojega očeta, ki je drugače trd kot kamen in ga nič ne spravi s tira mi je bilo jasno, da je nekaj hudega.  

Makedonski pevec je premenil v avtomobilski nesreči, jaz pa se ne bom spuščala v podrobnosti, saj so že vsem znane. Meni eden izmed najljubših pevcev z angelskim glasom in z najljubšo pesmijo Jedina, ki se je nikakor ne morem naveličati. Slišala sem jo nekaj časa potem, ko sem izvedela in še nisem čisto dojela; oblila me je kurja polt, ko sem spoznala, da čudovit glas nikoli več ne bo pel v živo. Mislila sem, da se me takšna stvar ne bo tako dotaknila, da bi potočila solzo, a sem se očitno motila. Fant, ki se je vedno prešerno smejal, ki je bil vedno dobre volje, vse prej kot ošaben, ki je pel kakor slavček in je v svoji prekratki karieri dosegel veliko. Vse nas je očitno presenetilo in prizadelo, da je na naših cestah umrla še ena izmed mladih duš, ki je komaj pošteno zakorakala v življenje. 

Ko sem bila majhna sem se stisnila k babici, da bi se pogrela in skupaj sva molili, danes pa tega ne počneva več. Vsako nedeljo gre k maši, jaz pa se izogibam vprašanju ali verjamem v Boga. Vztrajno se prislužuje odgovora o božji volji, da je tako le slednji hotel ter da je tako že prav. Čedalje bolj sem skeptična o tem in smrt mladega, velikodušnega pevca, pred katerim je bilo še vse življenje, to še bolj potrjuje.

Peče me vest, da se še nisem razpisala o naravni katastrofi, ki je nedavno prizadela prebivalce majhnega mesta v Selški dolini. Spomnim se tistega dne, ki je bil usoden za prebivalce. Tudi na našem koncu je divjalo neurje in priznam, da me je bilo malo strah, a ta strah se pač ne more primerjati z vznemirjenostjo ljudi, ki prebivajo v tem malem mestu. Mislila sem, da se v tako majhni državi kot je Slovenija to pač ne more zgoditi, da je to stvar ljudi drugje po svetu, ki jih niti ne poznaš. Kjer se za sekundo ustaviš in ti je grozno žal za vse tiste žrtve, naslednji trenutek pa na to že pozabiš. Ne glede na vse, pa ni bilo prizaneseno nekaterim in veliko jih je ostalo brez vsega.

Prav zaradi te katastrofe je v zadnjem času potekalo ogromno dobrodelnih akcij in prav te so me privedle do razmišljanja, kako naj zagotovo vem, da bodo sredstva, ki jih darujem prišla v prave roke. Ne morem namreč zanikati kako toplo mi je pri srcu, če lahko nekomu pomagam. Sprašujem pa po zagotovilu, ki mi bo dalo vedeti, da je nekdo to pomoč zares dobil.

Reke so torej narasle in se prelevile v prave pošasti, prestopile bregove in začele uničevati vse kar se je znašlo pred njimi. Deček, ki je še včeraj mislil na risanke, pa danes razmišlja kako bo preživel. Mi si glave razbijamo zaradi malenkosti, oni pa trepetajo, da se bo vse skupaj nekoč ponovilo …