Ne morem reči, da veliko potujem. Vendar lahko zatrdim, da sem v skromnih letih, ki so za mano, videla precejšen del Evrope, če že ne sveta. Nekoč se bom zagotovo odpravila čez lužo in obiskala vse tiste skrite kotičke sveta, ki me mikajo. Od Pariza in Londona, pa vse do dežel, kjer se prepletajo različne, nenavadne kulture in kjer sledi puščajo nam drugačni ljudje. To poglavje življenja me še čaka.

Nisem ravno privrženka mirnih, naravno sicer bogatih, domačih vasic. Veliko raje odkrivam mesta, ki v družbi nekaj pomenijo in me zanimajo. Ne smučam in ne hodim v hribe. Kaj naj torej pet dni počnem v vasici s stotimi prebivalci, kjer se jejo le dunajski zrezki in domača plečna pečenka? Bilo je lepo, vsaj kar se okolja in narave tiče. Vendar nisem ne okoljevarstvenik, ne pretiran ljubitelj narave, da bi se samovoljno odpravila v zahrbten in precej dolgočasen kraj. Sama sem sicer najraje doma, a nimam nič proti potovanju, ki širi moja obzorja in v kateren uživam. Avstrija pa je tokrat le spraznila naše denarnice in naš avto okradla bencina. Vendar sem se ob neskončnem dolgčasu v osrčju avstrijskih planin, prepustila razmišljanju o gostoljubju slovenske dežele in njenih sosedov.

Vsak narod označujejo določene lastnosti, ki seveda ne veljajo za vse. Zato zelo nerada posplošujem. Kljub temu pa vsi vemo kakšen sloves ima določena država v svetu. Slovenija se počasi razvija v precej močno državo tudi na področju turizma. Počasi cepljamo po stopinjah močnih evropskih držav. Vsak majhen dosežek je za Slovence velik korak in upravičeno smo lahko ponosni na svojo deželo.

Lahko zatrdim, da so bili Slovenci gostoljubni kamorkoli sem prišla, kljub visokim cenam. Slovensko primorje je lepo in resnično smo lahko ponosni na majhen pljunek v oceanu, ki je lep in prijazen. Zares nikoli nisem razumela zakaj toliko Slovencev letuje na Hrvaškem, ki pravzaprav ni nič posebnega, vsaj kaj se tiče Istre; zelo neurejeno, prav nič prijazno in vsiljivo. Splošno gledano, mi Hrvati nikoli niso bili všeč. Le zakaj dobim vedno občutek, da so brez razloga prevzetni in hinavski? Ponosni na morje, ki je v večini umazano in neprijazno. Iz tebe pa seveda izmolzejo ves denar. 

Avstrija je seveda drugačna. Že res, da mrgoli tujcev željnih večjega zaslužka, ki so velikokrat prav nesramni, a če sodim po domačinih samih in gostoljublju, sem lahko zadovoljna. Seveda to ne morem trditi za celotno državo, a nikjer ni bilo papirčka. Kaj je to? Kje so cigaretni ogorki, prazne steklanice in nepokošena trava? Pozabili smo jih na Hrvaškem.

Slovenija je lepa in brez sramu se lahko postavljamo s svojo državo. Strup pa je v majhnih stekleničkah, pravijo.  

Človeka presodim v petih sekundah in do zdaj se še nikoli nisem zmotila. Tudi, če čustva dobro skriva za masko vem ali mu lahko zaupam. Torej so moji prijatelji redki izbranci, za katere vem, da jim lahko zaupam. Mogoče jih tudi zaradi moje nezaupljivosti toliko bolj cenim.

Bolj izjema kakor pa pravilo, je prijateljstvo med moškim in žensko. Vendar sem vseeno mnenja, da se lahko obnese, če med njima ni velike spolne privlačnosti. Kar pa je iskreno, precej težko. Moški je lahko ženski dober prijatelj, najboljši pa težko. Prijatelje dojemam kakor veliko družino. Družino na katero se lahko naslonim v težkih trenutkih in se smejim v dobrih. Imam sošolce, moške znance in tudi prijatelje. Nikakor ne bi želela uničiti našega odnosa z neumno napako ali ga spremeniti v kaj več, saj nikoli ne bi bilo isto. Vendar se prijateljstvo med moškim in žensko močno razlikuje od prijateljstva med dvema ženskama. Tipičnega moškega namreč težko spraviš za rešetke kakšne trgovine, pa tudi opravljanje in svetovanje glede najnovejših modnih smernic odpade. Vendar prav zato je odnos lahko zelo dober. Če sta si podobna, najdeta skupno temo, drug drugemu pomagata razumeti ženske ter moške možgane, je odnos vreden zavidanja. A moški potrebujejo prijetelja s katerim lahko pije pivo, brez zadržanja riga, igra nogomet in se pogovarja po moško. Ženske pa prav tako ne zdržimo brez opravljanja in nakupovanja.

