MISIJA: nemogoče

Zapečena, že postarana koža od solarija, peroksidni lasje, ki jih lahko vsaj uporabi za izgovor, da je tupa, umetno oprsje, gora bižuterije in barvna oblačila, ki zagotovo niso primerna za poročeno žensko z otrokom. Že res, da je ne poznam in da mogoče nisem prava oseba, ki bi o njej lahko sodila. Lahko bi tudi preklopila kanal in je pač ne bi gledala. Konec. A kaj, ko se je najde povsod. Mogoče mi gre na živce že zato, ker jo je vsepovsod dovolj. Pravzaprav včasih celo preveč. Ker jo gledam vsak dan na že tako obrabljeni Papriki, v trgovini na naslovnici Playboya, Nove in v Kumrovem spotu. Ni kaj, ženščina se je znašla.

Da Paprika ne premore veliko domišljije tako že vemo. Mogoče so glasbene želje z Uršo rahla popestritev suhoparnega programa, a ne verjamem, da je to dvignilo kvaliteto kanala. Novo pečeni voditeljici pa manjka precej voditeljskega znanja. Saj ne rečem, da je govorjenje v prazno in pogovarjanje z desetletnimi froci super duper lahko, a pogrešam vljudnost, razgledanost in precej besednega zaklada. Ne smem reči, da je zoprna ali afnasta, ker je pravzaprav zelo prijazna in komunikativna, vendar nisem je pripravljena prostovoljno gledati.

Šele zdaj spoznavam, kako je videz na televiziji pomemben in da občutek za estetiko ni zanemarljiv. Samo predstavljajte si jo na poročilih. Cingljala bi s svojimi pozlačenimi zapestnicami, paradirala z joški, ki več kot očitno niso dar matere narave, si s svojimi umetnimi kremplji v reklamah popravljala frizuro in že tako presvetel puder.

Mogoče se motim in verjetno res nisem prava oseba, ki bi lahko sodila njen zakon. A če mi je dana pravica svobode govora, lahko rečem, da se mi čedalje bolj dozdeva, da se je poročila prav zaradi denarja. Lahko mogoče kako drugače zaključimo, ko jo pogledamo? Vsi poznamo tiste obrabljene fraze, da lahko videz vara, a če bi vsi tako razmišljali bi se vsak sprehajal v škodskem krilu. Še ena izmed tipičnih blondink poročena samo zaradi belega Ferrarija?    

Se zares ne najde nihče, ki bi ji bil zmožen povedati, da je že tako ali tako kakor zapečen piščanec in da solarija resnično več NE potrebuje? Zakaj je torej vedno oblečena kakor na brazilskem karnevalu, ko pa je že vsem jasno, da so maškare že mimo in da vse skupaj več ni seksi, temveč prostaško in brez okusa?

Poročena s štirinajst let starejšim moškim in mama enoletnega otroka. Zares ne bi rada bila nesramna, a bilo bi me sram, če bi imela takšno mamo. Mogoče imam v glavi preveč klišejev, ki ustvarjajo podobo spodobne mame in ja vem, časi se spreminjajo. A tudi, če bodo nekoč roboti rojevali otroke, ne morem sprejeti dejstva, da je ravno ona mama. In kdo se mu posveča in ga ima rad medtem, ko se ona slika za naslovnice, govori neumnosti na Papriki, se prevaža v svojem Ferrariju in snema butaste spote? Kdaj sem že rekla, da bi vsakdo rad na vsak način pel in se štepal na svoje joške. Posnela je spot, ki se na Papriki zavrti vsakih pet minut. Ampak okej, pesem sploh ni tako slaba. Če si seveda pristaš srbske glasbe in vseh teh oh in sploh zadev. Tako kot ona, je seveda tudi spot brez okusa. Nadela si je celo lasuljo, dokazala da je popolnoma brez ritma in zavrgla možnosti, da bi jo kdo smatral za razgledano, ponosno mlado mamico z okusom. Ponovno je torej videz tisti zaradi katerega si ustvarimo mnenje o neki osebi. Mogoče smo prav zaradi tega naveličani sami sebe in nikoli nismo zadovoljni. Nihče me ne bo mogel prepričati, da videz ni pomemben. Imeti mamo, ki je kakor poceni kurba pa je dovolj ponižujoče, pa naj bo ne vem kako simpatična.