Pravo prijateljstvo je resnično neprecenljivo. Mogoče celo vrednejše od ljubezni. Prijatelj namreč ostane, ljubezen pa kmalu izpuhti.

Zapuščam vas za pet dni. Kmalu bom nazaj, zato je veselje odveč (:

O odnosih med moškim in žensko je bilo napisanega ogromno. Ne najdem tipične revije, ki nas ne bi obmetavala z nasveti, ki naj bi nam bili v velikansko pomoč pri izbiri idealnega partnerja. Pravzaprav pa vse govorijo isto; tako zelo se razlikujemo, da je prav neverjetno, da sploh shajamo. Vendar iskreno, drug brez drugega ne moremo. Dejstvo je, da je moški brez ženske mrtev. No, saj ne rečem, da se ženske otepamo moške družbe, a vsekakor smo bolj potrpežljive, sposobnejše, iznajdljivejše in bolj unikatne. Res pa je, da smo tudi cmerava, obtožujoča, tečna in napihujoča bitja. S tem mislim predvsem na to, da vse napihnemo kakor velik balon, ki ga bo vsak čas razneslo. Razneslo od jeze, razočanja in prizadetosti. Ženska sposobnost naplesti velike bale blaga iz niti, nikakor ni od muh.

Nikoli nismo povsem srečne. Vedno bo nekaj manjkalo in nikoli se ne bomo z vsem popolnoma strinjale. Vedno bo nek ampak, na katerega še same ne znamo odgovoriti. Velikokrat namreč sploh ne vemo kaj točno si želimo. Kaj pričakujemo in ali je to resnično nekaj, kaj smo si želele.

Moški ženske ne bodo nikoli popolnoma razumeli, a v resnici je stvar čisto preprosta. Ves čas iščemo simpatičnega, normalnega in vzgojenega moškega. Ne čutimo potrebe po športniku, pianistu in kuharju hkrati, prosimo le za malo razumevanja. Prišli bodo dnevi, ko bomo depresivne, tečne ter prepirljive in vse kar takrat potrebujemo, je malo miru. Razjezila nas bo vsaka malenkost. Če bo moški rekel ženski, da ji kavbojke pristojijo bolje kot krilo, bo hotela vedeti vse; zakaj tako misliš, kaj te je pripeljalo do tega, o čem si razmišljal prej, kakšna sta bila tvoj ton in barva glasu v točno določenem trenutku, kakšen je bil tvoj izraz na obrazu in kaj si misliš zdaj. Če ji ne daš prav in če se boriš za svoje mnenje si oplel. Ženska bo vedno korak pred moškim. Ko se bo umirila in bo neurje pojenjalo pa boš deležen poljuba vseh vesoljnih razsežnosti. Takrat bo vse oproščeno.   

Moškim se v svetu godi dobro. Bolje. To ugotovimo že samo, če opazujemo jutranji ritual tipične ženske in moškega. Ženska se mora zbuditi vsaj uro in pol prej, da je nato videti popolna in ko se po tuširanju, mazanju s tremu različnimi kremami, bolečemu odstranjevanju dlak, lakiranju nohtov, ličenju in preoblačenju ter slačenju pogleda v ogledalo, ni videti zadovoljna. Zato se še enkrat preobleče, nanese še eno plast maskare in doda uhane. Pri moškem se zadeva poenostavi. Ko se polula mimo straniščne školjke, se še zadnjič povoha in stopi pod tuš. Nato se obrije, obleče in stvar je gotova. Od njega se pričakuje, da bo nekega dne znal držati britvico, da bo nekoč našel spodobno službo in partnerico, ki bo zanj skrbela in mu po možnosti dala otroka. To je pravzaprav vse. Prava ženska pa mora kuhati, prati, pospravljati, pomivati, likati, znati mora poskrbeti za otroke, moža, po možnosti tudi za starše in predvsem zase. Mora biti lepa, postavna, pametna, z idealno službo, v kateri se mora dokazovati, da ji slednja ne pobegne v roke kakšnega povzpetniškega moškega. Mora biti dobra mati in žena. 

Vse našteto je nekaj, kar mi ni odveč in nekaj, kar dela ženske lepe, edinstvene in predvsem ženstvene. Maskara, kup ženskih revij na nočni omarici, tesna obleka, visoke petke, v katerih je trpela cel večer samo, da bi ti bila všeč in zvrhana merica dilem in nesigurnosti. Ženske.  

Če ji boš dodelil kompliment in pohvalil njene sposobnosti, ti bo v življenju veliko lažje. A naj bodo pristni; prava ženska hitro zavoha laž. Predvsem pa se ne pretvarjaj in ji daj vedeti, da si srečen, ker je tvoja. To si namreč zaslužimo.

Kljub všečnosti novega videza bloga, se ga nikakor ne morem navaditi. Kam je izginila blogrola ?! In zakaj so vse besede v naslovu napisane z veliko začetnico?  

Kaj je pri tem najhujše? Da vedno nasedemo. Kupimo šampon samo zato, ker ga reklamirajo in ne nujno zato, ker ga potrebujemo. Skozi vrata ženske omarice bodo popadale shujševalne tablete, kreme proti celulitu in gubicam ter zvrhan lonček naivnosti. Groza me je vseh neumnosti. Z vztrajnim ponavljanjem se ti zažerejo globoko v podzavest, da se ti nagravžna slika zavozlanih las v odtoku pojavlja še cel dan. Rešite me tega namišljenega sveta!

Nimam nobene šanse, da bi lahko film pogledala v miru. Pri najbolj napetem delu me po desetih minutah prestraši čistilo proti vodnemu kamnu, vame pa so zasadili še prepričanje, da me bodo cene v trgovine vsak čas pokončale. Po novem pa sem le še ena trapa, ki živi brez strgala za pete! Brez električnega brivnika za brke! Brez torbice, ki jo lahko celo preoblečemo! Vse je seveda totalna neumnost in zlo, ki mu ni moč ubežati. Ne pomaga, če preklopim na drugi kanal, tudi revije ne morem prelistati v miru, ker me iz vsake druge strani napade nov izdelek. Še kavo je nemogoče spiti v miru, ker napis na sladkorju zakriči, da sem še ena neumnica, ki ne kupuje pri njih.

Saj ne, da reklam ne bi marala, verjetno bi bilo prav dolgočasno brez njih. Ne maram načina, kako nam vsiljujejo svoje izdelke. Sploh jih več ne ponujajo, vendar nam z njimi grozijo. Kupi, kupi, kupi! Če ne boš kupil, se ne ceniš dovolj. Postajajo bedaste, da ne govorim o njihovem zavajajočem očinku.

S prijetjem Karadžića se na Balkanu ne bo popolnoma nič spremenilo. Srbi ne marajo Hrvatov in muslimanov ter obratno, sledi vojne pa ne bo mogla izbrisati nobena obtožba. Materam iz Srebrenice ne bo nihče vrnil otrok, možev in očetov, ki so jih izgubile. Nihče ne bo razumel in občutil bolečine, ki so jo čutile in nihče ne bo zacelih ran. Vsaka vojna zahteva žrtve in prinaša posledice. Srbi nikakor niso nedolžni, kakor tudi niso bili popustljivi, velikokrat nečloveški. A kdo je rekel, da jim nasprotniki niso vrnili milo za drago? Tudi Hrvati in muslimani so pobijali; klali nedolžne otroke. Krvoločno so se branili, pod sabo neusmiljeno teptali srbske žrtve in ob tem niso čutili obžalovanja. Tudi ta vojna je bila nesmiselna. Če bo le sreča, pa nikoli ne bom občutila strahu, žalosti in bede ljudi v Srebrenici in drugih krajev, ki so bila deležna vojnih katastrof.

Rada imam Balkan. Počutim se domače, dobro in srečno. Rada imam srbščino in rada imam srbske ljudi. Njihova čustva, ki so vedno iskrena, njihov pravi humor, njihovo glasbo in filme. Bjelo dugme, Zdravko Čolić, Željko Joksimović, film Ko to tamo pjeva in še veliko drugega, dobrega in tako južnjaškega. Občutek, da sem napol njihova. A kaj, ko so tako prekleto tmasti. Ženejo svoje, mislijo, da so najpametnejši, da je samo njihova volja prava in edina. Podobno je bilo tudi ob neodvisnosti Kosova. Čeprav so vedeli, da je bitka izgubljena, se niso predali in so svoje gnali naprej. Ob tem pa uničevali svojo državo.