Samo navaditi se je treba, da me včasih pač zmanjka. Za dva dni, za dva tedna ali slab mesec. Ampak vedno se vrnem. Z novimi objavami in čisto svojim razmišljanjem.

Mogoče so počitnice pravi čas, ko bom lahko spet pisala …

Vsakdo, ki zasliši ime srbske prestolnice v teh dneh najprej pomisli na Evrovizijo. Po eni strani je vse lepo in prav, a bojim se, da letošnjega prenosa spet ne bom mogla pogledati do konca. Vsako leto namreč postaja hujše in vedno več je norčevanja iz glasbe in resnično ne morem trditi, da ne dvomim o podobnem scenariju tudi letos. Na prvem polfinalnem večeru me je namreč skoraj kap ob skakljanju irskega purana in podobnih takšnih ali drugačnih stvorov.

Seveda se ne morem kar sprehoditi mimo Rebekinega nastopa. Bila je dobra. Glede na druge pravzaprav zelo dobra. A bojim se, da je vso lepoto, ki so jo Srbi poveličevali, z vrečastim plaščem in nasplošno kičastim nastopom skrila. Čeprav mi osebno Rebeka ni preveč ljuba in kljub temu, da dečva zna peti, ima zelo zoprn glas, priznavam, da je lepa. Če bi izpustila kletko, robota odeta v črno s čelado na glavi in oblekla kaj prijaznejšega očem, bi nedvomno imela možnost. Skupaj z zavidanja vrednimi plesalkami in plesalci, s seksi obleko in dobro koreografijo bi ji napovedala kopijo grške predstavnice Helene Paparizou, ki je pred dvema letoma osvojila prvo mesto in to več kot zasluženo, zdaj pa me je več kot očitno spominjala na morilsko striptizeto odeto v kuščarsko barvo ob dveh robotskih sužnjih. Že na Emi je grozljivo odpirala usta, zdaj pa se je poleg tega že skoraj drla. Vendar kljub temu je naša in prepričana sem, da je Rebeka od tekmovanja odnesla veliko. 

Kaj se tiče letošnjega zmagovalca; upam, da bo spodoben, ampak ne vem, če lahko to tudi pričakujemo. Bosno in Hercegovino preprosto moraš imeti rad, Dima Bilan je za pojest, medtem ko sta Grčija in Armenija na prvem polfinalnem večeru odlično opravili. Željko je shujšal in spet mi je všeč, na vse pretege pa pogrešam Mojco Mavec in njen nežno božajoč glas. Pa kaj, če je prepisala kolumno. Oprostite ji že!

Jutri grem tudi sama v Beograd; ampak dejansko. Tokrat tretjič, v upanju da se bom imela vsaj pol toliko lepo, kot sem se imela prejšnič. Rada imam srbske ljudi in njihovo iskrenost, njihov jezik, ki je napol tudi moj, kulturo in navade, jutri pa se bom ponovno zaljubila v mesto. Pa bre!

Pred časom sem spet dobila dokaz, da se po ulicah ne morem sprehajati brez vsake skrbi in da me je upravičeno lahko strah. Natančno se spomnim vsakega prigovarjanja staršev naj pazim nase; ko sem ob stavku naj prečkam cesto le ob zeleni luči, vedno zavila z očmi. Danes mi je jasno, da njihove skrbi niso bile neupravičene in niti pomisliti nočem kaj vse bi se lahko zgodilo. Sploh več ne morem izključiti možnosti nasilja, nadlegovanja, nesreče ali zlorabe; da o zaprtju v klet za štiriindvajset let sploh ne govorim. Pravzaprav pa me kaj takega več ne sme presenetiti in mogoče je narobe ravno to, da bomo kmalu kaj takega jemali za nekaj čisto samoumevnega ali celo normalnega, ker je tega čedalje več.