Pisala sem o tem, da je moj oče tata, Črnogorec  z vsemi lastnosti. Ko se pogovarja po telefonu, je glasen. Resnično glasen. Preklinja, je prav strahljivo iskren in domač z osebo, ki jo komaj pozna. Vedno govori srbsko, tudi kadar se pogovarja s Slovenci. Takšen je in sprejeli so ga popolnoma vsi. Vse imam njegovo. Oči, usta, roke, brado, stopala, lase… Tudi značajsko sva si tako prekleto podobna. Tako, da sva včasih skregana samo zato, ker nihče noče popustiti in priznati, da ima nekdo drug vendarle prav. Vendar mene srce nikoli ne bi pripeljalo tako daleč kot je Srbe.

Že štiri leta nisem bila v Črni gori. Ljudje te sprejmejo z odprtimi rokami. Pri njih si vedno dobrodošel. Vedno ti bodo skuhali kavo, vedno bodo pripavljeni na pogovor. Pogrešam babo in dedo. Selo. Vonj narave, vonj sena in sveže pokošene trave. Škripanje postelje, žimnice in debele, štrikane nogavice. Čudovito črnogorsko primorje. Kućo. Ljudi po mestu, ki nikoli ne spi. Glasne, ponosne, z dvignjeno glavo, zgovorne in časne ljudi. Vse delajo z veliko žlico strasti, ki je pri Slovencih nikoli ne bomo deležni. Mirni, vase povlečeni, nekoč hlapčevski, delavni Slovenci ne bodo nikoli povsem razumeli južnjakov. Vendar jih imajo vseeno radi. Nekoč smo bili eno.

Moj priimek več ali manj vedno napišejo s trdim č-jem. Saj ne, da mi bi bilo vseeno, a sploh se mi s tem ne da ukvarjati, izgubljati čas in vsakemu razlagati kako in kaj. Moj priimek je pravzaprav zelo lep. Nekaj posebnega, tipičnega in ponosnega.

Na svoje korenine sem zelo ponosna. Tako slovenske, kakor tudi črnogorske. Morda sem nekaj vmes. Slovenka, ki jo bogati balkanska kri. Slovenija bi bila prečista, preveč nedolžna in mirna brez južjakov. Balkancev, ki so zatavali v nedolžno Slovenijo. 

‘Možda za 50 godina i bude rata. Ako bi neka od dvije/tri strane pomislila da bi mogla pobjediti. Ali sad… Sad su to ciste gluposti. Jer, neko treba poceti rat. A toliko snage u BiH niko nema. Pa cak i da neko ima volje za ratom.’

vir  

Do vere sem bila vedno nekoliko skeptična. Če tako pravijo vsi okoli mene, če so v to vsi tako zelo prepričani in okrog tega zganjajo takšen cirkus, potem že mora obstajati, so rekli. So nebesa, je pekel, so angeli in je Bog. On že ve, kaj je prav in kaj ne. Tisti, ki drži vse niti v rokah. On določa, če kdo pristane na cesti, on določa koliko mesa bomo pojedli za kosilo in on je tisti od katerega je vse odvisno. Če veruješ, si predan svoji veri, si pokoren in se ravnaš po zapovedih, boš srečen in tvoje življenje bo idilično. Če boš kradel, lagal in preklinjal, boš preklet, nesrečen in čakala te bo kazen. Včasih zaklejem, tudi zlagala sem se že. Bom zato kaznovana? Bom razbila kozarec, se mi bo na obleko prilepil žvečilni?

V kaj torej verujem? Kakšna je moja vera? Nisem krščena. Moja mama je katolik, moj tata pravoslavec. Kaj sem torej? Zaenkrat nič. Oba o veri zelo malo govorita. Mogoče jo dojemata kakor iluzijo in sta se pač sprijaznila, da jima je bila položena v zibelko. Sploh ne vem, če v kaj še verjameta. Mogoče sčasoma vera iz tebe izpuhti in se kasneje spet vrne. Tata verjame v trdo delo in trud, mama v nekaj za kar še sama ne ve ali sploh obstaja. Jaz pa se lahko torej sama odločim kaj bom. Lahko si spletem preprogo sredi hodnika in se pričnem klanjati Alahu, lahko se tudi obrijem in se zavijem v oranžno zaveso. Lahko sem karkoli. Jaz nisem nič. Ne verujem in ne verjamem.    

Vse se zgodi z razlogom. Kozarec bom razbila, ker bom neprevidna in ne zato, ker se je Bogu tako zahotelo in ker hoče, da pobiram črepinje. Moram priti do razumskih razlag in moram nositi odgvornost svojih dejanj, ne Gospodovih. Moram si znati prislužiti kruh, ker ni Bog tisti, ki mi bo na mizo položil hrano. Vse je odvisno od MENE same. Zato verjamem vase in v lastne sposobnosti. Verjamem, da se trud in prizadevnost poplačata, a ne verjamem v srečo in uresničitev sanj brez realne podlage. Kakor tudi ne v Boga.

Vera je tolažba. Še zadnje upanje iz katere se ponavadi črpa moč. Življenje pa je neprividljivo. Kruto. Boleče. Nepravično. Nehala sem verjeti, da je kdo nad nami. Bog? Če bi obstajal, bi bilo življenje pravično. Drugačno. In če obstaja, kaj počne? Se mu v glavi vrti od vseh hudodelstev? Nesramen si. Nekateri si ne zaslužijo prezgodnje smrti, hude izgube, trplenja, bolezni, žalosti in boležine. Kaj počneš? Je sploh še kaj pravično? Normalno? Izgubila sem vero.   

Daleč od tega, da bi bila ksenofobična. Resnično me ne zanima kaj kdo počne v postelji, če je kot oseba okej in zdi se mi, da so pomembnejše druge vrednote. Vendar kaj so s Parado ponosa sploh dosegli? Razen pretepov, žalitev in gnus nekaterih, nič. Slabe reklame ni manjkalo; šlatanja in poljubljanja pred kamerami v smislu ponosem sem, ker sem gej pa je bilo dovolj za naprej in za nazaj. Takšno obnašanja meče namreč slabo luč na vse homoseksalce, vključno z neko Salome pa Marleno, ki se nikakor ne moreta odločiti kaj pravzaprav sta. Ne poznam ju. Upam samo, da to počneta pač zaradi reklame in ne zato, ker sta mentalno tako usmerjeni. Okej, njuna stvar, ampak se lahko sploh pričakuje, da ju bo kdo jemal resno? Nikakor se tega ni potrebno sramovati, a obstajajo lepši in normalni načini, da to poveš.   

Človek je pač človek. Ne zanima me s kom spi in kaj v postelji z njim dela, dokler je na meji dobrega okusa. Lepo bi bilo, če bi jih okolje sprejelo za svoje, a vendar se nekateri vedejo prav ogabno. Kako lahko pričakujejo, da jih bo kdo sprejel, če se mečkata pred parlamentom? Mislim, da ne potrebujejo parade. S tem spomnijo starokopitneže, da obstajajo in jim tako dajo razlog več, da jih prezirajo, se iz njih norčujejo in ponižujejo. Geji in lejzbike so vedno bili, a vsi so se vedno posrali v hlače, ko je prišel čas, da to povedo.  

Kaj je s otroki in poroko? Verjetno res ne bi smeli stopiti pred božje obličje, a če hočejo papir naj ga imajo. Sicer pa je poroka itak do konca smešna. Papir, ki ti ponavadi prinaša kup težav. Z otroci je malo drugače. Saj ne, da ju dve ženski ali dva moška ne bi mogla imeti dovolj rada ali mu ne bi znala vzgojiti prave vrednote. Vendar otroci so resnično nesramni. In nikoli ne lažejo. Če bi bila lejzbika, svojemu otroku resnično ne bi privoščila zafrkavanja na račun dveh mamic. Probem je, da peklensko boli in da ne gre kar tako mimo.

Kako ga torej prepoznam? Po hoji ‘nanoter’, oprijeti majčki in piskavim glasom? Ni nujno. In nenazadnje sploh ni važno. So okej in v bistvu niso dosti drugačni. Vsi smo namreč ljudje. Z majčko do popka ali brez.

Po novem je poljubljanje dveh žensk moderno. Torej je zalizovanje sredi diskoteke Maje in Anje nekaj čisto normalnega. Jees! Zdaj pa sem super duper moderna! Na živce mi gre to.