Najbrž nisem bila edina, ki je bila deležna ogorčenja ob razkritju grozljive in brutalne usode Elisabeth, ki jo je oče štiriindvajset let zadrževal v kleti kot kakšnega psa. Takšne usode si resnično ne zasluži nihče. Seveda si niti v sanjah ne morem predstavljati kako se je ona ob tem počutila, kaj čuti sedaj in kakšne posledice bodo ona in njeni otroci nosili celo življenje. Verjetno takšnega gnusa in mraka v sebi nikoli ne bom občutila in še zdaleč nisem jaz tista, ki bi lahko sodila zgodbi, ki je skoraj neresnična in neverjetna. Velikokrat so namreč zločini pojasnljivi, včasih celo logični. Razumem strašno željo pa bogastvu, dolgočasje in mogoče tudi adrenalin ob kraji in ostalih podobnih rečeh, a zaprtje dekleta, po kateri se pretaka tvoja lastna kri in posilstvo slednje; to pa je nekaj kar nima pojasnila, kaj šele opravičila. Po vrhu vsega ji je naštepal sedem otrok, jo pustil živeti izolirano od ostalega sveta skoraj četrt stoletja, jo vsake toliko obiskal in si jo vzel za svojo. Kaj se takšni živali plete po glavi? Ali ob tem resnično ne občuti niti malo sramu in občutka, da je storil nekaj grdega in neodpustljivega?

Nihče ne zna povedati kakšno kazen si zasluži, ne da bi se ob tem spraševal ali bi ob tem resnično zadoščeno pravici. Primerne kazni za takšna dejanja preprosto ni. Smrtna kazen je smešna in še zdaleč ni dovolj, ob dosmrtni ječi pa bi prej ali slej zgrabil priložnost in se ob ničvrednem življnju ubil. Ne samo, da bi ga morali pribiti na križ z desetimi žeblji v modah, da bi dva dni z glavo navzdol visel obešen kakor ničvredna cunja, tudi hoja po ognju zanj ne bi bilo dovolj. Zmela bi ga v prah, mu odrezala prste in mu v usta zbasala lastno črevesje ter kravjo drisko z migajočimi se glistami. Potem bi ga vrgla morskim psom, mu krvaveče rane posula s soljo in ga ponudila tridesetim potrebnim, zavaljenim, smrdljivim starcem, ki bi ga obdelali kakor največjega cucka. Brez udov bi ga še živega zakopala, da bi cvilil kakor otrok, trpel in si želel smrti. A svinja nemarna bi bila kljub vsemu v prednosti. 

Kako naj v prihodnosti zavarujem svoje otroke, če jih bom nekoč imela? Kako naj jim zaupam in jim dopovem, da me je strah, da se jim bo kaj zgodilo? Ali naj bom ob posilstvu vesela že zato, ker se ni zgodilo kaj hujšega in bom to jemala za nekaj normalnega?

Vsako nedeljo se prekrižam ob goveji župi in Avsenikih, ki jih tako vztrajno vrtijo na nekaterih radijskih postajah. Na zdravje je nekakšna lažja različica narodno zabavne oddaje in lahko trdim, da jo dedek zagotovo smatra za oddajo leta. Ampak kakor koli, vse to še nekako preživim. Potem pa se na sceno pripokajo Avril Lavigne,  Hannah Montana, Hilary Duff in za na konec še High School Musical, ki je že tako sladek, da je že gnenek. Vsi bi radi peli, plesali, bili slavni in bogati, kljub temu, da še nihče ni prerasel plenic.

Avril Lavigne je stara štiriindvajset let, kaže jih osemnajst, obnaša se za petnajst in poje za enajst. Je že res, da na vsak način hoče biti drugačna in nase navleče kar ji pač pride pod roke in kao fura nek rokovski stil. Ne samo, da mi gre s tistim roza špagetom sredi glave neskončno na živce, nikakor ne morem preboleti, da se je ženščina poročila. Ponočuje, vsem po vrsti kaže sredinca in se skupaj s svojim možem vlači po lokalih. Počne to mogoče poročena ženska? Ne.

Od nekod se je privlekla Hannah Montana. Pa ne, da bi imela do tega velik interes, a ne znam izgovoriti niti njenega imena, kaj šele, da bi bila pripravljena prostovoljno poslušati njeno glasbo. Po odru skače z brezžičnim mikrofonom ob tropu migajočih plesalcev s peroksidom na glavi in bi na vsak način rada bila pevka.