Jutri grem na morje. Pridem nazaj čez slaba dva tedna.

Na splošno resnično nisem velika oboževalka nadaljevanj, torej Shrek 2 in drugi filmi, ki se na vsak način želijo dokopati do nekdanje slave, ponavadi pa ostanejo le v senci, nikoli ne pritegnejo moje pozornosti. Pravzaprav sploh ne vem kaj mi pri tem ni všeč. Mogoče to, da bi na vsak način radi zaslužili mastne denarce s prodajo takšnih in drugačnih izdelkov s podpisom filma? Torej torbic, obeskov in majic iz Kitajske, ki niso vredne penija, a je na slednji pač narisan zeleni debelušček, torej Shrek in je zato vredna pravcato bogastvo. Bi se radi dvignili v oblake nekdanje slave, podoživeli nekdanje ameriške sanje? Tudi Sex and the City Movie je pač senca uspešne nadaljevanke. Kaj več od nakupovanja čevljev, dobro znanih pogovorov o seksu, Samanthinega poželenja in večnih vprašanj Carrie, pa tudi nisem pričakovala. Pravzaprav je cel film en sam styling, modna pravljica, modna pista in tudi ko pritečejo solze, so tako sladke in mehke, da je srečen konec že na samem začetku predviden. Štiri mične gospodične v Manolovkah osvajajo Manhattan in vztrajajo pri svojih nasmeških, sladkih kakor sladkorna pena.

Sprašujem se, kje bi normalna ženska našla toliko časa za klepet, nakupovanja, vsakodnevne večerje ali kosila in predvsem za toliko nepotrebnega razmišljanja. Še kako dobro vem, da ženske resnično vsako moško besedo pospravimo v določen predalček in vse do potankosti premislimo. Smo torej veliko bolj praktične, natančnejše in nenazadnje imamo veliko bolšji spomin. Ampak ali je resnično vse to potrebno? Po prevodu, tem ženskam je za umret dolgčas. Hrepenijo po seksu, obsedenosti s čevlji in iskanju Mr. Tapravega. Ko ga najdejo je ta pač preprosto preveč idealen. Tako smo torej na začetku.

Velikokrat sem se iskala med štirimi dekleti in se spraševala ali sem kateri vsaj malo podobna. Carrie, kolumistka in ob enem glavni lik kultne serije, ki naj bi predstavljala intelektualko, obsedenko s čevji in modo, žensko v majhnem stanovnju, ki ga ima tako zelo rada in ob enem tisto, ki v vsekem delu serije sama sebi postavi toliko vprašanj in nikoli ne najde pravih odgovorov. Bili so trenutki, ko se mi je zasmilila. Tudi zato, ker ni bila srečna, če si vsak teden ni kupila vsaj treh novih parov čevljev, ki so bili seveda oh in sploh dragi; zeleni, ki jih je kombinirala k recimo rdeči obleki, po možnosti z gromozansko rožo okoli vratu. Krmarila je iz razmerja v razmerje, a na koncu vedno pristala v objemu Živine, torej preživelega, razumevajočega limuzinca, a šele, ko se osemstopešnajstič skregata in se razideta, se vse prek varata, on se celo poroči, ob vsem tem pa se vseeno kao močno ljubita. Večna ljubezen in te stvari. 

Samantha. Hm. Če bi lahko, bi pokazala. Kakor koli, ona mi je izmed štiriperesne deteljice še najbolj všeč, pa čeprav je daleč od mojega ideala prave, moderne ženske. V filmu je poskrbela za humoristične vložke, njena odkritost sicer nikoli ne najde pravega mesta in dan ne bi bil dan, če se ne bi spolno potešila, a kaj ko na koncu faše raka. Kazen za njeno razuzdanost??

Kao tipična predstavnica ženskega spola, Charlotte, išče popolnega moškega, se ob tem sprašuje ali sploh obstaja in upa, da bo nekoč vendarle lahko zanosila, a na koncu pristane s plešastim dobrovoljčkom, grdavsom, ki mu kocine v šopih poganjajo za in v ušesih. Tudi ona je torej je odpadla, čeprav se mogoče tudi jaz sprašujem ali je kje tisti. Mr. Big ali kaj pač.