Nikoli nisem razumela poante musikla. Človek v resničnem življenju namreč nikoli ne bi vstal in kar naenkrat začel peti in pod nujno v vsaki pesmi stokal o nesrečni ljubezni in hkrati opeval prečudovito jutro. A High School Musical sploh ne bi bil slab, če jaz ne bi bila takšna sovražnica vsega narejenega, zazrtega v oblake in tako osladnega, da v trenutku postaneš sladkorni bolnik. Vsi glavni igralci pa so seveda morali začeti s svojo visoko ciljajočo pevsko kariero. Bog pomagaj. 

Dejstvo je, da bi očitno vsi radi peli. Ne vem ali si želijo le pozornosti, občutka, da jih ima nekdo vendarle rad in v njem vidi nekaj dobrega ter se po njem vzgleduje ali pa delajo norca iz samega sebe, ker preprosto pred sabo ne vidijo prihodnsti, ki bi bila bolj bleščeča.   

Zadnje čase se pojavljajo besni očitki in naenkrat neznanska skrb za otroke. Postavljajo se vprašanja o gromozanskem vplivu resničnostnih šovov, ki jih je na naših tleh vedno več, mene pa očitno nekaj sili k temu, da o tem razmišljam in posledično spet pišem.

Vsi po vrsti si grizejo nohte in šele zdaj, ko je stekla voda v grlo in je škoda že narejena, pametujejo. V oddaji Trenja so se namreč “nadvse resno” lotili vprašanja o kršenju človekovih pravic v resničnostnem šovu in kolikor je pač bilo mogoče gledalcem na pladnju ponudili različna mnenja in besede, ki so se med sabo kresale. Malo morje različnih mnenj in izgovarjanja na trpeče mladostnike, ki so prisiljeni to svinjarijo gledati. Okej, eno je prisila, drugo prostovoljstvo in resnično si ne bi upala trditi, da ob ogledu kdo trpi. Če trpiš, situacijo pač poskušaš izboljšati. V tem primeru lahko preklopiš kanal in na nacionalki gledaš dokumentarni film o dinozavrih. Vendar se bojim, da ne bo velike razlike.

Še vedno sem mnenja, da so vzgoja in moralne vrednote, ki so ti jih starši kot otroku vcepili v glavo, ključnega pomena. Mene jih je mama naučila, zato vem, da v šovu prikazanem na komercialki nikakor ni vse lepo in prav in prepričana sem, da name ne vpliva toliko kakor bi lahko. Čeprav se lahko uvrščam v skupino mladostnikov in sprejmem ves tisti golaž o odraščanju, skrkanju informacij iz okolja v katerem živimo, podivjanih misli in neznosni skrbi o tem, kaj bodo rekli drugi; pa nadvse dobro vem, da obnašanje, ki je bilo prikazano v oddajo ni zavidanja vredno in vem, da name to ne more vplivati. Če bi zares hoteli spremeniti vplive okolja in predvsem medijev, ki ljudem sporočajo misel popolnosti in mladostnike vzpodbujajo k nič kaj prida dejanjem, bi morali prepovedati vse - od filmov, ki jih predvajajo v zgodnjih urah, kjer je nasilja na splošno ogromno in spolnosti na vsakem koraku, ki naj bi baje otrokom dajala slab vzgled, pa do poročil, kjer so prikazane mnogo bolj realne strahote, ki so povrh vsega resnične. Kar je nekoč veljajo za tabu, je danes nekaj povsem normalnega in mogoče je včasih tako prav. Časi se namreč spreminjajo, pa naj bo to včasih dobro ali slabo.  

Kaj tekmovalci pravzaprav v hiši počnejo? So morda cvrli bikova jajca, se kopali v svinjski krvi, na svojih ustih začutili mišjo dlako, brskali po smeteh in teden dni spali v pasjih uticah? Ne samo to; tekmovalni duh vzpodbujajo v poniževalnih mislih na dvaindevetdeset tisoč eurov, kar je očitno edina tolažba, motiv in goreča ambicija že tako zafrustriranih tekmovalcev. Slednji se verjetno niso prijavili, ker strmijo k plodni prihodnosti in očitno niti zato, ker bi bilo njihovo življenje tako razburljivo in pestro, ampak predvsem, ker jim je grozno dolgčas, ker nimajo pojma kaj bi sami s sabo in ne vidijo izhoda iz svojega nadvse dolgočasnega življenja. Nihče od teh vreč krompirja pa se seveda ne bi branil večjega zaslužka in ščepca medijske pozornosti, ki se bo kakor feniks spremenila v kup smetja, ko ga bodo pozabili. Kakor češnjo na torti pa v hišo pošljejo brezdomca z gnilimi zobmi, iz katerega so se mnogi norčevali in ga zbadali z opazkami v smislu, naj se že enkrat umije. Bohotili so se v luči wanna have uspeha in ob tem izpadli največji hinavci ter popolni bedaki. Zdaj je zunaj in zobe, ki mu bodo na ulici med prodajanjem Kraljev ulice spet odpadli, mu bo BK Studio očitno popravil. Pomoč za crknit.  

Notranjost hiše je torej natrpana s četico zagrenjenih izbranih mladcev, ki se vsak teden trudijo opraviti zadano nalogo, ki z vsakim tednom postaja bizarnejša. Poleg zgoraj naštetega, mi namreč vsak teden postane jasno, da Big Brother postaja nič kaj človeški in vse prej kakor resničen. Ne, to ni realnost. Kdo pri zdravi pameti pa bi se iz ljubega miru šel pse in gospodarje, ob tem pa nase navlekel gromozanski kostum in se ponižal?

Žal me nihče ne more prepričati, da imajo tekmovalci zdravo pamet, ker so se zavestno odločili prestopiti prag hiše Big Brother. Zapravljanje časa, medtem ko življenje brzi mimo njih, z momljanjem in klepetanjem o nadvse zanimivih in poučnih temah, kakor npr. kaj bodo danes jedli, kdo je komu ukradel zobno ščetko in kateri gospodarji so bili prizanesljivejši do svojih podložnikov. Zato seveda ne presenečajo želje in prošnje gledalcev, da naj se nekomu dokončno že utrga, naj že pride do konfliktov, pretepa, zmerjanja, vedno zaželenega seksa in bogsigavedi česa še. Me mogoče presenečajo dogodki preteklega tedna “tko bom reku Dejana” in ”tote” Tjaše, ki jo dialekt tako prekleto poneumi, da se mi dviguje vsakič, ko jo slišim? Seveda ne. Na mrtvo so se ga napili, se metali po tleh, rjoveli kakor v živalskem vrtu, se zmerjali, sklofkali in se na koncu za posladek še zjokali. Verjetno pa je prav zaradi tega gledanost še večja.

Stanovanje se deli na dve strani, ki ju ločujejo rešetke, ki še dodatno spominjajo na živalski vrt. Poležavajo in svoje nožice postavljajo na ogled celotni Sloveniji, ki je očitno tako zelo hinavska, da to z užitkom gleda.    

Voditeljica popolnoma sovpada z okoljem in če me ne bi s črnimi lasmi tako spominjala na starko z lasuljo in preklano ustnico, bi mi bila celo všeč. V četrtek je dokazala namreč, da ni neumna, čeprav je bila najglasnejša glede ličil preizkušenih na živalih. Enako kakor, če bi se mesar zavzemal za pravice živali.

Pazite kaj sanjate. Veliki brat vas gleda.

Okej.  

Karkoli počnem ali kamorkoli pogledam, povsod je Rebelde. Ne samo, da so na glasbene police poslali svoj menda že peti album z bogsigavedi kakšno glasbo; vsi tisti, ki imajo parfum Rebelde, zvezek ali štumfe z glavami junakov, so vredni pogleda.   