Ostane mi torej samo Miranda. Zajebana, pametna in zoprna odvetnica, ki v vsakem jajcu vidi dolgo, smrdečo dlako. Kritična in zahtevna do sebe in do ostalih, z obema nogama trdno na tleh, ob enem pa premalo iskrena do svojih čustev, da bi si na glas priznala, da pravzaprav ljubi očalastega bebavnika, ki ji je naredil otroka. Če črtamo zadnje, je verjetno ona edina, ki mi je vsaj malo podobna. Seveda ni nikoli zadovoljna, niti s sabo ali s kom drugim, pa saj v bistvu nobena od vseh štirih akterk nikoli ni. Ženske pač. Po svoje prisrčne, a tako zelo neresnične. Bojim se namreč, da je film na desnem bregu, medtem ko je resničnost na levem. Tudi če si obkrožen z dobrimi prijateljicami, med vikendi divjaš iz zabave na zabavo in si pri tem narišeš ti črtice, nikoli ne boš vsak dan zapravil 400 dolarjev za kakšno ‘malenkost’, če nimaš zares ogromno pod palcem.

V dve uri in pol filma so strnili lahko tudi samostoječo zgodbo štirih prijateljic iz serije in film napumpali z vrsto dogodkov. Od pohajkovanja po mestu, neštetih ‘kofetkanj in večerjic’ s prijateljicami, pogovorov, selitve Carrie tja in nazaj, vrnitve, nenazadnje tudi skoraj poroke, stoječega seksa, nakupovanja in španciranja v visokih petkah do detajla urejenih gospodočnic, ki z veseljem paradirajo sem ter tja. Too much. Mirno bi namreč lahko spustili kakšen prizor in se tako ubranili vsega tega kiča. Ampak, da me ne bi razumeli narobe; film sploh ni slab. Če upoštevamo kakšno poplavo butastih romantičnih komedij smo doživeli v zadnjem letu, lahko zaključimo, da je film soliden. Dober. Pa saj je bila tudi serija osemstopetdesetih sezon dobra. In čeprav moram zakašljati, ker sem večinoma gledala le ponovitve, ki se že sto let vsako poletje vrtijo na komercialki, se verjetno počutim prav zaradi slednje bolj žensko. Kljub iluzije, ki jo ustvarja. Ne verjamem namreč, da je New York le vrečka cunjic belopoltih damic, ki nimajo pravega dela. Se iščejo. 

Mogoče s prenosnikom pred sabo podoživim trenutek iz Carrijine sestavljanke. Pa tudi jaz ne bi bila jaz, če ne bi opazila kako grozne nohte ima, a kaj ko jo to dela vendarle malo bolj človeško. Reklama seveda naredi svoje. Sarah Jessica Parker (torej Carrie) je zadnja dva meseca krasila vse naslovnice, sladoled pa po novem jemo seksi v mestu. Čakam samo še na hamburger iz McDonald’ sa vrh katerega bo plapolala zastavica Versace in posebna ponudba s pet procentnim popustom iz sosednje trgovine.

It’ s all about sex. And money.

Po uvodnih besedah je torej jasno, da se Slovenija na vsak način trudi biti najboljša, hoče izstopati in si pridobiti spoštovanje. In to kljub prepisanemu govoru Janše in nizki volilni udeležbi. Denarja imamo torej spet preveč in zato ga lahko mirne duše mečemo skozi okno. Brez ozira na socialne probleme ljudi, ki še za kruh nimajo kaj šele za kaj drugega. Vendar kakor koli, padla sem skoraj s stola, ko sem prebrala, da se je torej tudi Nizozemska odločila za tako imenovani ‘umri pokončno in v miru’ zakon. In ja, to je točno tista država z Amsterdamom, mlini na veter, dekleti na klic s tulipanom v laseh. In nenazadnje tudi država, kjer je marihuana legalna. Vse lepo in prav, če se zdaj ne bi šli tudi oni Evropske unije in uvedli zakon o prepovedi kajenja, ob enem pa dovolili kajenje marihuane. Wtf ?!! Pa saj sem najmanj stokrat že rekla, da kmalu že nič več ne bo čudno, a kaj ko se spet moreš iskreno vprašati ali imajo Nizozemci sploh kaj v svoji tulipanski betici. Naj kadijo travco, naj se gonijo po Amsterdamu, a naj si vendarle že enkrat priznajo, da z rožastim zakonom izpadejo več kot očitno neumni. Seveda vsak izgovor, da je marihuana zdrava in blagodejno vpliva na naše počutje pride več kot očitno prav. Pa tudi poceni ni in ja, komu pa se da zvijati? Meni ne. Hvala bogu, bi rekla mama.       