Vse kar lazi in plazi se zgleduje po junakih iz serije in postaja odvisno od petinštiridesetih minut cukra in prekratkih kril. To pa za seboj zagotovo prinaša marsikaj slabega. Če bo namreč Mia poslušala Avsenike in jedla ob tem govejo župo, jih bo enajstletnica, ki gleda serijo, tudi. Le da pri tem ne gre za župo, temveč za pretepanje, način oblačenja, ki nikakor ni nazadnjaški, ljubezenske oh in sploh afere, predvsem pa način obnašanja, ki je - hm, uporniški? Junaki se namreč upirajo vsem; za vse so krivi drugi in karkoli kdo naredi, nikoli jih ne bo prav, ob tem pa postajajo precej žaljivi. Je to realnost? Seveda ni; v kateri privatni šoli pa bi prenašali takšno obnašanje? Še malo pa bodo dekleta govorila prostaško samo zato, ker tako govorijo nekateri izmed junakov serije. Dobro, saj sem tudi jaz gledala Razočarane gospodinje in zato še nisem spakirala moža v skrinjo in ga razrezala na desetcentimeterske kose, pa tudi Esmeraldo sem pred dooolgimi časi videla, pa še zato nisem oslepela, ampak vseeno. Serijo gledajo namreč mladi, ki odraščajo in črpajo vplive zunanjega sveta, se iščejo in vtaknejo nos v vsako stvar, ki jim požene kri po žilah. Nisem pa prepričana, da znamo mladi vedno presoditi kaj je dobro in kaj ne.

To, da je Miguel prevaral Mio z Luis Julian, je zdaj glavna novica šolskih hodnikov in sploh več ni pomembno ali je bil test težek, pomembna je samo afera in pretep med glavnimi junaki. O tem, da serija ni narejena in na splošno posneta kvalitetno, pa sploh ne bom govorila. Mogoče bi to (to kaj?) tudi jaz gledala, a resnično ne maram nadaljevank in filmov, ki so prazni in katerih vrečka nima najmanjšega smisla ter kvalitete. Bruh.

Klemen Slakonja

Zadnje čase pogosto prelistam Blogrolo (resnično ne bi razpravljala o kvaliteti že menda desetega brezplačnega tednika, ki resnično ni nič posebnega), kjer vsak bloger z visoko vnemo zatrjuje, da bo nehal pisati takoj, ko ne bo imel več ničesar za povedati. To pa smatram kot nekaj težkega in ne verjamem, da je vsak sposoben kritično presoditi kdaj bi bilo dobro, da pač nehaš pisati.

Pišem od avgusta. Okej, priznajmo, da ne redno. Verjetno ne samo zato, ker so moji posti relativno dolgi, vendar tudi zato, ker potrebujem prekleto dolgo časa, da neko stvar napišem. In če faking ne bi bila tako zelo kritična do vsega kar naredim, bi šlo verjetno vse skupaj hitreje. Lahko bi rekla, da so nam izklopili internet, ker smo v finančni krizi, lahko bi tudi rekla, da je računalnik na popravilu, prav tako bi lahko rekla, da sem si zlomila nogo in bila za slab mesec tako priklenjena na posteljo. Vendar ne bom in bom raje priznala, da mogoče res ne bi bilo treba poudarjati, da sem razmišljala o zaprtju bloga, pa naj pomeni to karkoli. Če bi pisala redneje in če bi bila resnično za kakšno leto starejša, bi bil blog verjetno tudi bolj obiskan, a če si nalijemo čistega vina, pišem predvsem zase, pa naj se vam ob tem prosim ne zaleti. Rada se izražam v besedah, opisujem čustva in neskončno rada sem odkrita, če se že drugače moram velikokrat ugrizniti v jezik. Tako rada povem kaj mislim brez slabe vesti. Včasih sem rada nesramna. En mesec brez pisanja? Precej polno čustev, ki nikakor ne morejo izpuhteti iz tebe.

Jaz recimo vem, da verjetno ne bom nikoli napisala knjige, pa naj ves svet trdi, da imam besedni zaklad. Recimo, da si narišem sliko knjige in v treh mesecih napišem največ trideset strani. Več zagotovo ne. Potem celotno stvar preberem in mi ni všeč. Preberem jo nekomu drugemu, ki mu je všeč. Preberem še drugima dvema. Všeč jima je. Meni pa ni, zato sanje o knjigi v trenutku splavajo po vodi. Brez domišljije. Pika. Lahko pa bi začela pisati kritike filmov. Vse romantične komedije bi namreč zmetala v koš in povedala točno tisto, kar mi leži na srcu kadar pogledam le odlomek Fool’s gold ali pa  27 Dresses. Ni mi potrebno gledati, da vem, da je katastrofalno.

Berem bloge in se sprašujem ali je oseba, ki ga piše resnično tisto, za kar se predstavlja. Včeraj sem recimo prvič videla Iztoka Gartnerja na televiziji, pa čeprav že dolgo vem, da vodi neko oddajo. Pa me je kaj spominjal na tistega Iztoka brez dlake na jeziku, ki ga rada berem? Pravzaprav ne. Predstavljala sem si ga popolnoma drugače. ‘Onemu Iztoku, ki deli denar’ namreč nikoli ne bi pripisala, da je zmožen napisati dobro kritiko nekega filma. Pri njem je vse precej na easy. Ampak dobro, tip je okej. Po novem tudi hišni bloger.

Kdo ve kako dolgo bom še zdržala. Who cares.

Kot prvo, sploh ne vem več kako naj začnem. O tem je bilo že toliko povedanega in napisanega, da bi bilo nesmiselno ponavljati že znano. Vseeno je tema sama po sebi preveč vabljiva in idealno posiljena, zato se pač ne morem upreti.

Zavijem v trgovino in deset minut kasneje v roki držim cel kup cunj, ki jih moram pomeriti. Gola stojim pred ogledalom. Nisem si všeč. Hočem popolnoma ploski trebušček in nočem širokih ramen. Zaradi vseh pričakovanj po popolnosti si v hipu zaželim, da bi bilo moje telo iz gline.

Se sama sebi zdim lepa? Seveda ne. Bi želela kaj spremeniti? Ja. Prepričana sem tudi, da si nikoli ne bom popolnoma všeč. Svet se okrog mene vrti s popolnostjo, ki mi vsak dan dopoveduje kako grda in neumna pravzaprav sem. Da se moram skriti za cel teden, ker mi je sredi čela zrasel velik mozolj. In joj, zredila sem se za dva kilograma. Kaj pa zdaj? Me bodo imeli še vedno radi? Sem zato ničvredna? Moram telovaditi zato, da bi bila lepa in ne zato, da bi bila zdrava? Ne vem kaj naj naredim, da bo to tudi prav. Hočem ugajati, po drugi strani pa kljubovati in nočem podrediti idealom lepote, želim slediti le svojim mislim in poslušati kaj mi pravi telo. Vendar nikakor ne morem prezreti idealov in se sprehoditi po ulici, ne da bi bila pozorna na vsa smejoča se dekleta, ki so na plakatih in reklamah tako popolne. Tudi, če zato plačujejo ceno in tudi, če so slike super duper obdelane; še vedno so tu in me vsakič znova opominjajo, da bi se morala počutiti grozno, ker sem jedla piškote. Ne bom gledala televizije in ne bom poslušala radia, niti slučajno ne bom prelistala revije, ker mi na vsaki strani obljublja izgubo sedmih kilogramov v petih dneh brez stradanja in me rotijo naj pošljem sms, ker bom deležna popusta pri shujševalnih tabletah in mi polagajo na srce naj se namažem s samoporjavitveno kremo, ker pač to vsi počnejo. Kaj je normalno in kaj debelo? Še sama ne vem. Počutim se umazano, kadar nekoga označim za debelega, saj čutim to kot žaljivko, ne kot realnost. Ker bi bila tudi sama užaljena, če bi mi kdo rekel naj že enkrat shujšam in da bi me lahko bilo sram, ker sem taka.

Reklame in ideali poneumljajo, v trenutku se počutim grozno, ker vem, da moji lasje zares nikoli ne bodo tako sijoči in ker sem prepričana, da bom pri štiridesetih vsemu navkljub imela nekaj gub. Debeli ljudje so grdi, umazani, revni, neumni in ničvredni, medtem ko so suhi lepi, bogati in uspešni, kajne? Tako pravijo.

Ups, Marilyn Monroe. Danes bi ji rekli bucka. Ni bila suha in zato veliko lepša od marsikatere tridesetkilogramske zvezdnice, ki straši z vdrtimi ličnicami.