Z nogometom sva dokončno zaključila. Pri tekmi sem zadnjič doživela vse kar se pravzaprav sploh doživeti da in ob tem ostala popolnoma ravnodušna. Enajst igralcev na vsaki strani se podi za neumno žogo. Sreča in zadovoljsto države sta torej odvisna od devetdesetih minut cirkusa na zelenem parketu. Ne razumem tega čara. Te čarovnije oh in sploh žogobrcev. Če torej pogledaš eno tekmo, ti je za vse večne čase jasno kako se stvari streže. Lahko bi ga primerjali z romantičnimi komedijami, ki so vse dobesedno narejene na isto žogo; dva se srečata, se zaljubita, potem pride tretja črna oseba, dva gresta narazen, potem pa se jima odprejo nebesa, moški za las ujame letalo, ženska mu oprosti in spet smo na začetku. Tudi z nogometom je namreč enako. Že res, da se na zelenici vedno nekaj dogaja, kar pač postreže z razburljivostjo, a kaj ko izpadejo tako prekleto neumno. Če kadiš cigarete, si odvisen od desetcentimetrske palčke, če igraš nogomet, si pač od žoge. Zakaj bi se torej poniževala in skakljala za žogo, medtem ko drugi pritiskajo in mi govorijo kako naj igram? Že res, igajo za denar. Precej denarja. Toliko denarja, da nočem niti vedeti, ker bi tudi jaz v trenutku pustila šolo in presedljala na šport. V zadnjem času pa prvenstvo sploh nima nič opraviti s športom, temveč samo z denarjem in mislijo, kdo bo letos glavni. Ni bila nekoč poanta športa zdrav duh v zdravem telesu? Tega zdaj več ni. Bruh.  

Da ne govorim o domovinski pripadnosti. S fintami o tem kdo je boljši in da ja, naši so ja carji, vaši pa pičkin dim. ‘Nič nam ne morete in zmaga je naša’ wanna be fintami mi gre že vse pošteno na živce. Ni važno, samo da se razbija, razgraja, nasprotuje in ropa; pa magari svojo lastno državo. Gremo se tepst majmuni!  

Saj ne, da bi ga sovražila, tudi preziram ga ne, preprosto ne razumem ga. Tudi razgled na igralce me ne tolaži, ker se ne morem znebiti klišeja, da so vsi po vrsti tupi. Že zato, ker so nogometaši. Čeprav je to le še en predsodek več in še zdaleč ne velja za vse, ki se podijo za žogo. Upam.

Ne bom postregla s sliko Cristiana Ronalda, ker mi gre na živce. Naj bo ne vem kakšen profi, ne more me očarati. Že samo zato, ker je na meji moškega v žensko. Ker je v njem šminke za celo mamino in mojo toaletno torbico skupaj. Čakam samo, da si začne lakirati nohte in nositi tangice. Sicer pa kdo pravi, da jih že ne? Je lep ja. Zelo lep. To mu pa čisto nič ne pomaga, če v meni vzbudi vtis polnega samega sebe in samovšečnega, tudi če ga ne poznam. Prav nasprotno pa misli trupa navijačev, ki ga idealizirajo in ga postavljajo kot idola. Lepijo posterje po sobi in se po prsih brijejo samo zato, ker se on tudi. Rebelde finta. Da pa ne bom ponavljala že napisanega, naj samo povem, da mi gre na bruhanje ob vplivu ne samo serije, temveč tudi vseh nogometnih kvazi junakov, ki v prostem času snemajo reklamo za baterije in izkupiček nalagajo na že tako zajeten kup zlata.

Za Slovence se seveda spodobi, da se pri športu zaostaja. Vendar samo spomnite se kakšna frka je bila, ko so naši odplavali na prvenstvo. Domovinska pripadnost glupanov.

No, seveda moški, ki ne spremlja nogometa ni normalen in je samoumevno peder. Seveda je skrajno čudno tudi, če se na tekmi ‘pošten ded’c’ ne spusti v pretep in ob tem druge ne poliva s pivom. Ampak kaj, ko kmalu več ne bo nič čudno, ampak bo noro nekaj čisto normalnega. Spet brca v prazno.   

Jutri grem na morje. Reče se adijo do sobote.